Gostilna na gradu

Na Ljubljanskem gradu.
(vrhunska slovenska kuhinja, zelo priporočam)
Spet nekje pri gradu. Če pogledate dva bloga nazaj je bilo ime gostilne z istim samostalnikom. Danes smo se tam dobile sošolke. Skupaj smo študirale na, lahko bi rekli, nekoliko butičnem študijskem programu. Takrat v tistem času, je bil študij razpisan vsake štiri leta, v letniku pa nas je bilo nekaj čez trideset. In to večinoma dekleta. Verjetno zato, ker takrat še ni bilo cenzusa po spolu, sprejemni izpiti pa so bili zahtevno sito za vpis. In preko sita nas je prišlo precej več žensk:) No, če grem stran od tega, kateri spol je bolj intrinzično sposoben, se lahko vrnem najprej k našemu srečanju. Bilo je prijetno druženje, brez službenih tem, bolj z gurmanskimi, družinskimi, pa tudi tistimi o stanju duha v današnji družbi. Mislim, da nas je tale kriza pripeljala do tega, da začenjamo še bolj (spet) ceniti osnovne vrednote, neposredne človeške stike, prijetne trenutke in, da se trudimo uloviti kanček dnevne sreče.

Današnji popoldan sem razen v prijetni družbi preživela tudi v prijetnem ambientu. S sošolko sva si izbrali tudi za čute prijetnejšo pot na naše druženje. Ne z avtom na parkirišče, ampak sprehod preko Tromostovja, ljubljanske tržnice, do vzpenjače na Krekovem trgu. Pred nama se je razprl razgled na sončno popoldansko Ljubljano. Ob takšnih trenutkih me za hip obide nostalgija na čase otroštva, ki sem ga preživljala prav v tem delu Ljubljane. Stara Ljubljana, pobočje Gradu, tržnica v svetlobi zahajajočega popoldanskega sonca, šolski okoliš. In prav ob teh vzvišenih trenutkih sem mojo sošolko morila z nekimi službenimi temami. A nenavadno, kot v kakšnih dveh vzporednih svetovih, sem občutila oboje. Težo vsakdana in navdihujočo nostalgijo. Ma, sem zašla, grem nazaj k ambientu lokala. Mizo smo imele tik ob zastekljenem oboku, torej kot bi sedele na grajskem dvorišču. Mešanica starega in novega. Snažno z okusom pogrnjene mize. Prijetno osebje. Enostaven jedilni list (ni mišljena hrana, ampak design).

V tej gostilni sem bila že večkrat, večkrat se z veseljem vrnem, ker je vedno dobro in vedno kaj novega.

Za začetek je na mizo priromal svež sir z zelišči in medom, sočni ocvirki z jabolčnimi krhlji in čudovit hrustljav kruh. Ki ga kar ješ in ješ. Pri prebiranju jedilnega lista se takoj opazi skrbno sestavljanje jedi z noto slovenske kuhinje in domačih sestavin. Izbrano. Se začuti mešanico kobariške kuhinje in pridiha kuhinje iz Knafljevega prehoda. Jedilnika ne bi prepisovala, najlaže si ga ogledate na spletni strani. Glede na to, da je šlo za popoldansko druženje sem izbrala nekaj lažjega - pašta polnjena z bučo v peni tolminskega sira v pocvrtem žajblju in maku s kozarcem hišnega belega vina. Bučni nadev se je iz prerezanega raviola pocedil in pomešal s penastim okusom tolminca. Kontrast k mehkim občutkom pa so pridali hrustljavi žajbljevi listi in makova semena. Izborno. To, nekoliko lažjo jed sem si izbrala tudi z namenom, da bi si lahko privoščila še sladico. Tokrat jabolčno pito, ki je nekaj posebnega. Precej masleno testo, ob jabolkih sem čutila še nekaj s slivovim okusom, na vrhu drobljenec. Tudi kremšnita na sosednjem krožniku je izgledala slastno, morda sem celo nekoliko obžalovala, da je nisem naročila tudi jaz.

