Janežič

Pšata (Nedeljska gostilna, priporočam)

Saj ne gre za gostilno, ki je namenjena samo nedeljam, a mi običajno zaidemo tja v tem dnevu tedna. Tudi ne morem zapisati, da je to domača gostilna, kot denimo Gostilna grad ali pa Burica, ker so tu bolj na fino pripravljene mize, pa tudi gostje prihajajo pražnje oblečeni. Moški v kravatah, gospe v petkah, oprijetih krilcih in belih bluzicah z naborki. Običajno na kakšna družinska slavja. Mi smo tja (nekoliko bolj športno oblečeni) zašli po neuspelih poskusih v dveh gostilnah in na srečo je bila za uro in pol na voljo še ena miza. Nauk iz tega je bil (tega bi se lahko vendarle že kdaj naučili), da je ob nedeljah ob enih treba prostor v nedeljski gostilni vendarle rezervirati vnaprej. Se nam je kdaj že zgodilo, da smo se na koncu odpeljali domov in si naredili umešana jajčka.

Ob naročilu smo ujeli še zadnjo kračo (za sosednjo mizo je niso več dobili), sicer pa so od glavnih jedi imeli v akciji pohanega piščanca, na mize v bližini pa so nosili debele biftke in druge mesne dobrote. Od juh so imeli gobovo, bučno in seveda govejo z različnimi zakuhami. Krača je bila odlična – z zapečeno skorjico in sočno notranjostjo. Poleg smo naročili restan krompir, mimo pa so nosili vabljivo pečen pomfri. Solatni izbor je bil širok, začinijo pa jih z vrsto olja po izboru. Po slabših izkušnjah s sladicami (v drugih gostilnah) v zadnjem času so me očarali s čokoladno torto (rekli so ji Sacher, verjetno je bilo res podobno testo) in domačo gibanico, podobno prekmurski. Oboje res odlično. Žal ni bilo več prostora za slivov štrudelj, ki je tudi sladica po moji meri. Sicer pa so na jedilniku imeli še orehovo rezino, ki je tokrat ni bilo tudi v naravi. Gotovo se še vrnemo na kračo ali pa poskusit kako spečejo biftek. In na preostale sladice.

(zadnji obisk julij 2014)

http://www.gostilna-janezic.si/

Krištof

Predoslje (domača hrana visoke kuhinje, zelo priporočam)

Če si zaželite prijetnega domačnega vzdušja in hrane za pretanjene okuse, se kar odpravite v Predoslje. Takoj, ko boste vstopili v gostilno, vas bo obdalo eterično vzdušje ambienta, gostitelja in prijetnih vonjav, ki se širijo po hiši. V notranjosti je opaziti, da ne gre za navadno gostilno, da je vse skrbno izbrano in pripravljeno z veliko pozornosti. Tako je tudi pri hrani, začenši že pri meniju, ki se spreminja v letnih časih in dopolnjuje z ustvarjalnimi kulinaričnimi domislicami gostitelja. Vsakdo se lahko poistoveti z jedjo po svojem okusu. Skrbno pripravljene ribe, meso, bio in tudi veganske jedi. Tudi sladice niso kar tako. Vedno kaj bolj čokoladnega in kaj s sadnimi sestavinami. Zelo priporočam.

(zadnji obisk 2011)

http://www.gostilnakristof.si/STRANI/o_gostilni.html

Pri Škofu

Krakovsko predmestje (Okrepčevalnica, priporočam)

Topel jesenski sončen dan je kot nalašč za kosilce Pri Škofu. Med nizkimi pritličnimi hišami Krakovskega predmestja, ki so stisnjene ena poleg druge. Z ozkimi medprostori z bogato vsebino domiselnih stanovalcev. Škof je na majhnem križišču brez prometa. Pravzaprav brez rednega prometa. Krakovsko predmestje je namreč zaprto za običajen promet, med hišami le tu in tam pripelje kakšen stanovalec. Pa še tega prometa je malo, ker je tako blizu centra, da so prebivalci bolj vajeni pešačenja in kolesarjenja. In zaradi tega je tam tiho. Čeprav streljaj od mestnega vrveža, je tam, kot bi se ustavil čas. Zakaj opisujem to, ko pa naj bi gostilno, boste porekli. Zato, ker je kosilo na kraju, kjer se je ustavil čas, kot redek dar, ki ga je težko ujeti. Kosilo namreč ni samo prehranjevanje, niti ne samo uživanje ob izbrani hrani in pijači. Je tudi čas sprostitve in klepeta s tistimi, ki so nam blizu. Tako blizu, da z njimi radi ujamemo trenutke za kosilo.

Torej verjetno ste najbrž že ugotovili, da mi ustreza ambient. Zunaj. Ni samo Krakovsko predmestje, ampak so tudi okusno postavljene in pogrnjene mize pod drevesom in ob hiši. Poleg tega prijazna postrežba. In kar je najbolj pomembno – okusna in domiselno pripravljena hrana. Nudijo dnevna kosila z juho glavno jedjo po izbiri, svežo solato in sladico. Vsak si lahko najde kaj zase. Mesno, testenine, velika bogata solata. In odprta Kristančičeva vina za vsak dan.

(zadnji obisk maj 2018)

https://www.facebook.com/gostilnica.priskofu/

Harambaša

Krakovsko predmestje (okrepčevapnica, priporočam)

Točno to. Okrepčevapnica. Že kar dolgo se drži tam v Krakovskem predmestju za arhitekturnim faksom. Še vedno z enako ponudbo hrane, enako notranjostjo, enakim vonjem, enako glasbo v ozadju, le vrt je pridobila enkrat v tem vmesnem času med nastankom in današnjim dnem. Stari stoli in mize, nekaj malo nižjih, omehčanih z rdeče belo kockastimi blazinami, kot v muslimanskih ambientih, kjer družina sedi na spodvitih nogah. Na stenah nostalgične slike, na mizah razglednice in star denar. Na polici knjige iz preteklih časov. V ušesih glasba od tam. Indeksi. Kemal Monteno. Suada. V nosnicah vonj po ovčetini, turški kavi in Drini brez filtra. Spomini na Sarajevo. Sarajevo, ljubavi moja.

Čevapi v lepinji, Sudžukice, Pola pola. Značilen bosanski okus. Ni svinjine. Lepinja, kajmak, luk. Baklava. In na koncu turška kava, postrežena z ratlukom in Drino s filtrom.

Prijetno, sproščujoče, mehkobno doživetje. Pozabiš na vsakdan. Vrneš se v preteklost in napolniš sedanjost. Zato priporočam.
Preselili so se ob Ljubljanico v bivšega Alkarja. Bosanski čevapi so še vedno dobri, prav tako ostalo. Le, da mi je bil krakovski ambient bliže.

Harambaše ni več.

(zadnji obisk marca 2015)

http://harambasa.si/

Bazilika Bistro

Na vogalu Prešernove in Erjavčeve (Bistro, toplo priporočam)

V zadnjem času sta se v radiju tristo metrov pojavila dva lokala, ki imata v svojem imenu začimbo, ki latinsko sliši na ime Ocimum basilicum. Ena je Meta in bazilika, kjer se dobi obilne obroke, ki jih z veseljem konzumirajo tudi študenti, druga pa je Bazilika Bistro, na vogalu Prešernove in Erjavčeve, tam kjer je bil včasih Pilon. In na ta lokal se ta zapis nanaša. Že ko so bistro obnavljali, so na izložbenih oknih vabljivo obljubljali juhe in pite. Poleg juh, pit, slanih in sladkih, imajo tudi solate, smutije, zanimiva kosila, sendviče in še kakšne izbrane sladice. Vse je pripravljeno z občutkom, za okus in oči. Za oči in udobje, pa je poskrbljeno tudi z izjemno okusno urejenim ambientom, s prijetnimi dražljaji za oči, ki med okušanjem hrane potujejo po notranjosti lokala. Vsak detalj, zaboj z jabolki, napis, kozarec, je skrbno izbran. Tudi osebje, celo tisto, ki pripravlja hrano tam zadaj v kuhinji, je okusno, nekoliko asketsko oblečeno. Četudi na kosilu niste sami, boste poleg sogovornikovega in vašega žuborenja, lahko poslušali tudi prijetno glasbo v ozadju. Skratka popoln užitek. Edina, škoda je, da bistro nima vrta. Pa pravzaprav nič ne moti. Notri je prav prijetno.

Skratka, bistro ima koncept. Dušo.  In ta koncept spodbudi k nadaljnjemu iskanju in ponovnem obisku. Koncept lahko raziskujete še malo naprej, na njihovi spletni strani. Ni samo bistro. Je tudi shop & cafe, nekaj receptov in na koncu celo (verjetno) lastničin blog, kjer lahko ugotovite od kod prihaja duša vsega tega.

(zadnji obisk februarja 2019)

http://www.bazilika.si/bistro

Vila Velebita

Silba (dalmatinska domača kuhinja, priporočam)

Restavracije na Silbi lahko preštejete na prste ene roke. Kakšne dve ali tri pa se splača ponovno obiskati. Med njimi je tudi Vila Velebita, ki je v samem centru, poleg glavne cerkve. Ambient je prijeten, običajno pridemo zvečer, ko postavijo na mize sveže, lahen vetrič pa objame gola ramena. Prija po vročem dnevu. Zadnje leto so napredovali tudi v opremi zunanjega dela lokala. Kovinske mize in stole so zamenjali rustikalni leseni, ki naredijo vzdušje bolj domače in okusno. Zamenjali so tudi prej nemogočo pergolo. Skratka, bolje je urejeno kot pred časom. To se pozna tudi pri številu gostov, čeprav je hrana vedno bila dobra. Očitno ambient naredi svoje pri turistih. Mi vanjo zahajamo že več let. Vračamo se zaradi jedi, ki so nam pogodu prav v tej gostilni. Hobotnica v solati s toplim krompirjem, crna riža, škampi, golaž z lignji in krompirjem. Tudi ribo pripravijo korektno, a na to morsko poslastico se običajno odpravimo v drugo konobo, kjer je pač boljša. Edino tu se lahko na Silbi dobi tudi rožato. Čeprav je na jedilniku, je vedno nimajo, kakšne dvakrat pa smo jo tudi že okusili. Odlična.

(zadnji obisk avgust 2013)

http://www.silba.net/vila-velebita/

Gostilna za gradom

Semedela (mediteransko kulinarično doživetje, zelo priporočam)

Ne vem zakaj sem se prav danes spomnila tele gostilne, vsekakor pa sem do nje imela še dolg za opis. Prvikrat sva tja prišla, ko sta to gostilno za skupno družabno in kulinarično doživetje izbrala najina prijatelja. Čeprav sta bila že večkrat tam, smo jo nekaj časa iskali po semedelskih ovinkih. Najprej zelo prijazen sprejem, nato namestitev v zelo prijetnem ambientu gostilne. Svetal prostor, ravno prav opremljen, z razgledom iz semedelskega griča. Strinjam se z nekoč prebrano gurmansko oceno, da je prvi del kulinaričnega doživetja verbalen. Gospod Darko občutkom, z zgodbami o načinu pridobivanja živil, s slikovitimi poimenovanji predstavi tistodnevni jedilnik. Od predjedi, preko glavne do deserta. Najteže se je bilo odločiti, kaj izločiti in kaj naročiti. Težko se spomnim kakšne jedi posebej, ker so bile vedno drugačne, sicer pa izjemno pripravljene, s pravo mero vsega in v čudovitih kombinacijah. Spominjam se edinole, da so bile sestavine vedno regionalno lokalne, sezonske in sveže (žive). Zato vam lahko samo priporočim, da pojdite tja (še prej se naročite) in se prepustite vodstvu gostitelja.

