Konoba Jure

(Rovinj, konoba, zelo priporočam)

Čeprav imam rovinjsko sceno precej raziskano, sem konobo odkrila šele preko Dela. Tam je v članku skupaj z Konobo Danilo, v katero sem že enkrat poskušala priti, a neuspešno – manjkalo je še dve uri do odprtja gostilne. Morda še dobro, ker piše, da je to precej fina različica konobe, meni pa je všeč bolj natur predstavljena hrana.

Parkira se kar na pločniku pred konobo, ali pa naprej pred vodoinštalaterjem, ki je očitno toleranten do sosedovih gostinskih gostov. Lahko pa še naprej pred Istramarketom, če parkirišče ni polno. Tokrat je bila nedelja, ko se market popoldne že zapre, pa še december, eden izmed mesecev, ko v Rovinju ni gneče. Še manj, po ulicah se lahko sprehajate skupaj z zimskim pišem vetra in vonjem po morju, srečate pa tu in tam kakšnega osamljenega sprehajalca. Že takoj ob vstopu v gostišče je občutek prijeten, objame te toplina prijetno urejene konobe z okusno minimalistično pripravljenimi mizami in prasketajočim ognjem v kaminu.

Jedilnega lista nimajo, pravijo, da zato, ker postrežejo s tistim, kar tistega dne ulovijo ribiči in tistim »što pronađu sviježe toga dana u selu.« Za hladno predjed lahko dobite bakala, sardelo na šavor, ravno prav slane inčune, hobotnico in sipo v solati. Naročila sva en krožnik, kjer so bile predstavljene vse naštete morske predjedi. Vse je bilo super, posebej je izstopal okus sardele na šavor in pa slanega inčuna, ki je bil ravno prave teksture za ugriz, se je topil v ustih in ni bil preveč slan. Imajo tudi pršut in še kaj drugega nemorskega za predjed. Imajo ribjo juho. Za glavno jed domače istrske testenine s tartufi, jurčki, na rdeče, s tistim kar pač ta dan imajo. Imeli so tudi rižoto s škampi ali pa gobami. Ta dan so imeli sveže polkilske divje brancine, pice in lista. Pripravijo ga na žaru s priloženo blitvo s krompirjem. Vzela sva brancina in pica, ki so ga spekli na gradeli v kaminu. Ribi sta bili odlični – ravno prav pečeni, s hrustljajočimi deli kože, sočnega mesa. Poleg pa kvartin malvazije, ki je bila pitna in prijetnega svežega okusa. Na sosednji mizi smo videli tudi vabljivo pripravljene lignje in pa veliko skledo solate, ki si jo gostje lahko začinijo sami. Za sladico so imeli tri vrste kolačev – čokoladnega, sadnega in kinder. Poskusila sva slednjega, bil je odličen – z maskarponejevo kremo in hrustljavo sredico. Za konec ponudijo še žganje. Poskusila sva grapo s sedmimi travami, ki je s svojim prijetnim okusom zaokrožila po prenajedenem želodčku. Plača se pri šanku, tam sva dobila vsak po en kantunčin z mandlji, za katere je lastnik dejal, da so odlični za pomakanje v vino. No to sva zamudila, pohrustala sva jih kar tako, hodeč iz konobe s prijetnimi občutki kulinarične potešenosti.

Od prvega obiska smo bili tam še dvakrat. Obakrat smo uživali v odličnih predjedeh. Enkrat smo uživali v kovaču na žaru in drugič v škarpeni, tudi na žaru - prviče sem jo jedla tako pripravljeno. Škarpeno za žar namreč odprejo in jo takšno grilajo na obeh straneh. Res odlična.

In še zadnji obisk. Super mešane školjke in še boljša buzara s kruhom, ki ga je pravkar spekla mama. Za glavno jed odličen zobatec na žaru in izjemna blitva s krompirjem. John je odkril nek poseben okus. Morda dodan samo česen in malo več petršilja, lahko pa da je bilo še kaj drugega. Tudi sladica, ki se ji je reklo čikoladni kolač je bila odlična. Bila bi še posebej všeč tašči mlajše hčere, ki obožuje šamšnite. Machiatto ravnopravšenj. Rakija s travicami je lepo nevtralizirala poln želodček. V konobi je še bolj prijetno tudi zato, ker ni kakšne umetelne postrežbe - na mizo prihaja posodje nekoliko neartikulirano, včasih kaj pozabijo, ampak vse to prispeva k domačnemu vzdušju. K temu je prispeval tudi sproščen razgovor z zgovornim očetom lastnika, ki je krožil med mizami in pekel meso v kaminu sredi konobe.

