Paninoteka

Ljubljana (paninoteka in bistro)

Na res izjemni lokaciji ob Šuštarskem mostu se je že pred leti pojavila paninoteka z odličnimi panini. Vabljivimi podolgovatimi sendviči z različnimi polnili. Potem si tam dobil še kakšno juhico in še kaj. In nato so ponudbo razširili še na kosilca, ki mimoidočim turistom pridejo kar prav. Japonci z veseljem naročijo à la carte, srednjeevropski narodi pa so že bolj varčni in si kar dolgo ogledujejo menije, da potem kaj naročijo.

Mi smo tokrat poskusili manjše kosilce s koruzno juho, zapečenimi polžki z jurčki in šparglji ter nutelino rezino. Juha in sladica sta bili b.p., polžki pa so na mizo priromali hladni, obliti s še bolj hladno paradižnikovo omakico. Značilnega okusa po jurčkih ni bilo, tudi špargelj je bil bolj redek.

Torej bom v prihodnje prihajala bolj na juhice in še vedno odlične panine. Mogoče pa bo pozimi kaj bolje, ko ne bo več množice turistov, ki jih majhna kuhinja ne obvlada.

(zadnji obisk septembra 2014)

https://www.facebook.com/Paninoteka.Restaurant

Stancija Meneghetti

(Bale, že skoraj pri Barbarigi, moderna istrska kuhinja, zelo priporočam)

Tudi Meneghetti je bila na seznamu gostišč v Istri, ki jih je bilo treba poskusiti. V Istra Gourmet je med top gostilnami.

Doživetje meneghetti je bolj celostno o tistega, kot če zaidemo v običajno gostišče. Tu gre namreč za stancijo, kjer tudi oddajajo sobe - na voljo imajo dve suiti in dve sobi. Pa to ni vse. Imajo tudi zunanji in notranji bazen in manjšo restavracijo, kjer gostom nudijo zajtrk in po želji še vse ostale obroke. Še več, imajo prostrano zemljišče, kjer gojijo trto in oljke in ob hrani nudijo lastno vino (malvazijo, pinot blanc, chardonnay in merlot), lasten 8 let star brandy in oljčna olja (belica, leccino, buža, rosulja). Vina in olja prodajajo tudi v lastni vinoteki, brandy pa imajo samo za goste restavracije. Največja vrednost obiska pa je prostrano posestvo, ki se razprostira ob prenovljenih poslopjih stancije v istrskem slogu. Vinogradi, travniki, oljčni nasadi. Kilometer stran pa gozdiček in takoj za njim … morje! Si predstavljate kakšna lokacija! In možnost uživanja, če imate dovolj debelo denarnico, da si privoščite bivanje v tem kompleksu. Tudi ponudba v restavraciji je cenovno nekoliko više ovrednotena, a še vedno na ravni cen običajnih restavracij, na primer v Ljubljani.

Ambient restavracije je torej nepozaben. Na posestvo pridete po makadamski cesti neurbaniziranega območja med Balami in Barbarigo. Naletite na vhod z železnimi vrati, kjer morate pozvoniti (še prej pa po telefonu rezervirati mizo), odprejo vam vrata in vi se zapeljete po borovem drevoredu na parkirišče, zaokroženo pod drevesi. Na vhodu v dvor vas pričaka natakar, ki vam najprej razkaže okolico. Glede na vreme si lahko uživanje ob hrani in vinu privoščite zunaj, v zaprtem dvorišču stancije, ali pa znotraj, kjer imajo le pet jedilnih miz, eno v dnevni sobi, ostale pa v obnovljeni stari kuhinji hiše. Vse je izjemno okusno opremljeno. Natakar je bil izjemno prijazen in ne nadležen, govoril je melodično v značilnem dialektu tega območja, doma je bil iz Juršićev. Blizu.

