Ai tre soldi goriziani

(Gorica, furlanska in srednjeevropska kuhinja, priporočam)

Gostilna je na dvorišču ob Corso Italia, kjer bi pričakovali nek drug tip lokala. Me je že ob prvem pogledu na razdeljena okna in drobne lučke scena spominjala na Heuriger. Kljub ambientalnem občutku sem še vedno pričakovala tipično italijansko kuhinjo, nam pa je že na mizo postavljen jedilnik povedal, da bo šlo bolj za njeno alpsko različico oz. Mitteleuropa cuisine. Ambient je usklajen, z lepo razporejeno rumeno svetlobo, lepo pogrnjenimi mizami in nekaj artefakti, razporejenimi po staneh in kaminu. Postrežba je bila prijetna, še posebej ker smo se lahko pogovarjali slovensko.

Na začetku so postregli s pršutom (speck) in nekoliko drugačnim liptaverjem, kot smo ga vajeni. Tudi pršut je bil zame prijetno presenečenje, lahno je bil namreč prelit z medom. Čudovita kombinacija, kdo bi si mislil. Na naslednjem krožniku so bili bleki z gobovo omako. Odlični! Zatem je sledil golaž s kruhovimi njoki. Je bilo to naključje, da sem ta teden že tretjič jedla kuhano kvašeno testo? Pravijo, da naključij ni. No, golaž s knedli je bil tudi odličen. Za glavno jed sem že malo omagala – bila je namreč teletina s pečenim krompirčkom. Zraven so servirali solate, katerih kombinacijo si je lahko izbral vsak sam. Na koncu so postregli s Sacher torto s pravo smetano. Bila je oblike srninega hrbta, a mnogo boljša kot tista original iz Dunaja, ampak nekoliko slabša od moje.

Poleg smo pili odlična vina Mauritzia Buzzinellija – Friulano Collio (tokaj ) in Cabernet Franc (Friuli Isonzo).

Ob ponovnem obisku so nas presenetili z novim izborom jedi. Mus iz artičok, jota, žlikrofi v golaževi omaki, lička z kifli (krompirjevi ocvrtki v obliki kifla) in jabolčni štrudl. Vse je bilo odlično, edina napaka z ženskega vidika je bila, da so bile za toliko hodov prevelike porcije. Z moškega pa ne.

Opazila sem, da tja zahajajo tudi goričani, na večerjo v dvoje ali eno. To, da imajo stalne stranke, tudi dokazuje njihovo kakovost.

(Zadnji obisk novembra 2017)

http://www.aitresoldigoriziani.it/

Lokanda Devetak

(domačija, San Michele del Carso, priporočam)

Tole mnenje je okrnjeno, ker sem v lokandi bila samo na zajtrku, na kosilu ali večerji ne. Je pa gotovo izbrana prehrana tudi tam, saj so za Mattarello in Pahorja ob njunem srečanju izbrali prav to gostišče.

Kot rečeno, sem tam bila tam samo na zajtrku, po prenočevanju v izjemno prijetno in okusno opremljeni sobi, ki so v posebni stavbi, zadaj na dvorišču. Za zajtrk me je čakala obložena miza, vse jedi, ki so bile tam na izbiro mi je osebno predstavil lastnik, čeprav nekoliko utrujen od večerje prejšnjega dne. Saj ne vem, če se bom vsega spomnila, a tam so čakali domači sokovi hčerke Sare, njene domače marmelade in mesnine. Poleg tega sta bila na mizi dva izbrana sira iz okolice. Kruh je bil domač, prav tako trije kolači – orehov, s hruškami in eden brez. Na mizi je bilo še kar nekaj druge ponudbe, lastnik pa mi je ponudil še fritajo. K zajtrku naredijo odličen kapučino. Vse je bilo odlično.

(zadnji obisk oktobra 2017)

http://www.devetak.com/si/

Turistična kmetija Francinovi

(Avber, kmečki turizem)

Že enkrat prej, ko smo bivali v Šepuljah, nas je sprehajalna pot pripeljala do vznožja planote, kjer je Avber, cesta pa pelje še naprej proti Ponikvam in Štanjelu.

Francinovi sprejmejo goste zelo prijazno, z osebno prisrčnostjo, pa tudi s kozarčkom domačega – teranovim likerjem ali kakšnim drugim domačim žganjem. Ambient je prijeten, notri v domače opremljeni jedilnici, ali zunaj z lepim razgledom na kraško krajino. Za predjed smo dobili dober kraški pršut s svežim kruhom in teranom. Postrežejo tudi dobre juhe – nekoliko spicy bučno juho, domačo joto, slišala pa sem tudi o slovesu njihove gobove juhe. Za glavno jed je bila na krožniku pečenka s pečenim krompirčkom. Domača solata je bila odlična. Postregli so tudi nekaj prilog – hren v teranu, sladko zelje in še nekaj. Za desert so bili izjemni kvašeni štruklji z orehi, potreseni z drobtinicami. Še pridemo tja, če nanese.

(zadnji obisk oktobra 2017)

http://www.ukmar.si/

Maru

(Ljubljana, japonska restavracija, zelo priporočam)

Že dolgo sem se odpravljala v Maru. Veliko dobrega sem že slišala o hrani tam. Zato sem izkoristila priložnost in organizirala večerjo s prijateljicami tam. V prijetnem ambientu. Znotraj je prijeten občutek rjave svetlobe, zunaj na terasi z nekaj mizami bolj svež. Sprejem je bil izjemno prijeten, tudi postrežba ves večer. Vse je bilo odlično. Sushi, sashimi in nigiri zvitki, vse s sushi proseccom. Miso juga, riževi ocvrtki s pekočo ribo, udon rezanci, piščanec v teryaki omaki, doma pečena jegulja. Izjemne so bile tudi sladice – čokoladni mousse z ingverjem, jogurtova torta z limono in sirova torta. Vse s kepico takšnega ali drugačnega domačega res izjemnega sladoleda. Mislim, da so bili bučni, malinov in zeleni čaj. Še pridemo.

Ob zadnjem obisku poleg ostalega izvrsten sashimi in pečena jegulja.

(zadnji obisk februarja 2022)

http://www.maru.si/

Mao Thai

(Ljubljana, tajska street food okrepčevalnica, priporočam)

Tam na Gregorčičevi, kjer je bil prej Chuttys's, je zdaj Mao Thai, ki je prevzel tudi vlogo okrepčevalnice, ki ima hrano najbolj podobno tisti iz Tajske. Hrano počakate v majhnem prostoru kjer je vsega deset visokih stolov in gledate, kako jo pripravljajo za veliko stekleno steno. Izbirate lahko med značilnimi tajskimi jedmi. Pad Thai s piščancem je odličen.

(zadnji obisk julija 2018)