(zadnji obisk poleti 2010)

http://www.zagradom.com/

Konoba Vorichi

Orihi (malo modernejša konoba)

V Orihe sva se napotila po tem, ko sva dobila za brisalci letak z vabilom in sva nek večer iskala novo kulinarično dogodivščino. Letak je obljubljal domačo istrsko kuhinjo, pa tudi slike na njem so kazale na nekaj podobnega agriturizmu. Zato sva se v  mislih pripravila na kakšne domače istrske testenine z golažem ali pa kaj podobnega kot običajno ponujajo turistične kmetije. Konoba je povsem nova, zato še ni bila ocenjena niti v najnovejšem vodiču Istra gourmet. Že ko sva se po cesti pripeljala v Orihe, se je od daleč videlo osvetljeno pritlično hišico. Ugibala sva, da bi to lahko bilo to. In res smerokazi so naju po zavitih uličicah tega naselja pripeljala do tja. Konoba je bila skoraj polna, zato je bilo dobro, da sva mizo rezervirala vnaprej. Mize so bile postavljene na terasi pod nadstreškom, ki se je odpirala neposredno na polja in vinograde. Preproste lesene klopi z malo dekoracije na mizah. Še kar okusno. Tudi bližnji vinograd in nekaj dreves je bilo diskretno osvetljenih z lučmi. Romantično. In prijetno za poletni večer, ko se je po celodnevni pripeki nekoliko ohladilo tudi z lahnim večernim vetričem, ki je objemal ramena. Postregla nas je prijetna in prijazna gospodična. Jedilni list je obetal veliko. Nekaj domačih jedi centralne Istre, nekaj morskih, kakšna tudi bolj internacionalno sofisticirana. Morskih se nisva lotila, ker konoba ni izgledala, da bi bila specializirana za tovrstno hrano, pa tudi na sosednji mizi sva videla porcijske brancine, verjetno gojene. Na jedilnem listu je bilo še nekaj domačih testenin z različnimi omakami, piščanec, pa tudi biftek. Odločila sva se, eden za domače fuže z golažem (ki sva jih že vse popoldne imela v mislih), drugi za biftek z zelenim poprom (internacionalno). Fuži niso bili domače izdelave, domači so običajno nekoliko bolj čvrsti in ne tako uniformirano pravilnih oblik. Sicer je bila jed povsem korektna. Ni pa bilo kakšnih presežkov. Enako velja za biftek, ki se ni mogel primerjati s tistim v Buščini. Na sosednjo mizo so prinesli pol pečenega piščanca, vendar me videz ni očaral. Zraven jedi nudijo pomfri, ne pa kakšnega domačega krompirčka kot v pravih domačih gostilnah. Tudi pri ribah z žara. Fish and chips. Za desert se dobi bolj moderne sladice - tiramisu, panakoto, vnaprej spečene palačinke z nutelo. Sveže pečenih palačink s še hrustljavim robom z domačo marmelado nimajo. Na koncu, ob računu pa dobite še likerček "kuća časti".

Torej, če želite romantičen večer v prijetnem ambientu se kar odpravite tja. Pršut in sir za predjed sta izgledala povsem korektno, tudi testenine so bile na ravni večine istrskih konob. Če ne boste pričakovali avtentičnih domačih jedi, boste povsem zadovoljni. 

(zadnji obisk avgust 2013)

https://hr-hr.facebook.com/konoba.vorichi.3

Puli Pineta

Žminj (istrska konoba, zelo priporočam)

Konobo sva zasledila v vodiču Istra gourmet šele letos. V rangu konob je imela dva kuharčka, kar pomeni, da so jo ocenili odlično (v Istri ni prav veliko takšnih). Mislim, da je prejšnja leta ni bilo in zato sva mislila, da je nova. Pa ni. Tam, v bližini Žminja, je že od leta 2008. V tej vročini sva kar nekaj dni rabila, da sva se ob prvem mraku zares odpravila tja. Že prihod je bil romantičen. Polje sredi Istre, nekaj posejanih hiš, osvetljenih z rumeno svetlobo. Zvezdnato nebo, črički in čuk na bližnjem drevesu. Boječ progast maček je pobegnil na bližnjo njivo in zvedavo pogledoval proti nama. Nekaj avtomobilov je bilo že parkiranih. Kar tam na makadamu ob poti. Konoba je zelo prijetno opremljena. Zunaj pod nadstreškom s kamnitimi stebri, oljkami in drugim mediteranskim zelenjem. Znotraj z obveznim kaminom za pripravo istrskih specialitet. Povsod nekaj kosov starega ali pa vsaj postaranega pohištva. Prijetno in neizumetničeno. Gospodinja tudi. Prijetna in naravna. Dober znak je bilo tudi sosednje omizje, kjer je močnejši gurman razlagal nadrobnosti istrskih specialitet. Pri vsakem hodu nekaj posebnega. Sir, pršut, neke vrste tatarec, polenta s skuto in še nečim, domače testenine, škarup…, potem pa sva že odšla. Vse so do konca pospravili (s kruhom pomazali). Midva nisva bila tako lačna in sva si iz na listu natipkanega jedilnika izbrala telečji hrbet, krompir in solato. Že ko je naročeno prišlo na mizo, je bilo odličnega videza. Sveže, naravnih barv, brez nepotrebnih okraskov. Kakšen šele je bil užitek, ko so grižljaji končali v ustih. Telečji hrbet ni bil pripravljen kot kakšen zrezek v kakšni moknati omaki, kot je to v Istri dostikrat običaj. Bil je spečen na hitro, v kosu, in potem narezan na trakove (nekateri bi temu fancy rekli tagliatta). Zunaj zapečeno, znotraj rožnato. In odličnega okusa. Krompirček je bil spečen v takšnih rezinah in obogaten z mediteranskimi zelišči. Ne preveč na gosto, ravno prav, da si vsake toliko okusil rožmarin, timijan ali pa kaj drugega. Solata je bila sveže pripravljena hrustljava zelena z dehtečim sladkim paradižnikom. Poleg sva pila domač merlot teran. Ravno pravšnjega okusa, rahlo žameten z močjo terana. Sladico imajo samo eno. Skuto (škuto) z medom in sladoledom. Glede na moj orto okus pri sladicah sem za vsak primer vprašala, če imajo še kaj. Potem pa sem negotovo naročila to. Negotovost ni bila na mestu. Domača rahla skuta blagega okusa, z malo medu in orehovim Ledovim sladoledom. Izjemna kombinacija.

Odkrila sva biser sredi Istre. Prideva še.

Ponovno 2021.

H Puli Pineta greva vsake toliko in nikoli ne razočara. Tudi tokrat ni. Biftek s krompirčkom, njoki z gobami, solata. In skuta z medom in orehi. Vedno odlično. Le škoda, da v vseh teh letih niso malo sodali na meni. Včasih bi človek poskusil še kakšno novo dobroto.

Nas je pa ob tem obisku doletela žalostna novica, da je lani proti koncu leta umrl lastnik in duša konobe Pino Kuhar. Še vedno bomo mislili nanj vsakoč, ko bomo obiskali gostilno, ki jo sedaj vodi njegova snaha.

Ob obiskih v 2022 je konoba še vedno na enaki ravni kakovosti. Vedno se z veseljem vrnemo.

(zadnji obisk septembra 2022)

http://www.jutarnji.hr/dobrahrana/vodici/recenzija-puli-pineta-zminj/3537215/

Pizzeria Grimani

Svetvinčenat (pizzeria, priporočam)

V Svetvinčentu sta dve pizzeriji. Na majhnem območju kar dve. In obedve dobri. S krušno pečjo. Edina slaba stran je, da teh peči ne zakurijo pred četrto popoldan in za kosilo pizze ni moč dobiti. Se pač prilagodiš njihovemu tajmingu in prideš zvečer. Saj to ni najhuje, ali ne?

Ta je od obeh zagotovo v bolj romantičnem okolju. V senci kaštela Grimani, pri cerkvi, na renesančnem trgu z loggio in privzdignjenim vodnjakom. Kot na trgu 1. maja v Piranu, kjer sicer ni pizzerije ampak pršut v avtentičen okolju. Skratka ambient je enkraten, na trgu pod zvezdami (morda bi lahko nekaj naredili z nekoliko več občutka za vrtno pohištvo), ali znotraj v renesančni hiški na robu trga. Pizza je odlična, takšna z ravno prav zapečenim robom. Takšnim, kot lahko pride samo iz krušne peči, ponekod bolj izbočenim žepkom zraka in tam bolj temno zapečenim. Pri ponujenih vrstah pizz je obloge ravno prav. Da ni presuha in ne premokra. Pri zadnjem obisku sem si naročeno pizzo nekoliko preveč obložila in je bila celo nekoliko presočna. Mea culpa. Nudijo namreč pizzo Grimani, kjer si lahko za 40 kun sestaviš oblogo po svojem okusu. V mislih sem si sestavila idealno kombinacijo sestavin, a je bilo verjetno nekoliko preveč. Ker kuhar ni bil niti varčen, niti ni zmanjšal količine posamezne sestavine zaradi njih števila. Ampak, kljub temu, je bila odlična. Posebej v kombinaciji z vrčkom hladnega piva.

Ponovno 2021.

V to picerijo gremo skoraj vsakič, ko smo tu. Vedno je odlična in vedno je navdihujoč ambient beneško renesančnega trga. Še posebej, ker ni izumetničen, kot v nekaterih lokalih ob obali.

(zadnji obisk maj 2022)

https://www.facebook.com/pages/Pizzeria-Grimani/297100137008526

Gostilnica in pizzerija Kaval

Brod (Toskanska kuhinja, priporočam)

Kaval se je v vseh teh letih že kar udomačil na Brodu. Na začetku je bil, v takrat še ne tako bogati ljubljanski ponudbi gostilnic z italijansko obarvano kuhinjo, kar nekaj posebnega. In tja smo hodili, če smo želeli doživeti srečanje v prijetnem ambientu in ob dobri hrani. V vseh teh letih obstoja se še vedno trudijo z vsem kar pritiče gostilni, ki živi. Z vedno svežo ponudbo in majhnimi detajli, ki naredijo doživetje prijetno. Še vedno imajo namreč polno, tudi avgusta v času kosila sredi vročinskega vala. Če grem v Ljubljani kam na pašto, grem v Asa ali pa sem. In danes, ko sem imela dan pospravljanja in bila sama doma, sem si rekla, zakaj pa si ne bi privoščila ene pašte v solo. Prav fajn je včasih zaiti v kakšno gostilno sam. Laže opazuješ okolico in se posvetiš hrani. Slaba stran pa je, da ti, ker nimaš sogovornika, na uho pridejo pogovori s sosednjih miz, ki jih nekako ne moreš utišati, če jih ne prekrije žuborenje pogovorov ostalih jedcev v gostilni. Torej v Kavalu si običajno privoščimo pašto, rižoto, pizzo ali pa kakšno drugo po toskansko pripravljeno jed. Florentinca, tagliatto, pa tudi ribico pripravijo. Za sladico se vedno dobi kaj dobrega, posebej okusne so tortice. Ob delovnikih imajo tudi ponudbo kosil, vsakokrat pa ob karti jedi dobiš tudi list s sezonskimi jedmi, vabljivo opisanimi z vsemi naštetimi sestavinami. Tako se danes nisem mogla odločiti med domačimi širokimi rezanci z omako iz lisičk, gamberov, pora, belega vina in med podobno, le da je bila namesti gamberov bela riba in še češnjevi paradižniki. Odločila sem se za slednjo, čeprav mi je bilo kasneje nekoliko žal. Koščki ribe so imeli še kožo, kar k takšni obliki priprave ribe ne gre. Koža pusti v tem primeru neko banalno sled, ki pokvari celoten spoj okusov. Pa še za odtenek preslano je bilo. Jedi je bolje soliti manj, vsak jedec si lahko doda kanček po svojem okusu. Bolje bi bilo z nekoliko sladkastim okusom gamberov. So pa bili domači rezanci odlični. Prava čvrstost, ki je jedi dala dobro oporo za izražanje okusa.

