Gostilna pri šoferski mamici

(Ločica pri Vranskem, gostilna, korektno)

V tej gostilni sem bila že enkrat v devetdesetih, če se ne motim. Takrat je bila res šoferska gostilna in mislim, da je bilo to še pred tem, preden jo je v svojo verigo za nekaj časa vzel Štorman. Zdaj je Lesjakova in na jedilniku najdemo domače jedi. Tudi ambient je domač, znotraj še vedno občutek domače gostilne in zunaj na terasi, ki gleda na vaški trg. Med prehranjevanjem lahko vidite prihajajoče goste, tudi kolesarske druščine, ali pa opazujete soseda, ki zaliva vrt čez cesto. Osebje je prijazno.

Domača juha z jetrnimi cmoki vrača v čase domačih nedeljskih kosil. Za glavno jed smo se lotili jagenjčkove krače, ki je bila odlična. Le priloga ni bila v skladu s pričakovanji. Jedilnik je obljubljal hrustljajočo pečeno zelenjavo, priložena pa je bila zelenjava v tekočini. Kakorkoli že, bilo je kljub temu dobro za pojest. Kruh je bil domač, odličen. Imeli so tudi veliko izbiro sladic, ki jih je bilo moč opazovati že, če si šel skozi gostilno, da si umiješ roke. V visoki stekleni vitrini sem si vse natančno ogledala in na koncu naročila odličen domač štrudelj.

(zadnji obisk junija 2022)

Gostilna pri Mamici (soferskamamica.si)

Gostilna Žeja

 (Ozeljan, restavracija z morsko hrano, priporočam)

Tu sem že enkrat bila na priporočilo prijateljice iz Šempasa, ne spomnim se točno, kaj je bilo na jedilniku, ne spominjam se, da bi bila morska hrana. Sedaj je to po mnenjih ocenjevalcev ena najboljših morskih restavracij na Goriškem.

Tja sva sicer zavila po dolgi poti po severni Italiji v največji vročini in v času požara na Krasu. Mislim, da je termometer v Gorici pokazal 39 stopinj, ozračje je bilo zamegljeno zaradi dima in kosmi pepela so padali iz zraka.

Ambient je prijeten, simpatičen je tudi lastnik, ki se vešče vrti med mizami. Gostje so bili domačini, kar je dober znak.

V vročini sva si zaželela bolj lahke hrane, zato sva po mešani morski predjedi (bakala, sardele na šavor, sardele s paradižnikom, popečen košček tune), naročila brodet s polento. Ni bil običajen brodet, bil je samo iz ene ribe – gofa. Odličen. Za sladico sem si izbrala kremo catalana, ki je bila pripravljena nekoliko drugače kot v Kataloniji. Samo krema na krožniku, nič dodatno temperaturno obdelana ali karamelizirana. Kavica dobra. Grapa doppo tudi.

Hrana odlična, le cene so se v zadnjem času očitno nekoliko zasolile. Tu Slovenija očitno prednjači pred Italijo.

(zadnji obisk julija 2022)

Ristorante Elettra

 (Portovenere, Ligurija, restavracija z morsko hrano, priporočam)

Bila sva v Portoveneru in iskala primerno gostilno za nekaj pojest zvečer. Sprva sva bila namenjena nekoliko stran, v gostilno La Lampara v Campiglii SP, a sva žal poklicala prepozno in je bilo vse zasedeno. Nisva bila namreč navdušena, da bi večerjala v gostiščih na rivi Portovenera, ki so namenjeni izključno turistom in nimajo prav dobre hrane. Ni nama preostalo drugega, kot da še enkrat prevetriva ocene gostiln v kraju. Nekoliko višjo od ostalih je imela restavracija Elettra, na obali mesta pod visokimi, ozkimi, starimi hišami pri vhodu na pomol krajevne marine. Sprva so dejali, da je vse zasedeno, a ker sva še malo krožila okoli restavracije, so naju poklicali nazaj in dejali, da se je ena miza za dva sprostila. Prav na robu ob rivierni promenadi, ob vhodu na pomol z barkami in s pogledom na otok Terrizzo.

Ambient torej pravi, tudi stolov niso imeli plastičnih, s preprostim pogrinjkom na mizah in primerno prijaznimi natakarji. Cene so bile nekoliko višje, a še vedno nižje kot zadnje čase v Sloveniji in na Hrvaškem.

