Restavracija Evergreen

Smlednik

(restavracija z razgledom na golf, priporočam)

Ko smo prispele na parkirišče te restavracije ob golfu, sem se zavedla, kako dolgo že nisem kolesarila tam mimo. Včasih je bila samo cesta iz Smlednika do Pirnič, nekaj kasneje so tam začeli graditi naselje individualnih hiš, še nekaj kasneje elemente golf igrišča in nato še restavracijo. Njen ambient sem že večkrat ugledala v kakšni reklami, ali pa ko sem listala po spletnih straneh skupine Kaval. Da sem prišla tja na gurmansko doživljanje pa se imam zahvaliti prijateljici, ki je zbrala skupaj dvanajst deklet na večerjo v tednu restavracij. Torej, opis doživetja bo omejen na meni, ki so ga nudili v tem tednu, težko pa povem, kako bi bilo ob srečanju s siceršnjo ponudbo. Vsekakor velja enkrat poskusiti tudi to.

Družba je bila torej izbrana in zato druženje in klepet prijeten, pravzaprav še več kot to, ker deklet nisem videla že nekaj časa in se je medtem zgodilo marsikaj novega. Bilo je veliko snovi za klepet, a to nas ni motilo, da ne bi uživale ob izbrani hrani in pijači. Naj povem še to, da so ob izbranem meniju poleg ponudili še vinski izbor. Z občutkom. Za začetek sem izbrala suho Zlato radgonsko penino, za sredino prav tako suhega Aleksandra Bovina, za konec pa poslastico – sladkega Jamškovega Rumenega muškata.

Za hladno predjed so ponudili mariniran goveji jezik s čebulno marmelado, kot juha je bila na jedilnem listu krompirjeva s hrenom, ki pa smo jo izpustile in se raje predale ajdovim raviolom s šparglji in regratom. Zanimiva kombinacija! Ravioli so bili polnjeni s skuto, vrtni šparglji so bili ponujeni v omaki, regrat pa je bil sveža podlaga jedi. Za glavno jed je bilo moč izbirati med svinjsko ribico v mrežici z espumo praženega krompirja, gomoljčno zelenjavo in lahko omako ter ocvrtim filejem postrvi v bučnem olju na ješprenčkovi rižoti. Jaz sem se odločila za slednje, ker je bil že večer in je z ribo v želodcu potem laže spati. Bilo je slastno, po besedah tistih, ki so uživale v svinjini, pa je bila tudi druga jed odlična. Za desert smo dobili kvartet torte jabolčnega zavitka, jabolčnega sorbeta, piškotnega drobljenca in glaziranega jabolka. Tudi s tem zame pomembnim delom večerje sem bila zadovoljna.

Ambient je prijeten, zaradi lesno kožnega izgleda nekoliko gorski, spominja pa na kakšne alpsko gozdne koče iz ameriških filmov. Svetloba je prijetna in vzdušje romantično, tako da greste tja komot s svojo polovico in se zaljubljeno preko migetajoče sveče spogledujete preko mize. Le natakar tisti večer ni bil najbolj posrečen, a morda je imel slab dan. Vsakomur se to lahko pripeti. Vzdušje si pač ustvarimo sami v nas in z našimi prijatelji za mizo. In to je tisto kar šteje.

(zadnji obisk marec 2015)

https://www.facebook.com/EvergreenKavalGroup