Naj vas ne zmoti bolj kritična presoja kakšne sestavine jedi. Da ne bo pomote, Kavala še vedno priporočam zaradi vsega kar se tam dobi, posebnega vzdušja in zelo prijetnega ambienta.

(zadnji obisk avgust 2013)

http://www.kaval-group.si/GOSTILNICA_KAVAL,,gostilnica.htm

Aperitivo

Pri gostilni As. Ljubljana (bistro, priporočam)

Že ko je bil v stari podobi in se je imenoval še As lounge, smo tja večkrat zahajali na kosilo. V prijetnem ambientu, na dobro hrano in v prijetni družbi. Takrat, mislim pa da to še vedno drži, je bilo to najboljše gostišče v Ljubljani za pašte. Svedrčki po sorentinsko, siciljanski peresniki, špageti Pope, njoki s štirimi siri ali preprosto rezanci po vrtnarsko. Poleg pa velika skleda solate po izbiri. Ne smem pozabiti omeniti omamnih tort, ki jih pripravljajo pri Asu. Mangova, borovničeva, jagodna, čokoladna. Ob posebnih priložnosti smo si zraven privoščili še kozarček domačega kaberneta. V novi izvedbi bistroja pa je to postalo nekoliko dražje doživetje. Točijo namreč samo še vina iz buteljk. Ambient je tudi v novi izvedbi prijeten, čeprav nekoliko bolj manhattanski. Tako se še bolje poda k črno belim službenim oblekam bančnih uslužbencev, borznih posrednikov in finančnikov nasploh. Pa tudi k navidez nekoliko bolj sproščenim oblačilom diplomatov, ki si včasih za to priložnost celo razvežejo kravato. Hrana je še vedno odlična, v novi izvedbi nudijo celo kosila v treh hodih bogate ponudbe in dobrega okusa. Vedno prijetna lokacija za služben ali pa prijateljski klepet ob dobri hrani. Malo slabša stran je včasih nekoliko počasnejša postrežba. Za uživanje v hrani to sicer ne predstavlja težave, problem je le, če si obiskovalec želi utrgati le čas, odmerjen za malico.

Zadnje čase se nam je vsake toliko primerilo, da hrana ni bila najboljša, pa tudi postrežba bolj počasna. Enkrat piščančji file ni bil dovolj pečen (za piščanca vemo, da mora biti well done). Primerilo se je tudi, da so bile testenine preveč kuhane. Hčera mi je včeraj potarnala, da pesto genovese ni bil najboljši. No, dajmo jim še kakšno možnost, preden ukinem priporočilo za obisk.

Po lockdownu, posebej takrat, ko je bil v lokalu Pope, je bila hrana spet odlična. V času njegovega dopusta v juliju, spet nekoliko slabša.. Vedno odlični PadThai z rakci me je razočaral. Suh, s kosi tofuja in celo piščanca:( Sem pa nazadnje spet odlično jedla - pašto Pope z morskimi sestavinami. Bila je izjemna.

(zadnji obisk avgusta 2020)

http://www.asaperitivo.com/home

Gostilna Burica

Dragomelj (domača gostilna, priporočam)

Burica je ena izmed gostiln, ki je že od nekdaj.  Že v prejšnjih časih se je tja hodilo na dobro domačo hrano. Govejo juho z rezanci ali žlikrofi, pečenko ali pohano kuro in pražen krompir. In še doma narejeno mešano solato. Na koncu pa domačo sladico - štrudl, prekmursko gibanico ali pa klasično sadno kupo, ki jo redko še kje najdemo. Prav takšno hrano tam kuhajo še danes. Ob prijazni postrežbi in domačem ambientu je tam prav prijetno preživeti nedeljski čas kosila.

Tudi ob naslednjem obisku je bilo po pričakovanju vse dobro. Le jabolčni štrudl me je malo razočaral, ker je bil močno pogret v mikrovalovki. Verjetno je krivda na meni, ker natakarja nisem opomnila, da je po mojem okusu boljši nepogret.
Ob zadnjem obisku je bila domača hrana odlična. Klasika. Goveja juha z rezanci in žlikrofom, pečenka, dunajc, restan krompir, zelenjava, mešana solata. Za konec pa izjemne palačinke z marmelado. Sveže spečene, mehke s hrustljavim robom. Zelo prijetna postrežba gospoda lastnika, med gosti pa večina moških penzinoistov, športnih in čilih za svoja leta, nekaj jih je celo prišlo v kabrioletih. Cuore sportivo.

(zadnji obisk avgust 2017)

https://dobregostilne.si/gostilna-burica

Gostilna Ledinek

Šmarna gora (domača gostilna, priporočam)

Obrok na Šmarni gori si je treba še dodatno zaslužiti. Nanjo se je treba povzpeti peš. Običajno gremo gor po partizanski, dol pa po romarski. Gor med petintrideset minut in tričetrt ure, dol pa ne štejemo. Poznam tudi takšnega, ki se po črnogorskem izročilu nanjo povzpne v sedemnajstih minutah. Ne vem, če tako hitro nanjo pride tudi Katanec, ki običajno teče. Za pot navzgor za nas čas niti ni tako pomemben zaradi kakšnih športnih dosežkov ali merjenja kondicije. Bolj zaradi tega, ker smo lačni, že ko se odpravimo od doma. Tudi zaradi misli na domače dobrote, ki nas čakajo tam. Ambient si najbrž kar predstavljate. Zunaj z enkratnim razgledom. Pozimi na soncu, poleti lahko v senci lipe in oreha. Notri prijeten domač, z rdeče kockastimi prti in lončeno pečjo. Kot se za hribovsko postojanko spodobi. Jedi so domače, večina tradicionalno slovenskih. Po hoji navkreber se najbolj prileže kaj na žlico. Jota, ričet, pasulj. Pozimi, ko se je treba bolj izdatno podkrepiti pa pečenica, krvavica ali kranjska z zeljem ali repo in ajdovimi žganci. Imajo tudi odlične polnjene paprike s pire krompirjem. Dobi se tudi kislo mleko. Jaz ne morem brez sladice. Razni štrudlji, pita ali prekmurska gibanica. Ali pa sirov štrukelj. Tak velik in dolg. Otroci imajo najrajši miške, ki jih tam pečejo sproti. O vinu ne bi pisala, ker ga tam ne pijemo. Poleti kaj za žejo, pozimi pa obvezno domači čaj, skuhan na veliko.

(Zadnji obisk oktobra 2023)

https://www.facebook.com/smarnagora/

Čarda Bϋkeš

Dolgovaške gorice, Lendava (domača čarda, priporočam)

Priporočam zaradi izjemnega ambienta v goricah. Vse je pristno in domače. Celo hrana. Takšno namreč težko najdete v običajnih gostilnah. Pravzaprav sem bila tam že pred kakšnimi desetimi leti in niti ne vem več, če sploh še delajo. Na spletu so še vedno informacije in pohvalne ocene tako, da sklepam, da so še vedno tam. Tja smo prišli med srečanjem našega strokovnega društva, ki je bilo skrbno načrtovano s strani naše sošolke, ki drži gor precej dobrih zgodb v Prekmurju. Nazadnje grad Grad na Goričkem. Tja smo prišli po večer in se posedli po lesenih klopeh na vrtu na pobočju Goric. Kuhinja je prekmurska z madžarskim nadihom. Spomnim se odličnega golaža, drugače pa so na jedilniku same domače dobrote. V neki spletni oceni sem prebrala, da tam ne boste zaznali vonja po razkužilu, da je vse domače in, da se vam domače mačke motajo okoli nog. Če ste na tistem koncu, vsekakor morate tja.

(zadnji obisk dolgo nazaj)

Okrepčevalnica Cantina

Piran, Pršut na trgu 1. maja (bife s televizorjem, priporočam)

Saj niti ne vem, kako se reče temu lokalu. Bom vpisala pravo ime ob prvi priložnosti, ko ga spet obiščem. Nahaja se v zgornjem levem vogalu renesančnega trga z na podestu privzdignjenim vodnjakom. Notranji prostori so prav majhni, morda je tam kakšna miza, je pa zagotovo televizor, kjer si lahko ogledate nogometno tekmo. Pravi ambient je zunaj. Pod gostim drevesom, tik pod privzdignjenim delom trga, nekaj miz pa je tudi na njem. Kaj dobite tam? Pršut, sir, olive in božanski primorski kruh. In vino. Domače vino. Krasno doživetje.

(zadnji obisk 2010)

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g274876-d6698366-Reviews-Okrepcevalnica_Cantina-Piran_Slovenian_Istria_Slovenian_Littoral_Region.html

Bife Ivo

Piran (morski bife, priporočam)

Kadar smo bili v Piranu, se nismo obremenjevali z izbiro gostilne. Vedno smo zavili v Bife Ivo na obali. Edina zadrega, ki lahko nastopi je ta, da ne dobite proste mize. Zato je ob sončnih dnevih, ko veliko ljudi obišče Piran, bolje mizo rezervirati. Najbolje je, če dobite kakšno na morski strani. Tako lahko še bolj doživite trenutke morskih užitkov na obali. Že poimenovanje lokala »bife« vam pove, da gre za preprostejšo varianto gostilne, brez sofisticiranih prtov, prtičkov in izbora kozarcev. Takšne vrste gostiln so mi v času oddiha bliže (nekaj podobnega sva našla na Cresu v bifeju Regata). Strežba je moška, natakarji v črnih hlačah in belih srajcah. Klasika. Jedilnik je preprost, poln morskih dobrot. Običajno smo si privoščili kakšno morsko rižoto in potem ribico. Tudi vse kar sodi zraven imajo. Tudi domačo malvazijo. Kaj več ne bi pisala. Skratka priporočam vam doživetje ob morskih dobrotah na piranski obali.

(zadnji obisk pomlad 2011)

https://www.facebook.com/pages/Restaurant-Ivo-Piran/159403747528386

Bife Regata

Cres, (morski bife, priporočam)

V turističnih krajih je največja težava najti takšno bolj preprosto avtohtono gostilno. Nekaj takšnega, kot je na primer bife Ivo v Piranu. Na Cresu sva jo našla v centru ob mandraču, prav na koncu, tam kjer ljudje mimo hodijo na plažo. Ko parkiraš na mestnem parkirišču ob centru in se po ozkih vijugastih uličicah sprehodiš mimo barvitih tabel s fotografirano hrano, ki vabijo turiste kot v Grčiji na »fish and chips« in prideš do mandrača, pa se potem po desni strani ob obali prebiješ še mimo lokalov s plastičnimi stoli (tudi tistimi, ki imitirajo pletene), prav na koncu prideš do Bifeja Regata. Mize postavljene tik ob obali, ob privezanih čolnih. Preprosto, z belimi ali morda svetlo modrimi prti, ter s kisom, oljem, soljo in poprom na mizi. Notranji del je majhen, sploh se ne spomnim, če je tudi tam kaj miz. Vem le, da se mimo pulta za katerim je kuhinja, pride do stranišča. Prijazna postrežba. Na jedilniku je morska ponudba, presenetili pa so tudi z dnevnim kosilom. Bile so polnjene paprike. Midva jih nisva jedla, opazila sva jih za sosednjo mizo. Privoščila sva si morsko rižoto in pašto. Enkrat drugič pa mislim, da eno ribico in lignje.

(zadnji obisk poleti 2012)

https://www.tripadvisor.it/Restaurant_Review-g1175203-d2414408-Reviews-Buffet_regata-Cres_Cres_Island_Kvarner_Bay_Islands_Primorje_Gorski_Kotar_County.html

Štacjon

Višnjan, Farini ob Parenzani (Istrska kuhinja, priporočam)

Počasi napredujeva po enogastro vodiču Istra Gourmet. Pot naju je peljala po istrskem ipsilonu mimo Višnjana, pa sva zavila dol, da pogledava, kaj nam nudi konoba, ki jo najdemo prav pri izvozu iz avroceste, v Farinih. Ime je našla ob stari železniški postaji Parenzane, poti, ki je včasih povezovala Trst s Porečem. Tako lahko obisk konobe združite še z nekaj naravne radovednosti in si ogledate železniško postajo z značilnimi kvadratnimi kamni lokalnega izvora, za katero pravijo, da je med najbolje ohranjenimi v Istri in delček trase proge, ki je delovala vse do leta 1935. Ambient konobe, znotraj in zunaj, je prijeten, prav tako natakar, ki je poleg tega še prijazen. Stara kamnita hiša, zgoraj z lesenimi modrimi polknicami, spodaj s plastičnimi. A nič hudega, barve se nekako ujamejo s kamnito fasado. 

Nudijo klasične istrske jedi od maneštre, preko njokov in pljukancev z značilnimi istrskimi omakami, pa do biftekov in ramstekov iz boškarina. Seveda dobite tudi ombolo, po prednaročilu pa pečeno jagnjetino ali odojka. Imajo tudi ribji izbor. Tokrat sva raje ostala pri istrskih preprostih jedeh. Njoki z divjačinskim golažem in pljukanci z divjimi šparglji, gobami in pršutom. Za pršut sem videla, da so ga na sveže odrezali. Poleg so naredili svežo solato iz mešanice listnatih, začiniš si jih seveda lahko sam. Z odličnim olivnim oljem, značilnega okusa teh krajev. Poleg pa sveže spečen, še topel bel kruh. Za sladico so na jedilniku imeli tudi domači kolač, a žal še ni bil spečen. Zato sem naročila klasiko – palačinke z marmelado. Seveda sem prej vprašala, če so sveže spečene. V nekaterih gostilnah imajo namreč navado, da jih spečejo vnaprej potem pa pogrejejo. Najbrž pa ne vedo, da gost, ki ceni palačinke, takoj razpozna gumijasto strukturo takšnih palačink. Tele pa so bile tople, hrustljave na robu in namazane z za nas nostalgično »miješano« podravkino marmelado. Odlično. Pa še k vinom. H glavni jedi se je odlično prileglo odprto vino, mešanica med kabernetom, refoškom in teranom vinarja Maria Peršurića iz Višnjana. Lahko, a mehkega in žametnega okusa. Za pokušino sva dobila še njegovo malvazijo. Tudi lahka in odlična za razred odprtega vina. Ob desertu pa nama je natakar prinesel nagrajeno desertno vino Roberta Pulina, prav tako iz Višnjana. Se moramo enkrat oglasit v njihovih kleteh. Gotovo skrivajo še kakšen zaklad.

(zadnji obisk junij 2013)

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g1190333-d2287132-Reviews-Konoba_Stacion-Visnjan_Istria.html

Primorka

Strunjan
(morska kuhinja)

V Primorki sva bila nazadnje kakšne dve leti nazaj. Prej sva tja bolj često hodila. Vračala sva se na vedno odlično hrano. Verjamem, da je še vedno tako. Primorka je v Strunjanu, na poti proti obali. V značilni arhitekturi našega primorja še socialističnih časov. Kot večina hotelov v Portorožu, pa tu in tam kakšna stavba v ostalih krajih. Beton, kamen, stene v temnejših barvah in ne preveč funkcionalna razporeditev prostorov. Natakarji so izkušeni, oblečeni v klasiko – črne hlače in bele srajce. V Primorko zahaja tudi precej domačinov. Tudi to je znak, da je restavracija stalne kakovosti.

V spominu imam predvsem morsko hrano. Odlično spečene ribe s prilogo. Školjke, škampi. Tudi kaj mimo morskega izbora imajo. Spomnim se fritaje z divjimi šparglji, ravno prav spečene. Glavna jed je seveda najpomembnejša. Brez prave sladice pa kosilo nima pike na i. In tu imajo najboljši tiramisu. Vedno svež, v steklenih kozarcih in ravno prav ohlajen. Naslednji, drugi na moji lestvici, pa ji tisti pri Velem Jožetu v Rovinju.

Še dodatek 2016. Tam smo bile prijateljice ob tednu restavracij. Iz Izole smo se napotile peš čez strunjanski hrib, med oljkami in vrtovi ob zahajajočem soncu in prihajajočimi meglicami gor iz solin. Pravo doživetje. Kulinarično je bilo tudi, čeprav sem od Primorke glede na prejšnje izkušnje pričakovala nekoliko več. Takole iz prve se jedi niti ne spomnim več natančno, vem le, da je bil ribji menu. Spomnim se pa ne, ker je bilo na krožnikih preveč različnih stvari, ki se niti niso preveč ujele v okusih. To je sicer moda kuhinj, ki bi se rade približale vrhunskim, a se žal ne. Po mojih izkušnjah sestavljanje jedi na krožnikih uspe edinole najbolj vrhunskim kot so J&B, Hiši Franko ali pa Akelarreju v Donostiji, kjer sem prvič okusila vrhunsko kuhinjo. Če nisi res v vrhu, je precej bolje pripravljati enostavne krožnike s prvinskimi okusi jedi in pretežno lokalnimi sestavinami. Lokalne sestavine pa s v Primorki še vedno imeli. Pogrešala pa sem pregrešen tiramisu, ki ga ni bilo ne več v stekleni hladilni vitrini in ne na jedilnem listu. Minus. Sicer pa, da ne bo pomote, Primorka še vedno sodi v mojo kategorijo "priporočam". To je bil pač teden restavracij, ko so najbrž želeli pokazati vse na enem krožniku. Sem še na spletu  izbrskala jedilnik, ki smo ga imele ta večer (Strunjanski pozdrav kuhinje, Raviol z mlado špinačo in albuminsko skuto s šparglji na ocvrtem radiču, Brancinov sendvič z laski finega sočivja na posteljici peteršiljevega korena, krompirjevi rogljiči in koleraba s pinjolami, Domača paštica s kakavom, rozinami v portovcu, čokoladnim tartufom in ribezovim sorbetom).

Še dodatni dodatek jeseni 2016. Še vedno imam enake pomisleke kot v prejšnjem dodatku. Ni bilo samo zaradi tedna kulinarike, tudi tokrat je bilo preveč različnega na krožnikih. Nobene potrebe ni, da se pod vse morske specialitete podlaga rukolo, pa tudi losos ne sodi k jadranskim okusom. Krema iz bele čokolade z žajbljem  na mandljevem biskvitu s figami v teranu je bila dobra. Posebej mandljev biskvit. Motilo pa je, ker je bilo po vrhu fluorescentno zeleno barvilo, za moj okus bi lahko bilo več okusa po žajblju. Tudi tiramisuja še ni nazaj. Škoda, ker je bil najboljši tiramisu na svetu. V nekaterih gostilnah pač ne vedo, da je dobro, da zadržijo, kar je dobrega, zaradi česar se gostje vračajo. Tudi zaradi bolj natur pripravljene morske hrane, ki so jo pripravljali včasih.

Priporočam tistim, ki jih ne mori, če so krožniki zelo sestavljeni po bujni domišljiji kuharja. Hrana je sicer še vedno dobra.

Primorke baje ni več. Tudi tiste v drgi izdaji.

(zadnji obisk septembra 2016)

http://www.primorka.si/

Gostilna Korte

Korte

(Kuhinja slovenske Istre, priporočam)

Kje drugje kot v Kortah. Ne tista nova, ki je pod cesto. Tista v poslopju stavbe socialistične podobe. Takšne značilne zadružne hiše, ki je bila v prejšnjem sistemu zgrajena v marsikateri vasi. Naj vas to ne moti. V Korte smo sicer včasih na morsko hrano zahajali tudi v bifeSonja (ki je bil včasih pod cesto, tam kjer je sedaj tista nova, bolj fina restavracija, sedaj pa je v Izoli). Če pa smo si zaželeli bobičev, smo šli v Gostilno Korte. V tej gostilni sicer najdete bogato ponudbo kuhinje slovenske Istre, a midva sva vedno obtičala pri bobičih in na koncu pri nepozabni jabolčni krostati. Jabolčna krostata je verjetno najboljša v teh koncih, boljše bobiče pa sem jedla edinole še v domači kuhinji na Regentovi ulici v Piranu (tja žal ne morete).

(zadnji obisk 2011)

http://gostilnakorte.si/

Konoba Buščina

Marija na Krasu, Buščina
(istrska kuhinja za v restavracijo, zelo priporočam)

Že kar nekaj časa sva jo imela na spisku gostiln, ki jih je treba obiskati. Ponudila se je priložnost, ko sva lačna potovala po umaških koncih in jo seveda izrabila.

Ambient je prijeten, zunaj in znotraj. V istrskem stilu, nekoliko dražje izvedbe. Morda je to edina malenkost, ki bi jo zastavila drugače. Za domačo kuhinjo mi je bolj všeč preprostejše okolje, brez preveč bogatega okrasa. Tudi hrana mi bolj tekne iz preprostejše posode in ne iz kakšnih umetelnih steklenih krožnikov različnih oblik. Malce je zmotila še druga malenkost. Na začetku gostoljubno prinesejo starter, a ga na koncu obračunajo kot pogrinjek. To je najbrž že nekoliko pasé.  Sicer nič hudega, bil je odličen bakala na popečenem kruhku (na steklenem, pravokotnem, nekoliko upognjenem krožničku). Sredi notranjega prostora je velik kamin za peko pod čripnjo, kjer pripravijo jagnjetino, lahko pa tudi ribo. Na jedilniku imajo veliko dobrega, od istrskih testenin s šparglji ali tartufi, boškarina, rib, pa do klasičnih biftkov. Prva izbira bi sicer bila jagnjetina pod čripnjo, a si jo je treba naročiti dan prej. Zato sva se odločila za biftka, enega s tartufi, drugega z zelenim poprom. Oba sta bila pripravljena z veliko mero okusa. Poprova omaka je bila verjetno najboljša, kar sem jih kdaj jedla. Tudi biftek s tartufi ni imel premočnega vonja, le diskretno na tenko naribane sveže črne tartufe. Tako, da okus ni prevladal, je le dajal ravno pravo noto sočnemu v ustih topečemu se mesu. Za prilogo na žaru popečena polenta oz. restan krompir. Poleg pa še velika skleda zelenih solat. Na koncu ponudijo nekaj različnih tort, odločila sem se za jafo (čokoladna s pomarančo). Vse kar sva poskusila tokrat, je bilo res odlično. Zato se zagotovo še vrneva na kulinarično doživetje preostale ponudbe.

Ob zadnjem obisku sem se odločila za pašto Buščina. Pljukanci, šparglji, kanaštrele in gamberi. Izjemna kombinacija okusov, pa tudi pašta s šparglji je bila izjemno izvedena. Brez smetane, ki jo dodajajo drugje, ker ne zanjo drugače povezati omake. Tu pa je bila nekako gosta že iz oljčnega olja in špargljev samih. Na koncu je bil čokoladni kolač z oljčnim oljem. Dober.

(zadnji obisk marca 2014)

http://www.konoba-buscina.hr/index.php/hr/

Skaručna

(zares domača gostilna, zelo priporočam)

Danes sem videla članek v mestnem magazinu in sem ugotovila, da je skoraj nujno, da napišem nekaj še o tej brkati gostilni. Da ne bom delala krivice bratu (Slavku), ki vodi družinsko, prej očetovo gostilno, tik ob cesti. V enem izmed prejšnjih blogov sem namreč že opisala svoj naključni obisk v klubu gurmanov, ki ga vodi njegov brat (Marko).

Dobre hrane in pojedin v gostilni se spomnim še iz časov, ko jo je vodil brkati Slavko Žagar (oče). Najprej nisem začela s pojedinami. V gostilni sem se večkrat ustavila s hčerama, ko smo se vračale s smučanja na Krvavcu. V tistih časih so našli tudi prostor za naključne obiskovalce, kaj pa se je lahko pojedlo tudi po naročilu.

