petek, 28. april 2017

Volte

(Kozari, Buzet, istrska konoba, priporočam)
»Prijetno presenečenje« rečemo vedno, ko ne pričakujemo veliko, pa se izkaže drugače. V gostilno smo zavili sicer po neuspešnem postanku pri konobi Vrh, ki je bila nepričakovano zaprta in ima v Istra gurmetu višjo oceno. Pri gostišču Volte pa sem ugotovila, da se na oceno taistega vodiča ni nujno zanesti, ker je bila izkušnja tu boljša od njihove ocene.

Notranjost gostilne je prijetno urejena, še posebej pa smo uživali zunaj pod krošnjo drevesa in ob žuborečem jezercu. Krajinska ureditev vrta sicer ni na visoki ravni, a večini ljudi, ki nimajo strokovne deformacije, je najbrž itak všeč. Osebje je izjemno prijetno.

Hrana je tudi bila odlična. Vse sveže in pripravljeno ravno prav. Brez smetane in kakšnega posebnega umetničenja na krožniku. Samo jed in to mi je všeč. Poleg tega sem na jedilniku zasledila še omembo, da sta kruh in testenine domača, do so jajca od neke gospe z imenom in priimkom, da je meso od tam in tam. Torej skrbijo za sestavine. In to se opazi tudi pri okusu hrane. Te dni so nudili dva špargljeva menija in poskusili smo obadva, ker se v tem času pač je šparglje. V obeh menijih smo poskusili špargljevo juho, fritajo, neke vrste karbonaro s šparglji ter šparglje s pljukanci in ombolom. Za desert pa primorski jabolčni štrudelj (listnato testo) in palačinko z domačo marmelado. Vse je bilo zelo okusno, pripravljeno kot smo pričakovali, domač kruh in testenine so bili odlični. Ombolo tudi. In jabolčni štrudelj, na katerega sem občutljiva, je bil sveže pečen in hrustljav.

Morda je bilo vse tako sveže in dobro tudi zaradi tega, ker so imeli v gostilni polno gostov ob nekem dogodku, a tudi tistih slučajnih, kot smo bili mi, je bilo kar nekaj. Torej, Istra gurmet se je tokrat zmotil, gostilna bi si zaslužila eno stopnjo više kot je bila ocenjena. Obisk priporočam!
(Zadnji obisk aprila 2017)


La Grisia

(Bale, restavracija v romantičnem istrskem hotelu v starem mestecu, priporočam)
Že nekaj časa sem kanila obiskati to restavracijo, ki je med bolje ocenjenimi v Istra Gourmetu. Bila sem že enkrat tam, a takrat smo bili že po kosilu in smo poskusili samo njihov odličen sladoled s tartufi in olivnem olju ter tistega s sivko. Oba sta nekaj posebnega.

Tokrat pa je naneslo, da smo se tam ustavili tudi na kosilcu. Zunanji ambient je prijeten in navdihujoč – tako tisti na ulici, kot tisti na ozkem dvorišču med istrskimi kamnitimi hišami. Notranji ambient je malce preveč fensi, lahko bi bil stilsko bolj prilagojen kraju. Edino, kar me je zmotilo v tem lokalu je bila postrežba. Nekoliko nadut natakar, ki je precej z večjo vnemo stregel hitro obogatela lokalna fanta in nemško govoreče turiste za sosednjo mizo, čeprav so jedli samo sladico. Imam pa nekoliko boljši spomin na postrežbo pred kakšnim letom, bilo je sicer poletje in več prijaznih natakarjev.

Hrana je bila odlična. Posebej dobro se je začelo s toplimi tartufovimi bombetkami in lastnim olivnim oljem. Zelo dobri so bili ravioli, polnjeni z mletim mesom boškarina in zeljem v zeliščni omaki, morda bi lahko bili bolj pazljivo zalepljeni ali pa dodana še kakšna sestavina polnila – v notranjosti je bilo namreč čutiti neke vrste vodenost. Boškarinova rebrca na izjemno velikem krožniku pa so bila odlična. Meso se je topilo v ustih, poleg pa je bila popečena polenta in priloga iz zelja in pancete. Za sladico se tudi tokrat nismo mogli upreti odličnemu sivkinemu sladoledu.