Zelo priporočam! (po obisku druge vrhunske restavracije na isti lokaciji, bi raje spet zavila v tole - mi je nekako bliže po jedilniku, jedeh in tudi cenah). Je pa ena sprememba. Pred kakšnim leton so Na gradu imeli tudi kosila, ki so bila ravno prav obilna za kosilo. Iz gostilne si šel primerno sit. Letos pa takšnih kosil ni več - nudijo neke vrste poslovni meni, ki pa je za kosilo običajnega človeka čisto preveč. Vse je izjemno dobro, le preveč. Dovrodošlico, predjed, zelo obilno glavno jed, veliko solato (ki bi lahko bila samostojna jed) in sladico je težko pojesti, posebej, če si vzgojen, da hrane ne puščaš. Skratka, prihodnjič si bom privoščila nekaj po naročilu.

(zadnji obisk april 2019)

http://www.nagradu.si/

Vodnjanka

(istrska kuhinja za v restavracijo, zelo priporočam)

Že ime pove kje bi se ta gostilnica lahko nahajala. Tja sva zavila enkrat slučajno, ko sva se vračala iz napornih nakupov v Puli. Sonce je pripekalo, bila sva lačna in se ubadala z dilemo, ali domov in jesti čez kakšni dve uri, ali poiskati gostilnico in potešiti lakoto malo prej. Odločila sva se za slednje in v Vodnjanu, tesno ob cesti Pula - Žminj, ugledala gostilnico s prijetnim vhodom nad stopnicami s kovano železno ograjo. In, če se prav spominjam, s kakšnim glinenim oranžnim loncem z mediteransko rastlino v njem. Parkirala sva na velikem parkirišču čez cesto ob železniški progi.

Notranji ambient je zelo prijeten V prvi sobi šank in nekaj masivnih okroglih lesenih miz z belimi poštirkanimi prti, temno rjavimi leseni stoli, po stenah uokvirjene slike in, kar je zame zelo pomembno, miza z razstavljenimi domačimi tortami in kolači. Iz te, prve sobe, lahko tudi pokukamo v kuhinjo, kjer, če se ne motim, kuha sestra lastnice. Izjemen občutek za kuho. V drugi sobi je istrski kamin, kjer pozimi nalagajo polena in prijetno prasketa ogenj, pa tudi nekaj starinskih artiklov pohištva (ne v kaminu, ampak v tej sobi:)). Poleti je posebej fino sedeti v patiu, majhnem notranjem dvorišču, kjer iz ploščic poganja velika trta, ki prerašča tudi zgornjo teraso gostilnice. Trta ima koreninsko grudo bojda nekje v kleti hiše in tam jo tudi zalivajo. V patiu je tudi nekaj loncev zelišč, kamor kuharica pride po sveža mediteranska zelišča, če naročiš kakšno takšno jed. Tudi v toaletne prostore je prijetno zaviti, pa ne samo zaradi olajšanja, ampak tudi zaradi čistoče in domačne urejenosti. Strežba je tudi ravno pravšnja.  Vedno je bila simpatična, enkrat celo malo zmedeno simpatična, ko ni bilo natakarjev, ki so tam običajno in jih je nadomeščal nekdo, ki ni bil ravno vešč vsakdanje strežbe. A kljub vsemu prijetno. Pravzaprav se v gostilnah dosti bolje počutim, če ni ravno uradnih ali pa, kot se to zgodi velikokrat, nekoliko nadutih strežajev, ki zviška sprejemajo naročila in prinašajo hrano. Dosti bolj prijetno je, če so neposredni, odkritega srca, s kakšno posebnostjo pri strežbi, ki lahko tudi zabava. Sicer sva v tej gostilnici največkrat naletela na natakarja, ki me spominja na Brucea Willisa.

Torej slučajno zavitje v tole gostilnico se je zelo izplačalo. Za začetek, ali pa če pridemo samo na nekaj lažjega, se lahko potešimo s pravo istrsko maneštro ali pa joto (včasih zeljno, včasih iz repe). Postreženo v velikem glinenem loncu s spremljavo isti dan spečenega domačega kruha. Spomladi dobite maneštro s koromačem. Nepozabno doživetje. Med začetnimi jedmi so seveda tudi istrski pršut, sir, zanimivo pa je naročiti tudi pokušino olivnih olj, ki jo postrežejo s polento, pripravljeno s svežimi zelišči (tistimi iz lonca na vrtu). Potem so tu razne testenine z marsičim, doma narejeni ravioli, njoki  in druge pašte. Značilna je vodnjanska lazanja, to so široki rezanci z istrsko klobasico in svežimi mediteranskimi zelišči. Vse jedi, ki so pripravljene z gobami, so izjemne. Od pašt pa do biftka. Gobe znajo pripraviti odlično na način, da so dobre na ugriz in v ustih razvijejo pričakovan okus. Potem imajo jedi  iz istrskega goveda boškarina. Meso je zelo okusno. In ombolo z mediteranskimi zelišči. Okusni biftki s tartufi, lahko tudi s sezonskimi gobami. In še marsikaj. V vsakem letnem času imajo jedi iz sestavin, za katere je takrat čas. Zgodaj spomladi tarvisiano, spomladi šparglji, jeseni gobe. Na koncu pa sladice. Mandljeva torta, čokoladna torta, skutina torta (maja z domačimi jagodami, jeseni s kutinami), neke vrste crostata, strjenka s figami, vanilijev sladoled z olivnim oljem. Poskusiti morate vse, ob vsakem obisku eno. Vedno morate vprašati, če imajo ta dan kakšen hišni kolač. Naletite namreč lahko na kaj slučajnega in zelo okusnega. Tako sem enkrat okusila izjemen kolač z grozdjem. 

Ker je bilo vedno dobro, sva v to gostilnico zavijala vedno znova. In bova še. Skratka, v tej gostilnici najdete odlično istrsko kuhinjo. Ne boste pa našli rib (omiljeno lokacijo za morsko hrano vam opišem enkrat drugič).

Junij 2016: ob zadnjem obisku je bila hrana spet odlična, zato ta pripis. Maneštra takšna, kot še nikoli. Polnega okusa in ravno prav začinjena. Potem rezanci boškarina na mišanci s krompirčkom in odlično blitvico. Tudi mešanica solate z rukolo, začinjena z vodnjanskim oljčnim oljem je bila takšna, kot se zagre. In spet mandljeva torta - mislim, da še nikoli ni bila tako dobra.Zelo priporočam.

(zadnji obisk avgusta 2021)

https://www.facebook.com/Restoran-Vodnjanka-563631680316684/

Gostilna Grad

Gostilna Grad, Tacen. Pod Šmarno goro.
(domača kuhinja, zelo priporočam)

Preko vikendov je tako obiskana, da komaj dobiš mizo. Celo s poskusom rezervacije na isti dan. Če pa prideš mimo in povprašaš, pa skorajda nimaš nobene možnosti, da se bi tistega dne najedel domače hrane. Tudi ne vem, kako zgodaj je treba poklicati, da zagotovo dobiš prostor. Skoraj tako kot pri Debeli raci ali Rdečemu biku:) Danes sva imela srečo, da sva dobila mizo za dva ob šanku za čas ene ure.

Je take vrste gostilna, da se je tja najbolje napotiti peš. Zaradi tega, ker domača hrana paše ob pešačenju in tudi tega, ker s hojo porabimo vsaj nekaj kalorij, ki jih tam zaužijemo.

Prva izbira je pohan piščanec. Tudi zato, ker se doma teže lotimo pohanja in cvrenja. Sveže pripravljen (ker ga čakaš pol ure), hrustljav, ravno prav zapečen. Zraven pa restan krompir in solata po izbiri. Pa tri deci belega domačega. Domačo juho sva danes v pričakovanju pohanca izpustila. Kdor ne mara piščanca si lahko privošči pečenko, zelje, krvavice, Skratka domače.

Brez sladice ni kosila. Tu se ne sme mimo rezine Grad, ali pa grmade z obilico prave stepene smetane. Imeli pa so še krhke flancate, jabolčni štrudelj, sadno kupo, sladoled. Klasika domače gostilne.

Vzdušje je tudi pravo. Domača strežba iz kuhinje izza šanka, lastnik je prišel danes malo kasneje, ker je gledal Tino Maze na smuku v Cortini. V večji sobi so velikokrat kakšna večja družinska kosila, kamor pridejo vse generacije (ti so verjetno krivci za to, da je vse že vnaprej rezervirano), manjša soba tudi polna rednih gostov. Za sosednjo mizo so se ob hrani veselo pogovarjali trije penzionisti, na najino pa je za šankom ob kozarčku rdečega in skodelici pomfrija čakal starejši par, ki je prišel malo prezgodaj.

Kaj pa cena? Zelo primerna, za četrt pohanega piščanca s solato, krompirjem, vinom, kavo in sladico dobrih deset evrov na osebo.

Ob zadnjem obisku vse še zelo podobno, razen da Tina Maze ne tekmuje več.

(zadnji obisk septembra 2024)

http://www.gostilnagrad.si/