Šmartno (Goriška Brda)
(gostilna s sobami, zelo priporočam)
Takoj ko sem skozi veliki obok vstopila skozi obzidje
Šmartna, me je očaral pogled na mali ttrg s prenovljenimi hišami zvečine
nepravokotnega tlorisa. Bel omet, temen les, kamen, opeka. Naravni materiali in
srečanje s prenovljenim mestecem na griču. Pa ni samo to, je neko vzdušje, ki
te vpotegne v vznesenost in zadovoljstvo, da si tam. Da lahko občuduješ in
uživaš skladnost kulturnega okolja polnega navdiha. Podobno sem doživela, ko
sem pred leti prvič prišla na Višarje. V zimski pravljici. Morda so občutki
podobni, ker gre za stavbarstvo na istem koncu dežele.
Hišo Marica uzrete prav tam, takoj ko stopite skozi
obok. Ozko, nepravilne oblike, lepo prenovljeno, ob ozki uličici z
gostilniškimi mizami, ki te vabijo, da se usedeš in užiješ ambient z vsemi
čuti. Ko prideš naprej, do vhoda, pa se je težko ustaviti tam. Na šanku te pričakuje
napol zarezan hlebec sira s planine, noga pršuta, ki ga lastnik počasi, z
vajeno roko reže na ravno prav tanke rezine, doma narejen šalam in panceta. Morda
sem še pod vtisom polnega okusa šalama, odličnega pršuta in pancete, ki se topi
v ustih, ampak ta trenutek bi rekla, da še nisem okusila boljših. Pa domača
zlata rebula in merlot. V nasprotju z mojo izkušnjo, da se k pršutu bolje poda
rdeče vino, me je lastnik podučil, da gre tu bolje z rebulo, ki s svojo ravno pravšnjo
kislino pomaga presnavljanju. Takoj na šanku lahko uzreš tudi črno tablo, na
kateri s kredo piše, da nudijo češnjev štrudl in krostato. Jedilnik je sicer
vabljiv – tak z domačimi jedmi. Naj povem, da so telečji zrezki na žaru
izjemni. Mehki in okusni, posebej s priloženim restanim krompirjem. Še en
presežek sem doživela – panakoto polnega mlečnega okusa, ravno prav čvrsto in
prelito s češnjevo omako.
Imajo tudi hudo rustikalno romantične sobe. Še se
vrnem tja, morda tudi na njihovo domačijo v Medani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar