Slaščičarna Vesna

(Lokev, slaščičarna, priporočam)

Dober glas seže v deveto vas. Slaščičarn še nisem opisovala v tem blogu, a tale si zapis prav gotovo zasluži. Že večkrat sem imela možnost okusiti torte in piškote iz daljne Lokve. Bile so izjemne, zato je odvisnost od sladkega in radovednost kar gnala k temu, da se ob priložnosti poti na morje, ustavimo tam (vzame nam malo časa - zavijemo iz avtoceste pri Divači in se potem spet vrnemo nanjo). Pred slaščičarno so bili parkirani predvsem avtomobili z italijansko registracijo, torej je glas segel, ne samo v prestolnico, ampak tudi čez mejo. Gostje se pridejo posladkat v lokal, vsake toliko pa pride kdo, ki prelista katalog in naroči torto.

Torte so odlične, poskusili smo karamelno in kinder torto. Imajo tudi pite, štrudlje, rezine, kremšnite, minjone, drobno pecivo in piškote.

(zadnji obisk februarja 2016)

http://slascicarna-vesna.si/

Gostilna Spark

(Sežana, okrepčevalnica s kraško in italijansko hrano, priporočam)

Pot me je slučajno zanesla mimo Sežane v času kosila po delovnem dopoldnevu, ko se je želodček že močno oglašal. Sopotnica je bila k sreči poznavalka teh krajev in naju je peljala v  gostilnico, ki je običajni turist v Sežani nikakor ne bi našel. Treba je najti Sežanski inkubator in zaviti desno okoli poslopja, vhod je iz zadnje strani. V takšnem poslovno inkubatorskem okolju bi človek pričakoval bife socialističnega tipa, a takoj ko vstopi, se znajde v prijetnem nekoliko rustikalnem mediteranskem ambientu. Miz v različnih kotičkih gostilnice  je dovolj, so pa v času kosila kar zasedene, precej tudi z gosti iz sosednje Italije. Se jih spozna po pojavi, oblekah, frizurah (tudi moških), uživanju kosila ob kozarčku rujnega in kave po njem ob branju časopisa. Skratka lokal je dobro obiskan, kar je prvi dober znak. Sicer pa tudi za trenutek nisem podvomila, da me sopotnica ne bi pripeljala v dobro gostilno.

Na jedilnem listu dobite širok izbor jedi. Naj posebej omenim ovčji sir iz Vremščice, prave kombinacije pašt, meso iz žara na odprtem ognju, pizze iz krušne peči in lep izbor sladic. Na voljo imajo tudi kosila, za različnim številom hodov in raznorodnimi glavnimi jedmi. Od kmečke pojedine in vampov, preko puranjih zrezkov, testenin, pa do pizze. Možnost je tudi izbor italijanskega kosila, kjer lahko juhe, tople predjedi, glavno jed ter solato iz bara ali sladico izberete iz dnevnega nabora.  Sopotnica je pohvalila pizzo, jaz pa sem si privoščila špinačne njoke s pinjolami in radičevo kremo. Odlični. Ravno prav majhni njoki in prava kombinacija okusov špinače, radiča pinjol in sira.

Prijetno presenečenje, priporočam za obisk, če se boste mudili v Sežani.

(zadnji obisk februarja 2016)

http://www.gostilna-spark.com/o-nas/

Hood burger

(Ljubljana Vič, Okrepčevalnica, priporočam)

Že nekaj let nas razveseljuje, prej pred Sax pubom, zdaj na Viču pri Tbilisijski. Vsake toliko me zvabi, v družbi, še večkrat pa samo, da zavijem tja na burgerček z mlado govedino, pečenim krompirčkom in Bevogom. No, če moram za volan si vzamem kakšno manj zdravo brezalkoholno pijačo. Ob vodi se burgerja pač ne da použiti. Vsekakor priporočam občasni prekršek pri prehrani, čeprav to, glede na sveže pripravljene sestavine, pravzaprav niti ni.

Še dobro, da se ob desetih že zapre in se tako ne morem prepustiti skušnjavi, da bi ob torkih in četrtkih po napornem fizičnem izčrpavanju zavila tja na burger ali dva in nadoknadila izgubljeno.

Ob zadnjem obisku pa v izpostavi na Nazorjevi. Otroci pravijo, da e še vedno najboljši burger v mestu.

