Vodnjanka

(Pula, bife, ki je pravzaprav že gostilna zelo priporočam)

Nad obedom in vsem okoli tega sem bila tako zadovoljna, da sem se kar odločila za boljšo oceno. V ta lokal sva z Johnom zavila po priporočilu domačinke. Najbolje je namreč domačine vprašati, kam hodijo oni. Težko je namreč razlikovati med vso ponudbo restavracij v mestu. Saj tiste »plastične« oz. »industrijske«, ki delujejo samo zaradi turistov že lahko prepoznamo, a najti tiste »prave« je malce teže.

Bife se nahaja v mirni ulici stanovanjskega predela na vzpetini južno od tržnice. Na območju nad telovadnico v kateri so se pred davnimi leti urile slovenske telovadke pod taktirko priznane češke trenerke. In dvorano v kateri so trenirali puljski košarkarji. Ne vem točno zaradi česa, morda zaradi tihe uličice z nizkimi stanovanjskimi hišicami, samopostrežno trgovino z časa socialistične Jugoslavije in prav takšnim stanovanjskim blokom v ozadju, pa tudi visokih oken in malce starogradskega ambienta v notranjosti, me je gostilnica ves čas spominjala na kakšno v kakšni beograjski uličici blizu Knez Mihajlove. Nekaj nostalgičnega naboja je bilo ob gurmanskem užitku v tem gostišču. Morda tudi zato, ker so ves čas predvajali nežne akorde starega jazza, tovrstnega, kot ga vsak petek zvečer predvaja hrvaški drugi radio v oddaji Zvjezdana prašina.

Ambient je ugoden za obedovanje. Primerna stilska sprememba prejšnjega, tako da so ohranili nekaj elementov in dodali kakšnega novega. Nekoliko posebna, kar ni šlo skupaj z notranjo oprem, je bila le zavesa ob okenski šipi. Johna so očarale žarnice z razporeditvijo svetilnih nitk, ki so prostorsko podobne razsodbi haškega tribunala o meji tam, kjer so upoštevali kataster. Klima je bila ugodna, okna so pustili odprta, tako da je skoznje prijetno naravno hladil nežni mistral, ki je ta dan pihljal po Puli.  Strežba je bila prijetna. V gostilno zahajajo večinoma domačini. Pridejo na kosilo v paru ali pa sami v družbi Istarskega glasa.

Skratka vsi robni dejavniki so omogočali ugoden gurmanski užitek ob odlični hrani. Imajo predjedi in juhe (stalni gostje so jih naročili), midva sva si privoščila domačo zeleno solato s paradižnikom. Za glavno jed sva se naslonila na njihovo dnevno ponudbo. Brodet s polento in domače tagliatele s kaneštrelami. Pravzaprav so bile kaneštrele v buzari s testenino, ker so prevladovale na velikem krožniku. Ob tem domači kruh. Obe jedi sta bili odlični. Izjemna je bila tudi skutna torta, ki so ju ponudili na krožniku s potezo domače marelične in malinova marmelade. Na izbiro so imeli samo eno sladico, kar jim štejem v dobro. Sladica mora biti izbrana in predvsem sveža. Gostiščem, ki jih imajo na jedilniku preveč se kaj lahko primeri, da pred gosta prinesejo sladico, ki je izgubila svojo svežino in okus.

(zadnji obisk julija 2019)