Je pa tale restavracija na meji, da bi dobila oceno »zelo priporočam«, zato kar pojdite tja, če boste v bližini. Cene so primerljive s podobnimi gostišči v tem koncu.

(zadnji obisk aprila 2017)

Bujol

(Izola, ribja kantina, priporočam)
Bujol je med gostilnami, o katerih se širi dober glas in sicer med jedci, ki uživajo v preprosto pripravljeni sveži morski hrani. Moram reči, da je upravičil pričakovanja, ribja hrana je bila zares dobra, intrinzičnih okusov in izjemno prijetno postrežena. Tudi za Bujol sem slišala nekaj podobnega kot za Batelino v Banjolah, da postrežejo tisto, kar tistega dne ulovijo.

Ambient je prijeten, znotraj srednjeveško obmorski, zunaj preprost, z lesenimi mizami in klopmi, ki je praktično na prav na ulici - na Verdijevi in Manzziolijevem trgu. Postrežba je bila izjemno prijetna, naravna, nevsiljiva in duhovita, gostitelja sta bila verjetno oče in sin.

Kot rečeno, pri Bujolu se najde preproste jedi, od začetnih hobotnice v solati, bakalaja, mariniranih inčunov, sardel na šavor in izjemnih filejev slanih inčunov v ostrih majhnih papričicah (te je bil zame vrhunec med predjedmi, ki jih je prijazni lastnik na mizo prinesel kar tako, ker gredo dobro k bakalaju), preko glavnih jedi, med katerimi se znajdejo tudi manjše ribe, kot so sardelice in moli (odlični), pa tudi sipice na žaru s čebulo, pa do domače sladice, nekega kolača s pudingasto kremo.
 Vse to ob dobrem domačem kruhu in odlični rinfuzo malvaziji.

(zadnji obisk marca 2017)

Manjada

(Izola, mediteranska kuhinja, priporočam)
Že pred leti smo se v Manjadi včasih ustavili na pici – gostišče v bloku pri Simonovem zalivu je namreč slovelo po odlični pici iz krušne peči. Zadnji obisk v prijetno v mediteranskem stilu urejenem lokalu pa je pokazal, da imajo poleg pic tudi druge mediteranske jedi, od morskih pa do pašt in rižot istrskih okusov. Te dni so imeli tudi ponudbo z istrskimi šparglji – fuži z divjimi šparglji in gamberi so bili prav dobri. Odlična je bila tudi rižota z morskimi sadeži, za hladno predjed pa hobotnica v solati. Tudi porcijski brancin na žaru z blitvo je bil okusen. Imajo tudi dober solatni bar s solato iz domačega vrta. Odlična je bila tudi krostata, sicer pripravljena bolj v maniri (prekmurske) gibanice.

(zadnji obisk marca 2017)

Hotel Gostzola

(Gostzola, Madžarska, hotelska gostilna)
Tam sem bila sicer ob posebni priložnosti, ko je bil hotel še zaprt in so pripravili kosilo posebej za nas, zato ocena morda ni merodajna. A vtis odlične hrane je ostal tako močan, da sem se jih vseeno odločila pohvaliti v blogu. Na tripadviserju tega gostišča sicer nisem našla v rubriki restravracij, je pa nekaj ocenjevalcev ocenilo hotel kot ne najboljši. A s hrano je bilo kot rečeno drugače. Pišem sicer nekoliko za nazaj, ponujenih je bilo več jedi, a še vedno se spominjam odlične bujte repe, majhnih prekmurskih klobasic, reberc in zelja, izjemnega jabolčnega štrudlja in šmorna.
(zadnji obisk februarja 2018)


Stari podrum

(Momjan, istrska konoba na višji ravni, zelo priporočam)
Že nekaj časa sem iskala priložnost, da zaidem v tole konobo, ki je med najbolje ocenjenimi gostišči v hrvaški Istri. Poleg tega sem o njej slišala tudi že dober glas, dodaten razlog za obisk pa je bil tudi, da si ogledam Momjan, mesto Fige. Priložnost je pripeljal zaostreni šengenski režim, ki nas je spodbudil k raziskovanju vzporednih mejnih prehodov in odkrivanju čudovitih visokih krajin Čičarije in zaledne Istre.

