Konoba Batelina

(Pula, Ribja konoba, izjemno priporočam)

Popolna večerja. Ne vem, če ni bila to najboljša ribja izkušnja, kar sem jih izkusila kdajkoli. Nasploh. Najbolj kompletna in tudi blizu mojemu okusu po bolj natur hrani.

Edina prepreka je rezervacija. Mizo v tej konobi si je treba rezervirati kar nekaj vnaprej, ne sicer toliko naprej, kot je svoje čase veljalo za  The Fat Duck ali El Bullija, ampak gotovo dva tedna vnaprej, za bolj iskane vikend termine pa verjetno kakšen mesec. In še potem, ko v dobri veri, da imate rezervirano, pridete v restavracijo vašega imena ni v blokcu, kamor zapisujejo rezervacije, se pa kot po čudežu najde mizica z napisom »rezervirano«, ki ti jo prijazno odkažejo. Pomisliš, da bi to lahko bil še en trik, da se čutiš še bolj zadovoljnega, da si dobil mizo in boš tako še bolj spoštoval možnost uživanja v tem gostišču. Sicer pa v konobo pridite z gotovino, kartic namreč ne sprejemajo.

V konobo so nas potegnile dobre ocene in pisanje o tem, da pripravljajo jedi iz lastnega ulova. Da se jedilnik prilagaja temu, »kar tega dne ulovi stari«. In, da imajo na jedilniku tudi preproste jedi, kot so sardelice, brodet in natur pripravljena riba. Prebrali smo tudi, da te pred gostilno pričaka debel maček, ki se je kasneje izkazal za mačko, po imenu »Nova«, ki je pri hiši že sedem let. Ime pa je dobila, ker je bila takrat, ko je prišla k hiši, nova.

Ambient je silno prijeten. Verjetno so preuredili kakšen vikend iz sedemdesetih let. Gre namreč za majhno hišo z nekaj prostori, vrata med njimi pa so ohranjena še tista iz sedemdesetih, kot se jih spominjam pri hišah v Dajli ali Rovinju. V sobi kamin, ki daje prijetno toplino, oprema pa je prijetno domača in diskretna. Na stenah slike z morsko vsebino, name je zrla škrpena z zaokroženimi usti (arrondie). Postrežba izjemo prijetna in dovolj slikovita, da si ob naročilu predstavljaš, kaj bo prišlo predte.

O hrani pa sami presežki. Najprej hladne predjedi, ki so že ob prihodu v konobo svetlo sijale na šanku kuhinje. Belo, srebrna, rdeča svetla vizualna izkušnja, ki je že prihajajočega zavajala v to, da bi poskusil vse. Karpačo morske plošče (to je slovensko ime za iverak), mariniran sardon, srdela na šavor, pašteta iz jeter morskega psa, postrežena z marmeladico, verjetno čebulno, grujeva (hr. ugor) pena s slanimi sardoni, hobotnica s krompirjem, girice z granatnim jabolkom, kuhana palamida s paradižnikom in kuhan gruj. Vse izjemne, izredno okusno servirane, postrežene s popečenim belim kruhom.

Za toplo predjed sva dobila brodet iz rakovic in sip, postrežen s polnozrnato poletno. Zelo dober, naravnega okusa, brez nepotrebnih začinskih dodatkov. Brodet delajo sezonsko, odvisno od ponudbe v morju. Ob drugih letnih časih je v njem bojda več različnih vrst rib.

Za glavno jed sva izbrala škrpeno v teći (teća - (regionalno) niska metalna okrugla kuhinjska posuda za kuhanje kojoj je visina nešto manja od radijusa). Družno sva ugotovila, da najbrž še nisva jedla boljše. Bojda je bila kuhana v malvaziji, Na krožnik pa jo je pospremilo nekaj kolutkov korenčka in kosov čebule.

Na jedilniku so imeli še razne zadeve z jastogi, školjkami, rižote, pašto, škampe na žaru, pa seveda sveže ribe (ki jih je danes ulovil stari) na žaru, v pečici ali teći.

