Dabuda

Ljubljana (azijska fuzija)

Restavracijo imam v odličnem spominu še iz časov, ko smo tu pa tam zašli tja na večerjo ali na kosilo. Najti je bilo veliko vrst azijskih jedi z raznimi nadihi. Nikoli ne bom pozabila izvrstnega currya, ravno prav ostrega, postreženega s primerno skuhanim rižem. Zraven seveda obvezno katero izmed vzhodnjaških piv. Tudi predjedi in sladice so zaokrožile kakšno prijetno večerjico. Zvečer že dolgo nisem bila tam, sem pa jih nekajkrat obiskala v času kosila. Pred nekaj leti so nudili nekaj jedi, običajno sem se odločila za riž s piščancem, zelenjavo in indijskimi oreščki. Zadnje časa, pa nudijo tudi študentska kosila. Odtlej so kosila pripravljena bolj na hitro, verjetno tudi precej vnaprej. Na jedilniku se še vedno dobi kaj za vsak okus tistega dne, ni pa več vrhunsko. Verjetno zaradi množične kuharije.

(zadnji obisk aprila 2023)

http://www.dabuda.si/

Soba 102

Ljubljana (kar se tiče hrane bistro, priporočam)

Je bilo skoraj treba poskusit, kako je. Prijateljice iz mladih let, ki se dobivamo dva do trikrat na leto na druženju ob hrani, smo tokrat izbrale novo ljubljansko shajališče v prostorih, kjer je bil včasih Daj-Dam. Saj se spomnite ali ne? Takrat temno rjavih stolov in lesenih miz, prekritih z belimi prti s patino in preko njih diagonalno položenih belih prtičih, na sredi miz pa obvezna garnitura kisa, olja, soli, popra in zobotrebcev. Ambient je sedaj povsem drugačen, kot bi zašel v kakšen lokal na Manhattnu, skupaj s protagonisti Seksa v mestu ali Friendsov. Med 19 in 21 uro so bila v lokalu skoraj izključno dekleta (in žene), po tej uri pa so začeli prihajati tudi predstavniki moškega spola. Nekateri so se bojda pri vratih tudi obrnili rekoč: »Saj so tu same ženske!.« Sicer pa naj bi bila soba odprta in dostopna za vse, kakor piše na hrbtišču jedilnega lista. »Za vse pomeni: za staro mamo iz sosednje bajte, ki spije capuccino, preden gre na plac in za bankirja, ki pride na espresso, preden začne obračat miljone.« (opisanih je še nekaj takšnih nasprotij) Glasba prijetna, pa kaj drugega bi pričakovali od lastnika z glasbeno vsebino. Izkušnja je bila prijetna, čeprav ga nismo srečale. Natakar prijazen. Cene primerne.

Za starter si lahko naročite namaze, ki so postrežen vsak s svojo majhno posebno prilogo in  francoskim kruhom. Me smo okusile petelinčkovo pašteto, ki bojda vsebuje tudi temno čokolado, presenetljive pa so poleg postrežene tanke rezine jabolka granny smith. Dober je tudi lososov namaz, postrežen s paradižnikovim konkasejem, baziliko in parmezanom. Sicer za začetek lahko izbirate tudi med hladnimi prigrizki ali pa juhami. Ker je bil večer in smo si obetale na koncu še sladico, nismo pretiravale z obilnimi glavnimi jedmi. Večinoma smo izbrale pretanjeno sestavljene solate - z lososom na žaru, piščančjim nabodalom, najboljša pa je bila tista z nabodalom s suhimi slivami in panceto, stebelno zeleno, jabolkom, solatama gentile in lolorosa. Tudi jedi brez mesa so bile všeč tistim, ki so jih naročile. Za glavne jedi lahko naročite morske in mesne jedi s prilogami po lastnem izboru. Če iz jedilnega lista prav sklepam, so vse morske in mesne jedi pripravljene na žaru. Za konec pa še sladice. Ponudba je bila izjemna, od bučne, 70% čokoladne, lešnikove, trojne čokoladne, jagodne z limeto pa do parfaitov raznih okusov s prelivom po izbiri. Sladice bojda kuha mlad kuhar (26 let), ki se je šolal v Londonu. Bučna torta je bila izvrstna. Krema je bila pripravljena iz bučnih semen, najbrž tudi kančkom bučnega olja. Biskvit je bil morda bučen, zaznati pa je bilo moč tudi vmesni sloj (bučne?) marmelade. Na vrhu je bilo nekaj semen in kandirane buče. Tudi ostale sladice so bile po pripovedovanju ostalih odlične, za okus nekaterih morda nekoliko presladke. Na vinski karti je velika izbira vin, ki jih lahko naročite na kozarec. Gotovo najdete kaj po svojem okusu.
Ob zadnjem obisku. Hrana je še vedno dobra. Za kosilo si lahko sestavite meni po primerljivih cenah z ostalimi lokali v tem delu mesta.