Konoba je pravzaprav v zaselku Most pod Momjanom in prav zraven priznanega vinarja Kozlovića. Že prihod v gostišče je bil spodbuden, domača gostiteljica v predpasniku in natikačih me je nagovorila v slovenščini - verjetno so videli registracijo na vozilu in jo zadolžili zame. Postrežba je bila izjemno prijetna, gospa mi je takoj ponudila najboljšo kombinacijo zame. K pogrinjku so prinesli popečene kruhke s sirom z naribanimi tartufi. Nato so sledili odlični njoki z boškarinom in domača zelenolistna solata. Kaj več nisem zmogla, na jedilniku pa najdete vsakovrstne istrske jedi, od pršuta in sira, karpača, preko raznih pašt, pa do mesa, spečenega na gradeli v kaminu domače izbe. Imajo tudi dober izbor sladic, žal sem bila presita za jabolčno slivov štrudelj, ki bi bil sicer moja prva izbira, pa sem se odločila za nekoliko lažji tiramisu, ki je bil odličen. Edina škoda je, da so desert servirali na nekoliko preveč izumetničeno okrašenem krožniku. Jaz sem pristaš bolj po domače postrežene hrane, tako kot so to storili z golažem in solato – v belih keramičnih posodah. Zahvaljujoč gospodinji sem zraven obroka spila kozarec odlične domače Kozlovičeve malvazije. Želela sem namreč naročiti kar vodo, pa me je postavila pred dejstvo, da je kozarec domačega pač treba spiti. Ob obilici hrane in zaradi dolgega postanka mi ni škodil, sem se pa odekla štamperlu biske »na hišo« ob koncu. Poskusim prihodnjič, ko bom imela šoferja.

Skratka, vse je bilo »perfect«. Še pridem!

In kar hitro sem še prišla. Takoj ob naslednji priložnosti, tokrat iz smeri Buj mimo pivovarne San Servolo, kjer bi kupila kakšen sikspak njihovih odličnih pivc, ampak žal so bili vsi gostinci zasedeni z neko skupino v stejkhausu in jih ni bilo videti naokoli. Saj res, pišem o ponovni izkušnji v Starem podrumu, ki je bila tudi tokrat v vsem odlična, razen v tem, da so pozabili prinesti starter, ki je sicer zaračunan v tako imenovanem pogrinjku. Pljukanci s šparglji so bili izjemni. Res izjemni, ker niso vsebovali samo špargljev, ampak sta bila v omaki tudi čemaž in koprive. Ramstek je bil odličen, meso tako mehko kot je v nekaterih restavracijah, če se naroči biftek. Krompir je bil restan. Za sladico na foteljčkih v senci Fige (Momjan!), pa izjemen jabolčni štrudelj in tiramisu z borovnicami. Kavica in biska odlični.


(zadnji obisk aprila 2022)

)

Stift St. Georgen

(St. Georgen am Langsee, avstrijska restavracija v samostanu, priporočam)
Napisala sem avstrijska, ker imajo Avstrijci nekoliko posebno kulinariko, za katero ne moremo reči, da je le alpska, nemška ali ogrska, ampak tudi malce nagnjena k umetelnim začimbam, maščobam in ogljikovim hidratom. Iz kuhinj avstrijskih restavracij veje poseben vonj. Takšen tudi iz zelo dobre restavracije hotela za sprostitev in dušo v samostanu svetega Jurija ob Dolgem jezeru. Ponudba hrane je raznolika, veliko ponujajo tudi značilne avstrijske hrane, od dunajskih zrezkov, pečenke, rečnih rib do kruhovih cmokov, vlivancev, restanega krompirja, pa tudi različnih alpskih sladic, kot so štrudelj, šmorn in jabolčna pita. Edin prigovor, ki ga imam na kuhinjo je, da nimajo avtohtone zelenjave, pripravljajo večinoma »evropsko«, ki je povsod enaka.

