(La Spezia, Italija, gostilna, zelo priporočam)
V La Spezii sva našla prenočišče na strmem pobočju
zahodno od mesta v Agroturismo La Pietra (mimogrede toplo priporočam, posebej v
spodnji nastanitveni enoti I, kjer so tri na novo opremljene sobe z lastnim
balkonom oz. atrijem). Tam sva prvi večer vprašala za nasvet, kje bi lahko
dobila lokalno hrano, pripravljeno bolj domače. Priporočili so nama ošterijo
nekoliko višje v hribu, približno 10 minut hoda od najine nastanitve.
Že dohod je nekoliko odštekan, ni naravnost iz ceste,
ampak po stopnicah navzdol, okoli hiše in spet malo navzgor, ko se pride do
terase gostilne, okrašene z drobnimi lučkami pod streho terase (kot v kakšnem
filmu s Penelopo Cruz) in s čudovitim razgledom na La Spezio, ki se izgublja
daleč v ligurskem morju. Mizo sva dobila prav ob ograji, z omenjenim pogledom
in razgledom tudi na ostalih nekaj miz, ki so jih zasedali večinoma domačini
(zanimivo je videti, kaj naročajo redni gostje). Tudi notranjost je zanimiva,
tokrat, sredi poletja, je bila to prostorna bolj ali manj prazna soba z visokim
stropom, s šankom, prostorom s kaminom za peko na žaru in vhodom v kuhinjo.
Pozimi tja verjetno postavijo mize, ki so v toplih mesecih na terasi. Osebje so
sestavljali le trije – mlajša natakarica, ki je sistematično obvladovala
celotno gostilno, moški mlajših srednjih let za žarom in moški podobnih let v
kuhinji, ki je kuhal in prinašal na mizo glavne jedi.
Vsi preostali gostje so za predjed naročili veliko
desko z mesninami in siri (na jedilniku je tudi vegetarianska možnost) z
značilnim ligurskim kruhom, pravzaprav nekakšnimi tortiljami, ki so jih jedci
polnili z dobrotami iz deske. Midva sva se ognila mesninam in naročila za
predjed testenine, tagliatele z gobami in raviole z zelišči in žajbljem, oboje
je bilo izjemno. Za glavno jed tagliato (pečeno na žaru) z rukolo in parmezanom
in ročno narezan biftek, povsem brez začimb (surovo meso, ki si ga začinimo
samo z oljčnim oljem, limono, poprom in soljo). Oboje je bilo odlično, edino ni
nama bilo jasno, zakaj nisva mogla k tatarcu dobiti ligurskega kruha, ki so ga
imeli vsi za mizami, kjer so naročili narezke. Prinesli so nama običajen kruh
rekoč, da gre tisti samo z narezki. Sladice so bile, kot običajno v večini
italijanskih gostiln, prinešene iz neke pekarne ali slaščičarne v bližini.
Profiterol je bil v redu. Niso imeli mleka za v kavo, kar je v skladu z
italijansko navado, da se po kosilu ne pije več kave z mlekom. Grape so bile
odlične, ena čista, prava grappa, druga z zelišči in nekaj sladkorja.
Navdušena sem bila nad preprostostjo in domačnostjo
gostilne, nekoliko posebnim izjemnim ambientom, odlično hrano, ravno pravšnjo prijaznostjo
osebja in, za sedanje razmere, izjemno nizkimi cenami. Pašte so bile na primer
v povprečju 7 evrov, biftki v povprečju 14 evrov, sladica 3 evre (v središču
Ljubljane so primerljive jedi dva do tri krat dražje!). Zelo priporočam!
Edinole morda ni za tiste, ki imajo raje obroke z vnaprej določenimi hodi na
finih krožnikih z aranžirano kombinacijo hrane.
(zadnji
obisk julija 2022)
Ni komentarjev:
Objavite komentar