Za uvod vam prinesejo na mizo oljčna olja, bel in temnejši kruh s semeni (v Istri je izjemno redko, da na mizo priroma še kakšen drug kruh od belega) ter kozarec njihove odlične malvazije. Jedilnik menjajo, vedno imajo na voljo le nekaj hladnih in toplih predjedi, glavnih jedi in desertov. Za predjedi je bil na jedilniku poleg kot običajno istrskega pršuta in ovčjega sira, tudi karpačo, pa še neke solatice iz hobotnic ali rakovic. Za tople predjedi se spominjam zelene testenine polnjene s sipinim brodetom na hladni peni iz nečesa (se ne spominjam), domači ravioli in rižote. Za glavno jed je bil na voljo biftek, ki je bil v suhi marinadi 48 ur, serviran s pečeno cikorijo (odličen, boljši od argentinskega lomo v Ljubljani) tunin steak v zeliščni skorjici, file bele ribe na karpaču iz svežih kumaric z baziliko in krompirčkom, ramsteak tudi nekako posebno pripravljen, telečji zrezek prav tako. Za desert so imeli v kozarcu kombinacijo ščepca solnega cveta, oljčnega olja (belica), burbonskega vaniljinega sladoleda in vroče belgijske čokolade (vse skupaj morate zmešati, kombinacija je izjemna), kokosovo čokoladno krostato, čokoladni sufle in morda še kaj, pa se ne spomnim. Kavo pripravijo kar na avtomatu v domači kuhinji, v kateri sedite. Tam se nahaja tudi osem let staran brandy, ki vam ga ponudijo ob plačilu računa.

Vse kar sva poskusila je bilo odlično. Obisk vam vsekakor priporočam, ker gre za večplastno doživetje. Če greste tja se pripravite, da boste odšteli nekoliko več, kot v ostalih okoliških gostiščih, a vsekakor se splača.

(zadnji obisk junij 2021)

http://www.meneghetti.info/restoran.htm

All beccaccia

Valbandon (konoba z istrsko kuhinjo, priporočam)

Že dolgo sem imela to konobo na seznamu gostišč, ki jih je treba poskusiti. V Istra gourmet je bila namreč odlično ocenjena v kategoriji konob. Pa smo poskusili.

Sredi Valbandona, naselja z večinoma novejšimi hišami, so na večjem zemljišču združili penzion z bazenom in konobo. Vse v na novo zgrajenih poslopjih, v prijetnem okolju. Pravzaprav neke vrste oazi sredi naselja. Ambient torej prijeten, tudi konoba je okusno opremljena. Zunaj so mize pod neke vrste baladurjem, torej v senci, znotraj pa ob kaminu, v katerem gori ogenj vsak dan. To pomeni, da vsak dan na ognjišču pripravljajo istrske specialitete. To kar smo pogrešali v Klarićih, smo našli tu: Meso izpod ćripnje lahko naročimo tudi za eno osebo. Pripravijo ga naprej na zalogo in ga ni treba naročati en dan vnaprej in za najmanj osem oseb. To je smiselno, kajti gotovo se najde toliko gostov, ki si zaželijo tako pripravljeno meso in ga pospravijo. Postrežba je bila v redu, lastnik je bil korekten, najbrž pa je imel slab dan, bil je namreč nekoliko resigniran, verjetno pa le nekoliko utrujen – od sezone, pa tudi od majhnih otrok. Dopoldan, ko smo rezervirali, je bilo iz ozadja slišati otroški jok.

Hrana je bila odlična. Imajo istrsko kuhinjo, za predjed pršut, sir, fritajo, za glavno domače testenine ali rižote z istrskimi omakami (tartufi, jurčki, šparglji, golaž domače kokoši, divjačina), za glavno jagnjetino, teletino in svinjino izpod ćripnje, boškarina, biftke,…, Imajo pa tudi morski izbor, a je na jedilniku šele na drugem mestu. Domače lignje, škampe, bela riba. Za sladico pa imajo tudi kar nekaj izbire. Na jedilniku me je presenetila prekmurska gibanica.

Tokrat sva poskusila domače raviole, polnjene s skuto v omaki iz jurčkov. Bili so odlični – samo jurčki natur z začimbami, brez kakšnih smetanastih oblivov. Potem pa še telečje krače izpod čripnje s krompirjem. Odlično. Poleg pa mešanica zelenih solat z okusnim paradižnikom. Tu se jim je morda malo zalomilo, ker je bila solata zmešana verjetno prehitro, glede na prihod na mizo. Na koncu pa še jabolčni štrudl. Pripravljen je bil z listnatim testom, kot to počnejo na primorskem, okus je bil zelo dober, a okusilo se je, da je bil pogret v mikrovalovki.

Z vsem skupaj sva bila zelo zadovoljna in se bova, če bo priložnost nanesla, še vrnila. Če boste na tem koncu, vam obisk v konobi vsekakor priporočam.

Kar nekaj časa sem iskala kaj naj bi beccaccia bila. No, po guglanju sem končno našla tudi slovensko ime za Scolopax rustcola - veliki kljunač.

(zadnji obisk september 2014)

http://beccaccia.incroatia.info/