(zadnji obisk februarja 2017)

Kantinon

(Rovinj, bolj fancy konoba, priporočam)
Po Istra gurmetu naj bi Kantinon sodil med najboljše konobe v hrvaški Istri. Lokal je simpatično opremljen, asketsko domačno. Najboljša je miza, ki je postavljena napol med vrata, tako da sedite na pločniku ter gledate batane v rovinjskem mandraču in polotok s starim naseljem in sveto Fumo na vrhu.

Na jedilniku imajo ribje in kontinetlne istrske jedi, lahko si najdemo samo kaj za piknit ob izbranem kozarcu vina, lahko pa si tudi privoščimo kompleten obrok z več hodi. Italijani za sosednjo mizo so piknili hobotnico v solati, njihovi obrazi so bili videti zadovoljni. Jaz sem poskusila pljukance s pršutom in tartufovo peno in nekaj lističi sveže rukole po vrhu. Jed je bila v redu, izjemno pa jo je dopolnil kozarec vrhunske Malvazije. V Kantinonu namreč dobite vrhunska vina na kozarec. Za desert so me presenetili z odlično rožato, ki pa ni bila povsem dalmatinska – prelita je bila z višnjami namesto karamela.

V starem Rovinju bo najbrž še vedno moja prva izbira Veli Jože, ker sem pač ljubiteljica bolj enostavno pripravljene hrane, ki ohranja svoje osnovne okuse. Sicer pa je Kantinon dobra izbira, kljub vsemu nekoliko drugačen tip gostilne, kot jih je večina v Rovinju, ki vabijo z obledelimi barvnimi fotografijami fish and chipsa ali mešanega mesa na žaru.

Ponovno 2021.
Ob zadnjem obisku sem dobila še nekoliko boljši vtis, glede na zadnji obisk v Velem Jožetu, bi morda to postala moja prva izbira v starem Rovinju. Jedilnik so nekoliko spremenili, je več "natur" pripravljenih jedi, tako da je moč uživati v bolj pristni morski hrani. Prav na obali sva uživala v odlinih mešanih školjkah na buzari in frittu mistu ob kozarčku malvazije. Za sladico je bil dober jabolčni štrudel in še boljša limonina krema.

Ponovno 2022. Limonina krema je bila grenka verjetno zaradi ne preveč sveže skute.

(zadnji obisk maja 2022)

Trattoria Castello

(Svetvinčenat, rada bi bila bolj fina konoba s kristalnimi lustri)
Razmišljala sem, če naj sploh kaj napišem o tem gostišču na sicer romantični lokaciji ob žlinji (boulengrin oz. bowlig green) enega najlepših mestec v Istri, Svetvinčenta. Imamo namreč srečo, da živimo v delu sveta, kjer lahko izbiramo gostilne, kamor bomo zašli na svoj naslednji obrok in se zmrdujemo nad tistimi, ki nam niso pogodu. Ker hočemo pokazati, da je naš okus na ravni, ki loči med dobrimi in slabimi, in se lahko zmrdujemo nad tistimi, ki nam niso povšeči. In ravno danes sem nekje slišala, da za nekaj, nad čemer se mi pritožujemo, nekdo drug moli. No, kljub tem bom opisala moje doživetje gostilne, katere predhodnica je bila »Kod kaštela« in kjer se je včasih dalo dobiti dobro domačo hrano.

