Konoba Jure

(Rovinj, konoba, zelo priporočam)

Čeprav imam rovinjsko sceno precej raziskano, sem konobo odkrila šele preko Dela. Tam je v članku skupaj z Konobo Danilo, v katero sem že enkrat poskušala priti, a neuspešno – manjkalo je še dve uri do odprtja gostilne. Morda še dobro, ker piše, da je to precej fina različica konobe, meni pa je všeč bolj natur predstavljena hrana.

Parkira se kar na pločniku pred konobo, ali pa naprej pred vodoinštalaterjem, ki je očitno toleranten do sosedovih gostinskih gostov. Lahko pa še naprej pred Istramarketom, če parkirišče ni polno. Tokrat je bila nedelja, ko se market popoldne že zapre, pa še december, eden izmed mesecev, ko v Rovinju ni gneče. Še manj, po ulicah se lahko sprehajate skupaj z zimskim pišem vetra in vonjem po morju, srečate pa tu in tam kakšnega osamljenega sprehajalca. Že takoj ob vstopu v gostišče je občutek prijeten, objame te toplina prijetno urejene konobe z okusno minimalistično pripravljenimi mizami in prasketajočim ognjem v kaminu.

Jedilnega lista nimajo, pravijo, da zato, ker postrežejo s tistim, kar tistega dne ulovijo ribiči in tistim »što pronađu sviježe toga dana u selu.« Za hladno predjed lahko dobite bakala, sardelo na šavor, ravno prav slane inčune, hobotnico in sipo v solati. Naročila sva en krožnik, kjer so bile predstavljene vse naštete morske predjedi. Vse je bilo super, posebej je izstopal okus sardele na šavor in pa slanega inčuna, ki je bil ravno prave teksture za ugriz, se je topil v ustih in ni bil preveč slan. Imajo tudi pršut in še kaj drugega nemorskega za predjed. Imajo ribjo juho. Za glavno jed domače istrske testenine s tartufi, jurčki, na rdeče, s tistim kar pač ta dan imajo. Imeli so tudi rižoto s škampi ali pa gobami. Ta dan so imeli sveže polkilske divje brancine, pice in lista. Pripravijo ga na žaru s priloženo blitvo s krompirjem. Vzela sva brancina in pica, ki so ga spekli na gradeli v kaminu. Ribi sta bili odlični – ravno prav pečeni, s hrustljajočimi deli kože, sočnega mesa. Poleg pa kvartin malvazije, ki je bila pitna in prijetnega svežega okusa. Na sosednji mizi smo videli tudi vabljivo pripravljene lignje in pa veliko skledo solate, ki si jo gostje lahko začinijo sami. Za sladico so imeli tri vrste kolačev – čokoladnega, sadnega in kinder. Poskusila sva slednjega, bil je odličen – z maskarponejevo kremo in hrustljavo sredico. Za konec ponudijo še žganje. Poskusila sva grapo s sedmimi travami, ki je s svojim prijetnim okusom zaokrožila po prenajedenem želodčku. Plača se pri šanku, tam sva dobila vsak po en kantunčin z mandlji, za katere je lastnik dejal, da so odlični za pomakanje v vino. No to sva zamudila, pohrustala sva jih kar tako, hodeč iz konobe s prijetnimi občutki kulinarične potešenosti.

Od prvega obiska smo bili tam še dvakrat. Obakrat smo uživali v odličnih predjedeh. Enkrat smo uživali v kovaču na žaru in drugič v škarpeni, tudi na žaru - prviče sem jo jedla tako pripravljeno. Škarpeno za žar namreč odprejo in jo takšno grilajo na obeh straneh. Res odlična.

In še zadnji obisk. Super mešane školjke in še boljša buzara s kruhom, ki ga je pravkar spekla mama. Za glavno jed odličen zobatec na žaru in izjemna blitva s krompirjem. John je odkril nek poseben okus. Morda dodan samo česen in malo več petršilja, lahko pa da je bilo še kaj drugega. Tudi sladica, ki se ji je reklo čikoladni kolač je bila odlična. Bila bi še posebej všeč tašči mlajše hčere, ki obožuje šamšnite. Machiatto ravnopravšenj. Rakija s travicami je lepo nevtralizirala poln želodček. V konobi je še bolj prijetno tudi zato, ker ni kakšne umetelne postrežbe - na mizo prihaja posodje nekoliko neartikulirano, včasih kaj pozabijo, ampak vse to prispeva k domačnemu vzdušju. K temu je prispeval tudi sproščen razgovor z zgovornim očetom lastnika, ki je krožil med mizami in pekel meso v kaminu sredi konobe.

