Gostilna Čad

Ljubljana, pod Rožnikom
(srbska kuhinja, priporočam)

Čad je ena izmed gostiln, kjer točno veš, kaj boš dobil. Odkar pomnim. Čeprav je gostilna menjala lastnike, v času socializma bila tudi v družbeni lasti, ni kaj dosti menjala repertoarja. Kvaliteta je sicer nihala, a ob zadnjem obisku, je bilo vse odlično. Zdaj po priimku lastnika sklepam, da je prešla spet v roke rodbine, katere ime nosi. Na spletni strani piše, da obstaja že od 1898.

Tja smo hodili že kot majhni z družino, v mladinskih časih z družbo (takrat sicer bolj poredko, ker pač nismo imeli lastnih prihodkov in porcije čevapčičev smo si razdelili), v sedanjih časih pa za kakšne družabne dogodke ali obletnice mature. Ali pa, če si enostavno zaželiš čevapov in prebranca ali pa orehovih palačink s čokolado in smetano. Tudi vedno srečaš kakšnega poznanega, ker je to enostavno kraj, kamor gremo vsake toliko.

Ambient je pravi za tovrstno gostilno. V starem delu malo bolj intimen, v novejšem za večje družbe. Najboljše pa je poleti, v senci gostih dreves in ob žuborenju fontane. Natakarji, se mi zdi, so vedno isti. Čeprav so se od sedemdesetih let najbrž že zamenjali, so si pa malo podobni.

Ponudba je torej konstanta. Vse kar si zaželiš z žara. Običajno kar pristanemo pri čevapčičih, pleskavici, včasih pri vešalici. Zraven kajmak, pečena paprika in prebranac. Včasih tudi kakšna gibanica. Tudi nemesna ponudba je bogata, tako da tudi na veliki petek vsak najde kaj zase. Zraven Carica Milica ali še bolje kar pivo (op. na vp seveda brezalkoholno). Na koncu ob turški kavici, še palačinke z orehi, čokolado in smetano. Tisti z velikimi očmi (in razširjenimi želodčki), si naročijo diplomatsko omleto, polnjeno s sadjem in orehi, z obilo sladke smetane. Za boljšo prebavo še Žuto oso ali kakšno drugo rakijo. Potem pa še na en sprehod na Rožnik, da spreobrnemo vsaj nekaj naložene energije.

Ob zadnjem obisku nisem imela preveč dobre izkušnje z natakarjem. Tam smo se namreč oglasili popoldan z veliko željo, da bi si privoščili samo njihove palačinke z orehi in smetano. Torej samo na desert. Natakar je bil čemeren, in zoprn. Kaj takšnega si ne bi smel privoščiti. Kljub temu spodrsljaju, naj jim bo, gostilno še vedno priporočam. Jim dam še eno možnost.

(zadnji obisk decembra 2023)

http://www.gostilna-cad.si/

Konoba Veli Jože

Rovinj, Sv. Križa 1
(konoba)

V prostorih te konobe sem bila še v socialističnih časih, ko je notri bila še vinska klet. Mislim, da je na vratih pisalo samo "VINO". Prav tako, kot je napisano. Z velikimi tiskanimi črkami, nagnjenimi nekoliko postrani. Mimo tega lokala smo hodili že v tinejdžerskih časih. Takrat ne vanj, ker nas vino pač ni zanimalo. Zanimal nas je lokal, nekaj minut hoje proti Fumi (op. cerkev svete Evfemije), pod katero je bil v utrdbi takrat sloviti Monte bar. Kjer smo ob steklenici kokakole plesali na "No women no cry", "If you leave me now", "Hotel California",.. ob akordih slednjega se pravzaprav vedno spomnim vhoda v ta bar, ne vem točno zakaj. Morda je imel "mirrors on the ceiling". Mimo tega bara se pride prav do cerkvenih stopnic, kjer smo v tistih časih opazovali sončni zahod in v kasnejših urah sedeli v družbi in ob brenkanju kitare domačina prepevali "I'm sailing" in "Blowing in the wind". Odsev lune v valovih globoko spodaj in nekoliko oblačno obzorje osvetljeno z neba. Preko ramen nam je vel lahen vetrič, tako da smo si morali ogrniti z jopico ali pa se stisniti k najbližjemu sosedu. Sploh smo po nočnem Rovinju veliko prehodili. Nočni odmevi korakov in našega živahnega žuborenja. Po zlizanih, rahlo na okroglo izbočenih kamnih tisočletnega tlaka med hišami tesno skupaj. Rovinj, najlepše mesto na Jadranu. Morda zaradi moči mladostnih čustev, solz v očeh ob vsakokratnem odhodu po slovesu od prijateljev po čudovitem poletju, zaradi kreativnega zagona, ki je tlel v nas. Morda zaradi majhnih zgodb, ki smo si jih ustvarili sami. Borik. Se opravičujem, sem odtavala daleč stran od naše konobe, ki je že na začetku poti proti Fumi, ki po levi obkroži mestni polotok. Kmalu po pomolu, od koder smo z nočno ladjo s steklenico prošeka potovali na Crveni otok. Spet me je zaneslo. Rovinj je pač poln spominov in moje nostalgije.

