(Ližnjan,
gril na obali, ne priporočam)
Sem napisala kar kot »medblog«, ker gostiln, ki jih
»ne priporočam« običajno sploh ne vpišem v blog. Moji kategoriji priporočanja
sta »zelo priporočam« in »priporočam«. Če ne napišem nič, je gostilna še vedno
dobra, le v besedilu najdete, kaj je posebnega in zaradi česa jo kljub
neocenjenosti velja obiskati. Napišem tudi, če je kaj izjemnega. V gostilne,
kjer ni kaj priporočiti, pa običajno niti ne zaidem, ker vedno poiščem tiste s
priporočili. Če pa slučajno zaidem v takšno, je niti ne omenim v blogu, da ji
ne bi delala škode.
No, tole pa vseeno opišem, da se ne bi še kdo tako
nasmolil, kot sem se jaz.
Z mamo sva delali izlete po Istri in se namenili
proti Ližnjanu, o katerem sem že veliko slišala, tja pa še nisem šla. Bila sem
že v okoliških krajih, Medulinu in Valturi, tam pa še ne. Najprej sva se
namenili ustaviti v Boduliki, restavraciji z dobro oceno v Šišanu, a me je, ko
sva prispeli tja nekako odvrnilo to, da gre za hotelsko restavracijo. Hotelčič
je sicer prav simpatičen, v istrskem slogu, restavracija pa je bolj menhetnska,
z belimi plastičnimi dizajnerskimi stoli in finimi prtički. Ob bazenu. Vsekakor
bolje za kakšno večerjo v hladu, za kosilo na prostem na dan s petintridesetimi
stopinjami pa ni bila najboljša. Tako sva se odpravili v Ližnjan, kjer sva se
po pit stopu v piceriji na glavnem trgu odpeljali do zalivčka spodaj. Zavili
sva na desni krak (to je bila napaka, bb se je kasneje tam kopal in obedoval na
levem kraku in je bilo baje OK) in ob tabli Gril kod Ane ali nekaj takega, sem
si rekla: »To bo to!« Nekaj prvinskega, kot je imela včasih ena gopa na Silbi v
Pucukmarku (ne vem, če ni bila tudi Ana). Preprost gril, imajo kar imajo, vedno
okusno. Bilo je tik ob morju, lahen vetrič je odganjal vročino, lesene klopi,
slamnata streha. Ali nekaj takega. Tri mize so bile polne, to je nekaj obetalo.
Za eno so bili domačini – samo na pivu, za drugo Germani, ki so kosili in za
tretjo, manjšo mlajši fant z mamo, ki je jedel dunajski zrezek s pomfrijem
(kasneje sem ugotovila, da je bila to gostinčeva družina). Rekla sem si, kakšne
lignje na plaži bom. Domačini jih gotovo pripravijo na divje. Kljub temu, da
sva bili z mamo že praktično v gostilni, mi še ni potegnilo, da lastnik ni
domačin, ki prijateljuje z lokalnimi ribiči in, da v tem gostišču nikakor ne
bodo pripravili pristne hrane. Ne vem zakaj, najbrž zaradi privzgojene
vljudnosti, se z mamo nisva obrnili in poiskali česa drugega. Takoj ko sva
sedli za mizo in se prilepili na lepljive klopi, z rokami pa na mizo in
plastični jedilnik, bi se morali zahvaliti in oditi. Pa sva kljub temu naročili
tiste lignje z blitvo in krompirjem in solato, pa kozarček malvazije za mamo
(jaz sem šofirala in naročila vodo). Malvazija je bila razredčena, najbrž
pol-pol. Voda je bila iz pipe, a so jo kljub temu zaračunali (potem, ko sem jim
omenila, so denar vrnili), lignji so bili trdi, evropska solata brez okusa (ni
bilo niti olivca, niti kakšnega dobrega kisa, da bi jo izboljšali), še
najboljša je bila blitva. Pričakovala sem namreč kakšnih dobrih domačih na
soncu dozorelih redečih paradižnikov, pa na žaru spečenih lignjev. Lignje so
pekli kar notri v prikolici, ne vem na čem, zelenjavo najbrž nabavili na kakšni
veletržnici, ne vem tudi, kje so razredčili malvazijo. Cene so bile celo
nekoliko višje, kot v običajnih istrskih konobah. Je bilo pač na plaži. No,
ambient (okoli gostilne, ne v njej), je bil pač vrhunski. A se v njem zaradi
vseh ostalih reči sploh ni dalo uživati, tako kot bi se lahko.
(prvi in zadnji
obisk junija 2016)
Ni komentarjev:
Objavite komentar