V dandanašnjih časih, se obiskovalec odloči le za velikost obroka in se prepusti vodstvu šefa. Najbolje je s pripravami na obisk začeti že kakšen dan prej in uživati nekoliko lažjo hrano. V to gostilno nikakor ne smeš niti malo sit ali pa naveličan hrane od preobjedanj prejšnjih dni. Skratka moraš biti pripravljen. Tudi psihično na veliko različnih jedi, ki jih je vsekakor treba poskusiti. Zelo nevarno je tudi, če se že pri prvih hodih pustiš voditi svojim skušnjavam in poješ preveč. Sicer se je brzdati pri hrani, ki je postavljena predte, zelo težko, a kjer je volja, tam je pot. Pot naprej v naslednje dobrote.

Kaj prihaja na mizo? Izbrane jedi slovenske domače kuhinje s polnim okusom. Spomnim se neke domače slanine s čebulo in bučnim oljem. Kar nisem je mogla nehati jesti. In žolce, čeprav je običajno ne jem. Kuhanega govejega jezika in hrena. Več vrst juh, od katerih je treba poskusiti vse. Bog ne daj, da si jih prevečkrat nalijete na krožnike. Jejte preudarno, kajti potem šele pride pravo. Tako dobre, v krušni peči spečene polente z okusom po dimu, še nisem jedla. Za eno izmed glavnih jedi običajno dobite na mizo volovsko kračo z vanjo zapičenim ogromnim mesarskim nožem. Prinese jo Slavc z nevarno bleščečimi očmi tako, da se za hip ustrašite kombinacije noža in bleščave v očeh. Res težko naštejem, kaj vse hodi na mizo. A kot sladkojedka se gotovo spomnim štrudlov in štrukljev. Poleg vsega je domač kruh, med vsakim hodom pa se novi jedi naredi prostor z domačim šnopčkom. Od časa do časa pa pokramljaš s prijaznim brkatim lastnikom, ki se usede k mizi in pove kakšno močno.  To uživanje traja običajno več ur, zato si vzemite dovolj časa. Iz gostilne ne gremo torej samo s polnimi želodci, temveč tudi zelo veseli. Dobro je, da se pred tole prehransko orgijo domenite, kako boste prišli domov. Za šankom, poleg poslovilnega žganja dobite tudi »vizitko« (nekaj domačega za domov).

Tudi ambient je pravi za tovrstno dogodivščino. Gostilniška izba. Polno domačih in nekaterih nekoliko posebnih artiklov, ki nehote privabljajo pogled. Izbrana retro glasba. Samozavestni in prijetni gostitelji.

(zadnji obisk 2011)

http://skarucna.si/sl/

Astarea

Brtonigla
(konoba z morsko hrano, zelo priporočam)

V enem izmed prejšnjih Nedel je bil objavljen članek o drugi, bolj fini restavraciji v istem kraju, ki ima po vseh ocenjevanjih veliko zvezdic in točk. Astarea, kamor najraje zavijemo mi, kadar smo v tistih koncih, pa je bila omenjena kot gostilna z najboljšo črno rižoto. No, meni je precej bliže ta zadnja imenovana, ker imam raje bolj natur hrano z več intrinzičnega okusa.

Ambient, tako notranji kot zunanji, je prijetno domač. V hiši je v glavnem prostoru velik kamin, kjer je žar stalno pripravljen za peko na gradeli ali pa u črpnji. Iz žara veje prijeten vonj, ki dela vzdušje še bolj domače. Za hišo so se v zadnjem letu potrudili in uredili zunanji prostor, del pod streho in del za hišo. Skratka trudijo se, da napredujejo.

Gostoljubje se začne, ko se lastnik usede z gosti za mizo in se pogovori o naročilu. Vedno se izplača prepustiti njegovim nasvetom. Za začetek kakšen bakala ali pa sardoni. Včasih hobotnica. Izjemne so rižote, posebej črna. Ribo spečejo na gradeli, tako kot treba. Ravno prav. Ribo dobro pripravijo tudi v pečici ali pod čripnjo. S pečenim krompirčkom. Za posladek dobite imeniten štrudl. In na koncu poleg makjata poskusite še njihovo žganje. V Istri skoraj ne morete mimo biske.

Ob obisku januarja 2020. Zelo dobre predjedi (gamberi, hobotnica v solati, bakala, slani in manirinai inčuni, domače olive), odlična črna rižota, odlična orada na žaru. Dober tiramisu in sorbeto. Takrat je bilo zadnjič, da nas je še postregel legendarni lastnik.

Oktobra 2022 smo obiskali gostilno prvič po dveh letih in pol. Gostilna funkcionira še vedno enako, le da se za mizo z gosti usede sin prejšnjega lastnika. Še vedno odlična hrana. Za predjed marinirani in slani inčuni, bakala in popečen kruh. Za vmesno jed še vedno odlična črna riža. Za glavno jed bela riba na žaru z ohrovtom in krompirjem. Za sladico odličen štrudelj in še bolj odličen tiramisu. Tako kot mora biti.

(zadnji obisk oktober 2022)

http://www.konoba-astarea-brtonigla.com/

Sonja

Izola
(ribji bife, zelo priporočam)

K Sonji smo zahajali že v časih, ko je imela bife v Kortah. Že od takrat ostaja zvesta svoji tradiciji, sveže morske dobrote in istrska kuhinja za tiste, ki niso riboljubci. Na (ne več tako novi) lokaciji pri Simonovem zalivu imajo majhen družinski bife, z enim prostorom v hiši, enim na verandi in prijetnim vrtom pod gosto senco, mislim, da glicinije (bom še enkrat pogledala in popravila, če gre za kakšno drugo vrsto popenjalke). Zelo prijeten bifejski primorski ambient. In še bolj prijetna Sonjina družina (mož in sin), ki strežeta (Sonja je zadnje čase v kuhinji). Pravzaprav je po mojem občutku v zadnjem času gostilno prevzel kar sin.

Če začnemo pri ribji juhi. V njej plava velik kos bele ribe in kakšen škamp, tako da, če si želiš kaj lahkega in nisi pretirano lačen, lahko že juha zadosti tvoji potrebi po obroku. Potem klapavice (hrv. pedoči) v buzari (ta svetli, zeleni). Ali pa škampi na buzari (ta rdeča omaka). Bel primorski kruh je vedno svež. Zelo velikokrat se ne moremo upreti temu, da ne bi naročili škampov na pašti (domači široki rezanci). Prinesejo ti jih na gorilniku, tako, da se jih lahko lotiš počasi, z užitkom. Omaka pri tej pašti je nekaj božanskega. Tudi belo ribo naredijo odlično. Tisti, ki imate radi solato, si jo kar naročite. V veliki skledi dobite namešane vrste po lastni izbiri. Začinite si sami - z oljčnim oljem in balzamikom. K tej morski hrani gre odlično njihova domača malvazija. Mene vedno premami morska hrana, zato še nisem naročila kaj drugega. Sem pa videla kakšne Italijane za sosednjo mizo, ko so naročali njoke z divjačinskim golažem. In sem tudi videla, da so pomazali krožnik. Za sladico običajno naročim krostato in ob njej makjato. Potem pa prinesejo še kakšno domače žganje (una grappa dopo).

Sonja še nikoli ni razočarala, zato se vedno vračamo v Sansimon.

***
Sva se danes spet vrnila tja. Šla sva samo na popoldansko malico, na ene pedoče in krostato (jaz) in bila zelo prijetno presenečena. Najprej, ker sva stopila v nekoliko prenovljen ambient. Slepa okna med verando in notranjo sobo so prebili in zelo okusno obdali z avtohtonim kamnom. Poleg tega so nove tudi okusno izbrane zavese in prti na mizi. Papirnati servieti se podajo zraven. Poleg tega na mizi stojijo privlačni cvetlični aranžmajčki. In tudi sin, ki sprejema goste ima nov imidž. Skratka vizualno je vse kar se je zgodilo zadetek v polno. Tudi obogatena kulinarična ponudba je prijetno presenečenje. Poleg klasike še sipin golaž s popečeno polento, domači tortelini z radičem (upam, da sem si prav zapomnila), sveže pečen domač kruh (bil je še topel) in pa čokoladna torta. Ker sva se danes namenila prav na pedoče in krostato, novitet še nisva poskusila. Imava pa razlog za skorajšnjo vrnitev.
***
Po skorajšnji vrnitvi poskusila še sipin golaž s popečeno polento. Odličen morski okus na rdeče. Tortelini, pravzaprav ravioli, so po moje polnjeni s skuto in radičem. Omaka je radičeva, mislim pa, da je imela notri tudi kanček balzamičnega okusa. Po vrhu tanke rezine parmezana. Izbran okus. In na koncu nisem mogla mimo čokoladne torte. Bila je tista topla, ki se kar topi v ustih, s kepico burbonskega vaniljinega sladoleda. Res pika na i.

Ponovno 2021.Meni je še vedno najboljša v Izoli.

2023. Še vedno izjemni škampi z buzaro in pedoči na belo. Tudi sardele v šavorju za predjed so bile odlične.

(zadnji obisk junij 2023)

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g608962-d1020042-Reviews-Gostilna_Sonja-Izola_Slovenian_Istria_Slovenian_Littoral_Region.html

Rajh

Bakovci

(boljša domača gostilna, zelo priporočam)

Že dolgo nisem bila pri Rajhu, ampak si skoraj upam dati roko v ogenj, da je še vedno na vrhu. Kadarkoli sem tam okušala njihove dobrote, je bila hrana odlična. Spominjam se kolin, klobasic z raznovrstnim polnilom z bujto repo. Pa odličnega golaža. Najbolj pa me je očaral njihov paprikaš. Če me spomin ne vara, je bil serviran s širokimi rezanci. Da o vseh ostalih dobrotah, ki so osnovane na prekmurskih domačih sestavinah, tudi buči, sploh ne govorim. Ajdov kruh z orehi. Skuta z bučnimi semeni in bučnim oljem. Račja pašteta. Domača slanina. Za sladico prekmurska gibanica ali pa domači retaš. Ne vem, če je bil pri njih tudi kvašeni, ampak to sploh ni pomembno. Karkoli priroma na mizo je odlično.

Ambient je ravno pravšnji za takšno gostilno. Poleti lahko sedite zunaj, pred gostilno v bakovškem vzdušju. Gostitelji ponudijo tudi kaj posebnega. Nekoč so prodajali v razne ovoje oblečena bučna semena. Izborno.

(zadnji obisk 2009)

http://www.rajh.si/

Sončna hiša

Banovci

(dizajnerske sobe z zajtrkom in wellnessom, zelo priporočam)

Kot ste najbrž že ugotovili, to ni gostilna. Je hiša z nekaj dvoposteljnimi sobami in eno družinsko. In odličnim zajtrkom v prijetnem ambientu, ki se staplja z vrtom. Je pa dobro izhodišče za vse okoliške gostilne na tej in oni strani Mure. Pomurje je regija z veliko koncentracijo dobrih gostiln, tako da ob vikend obisku težko obiščeš vse. Gotovo je treba na specialitete one strani Mϋre, v Rajha v Bakovcih, K Rotundi v Selo, v Bϋkeš Čardo v Dolgovaške gorice pri Lendavi, v Prekmursko ižo v Ižakovce ali pa k Erđavcu v Sebeborce. Pa seveda še kam, naj mi vsi prekmurski odlični gostilničarji oprostijo, ker jih nisem omenila. Na tej, prleški strani Mure pa na bograč v Gostilno Zorko v Borece ali pa v Taverno v Ljutomerskih goricah na prleške posebnosti in seveda vino iz tega okoliša.

Malce me je zaneslo h kulinarični ponudbi, naj se vrnem nazaj k Sončni hiši. Vodi jo zelo gostoljuben mlad par in njihov dotik se opazi na vsakem koraku. V vsaki podrobnosti. Pozorno skrbita za hišo in goste. Sobe so izjemno prijetne za bivanje, posebej tiste v pritličju, ki se odpirajo naravnost na mursko ravnico, v daljavi pa je viden obris gozdov, ki obdajajo Muro in njene okljuke.

