Rifugio Alpino Monte Lussari

Višarje, Italija

(pravljična gorska gostilnica z razgledom, priporočam)

Namenoma nisem zapisala planinski dom, ker gre za bolj za gostilnico namenjeno turistom in smučarjem. Je pa zagotovo nekaj posebnega. V uličici prelepo prenovljenega in vzdrževanega alpskega zaselka Višarje nad Kanalsko dolino. S prelepim razgledom na alpsko krajino povsod naokoli, pa tudi slovenske vršace na jugozahodu pogleda. Vzdušje je torej gorsko romantično, lahko rečemo celo pravljično, ko prispemo tja utrujeni in željni kosila. Ko za vogalom ugledamo čarobno vasico, lično urejeno, s hišami z belo fasado in lesenimi detajli, z raznobarvnimi ljudmi, ki posedajo pred gostilnicami in s čudovito kuliso gora in modrega neba. Kot v sanjah.

Na jedilniku najdemo vse, kar v takšni gostilnici pričakujemo. Za začetek salame, sire, furlanijski pršut San Danielle, raznih juh in enolončnic, za prvi krožnik vse vrste testenin, od špagetov al olio, bolonjeze, po armatriško pa do lazanje, za drugi krožnik razne variante polente z golažem, gobicami ali pa divjačino pa do alpskih klobasic s kislim zeljem in krompirjem. Za na koncu dobite odličen domač štrudelj, tiramisu ali pa sacher torto. Ta slednja, je tudi edina jed, ki je avstrijska. To pišem zato, ker na trip adviserju piše, da v tem planinskem domu najdemo cucino austriaco. Na jedilniku pa najdemo samo za to področje značilne jedi. Trip adviser je itak treba jemati z rezervo. Sicer me je pa presenetil večjezični jedilnik, kjer sem se sprva poleg italijanščine, nemščine in češčine, razveselila tudi slovenščine, a me je že pri prebiranju naziva kakšne tretje jedi to veselje minilo. Očitno so prevajali z gugltranslejtom, ker so bili prevodi resnično neprebavljivi. Tudi nemški. In verjetno tudi češki. Vsaj za slovenščino bi se lahko potrudili, saj tod živijo tudi Slovenci. Celo na višarski uličici sem slišala ta naš lep jezik, ko sta se dve lastnici lokalov pogovarjali preko poti medtem, ko sta odstranjevali sneg.

Pa pojdimo nazaj k zaključku kosilca. Odličen makjato in kapučino in pa seveda, to česar na italijanskih smučiščih ne smemo spustiti, bombardino.

(zadnji obisk februar 2015)

http://www.rifugioalpinomontelussari.it/

Cubo Hotel

Ljubljana

(mestna restavracija)

Kar nekaj časa sem skoraj vsak dan v času kosila hodila mimo črne table na pročelju Hotela Cubo, kjer je bil s kredo vabljivo zapisan meni za tisti dan. Ne vem, zakaj me ni nikoli potegnilo notri. Morda zato, ker restavracije ni videti z ulice, skozi okno lahko ugledamo le hotelski lobi z recepcijo v hladnih sivih barvah. Prejšnji teden pa je naneslo, da smo načrtno zavili tja. Restavracija je v prvem nadstropju, asketsko, a okusno opremljena, z lepimi pogledi skozi okna stare meščanske hiše. Strežba primerno prijazna. Vsak delovnik imajo na meniju krajše in daljše kosilo. Jaz sem si izbrala morsko varianto. Za uvod je bila dobra kremna juha (ne spomnim se točno iz česa), za toplo predjed je bila rumena rižota s kozico (odlična!), za glavno pa losos, kuhan v belem vinu z nekim zelenim pirejem. Zelo dobro! Tudi za solato dobijo plus, bila je sveža mešanica zelenih solat, postrežena v priročni posodi. Sladice ni bilo, pa nič hudega. V bližini je itak Domača peka.

Ob zadnjih obiskih je bila hrana v redu, ampak nič posebnega.

Po covidu restavracija ni več odprta.

(zadnji obisk november 2019)

http://www.hotelcubo.com/restavracija-cubo/