(Gorica, furlanska in srednjeevropska kuhinja, priporočam)
Gostilna je na dvorišču ob Corso Italia, kjer bi
pričakovali nek drug tip lokala. Me je že ob prvem pogledu na razdeljena okna
in drobne lučke scena spominjala na Heuriger. Kljub ambientalnem občutku sem še
vedno pričakovala tipično italijansko kuhinjo, nam pa je že na mizo postavljen
jedilnik povedal, da bo šlo bolj za njeno alpsko različico oz. Mitteleuropa
cuisine. Ambient je usklajen, z lepo razporejeno rumeno svetlobo, lepo
pogrnjenimi mizami in nekaj artefakti, razporejenimi po staneh in kaminu.
Postrežba je bila prijetna, še posebej ker smo se lahko pogovarjali slovensko.
Na začetku so postregli s pršutom (speck) in
nekoliko drugačnim liptaverjem, kot smo ga vajeni. Tudi pršut je bil zame
prijetno presenečenje, lahno je bil namreč prelit z medom. Čudovita
kombinacija, kdo bi si mislil. Na naslednjem krožniku so bili bleki z gobovo
omako. Odlični! Zatem je sledil golaž s kruhovimi njoki. Je bilo to naključje,
da sem ta teden že tretjič jedla kuhano kvašeno testo? Pravijo, da naključij
ni. No, golaž s knedli je bil tudi odličen. Za glavno jed sem že malo omagala –
bila je namreč teletina s pečenim krompirčkom. Zraven so servirali solate,
katerih kombinacijo si je lahko izbral vsak sam. Na koncu so postregli s Sacher
torto s pravo smetano. Bila je oblike srninega hrbta, a mnogo boljša kot tista
original iz Dunaja, ampak nekoliko slabša od moje.
Poleg smo pili odlična vina Mauritzia Buzzinellija
– Friulano Collio (tokaj ) in Cabernet Franc (Friuli Isonzo).
(Zadnji obisk novembra 2017)
Ob ponovnem obisku so nas presenetili z novim
izborom jedi. Mus iz artičok, jota, žlikrofi v golaževi omaki, lička z kifli
(krompirjevi ocvrtki v obliki kifla) in jabolčni štrudl. Vse je bilo odlično,
edina napaka z ženskega vidika je bila, da so bile za toliko hodov prevelike
porcije. Z moškega pa ne.
Opazila sem, da tja zahajajo tudi goričani, na
večerjo v dvoje ali eno. To, da imajo stalne stranke, tudi dokazuje njihovo
kakovost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar