Šmarna gora (domača gostilna, priporočam)
Obrok na Šmarni gori si je treba še dodatno
zaslužiti. Nanjo se je treba povzpeti peš. Običajno gremo gor po partizanski,
dol pa po romarski. Gor med petintrideset minut in tričetrt ure, dol pa ne štejemo. Poznam tudi
takšnega, ki se po črnogorskem izročilu nanjo povzpne v sedemnajstih minutah.
Ne vem, če tako hitro nanjo pride tudi Katanec, ki običajno teče. Za pot
navzgor za nas čas niti ni tako pomemben zaradi kakšnih športnih dosežkov ali
merjenja kondicije. Bolj zaradi tega, ker smo lačni, že ko se odpravimo od
doma. Tudi zaradi misli na domače dobrote, ki nas čakajo tam. Ambient si najbrž
kar predstavljate. Zunaj z enkratnim razgledom. Pozimi na soncu, poleti lahko v
senci lipe in oreha. Notri prijeten domač, z rdeče kockastimi prti in lončeno
pečjo. Kot se za hribovsko postojanko spodobi. Jedi so domače, večina
tradicionalno slovenskih. Po hoji navkreber se najbolj prileže kaj na žlico.
Jota, ričet, pasulj. Pozimi, ko se je treba bolj izdatno podkrepiti pa pečenica,
krvavica ali kranjska z zeljem ali repo in ajdovimi žganci. Imajo tudi odlične polnjene paprike s pire krompirjem. Dobi se tudi kislo
mleko. Jaz ne morem brez sladice. Razni štrudlji, pita ali prekmurska gibanica.
Ali pa sirov štrukelj. Tak velik in dolg. Otroci imajo najrajši miške, ki jih tam
pečejo sproti. O vinu ne bi pisala, ker ga tam ne pijemo. Poleti kaj za žejo,
pozimi pa obvezno domači čaj, skuhan na veliko.
(Zadnji obisk oktobra 2023)
https://www.facebook.com/smarnagora/
Ni komentarjev:
Objavite komentar