La Pergola

Tirana (zajtrkovalnica v hotelu Internacional)

Saj je ne bi opisala tele zajtrkovalnice, ker so v hotelih bolj ali manj enake z bolj ali manj domiselnim jedilnikom. Ampak ta je bila res nekaj posebnega. Imela sem srečo, da so me gostitelji namestili v ta hotel, ki sicer nima nič posebnih sob, celo nekoliko konvencionalno dolgočasne in že nekoliko obrabljene. Zajtrk pa je bil čisto presenečenje. Vse sveže. Pomarančni sok, in situ spečena jajčka, siri, salamice, marmeladice, odličen kruh – tudi polnozrnat, kolački in sveži francoski rogljički! No, tudi boljši zajtrk se je že našel v kakšnem hotelu, a ta je imel nekaj posebnega. Teraso s pogledom na vrvež Skenderbegovega trga. Na terasi mediteransko rastlinje – jasmin, hibiskus, mandarinovci. Popoln zajtrk za center mesta!

(zadnji obisk oktobra 2014)

http://tiranainternational.com/portal/index.php/sq/restorant-bar

Brauhaus

Tirana (pivnica)

Tale pivnica je še en kraj, kamor domačini z veseljem peljejo svoje goste. Povsem zahodnjaška germansko navdahnjena pivnica, z lastno pridelavo piva in internacionalnim jedilnikom s kančkom albanskega nadiha. Domače pivo je bilo odlično, posebej pšenično. Tudi jedi, ki so jih naročili jedci okoli mene, so izgledale zelo v redu. Korektno torej. Jaz sem si kljub vsemu zaželela nekaj domačega, zato sem naročila klobasice, podobne bosanskim sudžukicam, le nekoliko debelejše in daljše so bile. Korektne. Verjetno, pa se v kakšni original domači gostilni dobi še bolj avtohtone.

Pivnica je bila kar polna domačinov, ki očitno radi zahajajo tja na večerje.

Če imate radi pivnice in ste slučajno v Tirani, kar pojdite tja.

(zadnji obisk septembra 2014)

http://brauhaus.al/

Piazza

(Tirana, italijanska kuhinja, priporočam)

Če si v Tirani zaželite italijanske kuhinje, jo brez skrbi mahnite v Piazzo. Tja so nas sicer popeljali prijazni gostitelji, ki so najbrž že siti domače kuhinje. Kot hladne predjedi so pri morski varianti ponudili hobotnico v solati, gambere in lososa, pri mesni varianti pršut in sir na rukoli z olivami in češnjevimi paradižniki. Za toplo predjed je bila postrežena izjemna rižota z gobami – lahko bi celo rekli, da je bila ta jed vrhunec večerje. Za glavno jed so kot ribjo varianto ponudili fileje bele ribe, za mesno biftke z gobami. Ambient je bil prijeten, lahko bi rekli navdihnjen z vzdušjem italijanski vil. 

Posebej pa je simpatično tudi podnevi zunaj, ko mize napolnijo domači prebivalci za prijeten klepet ob kavi ali čaju. Ob delavnikih dopoldne je tam bolj ali manj družinsko vzdušje. Nasploh so Albanci zelo mediteransko družabni. Čez dan se družijo v lokalih ali pa v parkih. Ženske na poti iz nakupov ali med opravki posebej in moški posebej (verjetno se pogovarjajo o pomembnejših temah). Sicer pa je Tirana prijetno presenečenje. Mesto polno vrveža, po eni strani z mediteransko albansko mentaliteto z italijanskim nadihom, po drugi strani mesto, podobno ostalim na Balkanu. Gospe so mediteransko urejene, ulice pa so še polne uličnih preprodajalcev, kar je značilno za mesta na tem delu Evrope. Center mesta, predvsem glavni Skenderbegov trg počasi urejajo. Za tako velik trg so našli primerno ureditev – prepletajoče se poti v smereh, na vmesnih prostorih pa v kvadratnih vzorcih posajena drevesa istih vrst. Popoldanska svetloba, igra sence dreves in premočrtni vrvež mimohodečih ljudi daje obiskovalcu poseben vtis. Sicer arhitekturo mesta zaznamujejo kontrasti med staro mošejo in starim delom mesta, pisanimi fasadami hiš vseh časov in monumentalni arhitekturni dosežki iz belega kamna iz komunističnih časov Enverja Hoxe, iz časa, ko je bila Albanija za nas samo bela lisa na zemljevidu, tam nekje med Jugoslavijo, Grčijo in Jadranskim morjem.

(zadnji obisk septembra 2014)

http://www.restorantpiazza.com/

Gostilna Pri stričku

Ljubljana, Nove Jarše (domača gostilna, priporočam)

Že nekaj let bo do tega, ko mi je prišlo na uho, da imajo Pri stričku, tam zadaj v Jaršah odlične debele štrudle. Pa se je danes, ob prav posebnem praznovanju polovice poti do svojega dne, našla priložnost za obisk te gostilne. Parkirati je bilo bolj težko, a k sreči ni bilo kakšnih redarjev, ki bi ozelenili moje vozilo. Prvi vtis je bil, da je gostilna precej polna, posebej v temačnem prostoru ob šanku se je gnetlo precej kramljajočih moških, kar ni značilnost te vrste. Drugi vtis je bil karirast. Belo zeleno modri karirasti prti na mizah zunaj, ob njih je sedelo nekaj moških s karirastimi srajcami. Belo rdeče rumenkasti karirasti prti v notranji sobi, za eno izmed miz sta sedela moška v karirastih srajcah. Natakarja, ki sta stregla, sta imela karirasti srajci. Torej pri karirastem stričku, ali kako že.

Starejši natakar je s svojo naravno prijaznostjo takoj nadoknadil nekaj minutno čakanje na prvo strežbo, pa saj mu niti ni bilo zameriti, ker se je za vrati kuhinje zaznalo značilno vrvenje gostilne, v kateri imajo veliko gostov in dela. Dnevna ponudba na meniju je bila obetavna, težko se je bilo odločiti. Za začetek goveja juha in nekaj predjedi, ena izmed njih je bila domača žolca. Od enolončnih zadev, kot so jota, obara ali golaž, preko lažjih, kot so ajdova kaša, zelenjavni polpeti, njoki z gobovo omako, pa do pečenke ali račke z rdečim zeljem. Ajdova kaša je bila pripravljena na podoben način kot domača, le da ni vsebovala le gob in rumene buče, kot je obetal jedilnik, ampak tudi malce pora in čičerike. Okusno. Poleg pa obilno naložena skleda z motovilcem. K jedem so nudili mošt in svež domač jabolčnik. Za sladico so nudili jabolčno-sirov štrudelj, gratinirane palačinke (to bi bilo kar malo preveč), čokoladno torto, tiramisu in pa kakijev štrudl, ki se mu ni bilo moč upreti. Tale obisk štrudlja res priporočam!

(zadnji obisk oktobra 2014)

https://www.facebook.com/pri.stricku