(vrhunska slovenska kuhinja, zelo priporočam)
Spet nekje pri gradu. Če pogledate dva bloga nazaj je bilo ime gostilne z istim samostalnikom. Danes smo se tam dobile sošolke. Skupaj smo študirale na, lahko bi rekli, nekoliko butičnem študijskem programu. Takrat v tistem času, je bil študij razpisan vsake štiri leta, v letniku pa nas je bilo nekaj čez trideset. In to večinoma dekleta. Verjetno zato, ker takrat še ni bilo cenzusa po spolu, sprejemni izpiti pa so bili zahtevno sito za vpis. In preko sita nas je prišlo precej več žensk:) No, če grem stran od tega, kateri spol je bolj intrinzično sposoben, se lahko vrnem najprej k našemu srečanju. Bilo je prijetno druženje, brez službenih tem, bolj z gurmanskimi, družinskimi, pa tudi tistimi o stanju duha v današnji družbi. Mislim, da nas je tale kriza pripeljala do tega, da začenjamo še bolj (spet) ceniti osnovne vrednote, neposredne človeške stike, prijetne trenutke in, da se trudimo uloviti kanček dnevne sreče.
Današnji popoldan sem razen v prijetni družbi preživela tudi v prijetnem ambientu. S sošolko sva si izbrali tudi za čute prijetnejšo pot na naše druženje. Ne z avtom na parkirišče, ampak sprehod preko Tromostovja, ljubljanske tržnice, do vzpenjače na Krekovem trgu. Pred nama se je razprl razgled na sončno popoldansko Ljubljano. Ob takšnih trenutkih me za hip obide nostalgija na čase otroštva, ki sem ga preživljala prav v tem delu Ljubljane. Stara Ljubljana, pobočje Gradu, tržnica v svetlobi zahajajočega popoldanskega sonca, šolski okoliš. In prav ob teh vzvišenih trenutkih sem mojo sošolko morila z nekimi službenimi temami. A nenavadno, kot v kakšnih dveh vzporednih svetovih, sem občutila oboje. Težo vsakdana in navdihujočo nostalgijo. Ma, sem zašla, grem nazaj k ambientu lokala. Mizo smo imele tik ob zastekljenem oboku, torej kot bi sedele na grajskem dvorišču. Mešanica starega in novega. Snažno z okusom pogrnjene mize. Prijetno osebje. Enostaven jedilni list (ni mišljena hrana, ampak design).
V tej gostilni sem bila že večkrat, večkrat se z veseljem vrnem, ker je vedno dobro in vedno kaj novega.
Za začetek je na mizo priromal svež sir z zelišči in medom, sočni ocvirki z jabolčnimi krhlji in čudovit hrustljav kruh. Ki ga kar ješ in ješ. Pri prebiranju jedilnega lista se takoj opazi skrbno sestavljanje jedi z noto slovenske kuhinje in domačih sestavin. Izbrano. Se začuti mešanico kobariške kuhinje in pridiha kuhinje iz Knafljevega prehoda. Jedilnika ne bi prepisovala, najlaže si ga ogledate na spletni strani. Glede na to, da je šlo za popoldansko druženje sem izbrala nekaj lažjega - pašta polnjena z bučo v peni tolminskega sira v pocvrtem žajblju in maku s kozarcem hišnega belega vina. Bučni nadev se je iz prerezanega raviola pocedil in pomešal s penastim okusom tolminca. Kontrast k mehkim občutkom pa so pridali hrustljavi žajbljevi listi in makova semena. Izborno. To, nekoliko lažjo jed sem si izbrala tudi z namenom, da bi si lahko privoščila še sladico. Tokrat jabolčno pito, ki je nekaj posebnega. Precej masleno testo, ob jabolkih sem čutila še nekaj s slivovim okusom, na vrhu drobljenec. Tudi kremšnita na sosednjem krožniku je izgledala slastno, morda sem celo nekoliko obžalovala, da je nisem naročila tudi jaz.
Zelo priporočam! (po obisku druge vrhunske restavracije na isti lokaciji, bi raje spet zavila v tole - mi je nekako bliže po jedilniku, jedeh in tudi cenah). Je pa ena sprememba. Pred kakšnim leton so Na gradu imeli tudi kosila, ki so bila ravno prav obilna za kosilo. Iz gostilne si šel primerno sit. Letos pa takšnih kosil ni več - nudijo neke vrste poslovni meni, ki pa je za kosilo običajnega človeka čisto preveč. Vse je izjemno dobro, le preveč. Dovrodošlico, predjed, zelo obilno glavno jed, veliko solato (ki bi lahko bila samostojna jed) in sladico je težko pojesti, posebej, če si vzgojen, da hrane ne puščaš. Skratka, prihodnjič si bom privoščila nekaj po naročilu.
(zadnji obisk april 2019)http://www.nagradu.si/
Ni komentarjev:
Objavite komentar