Pr Končovc

Javornik

(kmečki turizem, zelo priporočam)

Sem se ubadala, ali tu zgoraj napisati oznako priporočam, ki je pri meni že zelo visoka ocena, ali pa zelo priporočam, ki je vrhunska. In sem šla še enkrat v mislih preko celotnega menija – ni kaj, lahko napišem le zelo priporočam. Vse, kar smo dobili je bilo odlično.

Idiličnega uvoda pred prihodom v gostišče niti ne bom opisovala. Lahko, da me je že ta zazibal in ponesel s prijetnim občutkom v nedrje gostilne. Najprej topel sprejem in prijetno prijateljsko druženje v bližini, kjer nas je gostiteljica z veliko energije pogostila na terasi sanjske hišice s pogledom na zeleno sončno megličasto krajino v dolini. In potem lep sprehod na Jošt, ki se je lepo iztekel v gostišču, kjer so nas že pričakovali prijazni lastniki.

Ambient prijeten domač, kakršen se za domačijo spodobi. Postrežba izjemno prijetna in topla. Da o hrani ne govorimo. Za začetek izjemen divjačinski karpačo, s česnom, parmezanom in oljčnim oljem (to sem zaznala, morda je bilo še kaj). Za glavno jed krača, domač piščanec, restan krompir, izjemni sirovi štruklji (takšnih menda še nisem okusila), domača solata, ravno prav začinjena. Odrekle smo se pohanim telečjim zrezkom, ki so menda odlični. Pa nismo zmogle tolikšnih količin. Na koncu pa krhki flancati in izjemen rabarbarin štrudl. Vse je bilo tako dobro, da zaenkrat težko manj kot zelo priporočam.

(zadnji obisk junija 2016)

http://koncovc.si/

Tokyo piknik

Ljubljana

(japonski bistro brez sušija)

Iskala sem nekaj novega za poletno prijateljsko druženje ob guštiranju kakšne posebne hrane in se naslonila na priporočilo mladine, ki zaide tja vsake toliko časa.

Na prestižni lokaciji ob Cankarjevem nabrežju, ki ima prav zaradi lege tudi slabe strani. Žuborečo kuliso okoliških lokalov, ki daje lokalu bolj družaben, hiter in manj gurmanski značaj. Notranjost je asketska, a hkrati zaradi lesa odseva neko toplino. Zunanjost bolj bistrojska. Na meniju je japonska hrana, a ne suši. Japonski žličniki, juhe, rezanci in burgerji po japonsko. Vse zanimivo in korektno. Najdete pa tudi pad thai, pri katerem je posebej označeno »not japanese«. Tudi čudovite tortice, ki jih imajo, so bolj francoske. Vse so bile odlične, posebej Marie in Calan.

V Tokyo piknik lahko torej pridete na hiter obed, lahko tudi daljšega, kot ga je imela gostja za sosednjo mizo, ki je ob štirih ali petih hodih počasi prebrala neko knjigo. Lahko pa pridete tudi samo na čudovito tortico.

http://www.tokyopiknik.com/

Hiša Marica

Šmartno (Goriška Brda)

(gostilna s sobami, zelo priporočam)

Takoj ko sem skozi veliki obok vstopila skozi obzidje Šmartna, me je očaral pogled na mali ttrg s prenovljenimi hišami zvečine nepravokotnega tlorisa. Bel omet, temen les, kamen, opeka. Naravni materiali in srečanje s prenovljenim mestecem na griču. Pa ni samo to, je neko vzdušje, ki te vpotegne v vznesenost in zadovoljstvo, da si tam. Da lahko občuduješ in uživaš skladnost kulturnega okolja polnega navdiha. Podobno sem doživela, ko sem pred leti prvič prišla na Višarje. V zimski pravljici. Morda so občutki podobni, ker gre za stavbarstvo na istem koncu dežele.

Hišo Marica uzrete prav tam, takoj ko stopite skozi obok. Ozko, nepravilne oblike, lepo prenovljeno, ob ozki uličici z gostilniškimi mizami, ki te vabijo, da se usedeš in užiješ ambient z vsemi čuti. Ko prideš naprej, do vhoda, pa se je težko ustaviti tam. Na šanku te pričakuje napol zarezan hlebec sira s planine, noga pršuta, ki ga lastnik počasi, z vajeno roko reže na ravno prav tanke rezine, doma narejen šalam in panceta. Morda sem še pod vtisom polnega okusa šalama, odličnega pršuta in pancete, ki se topi v ustih, ampak ta trenutek bi rekla, da še nisem okusila boljših. Pa domača zlata rebula in merlot. V nasprotju z mojo izkušnjo, da se k pršutu bolje poda rdeče vino, me je lastnik podučil, da gre tu bolje z rebulo, ki s svojo ravno pravšnjo kislino pomaga presnavljanju. Takoj na šanku lahko uzreš tudi črno tablo, na kateri s kredo piše, da nudijo češnjev štrudl in krostato. Jedilnik je sicer vabljiv – tak z domačimi jedmi. Naj povem, da so telečji zrezki na žaru izjemni. Mehki in okusni, posebej s priloženim restanim krompirjem. Še en presežek sem doživela – panakoto polnega mlečnega okusa, ravno prav čvrsto in prelito s češnjevo omako.

Imajo tudi hudo rustikalno romantične sobe. Še se vrnem tja, morda tudi na njihovo domačijo v Medani.

(zadnji obisk junija 2016)

http://marica.si/

Hotel San Martin

Šmartno (Goriška Brda)

(družinski hotel, priporočam)

Prijetno presenečenje. Pravzaprav zelo prijetno in navdihujoče presenečenje. Ne samo majhen hotel, ki na sliki obeta modernejšo stavbo nekje na vzpetini, ampak tudi kraj Šmartno, ki je obnovljeni kulturno dediščinski biser Goriških Brd. Hotel sta postavila zanesenjaka, mlajši par, ki pravita, da moraš upravljanje in vodenje takšnega podjetja vzeti kot »način življenja«. Ves dan sta tam, poprimeta za vse, od vodenja, recepcije, prijaznega nasmeha in dobrodošlice ob prihodu, pa do tega, da ko nastopi potreba, poprimeta za metlo ali pa prestavita avtomobil gostu. Hotel stoji na robu vasi Šmartno, na griču, s čudovitim razgledom po Goriških Brdih. Arhitektura in ambient sta prijetno asketska. Vsega je ravno prav, z okusom.

Hrana je tudi dobra, pripravljena z okusom in občutkom. Zajtrk je zapeljiv, s sveže spečenim rogljičkom in domačo češnjevo ali figovo marmelado z limono. Seveda ne manjka pršuta, salam in sira. Tudi jajčka spečejo. Ne bojte se, tudi ptičje hrane je dovolj. Pri kosilu je očarala koromačeva juha. Zelo dobro so bili pripravljeni tudi piščančji zrezki v panceti, za večerjo pa svinjski medaljoni. V solatnem bifeju najdete rahlo listnato solato, fižol, paradižnik in odlično oljčno wlje ter sirkov jabolčni kis. Od sladic me je navdušil češnjev štrudelj, pa tudi orehov sladoled. Naj ne pozabim še na čudovite piškote, ki so bili podobni huzarskim krapkom – mislim, da so bili z orehi in morda s figovo marmelado. Ker je bil čas češenj, so jih tudi v hotelu ponudili na vsakem koraku.

(zadnji obisk junija 2016)

http://www.sanmartin.si/domov/