Po kulinaričnih užitkih si lahko privoščite vožnjo s kolesom po obeh straneh Mure. Na tej strani ne pozabite v Veržej in njegov mlin, na oni pa na otok Ljubezni. Kolesa dobite v posodo v gostoljubni hiši kjer bivate. Meni se je dogodilo, da sem pomotoma odpeljala kolo od snažilke. Dekle v recepciji nama je dejalo, da lahko sama izbereva kolesa, verjetno pa ni vedela, da je bilo v bližini prislonjeno tudi omenjeno kolo. Po višini in ostalih tehničnih komponentah mi je najbolj ustrezalo. Še dobro, da je bila snažilka ves dan zaposlena in kolesa ni pogrešila. S kolesi se lahko odpravite tudi na ogled bolj oddaljenih znamenitosti Prekmurja. Zdravilno Bukovniško jezero, Ženavlje, od boga pozabljena vas, kamor je v letu rojstva mojih staršev pristal balon, Plečnikova cerkev v Bogojini, romanska Rotunda v Selu, Plavajoči mlin na Muri, Vučja gomila, ki jo opisuje tudi Bogdan Novak v svoji sagi in Grad Goričko, kamor je veliko navdušenosti in dela vložila moja sošolka (ne samo tja, v celo Prekmurje). Sobota, v kateri se dogaja Lainščkov roman. In vse vasi v Prekmurju, Beltinci, Filovci, Prosenjakovci, Fasadovci.

Druga oblika sprostitve po najedanju in športu pa je wellness. Finska savna, jacuzzi in masaža po vaši izbiri.

Slovenci vse preveč hlastamo po tujih krajih na drugih koncih sveta, domovino pa premalo poznamo. Pojdite k Mϋri. 

(Zadnji obisk 2009. Upam le, da medtem ponudba in oskrba nista bili preveč spremenjeni. Na spletni strani namreč objavljajo neke specifične pakete. Res pa je, da je bilo tudi takrat tam opaziti predvsem pare.)

http://www.soncna-hisa.si/

Gostilna Čad

Ljubljana, pod Rožnikom
(srbska kuhinja, priporočam)

Čad je ena izmed gostiln, kjer točno veš, kaj boš dobil. Odkar pomnim. Čeprav je gostilna menjala lastnike, v času socializma bila tudi v družbeni lasti, ni kaj dosti menjala repertoarja. Kvaliteta je sicer nihala, a ob zadnjem obisku, je bilo vse odlično. Zdaj po priimku lastnika sklepam, da je prešla spet v roke rodbine, katere ime nosi. Na spletni strani piše, da obstaja že od 1898.

Tja smo hodili že kot majhni z družino, v mladinskih časih z družbo (takrat sicer bolj poredko, ker pač nismo imeli lastnih prihodkov in porcije čevapčičev smo si razdelili), v sedanjih časih pa za kakšne družabne dogodke ali obletnice mature. Ali pa, če si enostavno zaželiš čevapov in prebranca ali pa orehovih palačink s čokolado in smetano. Tudi vedno srečaš kakšnega poznanega, ker je to enostavno kraj, kamor gremo vsake toliko.

Ambient je pravi za tovrstno gostilno. V starem delu malo bolj intimen, v novejšem za večje družbe. Najboljše pa je poleti, v senci gostih dreves in ob žuborenju fontane. Natakarji, se mi zdi, so vedno isti. Čeprav so se od sedemdesetih let najbrž že zamenjali, so si pa malo podobni.

Ponudba je torej konstanta. Vse kar si zaželiš z žara. Običajno kar pristanemo pri čevapčičih, pleskavici, včasih pri vešalici. Zraven kajmak, pečena paprika in prebranac. Včasih tudi kakšna gibanica. Tudi nemesna ponudba je bogata, tako da tudi na veliki petek vsak najde kaj zase. Zraven Carica Milica ali še bolje kar pivo (op. na vp seveda brezalkoholno). Na koncu ob turški kavici, še palačinke z orehi, čokolado in smetano. Tisti z velikimi očmi (in razširjenimi želodčki), si naročijo diplomatsko omleto, polnjeno s sadjem in orehi, z obilo sladke smetane. Za boljšo prebavo še Žuto oso ali kakšno drugo rakijo. Potem pa še na en sprehod na Rožnik, da spreobrnemo vsaj nekaj naložene energije.

Ob zadnjem obisku nisem imela preveč dobre izkušnje z natakarjem. Tam smo se namreč oglasili popoldan z veliko željo, da bi si privoščili samo njihove palačinke z orehi in smetano. Torej samo na desert. Natakar je bil čemeren, in zoprn. Kaj takšnega si ne bi smel privoščiti. Kljub temu spodrsljaju, naj jim bo, gostilno še vedno priporočam. Jim dam še eno možnost.

(zadnji obisk decembra 2023)

http://www.gostilna-cad.si/

Konoba Veli Jože

Rovinj, Sv. Križa 1
(konoba)

V prostorih te konobe sem bila še v socialističnih časih, ko je notri bila še vinska klet. Mislim, da je na vratih pisalo samo "VINO". Prav tako, kot je napisano. Z velikimi tiskanimi črkami, nagnjenimi nekoliko postrani. Mimo tega lokala smo hodili že v tinejdžerskih časih. Takrat ne vanj, ker nas vino pač ni zanimalo. Zanimal nas je lokal, nekaj minut hoje proti Fumi (op. cerkev svete Evfemije), pod katero je bil v utrdbi takrat sloviti Monte bar. Kjer smo ob steklenici kokakole plesali na "No women no cry", "If you leave me now", "Hotel California",.. ob akordih slednjega se pravzaprav vedno spomnim vhoda v ta bar, ne vem točno zakaj. Morda je imel "mirrors on the ceiling". Mimo tega bara se pride prav do cerkvenih stopnic, kjer smo v tistih časih opazovali sončni zahod in v kasnejših urah sedeli v družbi in ob brenkanju kitare domačina prepevali "I'm sailing" in "Blowing in the wind". Odsev lune v valovih globoko spodaj in nekoliko oblačno obzorje osvetljeno z neba. Preko ramen nam je vel lahen vetrič, tako da smo si morali ogrniti z jopico ali pa se stisniti k najbližjemu sosedu. Sploh smo po nočnem Rovinju veliko prehodili. Nočni odmevi korakov in našega živahnega žuborenja. Po zlizanih, rahlo na okroglo izbočenih kamnih tisočletnega tlaka med hišami tesno skupaj. Rovinj, najlepše mesto na Jadranu. Morda zaradi moči mladostnih čustev, solz v očeh ob vsakokratnem odhodu po slovesu od prijateljev po čudovitem poletju, zaradi kreativnega zagona, ki je tlel v nas. Morda zaradi majhnih zgodb, ki smo si jih ustvarili sami. Borik. Se opravičujem, sem odtavala daleč stran od naše konobe, ki je že na začetku poti proti Fumi, ki po levi obkroži mestni polotok. Kmalu po pomolu, od koder smo z nočno ladjo s steklenico prošeka potovali na Crveni otok. Spet me je zaneslo. Rovinj je pač poln spominov in moje nostalgije.

V sodobnega Velikega Jožeta sem pravzaprav prvič prišla pred kakšnim letom, ko smo bili v Rovinju na strokovni ekskurziji z meni dragim društvom. Zunaj nekaj klopi in dolgih miz s preprostimi belimi prti in svečkami, notri bogato okrašen interjer z raznimi ribiškimi pripomočki, starinami, knjigami, slikami. Skratka ambient ene konobe. Takrat smo predse dobili že prednaročen meni, a kljub temu me je očaral. Vse je bilo dobro. Posebej pa še lep kos ribjega fileja, izrezanega iz večje bele ribe. Se ne spomnim katera je že bila. Obisk v konobi sva večkrat ponovila v privatni režiji in nikoli nisva bila razočarana. Še najbolj pa je očarljivo sedeti zunaj na klopeh, na tesni rovinjski ulici, izven sezone, ko je že malo hladneje, zapiha kakšna sapica in mimo hodijo bolj posezonski obiskovalci Rovinja. Morske dobrote so vedno bile sveže. Absolutno morate poskusiti dagnje na buzari. Belo ribo sem že omenila, tu pa so bili odlični tudi prženi lignji (ki jih običajno ne jem, raje izberem kaj drugega). Na koncu ne smete izpustiti tiramisuja. Doslej najboljši tu in v Primorki.

Ob predzadnjem obisku od ribe niso imeli drugega, kot gojenih porcijskih brancinov. Točka v minus. So pa bile školjke in jadranski lignji spet odlični. In tiramisu tudi.

Ob zadnjem obisku so bili lignji odlični. Razen tatarske omake. Tiramisu je pa tokrat razočaral. Torej je zaenkrat Primorka zmagovalka tiramisuja.

Dodano 2016: Primorka na jedilniku nima več tiramisuja. Torej je Veli Jože trenutni zmagovalec. Sem ga poskusila in še vedno je v vrhu.

Ponovno 2021: Za predjed je bil dober carpaccio od sardona, pravzaprav je šlo za marinirane sardone. Tudi bakalar je bil zelo dober. Jakobova kapica je morda vsebovala preveč maščobe od sira. Škampe na buzari smo jedli že boljše. Brancin na žaru je bil dober. Razočaral pa me je tiramisu, ki je bil do tega obiska prvi na lestvici med lokali, ki sem jih obiskala. Bil je presuh in brez običajnega presežnega okusa.

Zaradi obiska v 2022 sem umaknila oceno "priporočam". Ponudili so svežega kovača po zvišani ceni 500 kun za belo ribo. Kovač je bil očitno zamrznjen, med strežbo je bil še surov na sredini. In še dolgo smo čakali, da so ga dopekli. Brez opravičila je bilo. Tiramisu ni več, kar je bil.

(zadnji obisk aprila 2022)

http://velijoze.net/vj.html

Sushimama

Ljubljana, na Wolfovi
(moderna japonska restavracija, zelo priporočam)

Lahko rečemo tudi, najboljša japonska v Ljubljani. In baje je odlična tudi širše, v evropskem merilu. Vedno odlična surova riba, pa tudi ostale jedi so na ravni.

Odkar je župan (bolje reči podžupan) dal prenoviti tudi meni ljubo Wolfovo, je tudi Sushimami naredil prijetno okolico za gostitev. Posebej na ulici, kjer je zunanji del restavracije, pod drevesi prijetno urejen v tikovini. V notranjosti pa te prevzame suši vzdušje takoj, ko vstopiš. Pred seboj ugledaš japonske kuharje, ki vešče rokujejo z ostrimi noži in ribo. Okusno urejen asketski ambient.

Vse je odlično od juh (miso/soba/udon), predjedi (odličen riž s pekočo tuno), glavnih jedi, pa do sladic. Obvezno je treba pojesti kakšen suši ali sašimi! Izborno pripravljen iz sveže ribe s sojino omako, ingverjem in wasabijem. Vse je tako, kot mora biti. In vsake toliko se je treba vrniti.

(zadnji obisk julija 2019)

http://www.sushimama.si/sl/

Kod kaštela

Svetvinčenat
(istrska gostilna, sem priporočala)

Če vam zapaše bolj istrska hrana, zavijte h kaštelu. Gostilnica je v središču, ob krožni cesti okoli glavnega trga. Ni težko najti, ker Svetvinčenat ni velik. Sicer pa je po tem slikovitem istrskem mestu tudi iskanje prijetno doživetje.

