Kuhinja na plaži

(nekje v Istri, priporočam)

To kar sem pričakovala v Ližnjanu, sem našla na neki drugi obali v Istri.

Kuhinjo je po naključju našla družina bb, ki je po Istri bežala pred nevihtnim oblakom. Prav na robu, tam kjer je je dež končal so pristali na plaži s starejšo hišo, še v avstroogrskem slogu, z oleandri in nekaj mizami in stoli pred njo. Najprej so se želeli samo kopati, potem pa so ugotovili, da v hiši tudi nekaj kuhajo in strežejo. Dobili so čudovit golaž iz kotlička, ki jih je nasitil za tisti dan.

Tja smo se odpravili ponovno, naročili najprej nekaj pijače in povprašali po hrani. Imeli so lignje in sveže ulovljeno ribo. Zraven so postregli še s kuhanim krompirjem v oljčnem olju s peteršiljem in solato s paradižniki. Le počakati smo morali kakšno uro in pol (to so nam povedali vnaprej), da so postregli napovedane goste, ki so mislim jedli neko meso na žaru in zelenjavno prilogo. Medtem smo za starter dobili slane sardelne filete s svežim paradižnikom, papriko in kaprami. In svež kruh. Na koncu pa še turško kavo. Vse je bilo pristno, sveže pripravljeno, iz lokalnih sestavin in odlično. Morda bi le cene lahko bile nekoliko nižje za tak tip lokala (a še vedno nižje, kot v Ližnjanu). Gotovo pa se še kdaj se odpravimo tja. Lokacijo zaupam samo prijateljemJ.

(zadnji obisk poleti 2016)

Jakomin

(Kubed, gostilna pod kraškim robom, priporočam)

Že neštetokrat sem se peljala mimo. In slišala sem za neko gostilno Jakomin v Kubedu. Ne vem, zakaj sem imela predstavo, da je to gostilna nekje zadaj, za velikim ovinkom sredi vasi in obokom, kjer sem nekoč prevedrila hudo nevihto skupaj s svojo bolho, kjer strežejo na prostem pod drevesi za okroglimi mizami z belimi prti. Da je neka fina gostilna. Potem pa sva se s prijateljico na poti na morje tam ustavili za kavo. Povedala je, da to gostilno precej hvalijo. In res, mimo so nosili mamljive njoke z golažem in druge poslastice. Celo nek čudovit štrudelj na koncu. Preverila sem še po spletnih straneh ocenjevalcev gostiln in Jakomin je bil povsod zelo dobro ocenjen.

Spomin na njoke z golažem mi ni dal miru. Pa tudi žar v zunanjem predelu gostilne, kjer imajo stalno pripravljeno žerjavico je vabil. Tako sva z mamo zadnjo pot v Istro preko Sočerge načrtovali v času kosila. Naročili sva njoke z divjačinskim golažem in taljato na rukoli s parmezanom. Njoke so prinesli v pločevinasti kastroli, bili so doma narejeni, krompirjevi (da se je čutila struktura pretlačenega krompirja), z zarezami, da se je čudovita divjačinska omaka ujela vanje. Mehka govedina srednje pečene taljate se je kar topila v ustih. Biftek so spekli na žaru (čudovit okus skorjice z žara), potem pa ga na debeli leseni deski na strežnem vozičku razrezali pred nama. Poleg je bil čudovito spečen krompirček in še nekaj zelenjavne priloge. Zraven so imeli odličen domač refošk. Zelena mešana solata s paradižnikom je bila odlična. Tudi doma spečen kruh, ki so ga še toplega v hlebcu prinesli na mizo in ga potem zavili za domov. Na koncu, pa sem, zaradi skomin od prejšnjič, naročila sirov štrudelj.

Na jedilniku imajo tudi juhe (goveja, gobova, bobiči), razne istrske pašte s tartufi, svežimi jurčki, kokošjim golažem in še čem. Na žaru pečeno meso, poleg biftkov in rostbifov tudi ombolo. Žal mi je bilo, da za sladico nisem poskusila tudi tiramisuja, imeli pa so še panakote in še druge vabljive sladice. Vsekakor obstaja veliko razlogov, da se še kdaj oglasimo!

https://sl-si.facebook.com/gostilna.jakominkubed/

(zadnji obisk avgusta 2016)

Grill Eden (medblog)

(Ližnjan, gril na obali, ne priporočam)

Sem napisala kar kot »medblog«, ker gostiln, ki jih »ne priporočam« običajno sploh ne vpišem v blog. Moji kategoriji priporočanja sta »zelo priporočam« in »priporočam«. Če ne napišem nič, je gostilna še vedno dobra, le v besedilu najdete, kaj je posebnega in zaradi česa jo kljub neocenjenosti velja obiskati. Napišem tudi, če je kaj izjemnega. V gostilne, kjer ni kaj priporočiti, pa običajno niti ne zaidem, ker vedno poiščem tiste s priporočili. Če pa slučajno zaidem v takšno, je niti ne omenim v blogu, da ji ne bi delala škode.