V sodobnega Velikega Jožeta sem pravzaprav prvič prišla pred kakšnim letom, ko smo bili v Rovinju na strokovni ekskurziji z meni dragim društvom. Zunaj nekaj klopi in dolgih miz s preprostimi belimi prti in svečkami, notri bogato okrašen interjer z raznimi ribiškimi pripomočki, starinami, knjigami, slikami. Skratka ambient ene konobe. Takrat smo predse dobili že prednaročen meni, a kljub temu me je očaral. Vse je bilo dobro. Posebej pa še lep kos ribjega fileja, izrezanega iz večje bele ribe. Se ne spomnim katera je že bila. Obisk v konobi sva večkrat ponovila v privatni režiji in nikoli nisva bila razočarana. Še najbolj pa je očarljivo sedeti zunaj na klopeh, na tesni rovinjski ulici, izven sezone, ko je že malo hladneje, zapiha kakšna sapica in mimo hodijo bolj posezonski obiskovalci Rovinja. Morske dobrote so vedno bile sveže. Absolutno morate poskusiti dagnje na buzari. Belo ribo sem že omenila, tu pa so bili odlični tudi prženi lignji (ki jih običajno ne jem, raje izberem kaj drugega). Na koncu ne smete izpustiti tiramisuja. Doslej najboljši tu in v Primorki.

Ob predzadnjem obisku od ribe niso imeli drugega, kot gojenih porcijskih brancinov. Točka v minus. So pa bile školjke in jadranski lignji spet odlični. In tiramisu tudi.

Ob zadnjem obisku so bili lignji odlični. Razen tatarske omake. Tiramisu je pa tokrat razočaral. Torej je zaenkrat Primorka zmagovalka tiramisuja.

Dodano 2016: Primorka na jedilniku nima več tiramisuja. Torej je Veli Jože trenutni zmagovalec. Sem ga poskusila in še vedno je v vrhu.

Ponovno 2021: Za predjed je bil dober carpaccio od sardona, pravzaprav je šlo za marinirane sardone. Tudi bakalar je bil zelo dober. Jakobova kapica je morda vsebovala preveč maščobe od sira. Škampe na buzari smo jedli že boljše. Brancin na žaru je bil dober. Razočaral pa me je tiramisu, ki je bil do tega obiska prvi na lestvici med lokali, ki sem jih obiskala. Bil je presuh in brez običajnega presežnega okusa.

Zaradi obiska v 2022 sem umaknila oceno "priporočam". Ponudili so svežega kovača po zvišani ceni 500 kun za belo ribo. Kovač je bil očitno zamrznjen, med strežbo je bil še surov na sredini. In še dolgo smo čakali, da so ga dopekli. Brez opravičila je bilo. Tiramisu ni več, kar je bil.

(zadnji obisk aprila 2022)

http://velijoze.net/vj.html

Sushimama

Ljubljana, na Wolfovi
(moderna japonska restavracija, zelo priporočam)

Lahko rečemo tudi, najboljša japonska v Ljubljani. In baje je odlična tudi širše, v evropskem merilu. Vedno odlična surova riba, pa tudi ostale jedi so na ravni.

Odkar je župan (bolje reči podžupan) dal prenoviti tudi meni ljubo Wolfovo, je tudi Sushimami naredil prijetno okolico za gostitev. Posebej na ulici, kjer je zunanji del restavracije, pod drevesi prijetno urejen v tikovini. V notranjosti pa te prevzame suši vzdušje takoj, ko vstopiš. Pred seboj ugledaš japonske kuharje, ki vešče rokujejo z ostrimi noži in ribo. Okusno urejen asketski ambient.