(zadnji obisk decembra 2023)

https://www.facebook.com/pages/Rovinj-Konoba-Jure/355584647874603

Kamin

(Izola - Belvedere, restavracija ob hotelu z lepim razgledom)

Med Izolo in Strunjanom, na Belvederu, so ob hotelu prenovili restavracijo. Iz lokala je res prekrasen razgled na morje in obalo in to je gotovo razlog, zaradi katerega bi restavracijo obiskali. Ambient je pač takšen, kakršen pritiče restavraciji ob hotelu, ki želi biti malo bolj fensi. Tudi postrežba je bolj hotelska in manj domača.

Hrana je bila korektna, brez kakšnih presežkov, je pa restavracija nekoliko dražja od preostalih v bližini – Izoli ali Strunjanu. Kljub temu, da smo naročili morsko hrano, so za pozdrav iz kuhinje prinesli mesno pašteto, ki je bila sicer v redu, a je brbončice usmerila v drugačno pričakovanje. Škampi na buzari so bili dobri, riba v pečici tudi, posebnost pa je bila priložena zelenjava, ki je bila narezana na drobno, čutiti pa je bilo tudi, da je dodano maslo. Sladica iz bele čokolade s štirimi oljkami na sladko je bila zelo dobra.

Torej, restavracija je v redu, a brez kulinaričnih presežkov, pa tudi nekoliko dražja od tistih v okolici.

(zadnji obisk novembra 2018)

http://www.belvedere.si/sl/restavracija-kamin

Bio Zrno

(Zagreb, veganska restavracija, priporočam)

Iskali smo dobro gostilno v centru mesta in na spletnih svetovalcih naleteli na tole. Izbrali smo si jo tudi zato, ker nam je zapasala lažja hrana in spletni komentarji so bili vabljivi.

Že ambient je prijeten, nekako naraven in domač. Postrežba je prijetna, mlado osebje v dolgih predpasnikih se trudi zadovoljiti goste.

Jedilnik je bogat domiselnih veganskih jedi. Še ta posebnost je – zelenjavo proizvajajo sami na svojem posestvu. Miso juha je bila postrežena v veliki skledi tako, da kljub njeni odličnosti ni bilo moč pojesti vse. Zelo dober je bil tudi veganski hamburger na kruhu iz čičerike in z dobro zelenjavno prilogo. Najboljša pa je bila čokoladna torta – čokoladna napast. Takšne še nisem jedla, sočna in okusna in že samo zaradi nje se splača v to gostišče. Čokoljubcem obisk zelo priporočam.

(zadnji obisk decembra 2018)

http://www.zrno.hr/

Pri gorjancu

(Med Ljubljano in Brezovico, prenovljena domača gostilna, priporočam)

Po dolgem času smo se spet odpravili h Gorjancu. V spominu sem imela domačo gostilno, z domačo hrano, v po domače urejenih sobah s kmečko pečjo. Gostilno so v zadnjem času nekoliko prenovili, kmečka peč je sicer še tam, a oprema sob kaže težnjo po bolj finem in modernem ambientu. Takšni so postali tudi krožniki, že sama posoda je moderna, pa tudi jedi so nanje položene z obvezno dekoracijo. Meni je sicer bliže bolj običajna oprema prostorov in tudi čim bolj domače oblikovane jedi na krožnikih.

Hrana je sicer zelo dobra, kot včasih. Domača goveja juha, meso iz juhe z domačo prilogo, odličen jagenjček z restanim krompirjem, pa tudi odličen dunajski zrezek. Solata je bila sveža in dobra, jaz bi jo le malenkost manj kisala. Za sladico sem sicer izbrala čokoladno torto brez moke, bila je zelo dobra. Drugič bom najbrž izbrala štrudl, tokrat sem bila zanj presita.

Skratka obisk pri Gorjancu priporočam.

(zadnji obisk decembra 2018)

https://gorjanc.eu/

Gostilnica 5-6 kg

(Ljubljana, gostilna in picerija, priporočam)

Že dolgo sem se zaradi dobrih priporočil odpravljala v to gostilno na Gornjem trgu in končno dobila priložnost, ker so prijateljice organizirale naše srečanje prav tam.

Ambient je prijeten, le pozimi je nekoliko moteče to, da skozi nezaščitena zunanja vrata vsake toliko priveje mrzel zrak. Postrežba je prijetna.

