Klarići,
Roverija (istrska domača konoba, zelo priporočam)
Roverija je območje, ki zajema nekaj vasi okoli
Juršićev, kraja ob cesti med Svetvinčentom in Vodnjanom. Roverija zato, ker je
tam veliko hrastov (Quercus petraea, it. rovere). Sicer to območje spada po
besedah lokalnih prebivalcev že v
Vlašijo, Bezačija naj bi se namreč nehala nekje
v Bokordićih. No tistim, ki često ne zahajate na ta področja najbrž to ne bo
veliko pomenilo, če pa se boste ustavili v omenjeni konobi, boste na steni
opazili lesen izvesek, kjer piše »Rovarija« in vas bo morda začelo zanimati kaj
to je. Ta krajevni opis je pomemben tudi zaradi tega, da boste našli prave
Klariće. Navigacijska naprava vam namreč da možnost izbire treh lokacij
Klarićev, dveh blizu Buj oz. Motovuna ali Buzeta in te, poleg katere se pojavi
tudi izbira Butkovići. Ti so pravi.
Že kakšno leto bo, odkar sva od domačina dobila
priporočilo za obisk te konobe. Ker še ni sezona, sva raje najprej poklicala,
če je sploh odprto. Iz zadihanega in vedrega glasu gospodinje se je dalo
slutiti, da imajo polno dela in, da sva dobrodošla. Že zunanjost je precej bolj
vabljiva, kot pri večini agroturizmov. Vaško okolje je urejeno, brez zapuščenih
avtomobilov, železnine ali česa podobnega. Skratka gostinski lokal, ki vabi. V
notranjosti je vrvelo od klepeta italijanskih gostov, ki jih je pripeljal
avtobus. Bili so ravno pri juhi. Pred tem so dobili narezek pršuta in sira, po
tem tri vrste domačih testenin, po tem boškarina izpod peke s krompirjem in
mešano solato in na koncu panakoto z ne vem čim. Poleg strežejo malvazijo ali
pa merlot – teran (istrski). Na jedilniku imajo same domače jedi. Njoke,
raviole s sirom, istrske testenine z omakami s tartufi, gobami in pršutom,
golažem od boškarina, divjačinskim golažem in še s čim. Izpod peke, ki jo je
treba naročiti dan prej in za 6 – 8 oseb pa dobite boškarina, svinjino, osla
ali pa jagenjčka. Pečeno s krompirjem. Sicer pa vam meso spečejo tudi na žaru,
poleg pa dobite pečen krompir. Kot se za istrsko konobo spodobi imajo tudi ombolo
ali klobasico s kislim zeljem.
Midva sva se odločila za juho od boškarina, eden za
njoke z golažem in drugi za raviole, polnjene s sirom in smetanovo omako z
gobicami in pršutom. Smetanova omaka sicer ni med mojimi najljubšimi, a tu se
je odlično podala k ostalim sestavinam, posebej raviolom, za katere lahko
rečem, da v gostilni še nisem okusila tako dobrih. Tudi njoki z golažem so bili
odlični. Porcije so tako velike, da je dovolj tudi ena za dva, posebej, če si
privoščite še kakšno predjed ali sladico. Za sladico sem si izbrala palačinke z
marmelado. Sveže pečene s hrustljavim robom, kar je dandanes že redkost. V
nemalo gostilnah namreč palačinke spečejo vnaprej in jih potem grejejo v
mikrovalovki.
Skratka vse je bilo odlično in v konobo se zagotovo
še vrneva. Najprej bo treba poskusiti dobrote izpod peke, ki sva jih lahko
tokrat samo vonjala in pogledovala na obloženo mizo italijanskih gostov na
sosednji mizi (bilo naju je premalo in nisva naročila dan prej).
Ob enem izmed naslednjih obiskov, sicer še nismo prišli do ponudne izpod peke, ker nas je bilo premalo. Smo pa med drugim poskusili tudi mešano meso s krompirjem. Odlično! Le še enkrat naj vas opozorim, da so zelo velike porcije in, da je za normalne jedce skoraj dovolj, če dva posesta eno.
No, in ob enem izmed naslednjih obiskov smo naročili meso izpod peke, pa tudi v pečici pečeno teletino. Zares odlično! Meso se je topilo v ustih, za pohvalit pa je tudi pečen kromir. Eno z drugim in domačo solato. Je pa treba po tem obilnem prehranjevanju na koncu zvrniti kakšno bisko.
(zadnji obisk oktobra 2016)
https://konobaklarici.fullbusiness.com/