Poleti je čudovito sedeti pod drevesi na lesenih klopeh, pozimi v sobi s kaminom, kjer pred teboj pečejo ombolo in kobasice. Kaj naročiti? Na jedilniku najdete marsikaj. Poleti je najbolje naročiti kakšne njoke z omako domače kokoši ali pa golažem. Dobre so tudi testenine in rižote. Čudovita je tudi solata, ki je sveže pripravljena. V gostilni pečejo domač kruh, za sladico pa dobite jabolčni štrudl iz kvašenega testa (Prekmurci rečejo temu kvašeni retaš). Pozimi pa si obvezno naročite kupus, v katerem dobite tudi rebrca in še kakšen drug košček mesa. In seveda ombolo in kobasice, ki ga pred vami spečejo v notranjem kaminu. Ne bo vam žal. Tu dobite tudi čisto korektne lignje in še kakšne druge morske pridelke.  Ker pa v vsaki gostilni običajno jemo tisto, kar imajo najboljše, se na morsko hrano odpravimo raje v kakšno gostišče, ki se posveča bolj temu delu jedilnika.
Priporočam za domače istrske jedi, posebej ombolo, klobasice in zelje.
(zadnji obisk novembra 2012)
2014 so gostilno zaprli, od avgusta 2015 je na njenem mestu restavracija Castello, ki pa je še nismo preizkusili.

Plaza Mayor

La Puebla de Montalbán
(Meson Villahermosa, Meson El Burcadero,...barčki na glavnem trgu, zelo priporočam)

La  Puebla de Montalbán je naselje blizu Toleda. Po definiciji, ki velja v Španiji, je vsako naselje, ki ima manj kot 30.000 prebivalcev, vas (el pueblo). Pri nas, v Esloveniji, bi to bilo že mestece. Kakorkoli že, glavno je, da ima tale vas glavni trg in na tej Plazi Mayor za Španijo značilne barčke, kjer ob pirčku dobiš pinchos in druge tapas. 

Trg je značilen španski, z največ dvonadstropnimi hišami z arkadami, ki ga objemajo. In cerkvijo, ki mu dominira. Na sredini trga značilna luč iz litega železa. Pravzaprav je najbolje, če si ga kar ogledate na guglvju. Na trgu se zbirajo starejši moški, ki razpravljajo o marsičem. Kot je to navada v mediteranskih državah. 

In navada je tudi, da gredo (to pot pa cela družina), pred kosilom v tele barčke na aperitivos. Na cervezitas in pinchos. Če je lepo vreme, zunaj na sončku, ob slabšem notri. V vsakem barčku pivo ali dve, tako da poskusiš več jedi (in spiješ več piva). Ob vsakem pivcu ti namreč prinesejo drug prigrizek. In vse je treba probat. Olive močne zelene barve, kakršnih pri nas ni videti. Sveže pečen krompirček s česnom in kisom. Kruhki s slanimi in mariniranimi fileti. Kroketi s sveže pripravljenim čipsom. Školjke v polovički lupine z omakico. Solata iz hobotnice. Jamon. Rabljene servietke in koščice od oliv nujno mečite na tla, če nočete, da bo očitno, da prihajate iz podalpske dežele. V družbi domačinov se boste morali močno potruditi in se poslužiti kakšne manjše ukane, če boste hoteli plačati rundo ali dve. Domačini vam namreč ne bodo dopustili.

In takole se že precej vesel in, za naše pojme, tudi že skoraj sit, odpraviš k njim domov na kosilo. Kjer spet dobiš predjed, glavno jed (zajca), sladico. Kavo ženske spijejo doma, moški pa se spet odpravijo v bar (da ženske v miru pomijejo posodo). Tako je pač v navadi. Po tem siesta.

(Zadnji obisk marca 2013)

http://www.pueblademontalban.com/turismo/monumentos-de-interes/plaza-mayor

Casa Mingo

Madrid
(tipična gostilna v mestu con pollos asados, priporočam)

V vsakem kraju, velikem ali malem, je najbolje na hrano iti tja, kjer se tre domačinov. Ponavadi je to preprosta gostilna, s preprostimi lesenimi mizami in stoli postavljenimi bolj na gosto. Včasih brez prtov, včasih kakšni kockasti ali karirasti. V takšnih gostilnah običajno nudijo lokalno hrano in tod je tudi najbolj okusna. Tovrstnih lokalov se spomnim iz Rima, Siracuse, Pariza, da Balkana ne omenjam. Bolj v južni Evropi. V vsakem kraju se najde. V Madridu je nekaj podobnega Casa Mingo na Passeo de la Florida, blizu Estacion Pricipe Pio (tam ustavlja vlak in metro).

Velika soba z temno rjavimi lesenimi mizami in stoli. Vse natur. Preprosta postrežba z natakarji v črnih hlačah in belih srajcah (spominja me na Čad). Na eni steni veliki sodi, kjer je bila včasih najbrž sidra (sl. jabolčno vino, ang. cider, fr. cidre). Sidra je glavna blagovna znamka gostilne. Je prva na karti pijač, naročijo jo na vsako mizo. Nekateri suho, nekateri sladko. Mi smo naročili različico dulce. K tej blagovni znamki sodi tudi chorizo, ki smo ga naročili za predjed. Izjemen, tako dobrega še nisem jedla (je pa res, da jih v življenju nisem poskusila še prav veliko:)) Postrežen z belim kruhom (pan). Za glavno jed smo naročili najbolj prodajan artikel te gostilne pollo asado, zraven pa tortilla de patatas. Brez posladka ne gre zaključiti obroka, sploh pa ne v gostilni, kjer okušaš tipične jedi. Tarta de sidra (spet blagovna znamka) je ohlajena strnjenka iz jabolčnega vina in nekaj vgrajenimi jabolki na tankem biskvitu. Zelo dobra. Zelo okusna je bila tudi tarta de Santiago na podlagi iz listnatega testa, zgoraj pa neke vrste mandljev biskvit (se moram podučiti o receptu in jo enkrat pripravim).  Močno smo se najedli, zato sem obžalovala, da niso imeli kakšnega zdravilnega žganja tipa grapa ali pa kaj drugega, kar pomaga proti prenapolnjenemu želodcu. Smo pa doma postorili nekaj za zdravje. Za prihodnji obisk nas čaka še glavna jed iz jagenjetine, crocetas in še nekaj vrst postres (flan, limonina krema, mlečni riž), danes pač ni šlo vse.

(zadnji obisk marca 2013)

http://www.casamingo.es/

L'orto

Marco Polo letališče
(letališka samopostrežna restavracija in bar)

Priporočilo se nanaša seveda na tip restavracije. To je letališka restavracija pri vhodu, kjer smo prečakali že veliko ur. Bodisi čakajoč na potnike, ki smo jih prišli iskat, bodisi sami čakajoč na odhod letala. Hrana tam je za takšen tip restavracije ali bara, več kot korektna. Po neprespani noči te čaka hrustljav brioš, croissant ali kakšna druga oblika jutranjega prigrizka ob odlični italijanski kavi, lahko tudi s sveže stisnjeno pomarančo. Preko dneva se priležejo okusni sveži ali popečeni sendviči z različnim polnilom. In pa slastni trikotniki pic. V samopostrežni restavraciji dobite tudi vse od italijanskih testenih specialitet, do sveže spečenega zrezka. Torej, če boste tam, se vam ni treba bati, da boste ostali lačni.

(zadnji obisk marca 2013)

http://www.casamingo.es/

Martin pescador

Trget
(ribja restavracija, priporočam)

Imena gostilna ni dobila po kakšnem ribiču, po imenu Martin, kot sem sprva mislila. Martin pescador je lokalno ime za ptiča vodomca (lat. Alcedo atthis, hrv. vodomar, it. martin pescatore comune, ang. kingfisher, nem. der Eisvogel, fr. le Martin-pêcheur d'Europe, šp. el martín pescador común). Za ptiča vodomca sem že vedela, ne pa za njegovo ime v romansko govorečih deželah. 

Ta ribja, ali bolje morska restavracija, leži tik ob obali. Vmes ni ne poti, ne ceste. Le nizek gostilniški zidek, tik nad peščeno obalo. Morje ni prav otoško modro, ker Trget leži v globokem zalivu, ki se končuje z delto reke Raše. Odprtega morja sploh ne vidiš. Le dvignjeno teraso zahodne Istre, tam okoli Barbana, za katero zaide večerno sonce. Poleti izza mize ob konzumiranju morskih dobrot torej opazuješ peščeno obalo, po kateri se ponosno sprehajajo mačke, morje, pomole s privezanimi ribiškimi čolni in, če si zvečer, še zahajajoče sonce. Pozimi pa v notranjosti gostilne prijeten ribiško konobski ambient. Spominjam se nekoliko odštekane večerje na predsilvestrski večer, ko je bila naša družina sama v gostilni. Prijetno vzdušje, hrana, malvazija in biska na koncu, so naredili svoje. Posebno vzdušje prinese tudi vožnja do te gostilne, če se pripeljete iz smeri Barbana. Najprej po močvirnati dolini Raše, potem pa mimo vhodnih jaškov v rudnik, mimo velikega skladišča lesa in tovornega pristanišča. Totalno socialistična scenarija (plamene zore bude me iz sna) in potem nenadoma: ribiška vasica, stisnjena med strmo zaledje in morje. Malo me je zaneslo, pojdimo raje k hrani.

Izkušnja kaže, da se je najbolje prepustiti gazdi, ki pride k mizi s pleteno košaro, polno rib. Za začetek je odlična morska rižota ali pa široki rezanci z morskimi sadeži. Pomembno je vedeti, da so v teh dveh jedeh samo sveži morski sadeži, nobene zmrznjene ali konzervirane variante, kar se lahko primeri v prenekaterem morskem gostišču. Gurmansko doživetje. Tudi s školjkami ali škampi na buzari za predjed nikakor ne boste zgrešili. Za škampe ti vedno povedo, če niso sveži jadranski (pravzaprav so na tem koncu kvarnerski). Za glavno jed pa vsekakor ribo. Odvisno kaj je na izbiro. Način priprave lahko zaupate priporočilu lastnika. Nikoli ne bom pozabila škarpene v pečici s krompirčkom ali pa dvokilskega brancina s krompirčkom in zelenjavo. Imajo nekaj sladic in kljub temu, da sem precej sladkosneda (brez sladice ni obroka), je po tem slastnem kosilu ne zmorem več. Le še makjato in biska ali dve.

To restavracijo je treba večkrat obiskati, da lahko v miru poskusite vse kombinacije predjedi in glavnih jedi. Ko sva bila tam prvič, je za sosednjo mizo sedel nek Italijan. Najprej ribja juha, potem morska pašta, potem školjke, potem škampi, potem riba in velika skleda solate. Chi va piano, va sano e va lontano. Skratka, nepozabno doživetje, čarobna kombinacija hrane, ambienta in morskega zraka.
Dodano ob zadnjem obisku: Oceno "zelo priporočam" sem zmanjšala na "priporočam". Pa ne toliko zaradi hrane, ki je bila še vedno okusna in sploh ne zaradi ambienta, ki je še vedno enako morski in romantičen, predvsem zaradi postrežbe, ki je bila tokrat katastrofalna. Dve uri čakanja na glavno jed, brez opravičila. In na koncu je bilo verjetno za kuliso postavljeno vprašanje: "Gotovina ili kartica?" Takoj v naslednjem odgovoriu je bilo namreč rečeno: "Terminal nam ne radi, može samo gotovina". Nobenega opravičila, Razlika bi lahko v tem, da je medtem oče, ki je bil srce in duša gostilne, vodenje predal sinu. Ta pa najbrž še nima toliko občutka za količino gostov in zmožnosti kuhinje. In tudi ne za nadzor nad natakarji, ki so bili tokrat razlog za našo nejevoljo.

Od takrat nismo več šli tja. Do naslednjega obiska jim ne bom zbila ocene. Dam jim še eno priložnost.