Hrana je bila vsa zelo okusna, čeprav je na jedilniku zelo raznolika, od majhnih (ubogih) pujskov, preko morske hrane, pa vse do pic – prijetno presenečenje. Pujskov seveda nismo naročili, ker ne podpiramo ubijanja komaj rojenih živali. Črni rezanci z gamberi in vongolami ter morska rižota. Oboje je bilo odlično. Tudi sladice so bile vse zelo dobre. Čokoladna torta z malinami, panakota z mangom,

(zadnji obisk decembra 2018)

https://www.facebook.com/gostilnica56kg/

Kmetija Kosmina

(Brje pri Komnu, osmica, zelo priporočam)

Naključje (in dogovor med prijateljicami) je hotelo, da smo obiskali osmico na Krasu, prav blizu italijanske meje. Dan je bil čudovit, poln sonca, kot nalašč za sprehod med jesensko obarvanimi ruji in že obranimi trtami in za obedovanju na vrtu kmetije, kjer so v tem času prirejali osmico. Vrt je bil poln in mizo je bilo težko dobiti. Nasmehnila se nam je sreča, da smo jo dobili takoj, kljub temu, da je nismo rezervirali.

Za začetek je na mizo priromal narezek z izjemnim pršutom, budžolo, salamo, slanino in sirom. Domač kruh in kozarec pravega kraškega terana. Za glavno jed smo dobili svinjsko prato, klobasico zelje in repo, ki je bila pred kuho vložena v teranu. Vse odlično. Za posladek pa sirove štruklje, ene običajne, druge prelite s teranovo omako, vse pa posuto z mletimi orehi. Spet izjemno.

(zadnji obisk oktobra 2018)

https://www.facebook.com/kmetija.kosmina

Pen klub do 2019

(Ljubljana, restavracija s patino, priporočam)

Po dolgem času sem spet zašla v Pen klub. Tja smo običajno odhajali na poslovna kosila. Restavracija je bila običajno vedno polna, mizo je bilo treba vnaprej rezervirati. Pred kratkim sem opazila, da so tudi tam začeli streči dnevna kosila in odprla se je možnost, da tudi slehernik obišče restavracijo v času kosila.

Ta dan je bila na jedilniku gobova juha, file ribe v limonovi omaki, blitva s krompirjem in tufahija, kot dnevna sladica. Vse je bilo zelo dobro. Jedilni list à la carte je sicer poln izbranih jedi, ponujajo tudi sezonske jedi, zato si vsak prav gotovo najde nekaj zase.

Ambient je še vedno prijeten, s patino časov, ko je bil Pen klub kultno gostišče umetnikov in nekaterih politikov, postrežba prijazna, edinole natrgani robovi prtov in prtičkov niso prav v prid ugledni restavraciji.

Penklub so poleti 2019 žal zaprli.

(zadnji obisk decembra 2018, Pdn klub v stari različici se je zaprl)

https://restavracija-penklub.si/

Zbornica

(Ljubljana, bar in žar)

Zbornica je lokal v študentskem okrožju, v parku stisnjenim med filozofsko in strojno fakulteto ter med legendarnim zdravstvenim domom na Aškerčevi in gostilno Lipa. Ambient je fajn, pod krošnjami dreves, tudi znotraj je prijetno natur urejeno. Tja sem prišla na kosilo, v času okoli opoldneva namreč poleg burgerjev, sendvičev, krompirčka (ki ni bil zmrznjen), solat in podobnega, med tednom nudijo tudi dnevna kosila. Sestavljena so iz juhe, tokrat sta bili na izbiro dve – zelenjavna in cvetačna s krutoni, glavne jedi – izbirati je bilo moč med tremi (piščančja bedra z rižem, špinačna lazanja, fuži sem pozabila s čim) ter dnevne sladice. Hrana je dobra, zagotovo še pridem.

(zadnji obisk maja 2023)

https://www.zbornicabar.com/

https://www.facebook.com/ZbornicaBarZar/

Namaste

(Ljubljana, indijska restavracija)

V restavraciji z istim imenom, na isti lokacija se že bila pred mnogimi leti. Že takrat je ponujala indijsko hrano in ni mi ostala v prav dobrem spominu zaradi zgage, ki mi jo je ocvrta hrana pustila v želodcu.

