Konoba Klarići

Klarići, Roverija (istrska domača konoba, zelo priporočam)

Roverija je območje, ki zajema nekaj vasi okoli Juršićev, kraja ob cesti med Svetvinčentom in Vodnjanom. Roverija zato, ker je tam veliko hrastov (Quercus petraea, it. rovere). Sicer to območje spada po besedah lokalnih prebivalcev že v Vlašijo, Bezačija naj bi se namreč nehala nekje v Bokordićih. No tistim, ki često ne zahajate na ta področja najbrž to ne bo veliko pomenilo, če pa se boste ustavili v omenjeni konobi, boste na steni opazili lesen izvesek, kjer piše »Rovarija« in vas bo morda začelo zanimati kaj to je. Ta krajevni opis je pomemben tudi zaradi tega, da boste našli prave Klariće. Navigacijska naprava vam namreč da možnost izbire treh lokacij Klarićev, dveh blizu Buj oz. Motovuna ali Buzeta in te, poleg katere se pojavi tudi izbira Butkovići. Ti so pravi.

Že kakšno leto bo, odkar sva od domačina dobila priporočilo za obisk te konobe. Ker še ni sezona, sva raje najprej poklicala, če je sploh odprto. Iz zadihanega in vedrega glasu gospodinje se je dalo slutiti, da imajo polno dela in, da sva dobrodošla. Že zunanjost je precej bolj vabljiva, kot pri večini agroturizmov. Vaško okolje je urejeno, brez zapuščenih avtomobilov, železnine ali česa podobnega. Skratka gostinski lokal, ki vabi. V notranjosti je vrvelo od klepeta italijanskih gostov, ki jih je pripeljal avtobus. Bili so ravno pri juhi. Pred tem so dobili narezek pršuta in sira, po tem tri vrste domačih testenin, po tem boškarina izpod peke s krompirjem in mešano solato in na koncu panakoto z ne vem čim. Poleg strežejo malvazijo ali pa merlot – teran (istrski). Na jedilniku imajo same domače jedi. Njoke, raviole s sirom, istrske testenine z omakami s tartufi, gobami in pršutom, golažem od boškarina, divjačinskim golažem in še s čim. Izpod peke, ki jo je treba naročiti dan prej in za 6 – 8 oseb pa dobite boškarina, svinjino, osla ali pa jagenjčka. Pečeno s krompirjem. Sicer pa vam meso spečejo tudi na žaru, poleg pa dobite pečen krompir. Kot se za istrsko konobo spodobi imajo tudi ombolo ali klobasico s kislim zeljem.

Midva sva se odločila za juho od boškarina, eden za njoke z golažem in drugi za raviole, polnjene s sirom in smetanovo omako z gobicami in pršutom. Smetanova omaka sicer ni med mojimi najljubšimi, a tu se je odlično podala k ostalim sestavinam, posebej raviolom, za katere lahko rečem, da v gostilni še nisem okusila tako dobrih. Tudi njoki z golažem so bili odlični. Porcije so tako velike, da je dovolj tudi ena za dva, posebej, če si privoščite še kakšno predjed ali sladico. Za sladico sem si izbrala palačinke z marmelado. Sveže pečene s hrustljavim robom, kar je dandanes že redkost. V nemalo gostilnah namreč palačinke spečejo vnaprej in jih potem grejejo v mikrovalovki.

Skratka vse je bilo odlično in v konobo se zagotovo še vrneva. Najprej bo treba poskusiti dobrote izpod peke, ki sva jih lahko tokrat samo vonjala in pogledovala na obloženo mizo italijanskih gostov na sosednji mizi (bilo naju je premalo in nisva naročila dan prej).

Ob enem izmed naslednjih obiskov, sicer še nismo prišli do ponudne izpod peke, ker nas je bilo premalo. Smo pa med drugim poskusili tudi mešano meso s krompirjem. Odlično! Le še enkrat naj vas opozorim, da so zelo velike porcije in, da je za normalne jedce skoraj dovolj, če dva posesta eno.

No, in ob enem izmed naslednjih obiskov smo naročili meso izpod peke, pa tudi v pečici pečeno teletino. Zares odlično! Meso se je topilo v ustih, za pohvalit pa je tudi pečen kromir. Eno z drugim in domačo solato. Je pa treba po tem obilnem prehranjevanju na koncu zvrniti kakšno bisko.

(zadnji obisk oktobra 2016)

https://konobaklarici.fullbusiness.com/