No, tole pa vseeno opišem, da se ne bi še kdo tako nasmolil, kot sem se jaz.

Z mamo sva delali izlete po Istri in se namenili proti Ližnjanu, o katerem sem že veliko slišala, tja pa še nisem šla. Bila sem že v okoliških krajih, Medulinu in Valturi, tam pa še ne. Najprej sva se namenili ustaviti v Boduliki, restavraciji z dobro oceno v Šišanu, a me je, ko sva prispeli tja nekako odvrnilo to, da gre za hotelsko restavracijo. Hotelčič je sicer prav simpatičen, v istrskem slogu, restavracija pa je bolj menhetnska, z belimi plastičnimi dizajnerskimi stoli in finimi prtički. Ob bazenu. Vsekakor bolje za kakšno večerjo v hladu, za kosilo na prostem na dan s petintridesetimi stopinjami pa ni bila najboljša. Tako sva se odpravili v Ližnjan, kjer sva se po pit stopu v piceriji na glavnem trgu odpeljali do zalivčka spodaj. Zavili sva na desni krak (to je bila napaka, bb se je kasneje tam kopal in obedoval na levem kraku in je bilo baje OK) in ob tabli Gril kod Ane ali nekaj takega, sem si rekla: »To bo to!« Nekaj prvinskega, kot je imela včasih ena gopa na Silbi v Pucukmarku (ne vem, če ni bila tudi Ana). Preprost gril, imajo kar imajo, vedno okusno. Bilo je tik ob morju, lahen vetrič je odganjal vročino, lesene klopi, slamnata streha. Ali nekaj takega. Tri mize so bile polne, to je nekaj obetalo. Za eno so bili domačini – samo na pivu, za drugo Germani, ki so kosili in za tretjo, manjšo mlajši fant z mamo, ki je jedel dunajski zrezek s pomfrijem (kasneje sem ugotovila, da je bila to gostinčeva družina). Rekla sem si, kakšne lignje na plaži bom. Domačini jih gotovo pripravijo na divje. Kljub temu, da sva bili z mamo že praktično v gostilni, mi še ni potegnilo, da lastnik ni domačin, ki prijateljuje z lokalnimi ribiči in, da v tem gostišču nikakor ne bodo pripravili pristne hrane. Ne vem zakaj, najbrž zaradi privzgojene vljudnosti, se z mamo nisva obrnili in poiskali česa drugega. Takoj ko sva sedli za mizo in se prilepili na lepljive klopi, z rokami pa na mizo in plastični jedilnik, bi se morali zahvaliti in oditi. Pa sva kljub temu naročili tiste lignje z blitvo in krompirjem in solato, pa kozarček malvazije za mamo (jaz sem šofirala in naročila vodo). Malvazija je bila razredčena, najbrž pol-pol. Voda je bila iz pipe, a so jo kljub temu zaračunali (potem, ko sem jim omenila, so denar vrnili), lignji so bili trdi, evropska solata brez okusa (ni bilo niti olivca, niti kakšnega dobrega kisa, da bi jo izboljšali), še najboljša je bila blitva. Pričakovala sem namreč kakšnih dobrih domačih na soncu dozorelih redečih paradižnikov, pa na žaru spečenih lignjev. Lignje so pekli kar notri v prikolici, ne vem na čem, zelenjavo najbrž nabavili na kakšni veletržnici, ne vem tudi, kje so razredčili malvazijo. Cene so bile celo nekoliko višje, kot v običajnih istrskih konobah. Je bilo pač na plaži. No, ambient (okoli gostilne, ne v njej), je bil pač vrhunski. A se v njem zaradi vseh ostalih reči sploh ni dalo uživati, tako kot bi se lahko.

(prvi in zadnji obisk junija 2016)

Gašper Hočevar

(catering, zelo priporočam)

Včasih in potem spet je kuhal na Rimski XXI. Prav poznalo se je, kdaj je on vihtel kuhalnico in kdaj ne. Kadar je kuhal, je bila hrana odlična in domiselna. Njegov catering sem doživela že dvakrat. Enkrat ob eni otvoritvi, kjer je šlo bolj za klasični catering in drugič, pri Eržebet na vrtu, kjer je Gašper prinesel s seboj svoj žar in pekel sproti. Vse je bilo odlično, od rostbifovega karpača na začetku, preko solat in pečene zelenjave, pa do pečenega mesa različne vrste.

Vsekakor ga zelo priporočam za takšne in drugačne priložnosti, ko boste užitek nabavljanja, kuhanja in pomivanja želeli prepustiti nekomu drugemu.

(julija 2016)