Vse je odlično od juh (miso/soba/udon), predjedi (odličen riž s pekočo tuno), glavnih jedi, pa do sladic. Obvezno je treba pojesti kakšen suši ali sašimi! Izborno pripravljen iz sveže ribe s sojino omako, ingverjem in wasabijem. Vse je tako, kot mora biti. In vsake toliko se je treba vrniti.

(zadnji obisk julija 2019)

http://www.sushimama.si/sl/

Kod kaštela

Svetvinčenat
(istrska gostilna, sem priporočala)

Če vam zapaše bolj istrska hrana, zavijte h kaštelu. Gostilnica je v središču, ob krožni cesti okoli glavnega trga. Ni težko najti, ker Svetvinčenat ni velik. Sicer pa je po tem slikovitem istrskem mestu tudi iskanje prijetno doživetje.

Poleti je čudovito sedeti pod drevesi na lesenih klopeh, pozimi v sobi s kaminom, kjer pred teboj pečejo ombolo in kobasice. Kaj naročiti? Na jedilniku najdete marsikaj. Poleti je najbolje naročiti kakšne njoke z omako domače kokoši ali pa golažem. Dobre so tudi testenine in rižote. Čudovita je tudi solata, ki je sveže pripravljena. V gostilni pečejo domač kruh, za sladico pa dobite jabolčni štrudl iz kvašenega testa (Prekmurci rečejo temu kvašeni retaš). Pozimi pa si obvezno naročite kupus, v katerem dobite tudi rebrca in še kakšen drug košček mesa. In seveda ombolo in kobasice, ki ga pred vami spečejo v notranjem kaminu. Ne bo vam žal. Tu dobite tudi čisto korektne lignje in še kakšne druge morske pridelke.  Ker pa v vsaki gostilni običajno jemo tisto, kar imajo najboljše, se na morsko hrano odpravimo raje v kakšno gostišče, ki se posveča bolj temu delu jedilnika.
Priporočam za domače istrske jedi, posebej ombolo, klobasice in zelje.
(zadnji obisk novembra 2012)
2014 so gostilno zaprli, od avgusta 2015 je na njenem mestu restavracija Castello, ki pa je še nismo preizkusili.

Plaza Mayor

La Puebla de Montalbán
(Meson Villahermosa, Meson El Burcadero,...barčki na glavnem trgu, zelo priporočam)

La  Puebla de Montalbán je naselje blizu Toleda. Po definiciji, ki velja v Španiji, je vsako naselje, ki ima manj kot 30.000 prebivalcev, vas (el pueblo). Pri nas, v Esloveniji, bi to bilo že mestece. Kakorkoli že, glavno je, da ima tale vas glavni trg in na tej Plazi Mayor za Španijo značilne barčke, kjer ob pirčku dobiš pinchos in druge tapas. 

Trg je značilen španski, z največ dvonadstropnimi hišami z arkadami, ki ga objemajo. In cerkvijo, ki mu dominira. Na sredini trga značilna luč iz litega železa. Pravzaprav je najbolje, če si ga kar ogledate na guglvju. Na trgu se zbirajo starejši moški, ki razpravljajo o marsičem. Kot je to navada v mediteranskih državah. 

In navada je tudi, da gredo (to pot pa cela družina), pred kosilom v tele barčke na aperitivos. Na cervezitas in pinchos. Če je lepo vreme, zunaj na sončku, ob slabšem notri. V vsakem barčku pivo ali dve, tako da poskusiš več jedi (in spiješ več piva). Ob vsakem pivcu ti namreč prinesejo drug prigrizek. In vse je treba probat. Olive močne zelene barve, kakršnih pri nas ni videti. Sveže pečen krompirček s česnom in kisom. Kruhki s slanimi in mariniranimi fileti. Kroketi s sveže pripravljenim čipsom. Školjke v polovički lupine z omakico. Solata iz hobotnice. Jamon. Rabljene servietke in koščice od oliv nujno mečite na tla, če nočete, da bo očitno, da prihajate iz podalpske dežele. V družbi domačinov se boste morali močno potruditi in se poslužiti kakšne manjše ukane, če boste hoteli plačati rundo ali dve. Domačini vam namreč ne bodo dopustili.