Zdaj je restavracija  drugačna, drugače urejena, ima drugačen jedilnik in najverjetneje tudi drugega lastnika. Meni je obsežen, tako da sva porabila kar nekaj časa, da sva zožila izbor jedi na dve, ki sva jih naročila. Omejila sva se samo na glavno jed, ker sva bila tam zvečer in nisva želela prepolnih želodcev. Izbrala sva kari z jagnjetino (Rogan Josh) in piščanca v kremni omaki z indijskimi oreščki in blagimi začimbami (Korma). Oboje je bilo postreženo z rižem, poleg pa sva si naročila še navaden nan. Oboje je bilo dobro, v ravno prav velikih porcijah, posebej dober pa je bil nan – mehak, odličnega okusa in ravno prav hrustljav. Za sladico nisva naročila klasičnih indijskih slaščic iz mleka, ampak jogurtovo strnjenko z mangom. Bila je v redu, ne pa kakšen presežek.

(zadnji obisk avgusta 2018)

http://www.restavracija-namaste.si/

U Medvidku

(Praga, klasična pivnica, priporočam)

Tale pivnica je bila boljša od tiste pri Švejku. Tudi tu najdemo nepregledno število soban z mizami, kjer strežejo klasične češke jedi in pivo. Tu sva poskusila golaž s karlovarskimi knedli (to so takšni kot kruhovi pri nas), svičkovo z češkim knedlom (to je tisti beli, kot skuhan bel kruh), palačinke s češljevo marmelado in jabolčni štrudl. Vse je bilo odlično. Tudi postrežba, ki ob računu ni namigovala na napitnino, tako da sva jo z veseljem pustila sama od sebe.

(zadnji obisk avgusta 2018)

https://umedvidku.cz/restaurant/

Švejk

(Praga, klasična pivnica)

V Pragi si ne moreš kaj, da ne bi zavil tudi v kakšno izmed klasičnih pivnic. Najprej sva zavila v tole, katere ime je Johnu spodbudilo nostalgične spomine. Klasična pivnica z veliko prostori v pritličju, kleti in zunaj. Jedilnik je tudi češko klasičen. Za sosednimi mizami sva videvala krače, svičkove ali golaž z klasičnim češkim knedlom in druge mesnate jedi. Na mizah so bile postavljene preste, da bi gostje spili čim več piva. Midva sva naročila klobaso, za konec pa germknedl, za katerega se je izkazalo, da je ogromen, precej večji, kot tisti na avstrijskih smučiščih. Hrana je bila korektna. Nenavadno je bilo edino pri računu, kjer je bilo poleg zaračunanega pogrinjka še priporočilo o plačilu napitnine – vrednost, če je gost želi dati 10, 15 ali pa 20 procentov. Na to je seveda opozoril tudi natakar. V nekaterih gostilnah v Pragi so natakarji precej vsiljivi z eksplicitnim omenjanjem napitnine. Človeku vzame vse veselje, da bi jo na mizi pustil sam, kot to počnemo v domačih gostilnah.

Pri spletnih ocenjevalcih ni najbolje ocenjen – ima oceno 2. Naslednji dan sva odkrila še eno prav blizu, ki je boljša od tele. Najdete jo v naslednjem blogu.

(zadnji obisk avgusta 2018)

http://www.svejk.cz/cs/home/

U Magistra Kelly

(Praga,  manjša gostilna, zelo priporočam)

Gostilna je ena izmed tistih, v katero sva se zaradi dobrih ocen na spletu napotila načrtno. Leži v odročni ulici po Hradčani, zato se je treba nekoliko potruditi,  da jo najdete, če vas ne vodi Google map.

Ambient je preprost in simpatičen.  Nekaj miz v notranjosti in nekaj zunaj.  Kratek jedilnik z izbranimi jedmi. Midva sva poskusila golaž,  bil je odličen,  nekoliko močnejšega okusa, ravno prav pikanten.  Poleg tega še krompirjeve knedličke,  polnjene s šunko,  posute z ocvrto hrustljavo čebulo. Tudi jedi, ki so jih nosili na sosednje mize so izgledale odlično.  Za desert sem poskusila skuto z vaniljevega,  zapečeno kot creme brulee. Med gostilnami v Pragi bi jo uvrstila med dve najboljši. 

(zadnji obisk avgusta 2018)

http://www.umagistrakelly.cz/

Velkoprevorsky Mlyn

(Praga,   turistično Gostišče z izjemno sproščujočim ambientom)

Priporočam za sprostitev na poti od Vltave do Hradčanov ali obratno. Ali pa če ste se napotili na nostalgično slikanje ob Lennonovem zidu.

