Aperitivo

Pri gostilni As. Ljubljana (bistro, priporočam)

Že ko je bil v stari podobi in se je imenoval še As lounge, smo tja večkrat zahajali na kosilo. V prijetnem ambientu, na dobro hrano in v prijetni družbi. Takrat, mislim pa da to še vedno drži, je bilo to najboljše gostišče v Ljubljani za pašte. Svedrčki po sorentinsko, siciljanski peresniki, špageti Pope, njoki s štirimi siri ali preprosto rezanci po vrtnarsko. Poleg pa velika skleda solate po izbiri. Ne smem pozabiti omeniti omamnih tort, ki jih pripravljajo pri Asu. Mangova, borovničeva, jagodna, čokoladna. Ob posebnih priložnosti smo si zraven privoščili še kozarček domačega kaberneta. V novi izvedbi bistroja pa je to postalo nekoliko dražje doživetje. Točijo namreč samo še vina iz buteljk. Ambient je tudi v novi izvedbi prijeten, čeprav nekoliko bolj manhattanski. Tako se še bolje poda k črno belim službenim oblekam bančnih uslužbencev, borznih posrednikov in finančnikov nasploh. Pa tudi k navidez nekoliko bolj sproščenim oblačilom diplomatov, ki si včasih za to priložnost celo razvežejo kravato. Hrana je še vedno odlična, v novi izvedbi nudijo celo kosila v treh hodih bogate ponudbe in dobrega okusa. Vedno prijetna lokacija za služben ali pa prijateljski klepet ob dobri hrani. Malo slabša stran je včasih nekoliko počasnejša postrežba. Za uživanje v hrani to sicer ne predstavlja težave, problem je le, če si obiskovalec želi utrgati le čas, odmerjen za malico.

Zadnje čase se nam je vsake toliko primerilo, da hrana ni bila najboljša, pa tudi postrežba bolj počasna. Enkrat piščančji file ni bil dovolj pečen (za piščanca vemo, da mora biti well done). Primerilo se je tudi, da so bile testenine preveč kuhane. Hčera mi je včeraj potarnala, da pesto genovese ni bil najboljši. No, dajmo jim še kakšno možnost, preden ukinem priporočilo za obisk.

Po lockdownu, posebej takrat, ko je bil v lokalu Pope, je bila hrana spet odlična. V času njegovega dopusta v juliju, spet nekoliko slabša.. Vedno odlični PadThai z rakci me je razočaral. Suh, s kosi tofuja in celo piščanca:( Sem pa nazadnje spet odlično jedla - pašto Pope z morskimi sestavinami. Bila je izjemna.

(zadnji obisk avgusta 2020)

http://www.asaperitivo.com/home

Gostilna Burica

Dragomelj (domača gostilna, priporočam)

Burica je ena izmed gostiln, ki je že od nekdaj.  Že v prejšnjih časih se je tja hodilo na dobro domačo hrano. Govejo juho z rezanci ali žlikrofi, pečenko ali pohano kuro in pražen krompir. In še doma narejeno mešano solato. Na koncu pa domačo sladico - štrudl, prekmursko gibanico ali pa klasično sadno kupo, ki jo redko še kje najdemo. Prav takšno hrano tam kuhajo še danes. Ob prijazni postrežbi in domačem ambientu je tam prav prijetno preživeti nedeljski čas kosila.

Tudi ob naslednjem obisku je bilo po pričakovanju vse dobro. Le jabolčni štrudl me je malo razočaral, ker je bil močno pogret v mikrovalovki. Verjetno je krivda na meni, ker natakarja nisem opomnila, da je po mojem okusu boljši nepogret.
Ob zadnjem obisku je bila domača hrana odlična. Klasika. Goveja juha z rezanci in žlikrofom, pečenka, dunajc, restan krompir, zelenjava, mešana solata. Za konec pa izjemne palačinke z marmelado. Sveže spečene, mehke s hrustljavim robom. Zelo prijetna postrežba gospoda lastnika, med gosti pa večina moških penzinoistov, športnih in čilih za svoja leta, nekaj jih je celo prišlo v kabrioletih. Cuore sportivo.

(zadnji obisk avgust 2017)

https://dobregostilne.si/gostilna-burica

Gostilna Ledinek

Šmarna gora (domača gostilna, priporočam)

Obrok na Šmarni gori si je treba še dodatno zaslužiti. Nanjo se je treba povzpeti peš. Običajno gremo gor po partizanski, dol pa po romarski. Gor med petintrideset minut in tričetrt ure, dol pa ne štejemo. Poznam tudi takšnega, ki se po črnogorskem izročilu nanjo povzpne v sedemnajstih minutah. Ne vem, če tako hitro nanjo pride tudi Katanec, ki običajno teče. Za pot navzgor za nas čas niti ni tako pomemben zaradi kakšnih športnih dosežkov ali merjenja kondicije. Bolj zaradi tega, ker smo lačni, že ko se odpravimo od doma. Tudi zaradi misli na domače dobrote, ki nas čakajo tam. Ambient si najbrž kar predstavljate. Zunaj z enkratnim razgledom. Pozimi na soncu, poleti lahko v senci lipe in oreha. Notri prijeten domač, z rdeče kockastimi prti in lončeno pečjo. Kot se za hribovsko postojanko spodobi. Jedi so domače, večina tradicionalno slovenskih. Po hoji navkreber se najbolj prileže kaj na žlico. Jota, ričet, pasulj. Pozimi, ko se je treba bolj izdatno podkrepiti pa pečenica, krvavica ali kranjska z zeljem ali repo in ajdovimi žganci. Imajo tudi odlične polnjene paprike s pire krompirjem. Dobi se tudi kislo mleko. Jaz ne morem brez sladice. Razni štrudlji, pita ali prekmurska gibanica. Ali pa sirov štrukelj. Tak velik in dolg. Otroci imajo najrajši miške, ki jih tam pečejo sproti. O vinu ne bi pisala, ker ga tam ne pijemo. Poleti kaj za žejo, pozimi pa obvezno domači čaj, skuhan na veliko.

(Zadnji obisk oktobra 2023)

https://www.facebook.com/smarnagora/

Čarda Bϋkeš

Dolgovaške gorice, Lendava (domača čarda, priporočam)

Priporočam zaradi izjemnega ambienta v goricah. Vse je pristno in domače. Celo hrana. Takšno namreč težko najdete v običajnih gostilnah. Pravzaprav sem bila tam že pred kakšnimi desetimi leti in niti ne vem več, če sploh še delajo. Na spletu so še vedno informacije in pohvalne ocene tako, da sklepam, da so še vedno tam. Tja smo prišli med srečanjem našega strokovnega društva, ki je bilo skrbno načrtovano s strani naše sošolke, ki drži gor precej dobrih zgodb v Prekmurju. Nazadnje grad Grad na Goričkem. Tja smo prišli po večer in se posedli po lesenih klopeh na vrtu na pobočju Goric. Kuhinja je prekmurska z madžarskim nadihom. Spomnim se odličnega golaža, drugače pa so na jedilniku same domače dobrote. V neki spletni oceni sem prebrala, da tam ne boste zaznali vonja po razkužilu, da je vse domače in, da se vam domače mačke motajo okoli nog. Če ste na tistem koncu, vsekakor morate tja.

(zadnji obisk dolgo nazaj)