In takole se že precej vesel in, za naše pojme, tudi že skoraj sit, odpraviš k njim domov na kosilo. Kjer spet dobiš predjed, glavno jed (zajca), sladico. Kavo ženske spijejo doma, moški pa se spet odpravijo v bar (da ženske v miru pomijejo posodo). Tako je pač v navadi. Po tem siesta.

(Zadnji obisk marca 2013)

http://www.pueblademontalban.com/turismo/monumentos-de-interes/plaza-mayor

Casa Mingo

Madrid
(tipična gostilna v mestu con pollos asados, priporočam)

V vsakem kraju, velikem ali malem, je najbolje na hrano iti tja, kjer se tre domačinov. Ponavadi je to preprosta gostilna, s preprostimi lesenimi mizami in stoli postavljenimi bolj na gosto. Včasih brez prtov, včasih kakšni kockasti ali karirasti. V takšnih gostilnah običajno nudijo lokalno hrano in tod je tudi najbolj okusna. Tovrstnih lokalov se spomnim iz Rima, Siracuse, Pariza, da Balkana ne omenjam. Bolj v južni Evropi. V vsakem kraju se najde. V Madridu je nekaj podobnega Casa Mingo na Passeo de la Florida, blizu Estacion Pricipe Pio (tam ustavlja vlak in metro).

Velika soba z temno rjavimi lesenimi mizami in stoli. Vse natur. Preprosta postrežba z natakarji v črnih hlačah in belih srajcah (spominja me na Čad). Na eni steni veliki sodi, kjer je bila včasih najbrž sidra (sl. jabolčno vino, ang. cider, fr. cidre). Sidra je glavna blagovna znamka gostilne. Je prva na karti pijač, naročijo jo na vsako mizo. Nekateri suho, nekateri sladko. Mi smo naročili različico dulce. K tej blagovni znamki sodi tudi chorizo, ki smo ga naročili za predjed. Izjemen, tako dobrega še nisem jedla (je pa res, da jih v življenju nisem poskusila še prav veliko:)) Postrežen z belim kruhom (pan). Za glavno jed smo naročili najbolj prodajan artikel te gostilne pollo asado, zraven pa tortilla de patatas. Brez posladka ne gre zaključiti obroka, sploh pa ne v gostilni, kjer okušaš tipične jedi. Tarta de sidra (spet blagovna znamka) je ohlajena strnjenka iz jabolčnega vina in nekaj vgrajenimi jabolki na tankem biskvitu. Zelo dobra. Zelo okusna je bila tudi tarta de Santiago na podlagi iz listnatega testa, zgoraj pa neke vrste mandljev biskvit (se moram podučiti o receptu in jo enkrat pripravim).  Močno smo se najedli, zato sem obžalovala, da niso imeli kakšnega zdravilnega žganja tipa grapa ali pa kaj drugega, kar pomaga proti prenapolnjenemu želodcu. Smo pa doma postorili nekaj za zdravje. Za prihodnji obisk nas čaka še glavna jed iz jagenjetine, crocetas in še nekaj vrst postres (flan, limonina krema, mlečni riž), danes pač ni šlo vse.

(zadnji obisk marca 2013)

http://www.casamingo.es/

L'orto

Marco Polo letališče
(letališka samopostrežna restavracija in bar)

Priporočilo se nanaša seveda na tip restavracije. To je letališka restavracija pri vhodu, kjer smo prečakali že veliko ur. Bodisi čakajoč na potnike, ki smo jih prišli iskat, bodisi sami čakajoč na odhod letala. Hrana tam je za takšen tip restavracije ali bara, več kot korektna. Po neprespani noči te čaka hrustljav brioš, croissant ali kakšna druga oblika jutranjega prigrizka ob odlični italijanski kavi, lahko tudi s sveže stisnjeno pomarančo. Preko dneva se priležejo okusni sveži ali popečeni sendviči z različnim polnilom. In pa slastni trikotniki pic. V samopostrežni restavraciji dobite tudi vse od italijanskih testenih specialitet, do sveže spečenega zrezka. Torej, če boste tam, se vam ni treba bati, da boste ostali lačni.

(zadnji obisk marca 2013)

http://www.casamingo.es/

Martin pescador

Trget
(ribja restavracija, priporočam)

Imena gostilna ni dobila po kakšnem ribiču, po imenu Martin, kot sem sprva mislila. Martin pescador je lokalno ime za ptiča vodomca (lat. Alcedo atthis, hrv. vodomar, it. martin pescatore comune, ang. kingfisher, nem. der Eisvogel, fr. le Martin-pêcheur d'Europe, šp. el martín pescador común). Za ptiča vodomca sem že vedela, ne pa za njegovo ime v romansko govorečih deželah. 

