Konoba Batelina

(Pula, Ribja konoba, izjemno priporočam)

Popolna večerja. Ne vem, če ni bila to najboljša ribja izkušnja, kar sem jih izkusila kdajkoli. Nasploh. Najbolj kompletna in tudi blizu mojemu okusu po bolj natur hrani.

Edina prepreka je rezervacija. Mizo v tej konobi si je treba rezervirati kar nekaj vnaprej, ne sicer toliko naprej, kot je svoje čase veljalo za  The Fat Duck ali El Bullija, ampak gotovo dva tedna vnaprej, za bolj iskane vikend termine pa verjetno kakšen mesec. In še potem, ko v dobri veri, da imate rezervirano, pridete v restavracijo vašega imena ni v blokcu, kamor zapisujejo rezervacije, se pa kot po čudežu najde mizica z napisom »rezervirano«, ki ti jo prijazno odkažejo. Pomisliš, da bi to lahko bil še en trik, da se čutiš še bolj zadovoljnega, da si dobil mizo in boš tako še bolj spoštoval možnost uživanja v tem gostišču. Sicer pa v konobo pridite z gotovino, kartic namreč ne sprejemajo.

V konobo so nas potegnile dobre ocene in pisanje o tem, da pripravljajo jedi iz lastnega ulova. Da se jedilnik prilagaja temu, »kar tega dne ulovi stari«. In, da imajo na jedilniku tudi preproste jedi, kot so sardelice, brodet in natur pripravljena riba. Prebrali smo tudi, da te pred gostilno pričaka debel maček, ki se je kasneje izkazal za mačko, po imenu »Nova«, ki je pri hiši že sedem let. Ime pa je dobila, ker je bila takrat, ko je prišla k hiši, nova.

Ambient je silno prijeten. Verjetno so preuredili kakšen vikend iz sedemdesetih let. Gre namreč za majhno hišo z nekaj prostori, vrata med njimi pa so ohranjena še tista iz sedemdesetih, kot se jih spominjam pri hišah v Dajli ali Rovinju. V sobi kamin, ki daje prijetno toplino, oprema pa je prijetno domača in diskretna. Na stenah slike z morsko vsebino, name je zrla škrpena z zaokroženimi usti (arrondie). Postrežba izjemo prijetna in dovolj slikovita, da si ob naročilu predstavljaš, kaj bo prišlo predte.

O hrani pa sami presežki. Najprej hladne predjedi, ki so že ob prihodu v konobo svetlo sijale na šanku kuhinje. Belo, srebrna, rdeča svetla vizualna izkušnja, ki je že prihajajočega zavajala v to, da bi poskusil vse. Karpačo morske plošče (to je slovensko ime za iverak), mariniran sardon, srdela na šavor, pašteta iz jeter morskega psa, postrežena z marmeladico, verjetno čebulno, grujeva (hr. ugor) pena s slanimi sardoni, hobotnica s krompirjem, girice z granatnim jabolkom, kuhana palamida s paradižnikom in kuhan gruj. Vse izjemne, izredno okusno servirane, postrežene s popečenim belim kruhom.

Za toplo predjed sva dobila brodet iz rakovic in sip, postrežen s polnozrnato poletno. Zelo dober, naravnega okusa, brez nepotrebnih začinskih dodatkov. Brodet delajo sezonsko, odvisno od ponudbe v morju. Ob drugih letnih časih je v njem bojda več različnih vrst rib.

Za glavno jed sva izbrala škrpeno v teći (teća - (regionalno) niska metalna okrugla kuhinjska posuda za kuhanje kojoj je visina nešto manja od radijusa). Družno sva ugotovila, da najbrž še nisva jedla boljše. Bojda je bila kuhana v malvaziji, Na krožnik pa jo je pospremilo nekaj kolutkov korenčka in kosov čebule.

Na jedilniku so imeli še razne zadeve z jastogi, školjkami, rižote, pašto, škampe na žaru, pa seveda sveže ribe (ki jih je danes ulovil stari) na žaru, v pečici ali teći.

Zdaj pa še k sladicam! Običajno v gostilnah, ki so dobre za ribo ne dobite kaj dosti več od palačink, ali kvečjemu štrudla ali kakšnega hišnega kolača. Tu pa so imeli izbiro skoraj takšno, kot za morske dobrote. Saj ne vem če bom zala vse našteti. Čokoladna torta z nutelino kremo in mandlji, tiramisu s kivijem in še nečim, torta z rikoto, krema iz nevemčesa z ribezljem v kozarčku, pa še nekaj jih je bilo, a sem do danes pozabila. Midva sva naročila tople čokoladne biskvitke s čilijem in canole z rikoto. Božanski.

Zagotovo še prideva, če le uspeva srečati najin čas z rezervacijo.

Ob predzadnjem obisku vse še vedno vrhunsko. In vzdušje še vedno enako prijetno in domačno. Celo lastnika in glavnega chefa smo lahko ves čas opazovali za delovnim pultom odprte kuhinje. Le ena žalostna novica nas je srečala - muce Nove, ki se je običajno motala med nogami na terasi ali tam mirno počivala, ni več.

Ob zadnjem obisku spet vse izjemno. Pri predjedeh vedno dodajo kaj novega, da se lahko rednejši gosti spoprimejo z novimi okusi. Za drugi krožnik smo tokrat naročili testenine s kaneštrelami. odlično prepleteni okusi domače pašte in izluščenih kaneštrel v omaki. Za glavno jed tokrat orada na žaru, ravno prav pečena, da je bila sočna in hkrati prepečena, s hrustljavo skorjico. Zraven blitva s krompirejm, prav takšna kot mora biti. Pri sladicah smo tokrat poleg klasičnih toplih čokoladnih biskvitkov s čilijem še mandljeva torta z belo čokolado in breskov tiramisu. Ne samo pri morski hrani, tudi pri sladicah Batelina zmaga.

Ob še bolj zadnjem obisku spet izjemno. Za predjed ugorjeva pašteta, pašteta morskega psa, inčuni v oljčnem olju z malce paprike, čips iz listove kože s čilijevo omako, karpačo od morskega lista, dimljen cipelj z mletimi semeni, hobotnica v solati, trilje s suho papriko, trilje na šavor (sardel se februarja ne lovi). Za drugi hod izjemen brodet iz sipic in rakcev z listi polnozrnate polente, za gladvno pečena morska žaba in kanoče na žaru, za desert marscarponejeva krema s figami v rdečem vinu. Mmmmmmm.

Obe še bolj zadnjem obisku spet izjemne predjedi. Poleg tistega zgoraj za predjed še tuna z oreščki, in palamida z ne spomnim se s čim. Poleg tistega zgoraj je bil nov brodet iz zavesic od kapesante pa na julienne narezani lignji, prepraženi na žaru, posuti s karamelizirano čebulico. Oboje izjemno.  Sladice spet odlične, na koncu pa še ena biska

(zadnji obisk oktobra 2019)