Zdaj pa še k sladicam! Običajno v gostilnah, ki so dobre za ribo ne dobite kaj dosti več od palačink, ali kvečjemu štrudla ali kakšnega hišnega kolača. Tu pa so imeli izbiro skoraj takšno, kot za morske dobrote. Saj ne vem če bom zala vse našteti. Čokoladna torta z nutelino kremo in mandlji, tiramisu s kivijem in še nečim, torta z rikoto, krema iz nevemčesa z ribezljem v kozarčku, pa še nekaj jih je bilo, a sem do danes pozabila. Midva sva naročila tople čokoladne biskvitke s čilijem in canole z rikoto. Božanski.

Zagotovo še prideva, če le uspeva srečati najin čas z rezervacijo.

Ob predzadnjem obisku vse še vedno vrhunsko. In vzdušje še vedno enako prijetno in domačno. Celo lastnika in glavnega chefa smo lahko ves čas opazovali za delovnim pultom odprte kuhinje. Le ena žalostna novica nas je srečala - muce Nove, ki se je običajno motala med nogami na terasi ali tam mirno počivala, ni več.

Ob zadnjem obisku spet vse izjemno. Pri predjedeh vedno dodajo kaj novega, da se lahko rednejši gosti spoprimejo z novimi okusi. Za drugi krožnik smo tokrat naročili testenine s kaneštrelami. odlično prepleteni okusi domače pašte in izluščenih kaneštrel v omaki. Za glavno jed tokrat orada na žaru, ravno prav pečena, da je bila sočna in hkrati prepečena, s hrustljavo skorjico. Zraven blitva s krompirejm, prav takšna kot mora biti. Pri sladicah smo tokrat poleg klasičnih toplih čokoladnih biskvitkov s čilijem še mandljeva torta z belo čokolado in breskov tiramisu. Ne samo pri morski hrani, tudi pri sladicah Batelina zmaga.

Ob še bolj zadnjem obisku spet izjemno. Za predjed ugorjeva pašteta, pašteta morskega psa, inčuni v oljčnem olju z malce paprike, čips iz listove kože s čilijevo omako, karpačo od morskega lista, dimljen cipelj z mletimi semeni, hobotnica v solati, trilje s suho papriko, trilje na šavor (sardel se februarja ne lovi). Za drugi hod izjemen brodet iz sipic in rakcev z listi polnozrnate polente, za gladvno pečena morska žaba in kanoče na žaru, za desert marscarponejeva krema s figami v rdečem vinu. Mmmmmmm.

Obe še bolj zadnjem obisku spet izjemne predjedi. Poleg tistega zgoraj za predjed še tuna z oreščki, in palamida z ne spomnim se s čim. Poleg tistega zgoraj je bil nov brodet iz zavesic od kapesante pa na julienne narezani lignji, prepraženi na žaru, posuti s karamelizirano čebulico. Oboje izjemno.  Sladice spet odlične, na koncu pa še ena biska

(zadnji obisk oktobra 2019)

Santa Lucia

(Portorož, ribja kantina, priporočam)

Slaba stran odlične gostilne v Simonovem zalivu (to ni ta, o kater pišem danes) je ta, da nikoli ne iščemo druge variante. No, prišlo je priporočilo, skupaj s priložnostjo in zavili smo v kantino pri teniških igriščih nasproti Metropola. Ambient, kot so ocenili tudi v tripadviserju, res ni njihova močnejša plat. Sicer lepa oprema, a morda za tip kantine nekoliko prenobel in premalo domača. Nekoliko moteča je tudi slaba razsvetljava, ker luči brlijo bliže stropu kot mizam in difuzija nekoliko zamegljuje pogled na ribje kosti in ostale detajle morskih dobrot. Verjetno je tudi to, da je okoliš del mondenega Portoroža, kjer je težko doseči domačnost. No, sicer so vir domačnosti ljudje, pri tako velikem gostišču, pa jo je težko doseči.