Lokal je na otoku med Vltavo in kanalom, tik ob kanalu, kjer se vrti mlinsko kolo, pod naravno senco velikega drevesa, dodatno pa so namestili še pršilce vodnih kapljic. Skratka sproščujoč,  nekoliko rustikalen ambient s cvetličnimi aranžmaji, stebri in ograjo v belem luženem lesu, obnovljenimi starimi mizami in stoli, vse ob počasi tekoči rečici. O kakovosti hrane težko kaj povem, ker sva se tam ustavila samo na pijači.  So pa na sosednje mize nosili jedi, tudi lične sladice.

Slaba stran tega lokala so nekoliko višje cene zaradi lokacije blizu turistične transverzale.  

(zadnji obisk avgusta 2018)

Hroznová 489/3, 118 00 Malá Strana, Češka

Cafe Platyz

(Praga, bistro)

Prioročam za kozarček češke penine, vina, prigrizek ali manjši obrok. Tja sva zašla slučajno,  iščoč nekaj lažjega za večerjo.  Po dnevu ali dveh v pragi sva se namreč zasitila mesne hrane. Našla sva lokalček,  nekakšen bistro z mizami v atriju med stavbami. V središču Prage se namreč težko najde lokal z mizami na prostem v naravni senci v mirnem okolju. V lokalu je bilo kar nekaj domačinov,  med njimi tudi ženskih družb,  ki so se ob kozarčku dobile na klepetu. Na jedilniku so imeli nekaj glavnih jedi, kombinacije mesa in zelenjavne priloge, tudi solate, dober več nadstropij sendvič  (kot tramezzini, a popečen), za desert pa bogat izbor sladic iz vitrine ali pa moevenpickov sladoled. Postrežba je bila izjemno prijazna, natakar je bil eden redkih v Pragi , ki ni predlagal napitnine.

(zadnji obisk avgusta 2018)

Národní 416/37 Staré Město Praha 1, 110 00 Praha 1, Češka

Pepř a Sůl

(Praga, restavracija z dodatno navdihnjeno lokalno hrano, priporočam)

Vanjo sva prišla po naključju.  Ime lokala sem si zapomnila še od priprav na pot, ko sem na Tripadviserju iskala najboljše restavracije v Pragi, a si je nisem označila,  ker je bila predaleč iz mesta. Pa je naključje hotelo, da sva se mudila na obrobju mesta in iskala primerno gostilno za kosilo. Na googlu je bila najbližja najini trenutni lokaciji:)

Poleg jedi na meniju v opoldanskem času nudijo tudi kosila. Okoli naju so sedeli domačini,  ki so verjetno iz bližnjih pisarn prišli na kosilo. Na dnevnem jedilniku je bilo kar nekaj jedi, izbrala sva stroganoff z jasminovim rižem in vratovino s poprove skorjo,  gorčično omako, stročjim fižolom in pečenim krompirčkom.  Na koncu pa sirov kolač s kandiranimi češnjami.  Vse je bilo odlično! 

Prva izkušnja je bila odlična,  zato sva še enkrat izkoristila priložnost,  ko sva se mudila v bližini.  Tokrat je bila sobota in niso imeli dnevnih kosil,  so pa imeli posebno ponudbo jedi z lisičkami. Zelena solata s praženimi lisičkami, slanino, krut ni in lističi parmezana. Krompirjevih njoki,  polnjeni z lisičkami, v omaki z lisičkami. Potem sta bili še dve mesni jedi. Za sladico so imeli ta dan izjemen creme brulee. Vse je bilo odlično,  edinole zeleno solato bi morali na rezati šele tik pred servira njem,  da bi bila jed popolna. Če ne bi bilo tega slednjega, bi restavracija dobila ocemo »zelo priporočam«.

(zadnji obisk avgusta 2018)

http://peprasul.cz/home/

Tiskárna

(Praga, restavracija z modernejšo lokalno hrano, priporočam)

Restavracijo mi je priporočila začasna domačinka,  zelo dobro je ocenjena tudi na spletu. Dober znak je bil tudi ta, da je bila polna ter, da so bili gostje v glavnem domačini. Gostišče je postavljeno v prostore nekdanje tiskarne, ambient je izjemno prijeten, nekoliko asketski z lesenim pohištvom. 

Na meniju je lokalna hrana, morda z nekoliko sodobnejšim pridihom,  a še vedno konkretna v ravno pravih količinah brez nepotrebnega okrasja. Poskusili smo zelo dobri juhi, močno govejo in gobovo. Juhi so postregli za naša pojmovanja nekoliko nenavadno.  Najprej so prinesli na mizo krožnika z bogato zakuho,  potem šele zalili z juho. Tako smo, ko so pred nas postavili krožnika, mislili, da so nam napačno prinesli kakšno ne naročeno predjed. Za glavno jed smo seveda poskusili svičkovo z žemljinimi knedli, poleg tega še mesne kroglice na zelenjavi s knedlički.  Oboje je bilo zelo dobro. 