Imeli so neke mešane morske predjedi, kolikor sem videla na sosednji mizi, so jih prinašali zaporedoma, najprej nekaj hladnih, potem še nekaj toplih na posebnih krožničkih. Midva sva naročila samo z limono marinirane inčune, bili so odlični. Tudi kruh je bil hrustljav in svež. Za glavno jed so prinesli zelene tagliatele z morskimi sadeži – v buzari na belo je bilo več različnih školjk, škampi in kozice. Odlično! Za desert pa sem vprašala po sladici, ki jo pripravljajo doma. Prinesli so izjemno pito z limono in nekaj skute, mislim da so ji rekli torta della nona, ali nekaj podobnega.

Skratka, bilo je dobro in lepo.

(zadnji obisk julija 2022)

Osteria il Vignale

 (La Spezia, Italija, gostilna, zelo priporočam)

V La Spezii sva našla prenočišče na strmem pobočju zahodno od mesta v Agroturismo La Pietra (mimogrede toplo priporočam, posebej v spodnji nastanitveni enoti I, kjer so tri na novo opremljene sobe z lastnim balkonom oz. atrijem). Tam sva prvi večer vprašala za nasvet, kje bi lahko dobila lokalno hrano, pripravljeno bolj domače. Priporočili so nama ošterijo nekoliko višje v hribu, približno 10 minut hoda od najine nastanitve.

Že dohod je nekoliko odštekan, ni naravnost iz ceste, ampak po stopnicah navzdol, okoli hiše in spet malo navzgor, ko se pride do terase gostilne, okrašene z drobnimi lučkami pod streho terase (kot v kakšnem filmu s Penelopo Cruz) in s čudovitim razgledom na La Spezio, ki se izgublja daleč v ligurskem morju. Mizo sva dobila prav ob ograji, z omenjenim pogledom in razgledom tudi na ostalih nekaj miz, ki so jih zasedali večinoma domačini (zanimivo je videti, kaj naročajo redni gostje). Tudi notranjost je zanimiva, tokrat, sredi poletja, je bila to prostorna bolj ali manj prazna soba z visokim stropom, s šankom, prostorom s kaminom za peko na žaru in vhodom v kuhinjo. Pozimi tja verjetno postavijo mize, ki so v toplih mesecih na terasi. Osebje so sestavljali le trije – mlajša natakarica, ki je sistematično obvladovala celotno gostilno, moški mlajših srednjih let za žarom in moški podobnih let v kuhinji, ki je kuhal in prinašal na mizo glavne jedi.

Vsi preostali gostje so za predjed naročili veliko desko z mesninami in siri (na jedilniku je tudi vegetarianska možnost) z značilnim ligurskim kruhom, pravzaprav nekakšnimi tortiljami, ki so jih jedci polnili z dobrotami iz deske. Midva sva se ognila mesninam in naročila za predjed testenine, tagliatele z gobami in raviole z zelišči in žajbljem, oboje je bilo izjemno. Za glavno jed tagliato (pečeno na žaru) z rukolo in parmezanom in ročno narezan biftek, povsem brez začimb (surovo meso, ki si ga začinimo samo z oljčnim oljem, limono, poprom in soljo). Oboje je bilo odlično, edino ni nama bilo jasno, zakaj nisva mogla k tatarcu dobiti ligurskega kruha, ki so ga imeli vsi za mizami, kjer so naročili narezke. Prinesli so nama običajen kruh rekoč, da gre tisti samo z narezki. Sladice so bile, kot običajno v večini italijanskih gostiln, prinešene iz neke pekarne ali slaščičarne v bližini. Profiterol je bil v redu. Niso imeli mleka za v kavo, kar je v skladu z italijansko navado, da se po kosilu ne pije več kave z mlekom. Grape so bile odlične, ena čista, prava grappa, druga z zelišči in nekaj sladkorja.

Navdušena sem bila nad preprostostjo in domačnostjo gostilne, nekoliko posebnim izjemnim ambientom, odlično hrano, ravno pravšnjo prijaznostjo osebja in, za sedanje razmere, izjemno nizkimi cenami. Pašte so bile na primer v povprečju 7 evrov, biftki v povprečju 14 evrov, sladica 3 evre (v središču Ljubljane so primerljive jedi dva do tri krat dražje!). Zelo priporočam! Edinole morda ni za tiste, ki imajo raje obroke z vnaprej določenimi hodi na finih krožnikih z aranžirano kombinacijo hrane.

(zadnji obisk julija 2022)

Osteria il Vignale - Home | Facebook