(zadnji obisk januarja 2020)

http://www.hoodburger.si/

Hotel Marina

(Izola, restavracija ob morju, priporočam)

Hotel Marina v Izoli je po arhitekturi podoben portoroškim. Pred tem obiskom sem nazadnje bila tam v devetdesetih na nekem seminarju. Takrat še povsem socialistični ambient, se je prelevil v prijetnejšega, z lepo pogrnjenimi mizami in morsko orientiranim jedilnikom. Saj dobi se še kaj drugega, a ko pridem na Obalo, v jedilniku vedno pogledujem le po morskih dobrotah. Na jedilniku je tudi zapisano ime chefa, ki asociira na mojstra Ivačiča – Ivica Evačič – Ivek s sloganom »iz morja na krožnik«. Na jedilniku je tudi zanimiva možnost, da za 18 evrov prinesejo tri hode po izbiri. Morska predjed je bila bogata – bakala, solata iz hobotnice, riba z zelenjavo in sardon na šavor. Vse je bilo okusno, le riba z zelenjavo je bila malce podobna tisti iz konzerve. Zraven so ponudili odličen domač kruh. Za glavno jed sem si izbrala porcijsko gojeno ribo in blitvo s krompirjem. Slaba stran ribe je bila, da najbrž ni prišla na krožnik v skladu s kuharjevim sloganom, meso ni bilo prav čvrsto, nekoliko moknato. Sladico smo si tudi lahko izbrali z jedilnika. Vprašala sem jih, kaj je najbolj sveže in povedali so, da je bil danes spečen jabolčni štrudelj, zato sem se odločila zanj in ni mi bilo žal. Odličen je bil. V tem jedilniku sta zmagala solata iz hobotnice in tale štrudelj.

Morda sem bila ves obrok nekoliko bolj kritična, ker nas je natakarica ob prihodu v gostilno, kljub več kot pol praznim lično pogrnjenim mizam v svetlem delu gostilne, hotela posesti za mizo v kotu brez okna, ki ni bila pogrnjena. Verjetno je po bolj športni opravi presodila, da morda ne bomo porabili dovolj, a kaj takšnega si ne bi smela privoščiti. Naslednji spodrsljaj je bil, da je k predjedem, ki terjajo kruh, pozabila nanj in ga brez nasmeška na obrazu prinesla šele na naše posredovanje. Po tem nas je začel streči drug natakar, ki pa je bil korekten.

Tudi ob zadnjem obisku smo kljub prostim mizam zunaj imeli nekaj težav s posedanjem. Tudi morsko hrano imam raje postreženo na manj fin način. 

Naj vas tale prejšnja odstavka ne ustavita, restavracija hotela Marina je gotovo ena boljših v Izoli.

(zadnji obisk maj 2023)

Restavracija Hotel Marina Izola

Hotel Austria Trend

(Ljubljana, hotelska restavracija)

Hotel ima štiri zvezdice, a v restavraciji se tega ne okusi. Res da smo imeli prednaročen meni za kosilo za več oseb, a kljub temu se dobra restavracija pozna po tem, da tudi ob takšnih priložnostih posrbijo za piko na i. Tu pa je bila hrana hotelsko običajna. Bilo je sicer korektno, a brez vidnega osebnega dotika kuharja. Morda bi bilo bolje, če bi restavracijo še enkrat poskusila z naročilom à la carte, a dvomim, da bom tja zašla, ker se bom verjetno odločila za kakšno gostišče po meri človeka in ne hotelski ambient, ki je primeren bolj za poslovne priložnosti. V tovrstnih restavracijah se najbrž ne zavedajo, da z vsakim postreženim obrokom, četudi gre za naročen meni za več ljudi, vabijo potencialne goste.

(zadnji obisk decembra 2015)

Gostilna Mirje

(Ljubljana, italijanska restavracija)

Gostilne  na tej lokaciji se spomnim še iz študentskih časov. V socialističnih časih je bila tipična beznica s stalnimi gosti za šankom. Najbrž so stregli pretežno pijačo, hrane se ne spomnim. Tja sem zašla le enkrat, ko smo se po nekem dogodku na fakulteti študentje in profesorji družni napotili tja na pijačo. Spominjam se, da jo je ena izmed docentk, ki je izvirala iz krajev ob italijanski meji poimenovala »betula«. V devetdesetih letih se je tja naselila prva italijanska restavracija, tam sem bila morda enkrat na pici in enkrat na testeninah. Nič posebnega, najbrž zato, ker so imeli študentska kosila, ki pa običajno znižajo raven gostilne.

Ob zadnjem obisku pa sem bila prvič v prenovljeni restavraciji in bila prijetno presenečena. Nudijo dnevno ponudbo jedi, na jedilniku je tudi stalna ponudba. Kosila dajejo tudi na študentske bone, upam da ne bo to znižalo kvalitete. Postreženo je bilo dobro, od predjedi, juh do glavnih jedi. Prijetno presenečenje so bile sladice, od sladoledov, preko canolov pa do milefolije.

Ambient prijeten, osebje prijazno.

Če se boste mudili v bližini, kar zavijte tja.

(zadnji obisk aprila 2018)