Zdaj pa k hrani. Prava morska. Mešane morske predjedi so bile zelo okusne, razni karpači, paštete, bakala in marinirane ribice, postreženi s popečenim belim kruhom. Edina napaka, te sicer dobre mešanice predjedi je, da so jo deli na rukolo. V nekaterih gostilnah še vedno niso prešli iz navade, ki po moje izvira iz prehoda socializma, ko je v Slovenijo prispela moderna rukola in so jo podlagali pod vsako jed. Rukola mi sicer godi in je odličen dodatek k solatam ali nekaterim jedem, a ne povsod. Saj so dovolj intrinzični okusi morskih dobrot in le brez nepotrebnih dodatkov jih kot take lahko tudi okusimo!

Jedilnik je obsežen, a nam se je že ob vhodu pogled ustavil na ribah na ledu v vitrini. Prihajajoč v gostilno in zaradi ustnega izročila obiskovalcev, ki so že bili tam, smo si sicer zaželeli škarpene v pečici s krompirjem in zelenjavo. A Scarpaene scrofe ni bilo, so pa na ledu ležali nekateri drugi primerki, ki tudi zaradi svoje velikosti najbrž niso bili gojeni. So pa nekatere že malo motno gledale, a našli smo primernega svežega tri kilskega brancina za več oseb in ga naročili pečenega v pečici. Zelo lep pogled na pladenj s primerno zapečeno ribo, obložen z različno zelenjavo v ustreznem razmerju (krompir, bučke, por, jajčevci, češnjev paradižnik). Meso je bilo odlično, kot se za tako debelo ribo spodobi, za moj okus bi lahko bilo za kakšnih pet minut manj pečeno, ostali jedci pa so bili zadovoljni. Ob pogledu na prineseno ribo, kjer se je maščoba že nekoliko strjeno svetlikala v brleči svetlobi luči, pa sem si dejala, da bi jo jaz, seveda, če bi imela gostilno, na mizo prinesla takoj, ko bi jo vzela iz pečice. A suma sumarum, bilo je super.

Sladic tokrat nismo, ker smo imeli doma cel pladenj svežih kolačev, ki smo jih morali pospraviti. Zato smo samo še kavico, h kateri so nam servirali krhke flancate in digestiv na hišo.

Vsekakor pojdite tja, če bosta lačni med Portorožem in Lucijo!

(zadnji obisk december 2014)

McDonald's (medblog)

Kjerkoli (fastfood)18+

Hitra prehrana pač ne sodi med gurmanske bloge, zato je lahko le medblog. Je pa ena izmed zanimivih pojavov naše dobe, stranski produkt globalizacije, ekonomije in hitrega življenja. Čeprav ne nudi niti gurmanskega užitka, niti ni zdrava, me kot podpovprečno slovensko gospodinjo vseeno tu pa tam (največkrat dvakrat na leto) premami vonj po olju za cvrtje in misel na zapeljiv hamburger s suhim, tankim kosom govejega mesa, pomfri v vrečki, kokakolo, jagodno-vaniljino pito in igračko v hepimilu. Da ne bo pomote, v mekdonaldsu se pač ne vzame kakšne solate, ali česarkoli kar lahko dišalo po bolj zdravi prehrani. Ne, če greš tja, mora biti orto. In čeprav mi še nekaj ur po obroku prihajajo zračni signali iz želodca navzgor, mi to ne bo preprečilo, da ne bi izkoristila naslednje priložnosti čez kakšne pol leta, ko bom sama doma in mi ne bo treba skrbeti za kosilo. Bo že kaj na tem, da v hrano dajejo kakšno substanco, ki te naredi odvisnega in te vsake toliko zapelje v drajvin, ne da bi se tega zavedal.

Je pa naneslo, da prav v tem trenutku, ko tipkam tale medblog, vrtijo oddajo o verigah hitre prehrane. Ta hrana je stoprocentno varna, tako oni. Tisočkrat stestirana. Sodeč po slikah, ki so krožile po spletu, pa ima najbrž še kakšne aditive, da je prehitro ne napadejo patogeni organizmi (tega ni bilo v tej vzporedni ameriški oddaji).

Torej, glede na to, da se pri kuhi trudim z bolj zdravimi sestavinami in načinom priprave hrane in preferiram bolj natur gostilne, mi najbrž ne bo zelo škodilo, če se dvakrat na leto pregrešim in si privoščim nezdravo avanturo.