(zadnji obisk julija 2014)

https://www.facebook.com/pages/Konoba-Martin-Pescador-Trget-Istra/231327170300744

Pod volat

Podgorica
(črnogorska kuhinja, priporočam)
Če vas bo pot zanesla v Титоград in si boste zaželeli domače kuhinje v restoranu tipa kafane, se kar odpravite tja. Gostilna se razteza v treh večjih prostorih pritlične stavbe, nekoliko različno opremljenih. En je pri šanku, ta je najbolj blizu tipu kafane, drugi je pri pultu ob kuhinji. V teh dveh strežejo natakarji z belimi srajcami. Tretji je opremljen v taki bolj črnogorski maniri, tam strežejo natakarji v opravi z elementi narodne noše. Kadi se lahko povsod. Poleti je zunaj prijeten vrt. Pa še ena posebnost. Ni moškega in ženskega stranišča. Sta dva, na vratih prvega, ki je v zelenih tonih, piše "faith", na vratih drugega, ki je v rdečih tonih, piše "love". Lokal je poln ob vsaki uri, tudi popoldan, ko ni več čas kosila in še ne čas za večerjo. Največ je domačinov, vanj se pa pritepe tudi kar nekaj consultant-ov, ki razdajajo svoje bogato znanje tej mladi državi v tranziciji.

Hrana odlična. Čorbe, pasulj, japrak, meso ispod sača, vse vrste mesa na roštilju (tudi beli bubrezi, ki jih pri nas ni več dobiti) in vse priloge, ki gredo k balkanski hrani. Na koncu baklave in odličen kadaif. Opozarjam, da so porcije zelo velike. Ob hrani priporočam Vranac Pro corde (dobro za srce), ob koncu pa obvezno pokoju rakiju (dobro za grlo). Priporočajo lozu Institut ali pa rakiju Kruna.

(zadnji obisk februarja 2013)

https://www.facebook.com/pages/Pod-Volat/121976341211960

Inopia

Barcelona
(tapas bar, sem izjemno priporočala)

Naj se najprej opravičim, ker bom opisovala bivšo gostilno, ki ne deluje več. A naj zapišem svoje doživetje, ki mi je spet prišlo med misli, ko sem opisovala pripravo tuninega steaka. In kot priporočilo, če bosta Albert in Ferran Adrià še kdaj odprla kakšno kreativno  restavracijo (no, saj onadva pač ne rabita mojih priporočil). Tale je bila od Adriana, ki je včasih pri svojem hermanu v El Bulliju izdeloval sladice. V Barceloni pa je leta 2006 odprl (gurmanski) tapas bar, ki pa je trajal samo do poletja 2010. In jaz sem imela srečo, da sem bila taistega leta zgodaj spomladi v Barceloni s sodelavko, ki je vedela, kam bi šla rada na večerni prigrizek. Tja sva se napotili zvečer, po svetlejših in temnejših Barcelonskih ulicah. Kar dolgo sva hodili, da sva prispeli na Carrer de Tamarit 104. Šele po tem, ko sem prebirala razno literaturo o restavracijah, sem videla, kakšno blazno srečo sva imeli, da sva pred barom čakali samo kakšnih petnajst minut, da se je sprostil prostor. Običajno so čakali v vrstah in sploh niso izpolnili svojega pričakovanja. V notranjosti sta bila dva šanka, levo in desno. Ob njih barski stolčki. Medve sva dobili prostor na desni ob šanku, kjer so mešali koktejle. Jedilni list tapasov je bil slasten. Izbrali sva jih nekaj vsake vrste in družno poskušali posamezne prigrizke ob obvezni katalonski cavi (op. penina). Še vedno se spominjam slastnega hamburgerja (ki sploh ni bil hamburger, kot ga poznamo) v posebej narejeni bombetki. Izmed jedi za desert pa sirček iz grškega jogurta z medom. Obiska po Barceloni se (poleg seminarskega dela) spomnim še po prijaznem vodenju druge sodelavke, skoraj domačinke. Po ostalih gurmanskih užitkih v tem mestu polnem esprija. Po raziskovanju, kje neki naj bi se dogajali posamezni deli romana Morska katedrala, ali pa Zafonovi romani. Po iskanju Gaudijevih umetnin, posebej parka Güell, kamor sem šla navsezgodaj z busom in peš, da bi pravočasno ujela dopoldanska predavanja. Po čustvenem akustičnem nastopu kitarista v arkadah tega ekscentričnega parka in nenavadnem vplivu tega igranja name. Po priseljencih, ki so na ulicah prodajali robo in nenehno pogledovali naokoli, če morajo svoje blago zaviti v cule in pobegniti. Šele ob presunljivem filmu Biutiful sem spoznala, kakšne vse razsežnosti ima njihovo življenje.

(obisk 2010)

Zdaj pa lahko greste v naslednico Inopie: http://www.lolitataperia.com/en/

Alavija

Silba
(dalmatinska konoba, priporočam)
Ko sem na kuharskem delu pisala o tuninem steaku, sem se nostalgično spomnila poletij na Silbi. In gurmanskih užitkov, povezanih z njimi. Alavija (mislim, da je to v starem silbanskem narečju nekaj takšnega, kot pozdrav, s katerim so tistim, ki so odhajali na pot na morje, zaželeli srečno pot), je konoba locirana pri pomolu na drugi strani Silbe, kot včeraj opisana konoba Mul. Na Žaliču, na zahodni strani, tam kjer pristajajo trajekti. To je točka, kjer se poleti poleti nekajkrat na dan dogaja vrvež vkrcanja in izkrcanja, natovarjanja in iztovarjanja, čakanja s kovčki, pozdravljanja, objemanja, iskanja ladje na obzorju. In tam, tik ob obali, takoj za prodnato plažo in senco tamarisk, je dvignjena, v gornjem nadstropju na morje odprta terasa. Zakrita z rogozo, opremljena v dalmatinskem stilu, z lesenimi klopmi, modro belo kockastimi prti in odprtim kaminom, kjer se pečejo ribe. Pogled uhaja na razgled, ki se odpira na pomol, valovanje morja, modrino neba in Premudo, bližnji otok na obzorju. Ponoči pa na svetilnik in nočno nebo, šum morja pa daje slutiti globoko modrino. 

Prijazna in domača postrežba. In dobra hrana. Že omenjen tunin steak, sveža jadranska riba na žaru, če se naročiš vnaprej, tudi izpod peke. Črna riža. Imajo tudi dalmatinske mesne jedi, njoke ali pa testenine z nekakšnim golažem (paštičada). Zelo dobro, če si seveda zaželimo kakšen break med ribjo hrano. In dobro domače vino iz Silbe.

Ob obisku 2013je bilo moč dobiti tudi domače olivno olje, letos pa smo na rustikalni polički, kjer ponujajo domače proizvode, ugledali domače marmelade.

(zadnji obisk avgusta 2015)

https://www.facebook.com/konobaalavija/

Konoba Mul

Silba
(ribja konoba, izjemno priporočam)
Konoba Mul leži na vzhodni strani Silbe, nasproti Lućke kapetanije, skoraj pri morju, pri mandraču s privezi. Če pridete iz morske strani, je nikakor ne smete zamenjati z "restoranom Silba", ki leži tik ob pristanu Mul in se ne more pohvaliti z izbrano hrano. Konoba (ta prava) ima nekaj velikih miz s klopmi zunaj, v prijetni ribiški sceneriji pod streho, še štiri ali pet pa notri pri šanku in kaminu. Odprta je samo v poletnem času, mislim, da tam nekje od maja do oktobra. Prijeten sprejem lastnika Luke in dveh natakarjev, ki s posebno energijo vsak poletni večer postrežejo dvakrat napolnjene mize konobe. Mizo si je dobro zagotoviti vnaprej. Najbolje je že popoldan ali na predvečer zaviti na kakšen kozarček domačega orehovčka, pregledati dnevni ulov in izbrati primerno veliko ribo za večerno družbo.

Riba na žaru v tej konobi je absolutna legenda. Takšno ribo težko najdete še kje ob Jadranu (v drugih morjih pa sploh ne, ker so jadranske divje itak najboljše). Chef Luka in kuhar Stipe pač znata. Natur, na žaru, z olivnim oljem. Zunaj zapečena, znotraj sočna. Zobatec, Škarpena, Kovač, Orada, Brancin ali pa Romb (vse namenoma z veliko začetnico, ni samostalnik v nemščini). Ob ribi blitvo s krompirjem in malvazijo. Tam so nam enkrat pripravili tudi odlične domače na roko narejene testenine (kot nekakšni fuži) z brodetom, drugič spet pašto z jastogi (za ekscizijo jastogovega mesa iz lupine je potrebna posebna tehnika cuzlanja, kakor se je izrazil znan evropski arhitekt). Pred ribo si za predjed privoščite kakšno domačo ribjo pašteto, marinirane inčune ali pa črno rižo. Na koncu pa obvezno palačinko, sveže spečeno, s hrustljavim robom in domačo marmelado iz margolan ali pa česarkoli drugega (kar je redkost, ponavadi jih napečejo za dan vnaprej in so gumijaste). Letos palačink žal niso imeli več na repertoarju, ponudili pa so odlično čokoladno torto. Meni je sicer žal za palačinkami. Na koncu pa orehovček ali pa domača trava(rica, da ne bo pomote).

Če boste na Silbi, res pejte tja.
Koncem februarja, v Ljubljani, z nostalgijo.

Avgust 2015: Letos smo prvič okusili rižoto s škampi izpod kuhalnice chefa Luke. Božanska, Takšne še nisem jedla. Izjemen je bil tudi brodeto iz morskega psa s polento. Da o vsem ostalem ne govorim. Pa še palačinke so se vrnile na jedilnik.

(zadnji obisk avgusta 2015)

http://www.silbakonobamul.com/

Pizzeria Palace

Svetvinčenat
(pizzerija)
Ko sva začela zahajati v kraje v centralni Istri, sva od soseda dobila priporočilo za "najbolju picu u Istri". No, tudi za "najboljeg vodoištalatera u Istri" (v to sicer nisva tako prepričana) in "najboljeg autoelektričara v Istri" (ta je bil zares odličen, a tudi izjemno drag, naj mu bo - na praznični dan je rešil naš akumulatorski problem). Picerija je nekje na zahodnem delu trga Svetvinčenta, tistega dela pred Kaštelom, ki je travnat in nekoliko poglobljen (kot boulingrin v francoskih vrtovih). Najdete jo blizu mesnice in trafike. Nekaj miz je zunaj. Tiste višje, pogrnjene rdeče in rumeno, čakajo picojedce. Nižje pa so namenjene tistim, ki pridejo na pijačo ali na briškulo. Pogled na trg in boulingrin. Med velikimi športnimi prvenstvi na steno namestijo velik zaslon za skupinsko navijanje v lokalu. Pozimi se cela scena, skupaj z briškulo, preseli v notranjost, kjer je v zadnji sobi tudi krušna peč in pult, kjer picopek opravlja svoje  delo. 

In sva se napotila tja, v picerijo. Zvečer, lačna po popoldanski vožnji. Težko se nama je bilo odločiti med veliko izbiro pic na jedilnem listu, izbrala sva "štiri letne čase". In pivo. On velikega, jaz malega. Najprej so prinesli pivo, potem pribor s servieti. Rumenimi in rdečimi. Kot kombinacija prtov. Potem pico. Bila je res slastna. Velikokrat sva se vrnila tja in tudi velikokrat k štirim letnim časom. V mestu je še ena picerija, v renesančnem okolju tlakovanega trga in palače Grimaldi, pa še nisva uspela do tja. Ker naju odločitev vedno zapelje v znano. Lahko, da delava drugi piceriji krivico. Moram pa opozoriti morebitne obiskovalce, da pred četrto uro popoldan peči še ne zakurijo. Ne v eni, ne v drugi piceriji. V primeru, da pridete na kosilo, se lahko napotite na drugo vrsto hrane, bolj istrsko, v restoran Kaštel (ga opišem enkrat drugič).

V 2017 je pizzerija zamenjala lastnika. Pizza ni več tako dobra, kot je bila svoje dni.

(zadnji obisk septembra 2017)

https://www.facebook.com/pages/Pizzeria-Palace-Svetvin%C4%8Denat/368656856543953