Za sosednjo mizo je bilo več gostov. Prednje so prihajali vabeči krožniki z golažem,  pečenkami različne vrste mesa z raznimi prilogami. Kot sladico sem izbrala dukatove buhtečke, male buhteljne iz kvašenega testa, polnjene z orehi, na vaniljevem šodoju s kepico vaniljevega sladoleda.  Odlično!

(zadnji obisk avgusta 2018)

 https://www.restauracetiskarna.com/

Staromaček

(Praga, verižna restavracija za turiste z lokalno hrano)

V restavracijo sva zavila, ker je bil že skrajni čas za kosilo. Slaba stran je bila ta, da leži blizu Starmestskih namesti, trga z uro, kjer se ob vsaki polni uri prikazujejo možički. Množice turistov so namreč na tem območju nepopisne.  Valijo se od središča mesta preko Karlovega mostu na Hradčane.  In zato je bila restavracija za turiste, z nekoliko dražji hrano in dvakrat dražjim pivom. 

Hrana je bila sicer korektna, ni pa bilo kakšnih presežkov. Kakšen dan kasneje sva na drugem koncu trga odkrila še eno, skoraj identično. Gre torej za verigo franšiznih restavracij.

Za pogrinjek na mizo prinesejo majhne kvašene rogljičke in pašteto. Seveda sva to konzumirala že ob vrčku piva. Čeprav nisem ravno ljubiteljica piva in ga pijem ob posebnih okoliščinah, na češkem pa brez tega ne gre. Morda bi si lahko privoščila tudi kozarček lokalnega vina iz praških vinogradov. Za sosednjo mizo so ga postregli v kakšne 40 cm visokih kozarcih za vino. Za glavno jed sva si privoščila klobaso z zenfom in hrenom ter račko z zeljem, navadnim in rdečim. Za desert jabolčni štrudl v kvašenem testu z veliko file. Vse je bilo dobro, a, kot sem že napisala, brez presežkov.

(zadnji obisk avgusta 2018)

http://www.staromacek.cz/en

Boccaporta

(Pula, konoba z domačini)

To je ena izmed dveh restavracij, ki mi jih je predlagala domačinka. Druga je bila Vodnjanka v Puli, ki sem jo že opisala v tem blogu. Sem torej zahajajo domačini in to dejstvo je bilo poleg ambienta in simpatičnega natakarja eno izmed najboljših sestavin uživanja v gostilni.

Sedela sva pri vhodnem delu pod gosto senco fige in trte, na lesenih stolih ob mizi prekriti s plavimi kockastimi prti. Okoli nas so sedeli domačini z zanimivimi pogovori o ribah, barkah, nepremičninah in Slovenkah kot idealnih ženah za v penziji. Pogovarjali so se preko miz in med mizami, vmes vstajali in si kazali slike na mobilnikih, vsake toliko je kdo navrgel kakšen vic.

Hrano imajo obojno, morsko in mesno, tudi midva sva naročila en miks. Mešane morske užance za predjed, črno rižoto za drugo jed in telečjo pečenko s krompirjem in solato za glavno jed. Hrana je bila okusna, a so užitek nekoliko pokvarili s pretiranim garniranjem z rukolo in evropskim češnjevim paradižnikom. Tudi solata je bila trgovinska, tista mešanica iz trgovine, pa še prav sveža ni bila. Pri naročilu sladice, je natakar povedal, da so tu »jaki« in jih naštel kar nekaj. Izbrala sem mandljevo torto s čokolado. Bila je dobra, čeprav ni bila spečena v gostišču, verjetno jih naročajo v kakšni slaščičarni (kakor je navada v mnogih gostilnah). Ob računu so prinesli teranino, ki je še okrepil posledice popitega kozarčka malvazije.

Če boste lačni v bližini, komot greste tja na kakšno kosilo ali večerjo, hrana je dobra. Ne pričakujte pa kakšnih kulinaričnih presežkov.

