Santa Lucia

(Portorož, ribja kantina, priporočam)

Slaba stran odlične gostilne v Simonovem zalivu (to ni ta, o kater pišem danes) je ta, da nikoli ne iščemo druge variante. No, prišlo je priporočilo, skupaj s priložnostjo in zavili smo v kantino pri teniških igriščih nasproti Metropola. Ambient, kot so ocenili tudi v tripadviserju, res ni njihova močnejša plat. Sicer lepa oprema, a morda za tip kantine nekoliko prenobel in premalo domača. Nekoliko moteča je tudi slaba razsvetljava, ker luči brlijo bliže stropu kot mizam in difuzija nekoliko zamegljuje pogled na ribje kosti in ostale detajle morskih dobrot. Verjetno je tudi to, da je okoliš del mondenega Portoroža, kjer je težko doseči domačnost. No, sicer so vir domačnosti ljudje, pri tako velikem gostišču, pa jo je težko doseči.

Zdaj pa k hrani. Prava morska. Mešane morske predjedi so bile zelo okusne, razni karpači, paštete, bakala in marinirane ribice, postreženi s popečenim belim kruhom. Edina napaka, te sicer dobre mešanice predjedi je, da so jo deli na rukolo. V nekaterih gostilnah še vedno niso prešli iz navade, ki po moje izvira iz prehoda socializma, ko je v Slovenijo prispela moderna rukola in so jo podlagali pod vsako jed. Rukola mi sicer godi in je odličen dodatek k solatam ali nekaterim jedem, a ne povsod. Saj so dovolj intrinzični okusi morskih dobrot in le brez nepotrebnih dodatkov jih kot take lahko tudi okusimo!

Jedilnik je obsežen, a nam se je že ob vhodu pogled ustavil na ribah na ledu v vitrini. Prihajajoč v gostilno in zaradi ustnega izročila obiskovalcev, ki so že bili tam, smo si sicer zaželeli škarpene v pečici s krompirjem in zelenjavo. A Scarpaene scrofe ni bilo, so pa na ledu ležali nekateri drugi primerki, ki tudi zaradi svoje velikosti najbrž niso bili gojeni. So pa nekatere že malo motno gledale, a našli smo primernega svežega tri kilskega brancina za več oseb in ga naročili pečenega v pečici. Zelo lep pogled na pladenj s primerno zapečeno ribo, obložen z različno zelenjavo v ustreznem razmerju (krompir, bučke, por, jajčevci, češnjev paradižnik). Meso je bilo odlično, kot se za tako debelo ribo spodobi, za moj okus bi lahko bilo za kakšnih pet minut manj pečeno, ostali jedci pa so bili zadovoljni. Ob pogledu na prineseno ribo, kjer se je maščoba že nekoliko strjeno svetlikala v brleči svetlobi luči, pa sem si dejala, da bi jo jaz, seveda, če bi imela gostilno, na mizo prinesla takoj, ko bi jo vzela iz pečice. A suma sumarum, bilo je super.

Sladic tokrat nismo, ker smo imeli doma cel pladenj svežih kolačev, ki smo jih morali pospraviti. Zato smo samo še kavico, h kateri so nam servirali krhke flancate in digestiv na hišo.

Vsekakor pojdite tja, če bosta lačni med Portorožem in Lucijo!

(zadnji obisk december 2014)