Strelec

Ljubljana na Ljubljanskem gradu (fina kuhinja na osnovi etnološke ekspertize, priporočam)

Ambient je zelo grajski. Priporočam vam, da se v stolp, kjer je restavracija, podate peš, po zavitih stopnicah, skozi etaže, kjer je sedaj vinska klet, včasih pa so bile tam bržkone precej drugačne vsebine. Ko prispete v vrhnje nadstropje, uzrete precej romantičen ambient, s stenskimi poslikavami slovenskega izročila, pogledom skozi okno na večerno osvetljeno Ljubljano in prijetno opremljen prostor z kramljajočimi gosti. Akustika sicer ni najboljša, ker se tistih nekaj gostov, ki so v manjši restavraciji, sliši kot neke vrste glasnejšo zvočno kuliso. A nič zato. Za mizo s prijatelji je prijetno. Naročilo je ob etnološko začinjenem jedilniku in samozavestnih natakarjih precej enostavno. Le imena jedi so me malo zmotila. Morda naj bi bila duhovita, a jaz osebno imam raje, če je jed že naslovljena s tem kar je. Glede na to, da gre za počasno hrano in zato tudi nekoliko bolj zapletene krožnike, pa morda tudi imena niso tako napačna. Posamezni deli krožnikov so bili zelo zanimivi, tudi v ustih so se lepo zlivali v celote, ko si jih sestavljal enega z drugim. Tudi pri sladici. Skratka, pojdite poskusit, morda z boljšo polovico. V tem primeru si morate vsekakor rezervirati mizo z romantičnim pogledom skozi okno, če greste poleti, pa ni problema, ker sedite na obzidju, od koder se lepo vidi na obe strani. V vsakem primeru pa bodite pripravljeni na to, da boste morali denarnico nekoliko bolj odpreti.

Ob zadnjem obisku odlično kosilo!

In še bolj zadnjem obisku izjemna večerja.

(zadnji obisk maja 2022)

http://www.kaval-group.si/STRELEC,,restavracija.htm

Rodizio do Brasil

Ljubljana (brazilska restavracija, priporočam ljubiteljem mesa)

Ni še dolgo, odprli so jo v prostorih bivšega Lovca. Tlaki in pohištvo so še isti kot v prejšnji izdaji gostilne z italijanskim nadihom, le na stenah se najde kakšna bolj živahna in močna barva. Rdeča, rumena, zelena. In pri oknu ene izmed sob stoji bananovec s pravimi plodovi banan. Vedno, ko stopim v te prostore, se spomnim starih post gimnazijskih časov, ko v Ljubljani še ni bilo kaj posebej drugega kot Šestica, Čad, Ljudska kuhinja, Parma, Gril, Vesolje, Lipa in Lovec. K Lovcu se je šlo, če si želel srečati kolege, ki so stanovali v predelu, ki ga omejuje Prešernova, Rimska, Igriška in Gregorčičeva. Ko so se že premaknili iz Vesolja. Lovec je bil takrat še taka prava socialistična gostilna, običajno se je druščina zbirala v prvi sobi, kjer je bil šank. In je še danes (šank). V Rodiziu do Brazil. Shema prehranjevanja je preprosta. Na krožnik si nabereš vse sorte zelenjavic, sirov in drugih prilog in čakaš, da Brazilec ali pa Slovenec preoblečen v Brazilca pride do tebe z dolgim nabodalom, kjer je kos mesa in ti ga pred teboj odreže. Meso je odlično, sveže spečeno. Za mesojedce torej odlična varianta. In tudi vegetarijanec lahko preživi, če ga le preveč ne vznemiri pogled na krvave kose mesa na sosednjih krožnikih. Zelenjavnega izbora je namreč dovolj, imajo pa tudi neko opcijo z ribo. Sladic še nisem doživela, o tem dopišem ob prvi priložnosti.

(Zadnji obisk marec 2014)

http://rodizio-brasil.com/

Pekinško mesto

Velenje (kitajska restavracija, priporočam)

Rada imam kitajsko hrano, nisem pa ravno oboževalka kitajskih restavracij. Z dvema izjemama. Restavracija Pekinško mesto v Velenju in Hong Kong v Kamniku, ki pa žal ne obratuje več. Gotovo je še kakšna dobra v Sloveniji, opišem jo takoj, ko jo najdem.

Tale v Velenju ima tipičen ambient kitajski restavracij po Evropi. Rdečkast les pohištva s kitajskimi simboli, pismenkami in vizualnimi motivi. Postreže vas izjemno prijazno osebje. Jedi, ki jih redni obiskovalci tega gostišča priporočajo so juha wonton, mali spomladanski zavitki, pečeni rakci, prasketajoče trojno cvrtje, raca na sečuanski način in še marsikaj. Vse je dobro. Na koncu pa obvezne kitajske sladice – pečeno sadje, prelito z medom. In še bolj na koncu slivovo vino »mei ču«.

Skratka, priporočam!

(zadnji obisk februar 2014)

http://www.kitajska-restavracija.si/peking-city/