(zadnji obisk julija 2018)

http://www.konoba-boccaporta.com/

Beach bar Valdalesso

(Rovinj, bar ob plaži)

Tam smo kosili bolj slučajno. Bili smo na kopanju v Boriku, v času kosila pa smo iskali nekaj za pod zob. Za bližnjo restavracijo Blue (bivši Lili sport bar) se nismo odločili zaradi preveč zasoljenih cen, čeprav sem naslednji dan opazila, da je bila ta odločitev morda preuranjena. Tam namreč v času kosila nudijo obroke po sprejemljivih cenah.

Obalni bar Valdalesso je sicer bolj turistom prilagojen lokal z lesenimi klopmi, po videzu spominjajoč na instantne texas gostilne, ki so vzniknile po vpadnicah v istrska obmorska letovišča. Postrežba in hrana sta bila sicer v redu. Moja rižota z gamberi (rižota je sicer delikatna jed za naročit v gostilnah), je bila dobra. Tudi lignji na žaru na sosednjem krožniku so bili v redu.

Tudi ambient za obedovanje je v redu. Če odmislite turistični vrveč, glasbo v lokalu in texas ambient, je obedovanje pod borovci, s pogledom na deset metrov oddaljeno morje prav prijetno. Pa še ena posebnost je bila. Imeli smo mizo prav na koncu, s pogledom na šotor z masažnim salonom, kjer niso spustili zaves.

(zadnji obisk junija 2018)

Operna klet

(Ljubljana, ribja restavracija)

V Operno klet so zahajali že naši starši, pred pol stoletja je bila shajališče za večerno druženje ob morski hrani in rujni kapljici. Takrat so stregle legendarne natakarice v beih bluzah, črnih krilih in legendarnih Borosana obuvalih, spominjam se, predvsem v kletnih prostorih. Mislim, da so vrt na dvorišču hiše odprli kasneje.

Danes imajo nekoliko sodobnejši image, strežejo predvsem natakarji, gostje pa so bolj iz domačih logov. Prav sreča je, da v hišo nasproti opere ne zaide množica turistov, ki jih srečamo po Stari Ljubljani.

Jedilnik je v primerjavi z včasih, ko so imeli kalamare, sardelice, kakšno ribo in seveda ribjo ploščo, pa fižol z naribano redkvijo, precej sodobnejši. Trudijo se biti fensi, kot vse ostala gostišča širom Slovenije.

Hrana je bila ob našem obisku dobra. Za predjed hobotnica v solati, brancinova pašteta z dimljenim lososom in bakalar. Dobre so bile tudi rižote – črna sipina in morska. Ta dan so nam ponudili file divjega gofa s prilogo – file bi lahko bil nekoliko bolj sočen, je pa res da je meso tovrstnih velikih rib lahko nekoliko suho. Dobre so bile tudi sladice, poskusili smo jabolčni zavitek in čokoladni sufle.

V času kosila nudijo tudi menije.

Vsekakor priporočam obisk Operne kleti, še posebej če bi se radi ognili gneči turistov in v miru užili svoj večer ob dobri hrani.

Ob zadnjem obisku ob priložnosti kosila smo izjemno dolgo čakali. Cena kosil je primerljiva z lokali v mestu. Cena ostalih jedi je kar visoka.

Operno klet so poleti 2019 žal zaprli.

2023 pa so jo spet odprli. V novi vsebini je še nismo obiskali.

(zadnji obisk avgusta 2018)

http://www.operna-klet.si/

Konoba Daniela

(Veleniki, istrska konoba, priporočam)

V karjih okoli Poreča je kar nekaj tovrstnih konob s podobno dobro oceno v vodiču Istra gourmet. Konobo je izbrala domačinka, to je še en pokazatelj, da sodi med boljše.

Ambient je zelo prijeten, v istrski vasici Veleniki stoji konoba s prijetnim kraškim dvoriščem z oljkami in drugim mediteranskim rastjem.

Na jedilniku imajo precej jedi, kar kaže na določeno orientiranost na turiste. Gostišče cenijo tudi domačini, bilo jih je kar nekaj. Skoraj vsi so najprej naročili tatarski biftek, ki ga pripravijo pred gosti. Med hladnimi predjedmi so obvezen istrski pršut in siri, med toplimi pljukanci z jurčki, fuži s tartufi in njoki z golažem. Za glavno jed se dobi odlično jagnjetino ali teletino izpod peke, skupaj s pečenimi krompirčki (jedi izpod peke je treba naročiti naprej). Solata je bila sveža in okusna. Za sladico so postregli razne torte, na koncu pa na mizo prinesejo še kvašeni štrudl z jabolki in fritule. Pri naročanju je treba biti previden, ker so porcije velike. Zraven so postregli dobro hišno vino. Rdeče je bilo nekaj podobnega merlotu, zelo mehkega okusa, belo malvazija.