Ta ribja, ali bolje morska restavracija, leži tik ob obali. Vmes ni ne poti, ne ceste. Le nizek gostilniški zidek, tik nad peščeno obalo. Morje ni prav otoško modro, ker Trget leži v globokem zalivu, ki se končuje z delto reke Raše. Odprtega morja sploh ne vidiš. Le dvignjeno teraso zahodne Istre, tam okoli Barbana, za katero zaide večerno sonce. Poleti izza mize ob konzumiranju morskih dobrot torej opazuješ peščeno obalo, po kateri se ponosno sprehajajo mačke, morje, pomole s privezanimi ribiškimi čolni in, če si zvečer, še zahajajoče sonce. Pozimi pa v notranjosti gostilne prijeten ribiško konobski ambient. Spominjam se nekoliko odštekane večerje na predsilvestrski večer, ko je bila naša družina sama v gostilni. Prijetno vzdušje, hrana, malvazija in biska na koncu, so naredili svoje. Posebno vzdušje prinese tudi vožnja do te gostilne, če se pripeljete iz smeri Barbana. Najprej po močvirnati dolini Raše, potem pa mimo vhodnih jaškov v rudnik, mimo velikega skladišča lesa in tovornega pristanišča. Totalno socialistična scenarija (plamene zore bude me iz sna) in potem nenadoma: ribiška vasica, stisnjena med strmo zaledje in morje. Malo me je zaneslo, pojdimo raje k hrani.

Izkušnja kaže, da se je najbolje prepustiti gazdi, ki pride k mizi s pleteno košaro, polno rib. Za začetek je odlična morska rižota ali pa široki rezanci z morskimi sadeži. Pomembno je vedeti, da so v teh dveh jedeh samo sveži morski sadeži, nobene zmrznjene ali konzervirane variante, kar se lahko primeri v prenekaterem morskem gostišču. Gurmansko doživetje. Tudi s školjkami ali škampi na buzari za predjed nikakor ne boste zgrešili. Za škampe ti vedno povedo, če niso sveži jadranski (pravzaprav so na tem koncu kvarnerski). Za glavno jed pa vsekakor ribo. Odvisno kaj je na izbiro. Način priprave lahko zaupate priporočilu lastnika. Nikoli ne bom pozabila škarpene v pečici s krompirčkom ali pa dvokilskega brancina s krompirčkom in zelenjavo. Imajo nekaj sladic in kljub temu, da sem precej sladkosneda (brez sladice ni obroka), je po tem slastnem kosilu ne zmorem več. Le še makjato in biska ali dve.

To restavracijo je treba večkrat obiskati, da lahko v miru poskusite vse kombinacije predjedi in glavnih jedi. Ko sva bila tam prvič, je za sosednjo mizo sedel nek Italijan. Najprej ribja juha, potem morska pašta, potem školjke, potem škampi, potem riba in velika skleda solate. Chi va piano, va sano e va lontano. Skratka, nepozabno doživetje, čarobna kombinacija hrane, ambienta in morskega zraka.
Dodano ob zadnjem obisku: Oceno "zelo priporočam" sem zmanjšala na "priporočam". Pa ne toliko zaradi hrane, ki je bila še vedno okusna in sploh ne zaradi ambienta, ki je še vedno enako morski in romantičen, predvsem zaradi postrežbe, ki je bila tokrat katastrofalna. Dve uri čakanja na glavno jed, brez opravičila. In na koncu je bilo verjetno za kuliso postavljeno vprašanje: "Gotovina ili kartica?" Takoj v naslednjem odgovoriu je bilo namreč rečeno: "Terminal nam ne radi, može samo gotovina". Nobenega opravičila, Razlika bi lahko v tem, da je medtem oče, ki je bil srce in duša gostilne, vodenje predal sinu. Ta pa najbrž še nima toliko občutka za količino gostov in zmožnosti kuhinje. In tudi ne za nadzor nad natakarji, ki so bili tokrat razlog za našo nejevoljo.

Od takrat nismo več šli tja. Do naslednjega obiska jim ne bom zbila ocene. Dam jim še eno priložnost.

(zadnji obisk julija 2014)

https://www.facebook.com/pages/Konoba-Martin-Pescador-Trget-Istra/231327170300744