(zadnji obisk decembra 2017)

http://soba102.net/

Pivnica Union

(Ljubljana, Pivnica)

Že kar nekaj časa pred odprtjem smo v Ljubljani lahko pogledovali za plakati, ki vabijo na popoln kraj po … . Službi, športu, sprehodu. Pravzaprav je nenavadno, da se pri Unionu tega, da ne bi imeli samo pivovarskega muzeja, ampak pivnico, spomnili že prej. Ideja je torej dozorela in prišla je priložnost za uživanje pivniškega vzdušja. V Ljubljani smo pred časom zahajali v pivnico Emona, dokler je še to bila. Od tam se spomnim čudovitih pivniških pogačic z okusom po popru. Pa seveda v Kratochwila po odbojki na pivo ter pivsko in jelenovo klobaso (s hrenom).

Ambient je za pivnico primerno in prijetno urejen, v veliki hali, kjer so imeli najverjetneje včasih velike sode s pivom. Morda tiste, o katerih so krožile določene zgodbe, ki pa niso primerne za blog. Vsaj za tega ne, ki opisuje gurmanske doživljaje. Torej, ambient je prijetno urejen. Mize klopi, prijetna gostilniška oprema, le luči bi lahko bolje osvetljevale površino, ki je namenjena prehranjevanju. Natakarji v karirastih srajcah in dolgih predpasnikih so prijazni, po naročilo hrane pride do mize celo sam šef pivnice, ki spominja na trgovca s sadjem in športnega menedžerja.

Na jedilniku imajo jedi, ki gredo k pivu. Klobase kranjske in pivniške, pečenke, krače (ki jih ni treba naročiti en dan prej), golaž s kruhovimi cmoki, krapa na zelenjavi, slovenske pogače, bavarske preste, goveji jezik in še veliko drugega. Poleg postrežejo podolgovate pivniške žemljice. In seveda pivo, ki je tu verjetno glavno, hrana pa le priloga. Različne vrste Uniona. Tudi sladice imajo. Šmorn z jabolčno čežano, štrudle, pite in ajdove krape.

Vsekakor pojdite tja, če bi radi v pivniško vzdušje na pivo in pivsko hrano.

(zadnji obisk junija 2015)

http://www.pivnica-union.si/si/

Miramare

Pomer (morska gostilna)

Na koncu Istre je prav težko najti dobre natur ribice. Vse je nekako skomercializirano. Zato je še teže najti gostilno, kjer bi imeli sveže sardelice. Tako sva z Johnom po dnevu kopanja v fjordu pri Premanturi iskala preprosto gostilno s sardelicami. Najprej sva se napotila po ozkem zidu, ki preko zaliva povezuje Tašalero in Pomer. Tam na drugi strani je namreč preprosta konoba s preprosto morsko hrano. A žal je bilo za ta dan že vse rezervirano za neko skupino. Tako sva se napotila naprej v Pomer in poskusila z gostilno Miramare. Če se prav spomnim je bila gostilna s prav tem imenom pred približno petindvajetimi leti v Pomru. Gostilna je bila v starejši hiši, stregli pa so tudi na vrtu čez cesto. Takrat smo bili še mladinci in manj zahtevni ribojedci, a spominjam se ugodja ob uživanju morskih dobrot. Tudi tokrat Miramare ni razočaral. Imeli so sardelice s svežim kruhom, tudi porcijske bele ribice so bile korektne. Postrežba je bila izjemno domača in prijazna. Poleti torej kar pojdite tja, pozimi pa nisem prepričana, če imajo dovolj prometa. Danes sva namreč poskusila tudi tam, imeli so odprto, a ker v gostilni v času kosila ni bilo niti enega gosta, sva se raje obrnila in napotila v preizkušeno gostilno v Vodnjanu.

(zadnji obisk poleti 2013)

http://www.miramare-pomer.com/

Konoba Istriana

Pomer (istrska konoba)

Po TripAdviserju ali kakšnih drugih ocenah na spletu je konoba visoko ocenjena (4/5, 4,5/5 in celo 5/5). Jaz bi jo po treh obiskih (prvič, zadnjič, nikoli več) ocenila z 2/5. Morda je bilo smolnato naključje, čeprav je pogled po sosednjih mizah obetal veliko. Konoba se je nekega zimskega večera hitro napolnila, kar nekaj tujcev je prišlo, verjetno iz marine. John je naročil ombolo, jaz sem si zaželela ribe in izbrala orado. Ombolo je imel okus po ribi in orada po svinjski maščobi. Očitno so oboje pekli na isti plošči, sokovi in maščobe pa so se premešali. Poleg tega so mi, dobronamerno verjamem, da pomotoma, dvakrat potegnili kartico rekoč, da prvič transakcija ni bila uspešna. Ko sem to opazila na bančnem izpisku, sem se morala še enkrat oglasiti v gostilni, če sem želela denar dobiti čim prej nazaj. Predvsem zaradi ombola in ribe, pa naju ta konoba najbrž ne bo več videla.

(zadnji obisk pozimi 2012)

http://www.konoba-istriana.com/html/