Imajo tudi morsko hrano.

Gotovo se še vrnemo tja.

(zadnji obisk junija 2018)

http://www.konobadaniela.com/

Danilo

(Reteče, novejša gorenjska kuhinja, priporočam)

Danila smo obiskali v času tedna restavracij in dobili na mizo zanimive inovativne jedi sodobne gorenjske kuhinje. Ambient je prijeten, lastnik tudi. Torej je bila postrežba prijetna, pripravljene jedi odlične. Veselim se obiska tudi ob priložnosti običajnih dni izven tedna restavracij, ko bo možno poskusiti še ponudbo iz menija.

Gostilno imam v spominu še iz straih časov, ko je bil jedilnik še bolj tradicionalen. Gostilna je vsekakor vsa ta leta držala in obdržala visoko raven kakovosti.

(zadnji obisk marca 2018)

https://www.danilogostilna.si/

Monstera

(Ljubljana, bistro, priporočam)

Obisk v Monsteri je vsekakor vrhunsko kulinarično doživetje. Tam sem bila v času kosil, ko nudijo več menijev in lahko izberemo dva do štitri hode, poleg glavne jedi še hladna, topla predjed in/ali sladico. Glavna jed je bila odlična, ravno prava kombinacija izjemno pripravljenih piščančjih prs ter zelenjave in gob z dodatki. Sladica je tudi bila dobra, le malenkost me je motila premočna balzamična zakisanost jagod v kombinaciji s sirovim kolačem.

Ambient je prijeten, ravno prav asketski in ne prav domačen – to pač pritiče bistroju.

Kar se tiče hrane kot take, bi lahko bila moja ocena »zelo priporočam«, a sem nekoliko znižala raven ocene zaradi zasoljenih cen in koncepta, da se da izbirati samo večhodne menije. Presenečena sem bila tudi, da so vodo iz pipe zaračunali.

Skratka, obisk vsekakor priporočam, saj bo skoraj gotovo zadovoljil obiskovalčeva visoka gurmanska pričakovanja.

(zadnji obisk junija 2018)

http://monsterabistro.si/

Trattoria Nerodiseppia

(Trst, gostilna z lokalno hrano, zelo priporočam)

Pravzaprav je po velikosi in razporeditvi miz bolj neke vrste bistro, kamor lahko pridete na dobro italijansko hrano, tudi na paštašuto na hitro. Prav takšnega obroka sem bila deležna tam in moram reči, da je bila paštica izvrstna. Na jedilniku imajo regionalno hrano, veliko morskega, pašt, pa tudi konkretno mesnega. Imajo tudi lep izbor vin, tudi tistih iz slovenskih kleti. In seveda, sladice. Milefolie, ki sem jih poskusila so bile odlične. Obisk vsekakor priporočam.

(zadnji obisk januarja 2018)

http://www.trattorianerodiseppia.com/

Gostilna Ančka

(Šenčur, domača gorenjska hrana na fino, priporočam)

Gostilna je kaj primerna za postanek, saj je zelo enostavno dostopna iz gorenjske avtoceste. Iz ene ali druge strani. Na spletni strani vabijo na domačo hrano, na jedilniku je res veliko domačih jedi, od ajmohta, kmečke pojedine, pečenk, žgancev, krompirja, pa do domačih štrukljev – ajdovih z orehi in belih s skuto. Če si zaželite domače hrane, res ne morete zgrešiti, vse je dobro, posebej pa štruklji, po katerih ta gostilna še posebej slovi. Zaradi všečnosti pretežnemu tipu gosta, ki obiskuje njihovo gostišče, so na jedilnik deli tudi nekaj manj domačih specialitet. Tako imajo na primer namesto postrvi, ki se jo lahko ulovi tudi v tej regiji, na jedilniku brancinov file. Škoda, ker gostilna na ta način zgublja razpoznavni koncept. Pa tudi v ambientu interjerja bi lahko bilo bolj domače in manj poskusov dajanja finega pridiha. Ampak, dajmo tale osebna opažanja na stran, gostilna ima dobro hrano in postrežba je izjemno prijetna. Zato vam vsekakor priporočam, da jo obiščete, če boste po Gorenjskem iskali dobro gostilno.

Ob zadnjem obisku zelo dobra kmečka pojedina, ajdovi žganci in za posladek spet odlični štruklji.

(zadnji obisk januarja 2023)

http://ancka.si/