Gostilna Strunjan

(Strunjan, bife v kampu, priporočam)

Že kakšne pol leta sem razpolagala z informacijo, da je v kampu v Strunjanu, tistem, kjer so po slovensko neokusno natrpane prikolice z alpsko lesenimi ohišji in predprostori, ki jih je videti, iz ceste med Strunjanom in Lucijo. Za ta bife mi je povedala domačinka iz Ankarana, ko sem jo vprašala, kam hodijo. Če se ne motim, mi je omenila Norbedo blizu Ankarana, tale bife in najbrž še kakšno gostilno, ki ni ostala v mojem spominu. Tole sem si označila, kot potrebno obiska, ker je dejala da ima natur primorsko in istrsko hrano in, da jo vodita oče in sin. Lastnica je sicer Mirjana Možgan, najbrž mama. Naneslo je, da sem se mudila v Strunjanu v času večerje, po prečudovitem sončnem zahodu, ko je sonce utonilo v morje desno od Pirana in so se račke igrale v vodi ob otočkih iz trstičja v naravnem parku ob strunjanskih solinah. Dodatna spodbuda za moj obisk je bilo tudi poročilo sošolke, ki je prejšnji vikend (po mojem priporočilu) z družino obiskala prav ta bife. Povedala je, da je bil Phil, ki je občutljiv na kvaliteto kalamarov, izjemno zadovoljen.

Ambient je res domače prijeten, tako zunaj, kot znotraj. Glede na vremenske priložnosti, sem našla prostor zunaj, za leseno mizo na nogah iz kovanega železa s pogledom na recepcijo kampa, kamor ne smeš v kopalkah, s sladoledom, prižgano cigareto ali psom ter dodatnim razgledom na mizo stalnih gostov, kjer sta najprej sedela dva domačina brez besed, vsak ob svojem pivu, kasneje pa so se stalni gostje namnožili in se zapletli v živahno debato. Ker sem bila sama, sem imela veliko časa za opazovanje in prebrala dodatne informacije, da je gostilna odprta ogni giorno od jutra do noči ter, da do desete ure ne strežejo alkoholnih pijač. Imela sem priložnost slišati tudi nekaj Slovencev, najverjetneje iz bližnjih zdraviliških hotelov, ki jim debata ni segla preko paketov mobilne telefonije. Proti koncu mojega obroka pa je prišla na obisk tudi muca, precej podobna naši domači, zato se nisem mogla upreti samodejni gesti in ji dala košček kalamara in en pomfrit. Vse je hvaležno pojedla. In že sem vam razkrila, kaj sem naročila. Ocvrte kalamare s pomfrijem (in tatarsko omako). Priporočilo sošolke je bilo namreč tako močno, da sem najverjetneje že v gostilno prišla z izdelano predstavo kaj bom naročila, čeprav je prijazen lastnik (sin) od morskih jedi ponudil še orade, brancine, školjke, njoke s kaneštrelami, sardelice in morda še kaj. Na jedilniku sem opazila tudi mesne istrske jedi, tudi te so prav gotovo vredne greha. No jaz sem se, ko rečeno, pregrešila s prenapolnjenim krožnikom kalamarov in pomfrija (op. dovolj za dve ženski osebi, kljub temu sem pojedla vse, ker sem tako vajena od doma). Moram pritrditi Philu, kalamari so bili res odlični. Prinešeni naravnost iz ponve, bili so še vroči, ocvrti samo z moko (brez odvečnega jajca) in resnično mehki. Morda res najboljši ocvrti kalamari ever. Zraven kozarček malvazije in na koncu še doma pripravljena jabolčna krostata, ki pa ni prekašala tiste pri Sonji., morda zato, ker ni bila ravno od tistega dne. Od sladic so nudili še profiterole, vendar je sin nežno priporočil domačo krostato. Komaj čakam na naslednjo priložnost, da okusim še kakšno drugo jed, kalamari so bili namreč zares odlični.
Pa še ena posebnost je. Brinovčku rečejo Chivas.

Kmalu je prišla naslednja priložnost. Tokrat smo si poleg kalamarov, ki so jih tudi ostali jedci za mizo morali nujno okusiti, naročili brancina v pečici z zelenjavo. Bil je zares odličen. Krostata je bila tokrat precej boljša, a Sonja še vedno zmaga. So pa ponudili sladico, kjer je bila v kozarčku ohlajena sladica, spodaj vaniljeva krema, zgoraj kakijeva s smetano. Izjemno.
In na tole kakijevo sladico pridem vsako leto, ko zorijo kakiji v Strunjanu.

Ob zadnjem obisku smo na mizo dobili školjke v izjemni buzari. Na rdeče, malo pikantni, a ravnoprav gosti za mazanje s svežim primorskim kruhom. Za glavno jed pa je prišel tudi izjemen rošpo iz pečice - na krompirju in zelenjavi.

https://www.facebook.com/GostilnaStrunjan/

(zadnji obisk novembra 2021)