(zadnji obisk decembra 2023)

https://www.facebook.com/pages/Rovinj-Konoba-Jure/355584647874603

Kamin

(Izola - Belvedere, restavracija ob hotelu z lepim razgledom)

Med Izolo in Strunjanom, na Belvederu, so ob hotelu prenovili restavracijo. Iz lokala je res prekrasen razgled na morje in obalo in to je gotovo razlog, zaradi katerega bi restavracijo obiskali. Ambient je pač takšen, kakršen pritiče restavraciji ob hotelu, ki želi biti malo bolj fensi. Tudi postrežba je bolj hotelska in manj domača.

Hrana je bila korektna, brez kakšnih presežkov, je pa restavracija nekoliko dražja od preostalih v bližini – Izoli ali Strunjanu. Kljub temu, da smo naročili morsko hrano, so za pozdrav iz kuhinje prinesli mesno pašteto, ki je bila sicer v redu, a je brbončice usmerila v drugačno pričakovanje. Škampi na buzari so bili dobri, riba v pečici tudi, posebnost pa je bila priložena zelenjava, ki je bila narezana na drobno, čutiti pa je bilo tudi, da je dodano maslo. Sladica iz bele čokolade s štirimi oljkami na sladko je bila zelo dobra.

Torej, restavracija je v redu, a brez kulinaričnih presežkov, pa tudi nekoliko dražja od tistih v okolici.

(zadnji obisk novembra 2018)

http://www.belvedere.si/sl/restavracija-kamin

Bio Zrno

(Zagreb, veganska restavracija, priporočam)

Iskali smo dobro gostilno v centru mesta in na spletnih svetovalcih naleteli na tole. Izbrali smo si jo tudi zato, ker nam je zapasala lažja hrana in spletni komentarji so bili vabljivi.

Že ambient je prijeten, nekako naraven in domač. Postrežba je prijetna, mlado osebje v dolgih predpasnikih se trudi zadovoljiti goste.

Jedilnik je bogat domiselnih veganskih jedi. Še ta posebnost je – zelenjavo proizvajajo sami na svojem posestvu. Miso juha je bila postrežena v veliki skledi tako, da kljub njeni odličnosti ni bilo moč pojesti vse. Zelo dober je bil tudi veganski hamburger na kruhu iz čičerike in z dobro zelenjavno prilogo. Najboljša pa je bila čokoladna torta – čokoladna napast. Takšne še nisem jedla, sočna in okusna in že samo zaradi nje se splača v to gostišče. Čokoljubcem obisk zelo priporočam.

(zadnji obisk decembra 2018)

http://www.zrno.hr/

Pri gorjancu

(Med Ljubljano in Brezovico, prenovljena domača gostilna, priporočam)

Po dolgem času smo se spet odpravili h Gorjancu. V spominu sem imela domačo gostilno, z domačo hrano, v po domače urejenih sobah s kmečko pečjo. Gostilno so v zadnjem času nekoliko prenovili, kmečka peč je sicer še tam, a oprema sob kaže težnjo po bolj finem in modernem ambientu. Takšni so postali tudi krožniki, že sama posoda je moderna, pa tudi jedi so nanje položene z obvezno dekoracijo. Meni je sicer bliže bolj običajna oprema prostorov in tudi čim bolj domače oblikovane jedi na krožnikih.

Hrana je sicer zelo dobra, kot včasih. Domača goveja juha, meso iz juhe z domačo prilogo, odličen jagenjček z restanim krompirjem, pa tudi odličen dunajski zrezek. Solata je bila sveža in dobra, jaz bi jo le malenkost manj kisala. Za sladico sem sicer izbrala čokoladno torto brez moke, bila je zelo dobra. Drugič bom najbrž izbrala štrudl, tokrat sem bila zanj presita.

Skratka obisk pri Gorjancu priporočam.

(zadnji obisk decembra 2018)

https://gorjanc.eu/

Gostilnica 5-6 kg

(Ljubljana, gostilna in picerija, priporočam)

Že dolgo sem se zaradi dobrih priporočil odpravljala v to gostilno na Gornjem trgu in končno dobila priložnost, ker so prijateljice organizirale naše srečanje prav tam.

Ambient je prijeten, le pozimi je nekoliko moteče to, da skozi nezaščitena zunanja vrata vsake toliko priveje mrzel zrak. Postrežba je prijetna.

Hrana je bila vsa zelo okusna, čeprav je na jedilniku zelo raznolika, od majhnih (ubogih) pujskov, preko morske hrane, pa vse do pic – prijetno presenečenje. Pujskov seveda nismo naročili, ker ne podpiramo ubijanja komaj rojenih živali. Črni rezanci z gamberi in vongolami ter morska rižota. Oboje je bilo odlično. Tudi sladice so bile vse zelo dobre. Čokoladna torta z malinami, panakota z mangom,

(zadnji obisk decembra 2018)

https://www.facebook.com/gostilnica56kg/