Novi najemniki lokala so želeli ustvariti bolj fino različico prejšnje konobe, o čemer nam priča tudi sprememba imena iz »Kod kaštela« v italijansko »Trattoria Castello«. To prizadevanje so pospremili tudi z zamenjavo vrtnega pohištva – preproste lesene mize in klopi so zamenjali s kovinskimi malo na art deco oblikovanimi vrtnimi garniturami in belimi pripetimi prtiči. Zunanji del gostišča je zaradi staroveško renesančnega ambienta Svetvinčenta še vedno prijetna lokacija. Notranjosti pa kaj dosti, razen z dodanimi nekaj kosi opreme, niso spreminjali. Oplesk, dotrajani okenski okvirji, stenski opaž, karnise in porumenele prašne zavese so ostali isti. Dodali pa so stole z visokimi naslonjali oblečenimi v skaj, dve okrogli mizi, nekaj slik in starinskih omar, dva kao kristalna lustra in pogrinjke iz temnorjavega skaja z vzorcem krokodilje kože. Saj ni kaj dodati.

Hrana je bila v redu, razen razpoznavnih koščkov vegete v zelju in v mikrovaloki pogretega kruha, ni pa kakšen presežek.

Postrežba je bila prijazna, še najbolj vesela sem bila, ko mi je, medtem, ko se je natakarica ukvarjala z drugimi gosti, glavno jed prinesla predme kar kuharica polnega renesančnega izgleda z gostimi nakodranimi svetlimi lasmi in rdečimi lici (to želim predstaviti kot dogodek, ki me je razveselil, ne kot kritiko).

Po zadnjem obisku pa gostilne ne priporočam več. Že ob prihodu v gostilno nas je pozdravil vonj po Vegeti in sprijetih maščobnih kapljicah po stenah in pohištvu. Prav tak vonj in okus je imela maneštra, po kateri je plavalo nekaj koruze in fižole iz konzerve, goščena pa je bila z moko.

(zadnji obisk julija 2018)


1552

(Ljubljana, restavracija od Hotela Slon)

Tja smo s prijateljicami zašle že decembra, nekaj po tem, ko je po Ljubljani zakrožila vest o novi restavraciji, kjer so bili nekateri navdušeni nad dobro ponudbo v času kosil. Od našega obiska je minilo že nekaj časa in po pravici povedano, sem že pozabila, kakšne jedi sem okušala. Zato po spominu napišem le nekaj bolj splošnega o vtisu.

Ambient je oblikovan primerno moderno za hotel v središču mesta. Mladi natakarji so se ob priložnosti našega obiska postavili v nekoliko vzvišen položaj nad običajne goste. Ponujene jedi so bile zanimivo sestavljene, a mislim, da so kuharji pretiravali s svojo domiselnostjo v maniri cousine noveau. Za sestavljanje okusov in kombiniranje sestavin so namreč nadarjeni le redki chefi. V Ljubljani najbrž le JB.

(zadnji obisk februarja 2020)

https://www.hotelslon.com/sl-si/restaurant-bars/restaurant-slon-1552?page_id=141132

San Tommaso

(Rovinj, vinarija in sladolednica, priporočam)
Ne vem zakaj smo šli vedno na sladoled k enemu izmed Albancev na rivi in nismo že prej zavili v San Tommaso. O tem me je na zadnjem obisku Rovinja opomnila mlajša hči, a na žalost šele po tem, ko smo spili pivo in polizali sladoled v običajnem lokalu.
Ob zadnjem obisku pa sem si zaželela dobre kave v lokalu s pogledom na mandrač in z wifijem. Dobila sem še več – prijetno glasbo in odlično kavo z izjemnim mafinom. Gostom za sosednjimi mizami so stregli tudi dobro izgledajoče smutije.
Headquaters od San Tommasa so sicer v vasi Golaš v bližini Bal. Tam imajo svojo posest in vinsko klet, kjer vam ob pokušini vina ponudijo tudi suhomesnate istrske dobrote.
Torej, če si zaželite kozarca dobrega vina (malvazijo imajo odlično!), dobre kave z mafinom, smutija ali sladoleda, pojdite k njim v Rovinj, če pa bi radi uživali suhomesene dobrote s kozarcem vina ali kupili buteljko ali kartonček, pojdite v Bale.

(zadnji obisk aprila 2017)