(slovenska kuhinja iz lastne roke z vodstvom, zelo priporočam)
Zelo posebna kuharska in gurmanska dogodivščina. Bilo je predlani decembra. Ena izmed hčera je nekje v mestu izžrebala bon za dogodek v gurmanskem klubu v Skaručni. To ni znana gostilna ob cesti, kjer (tudi gurmansko) uživaš v veliko hodih izjemne slovenske domače hrane, v prijetnem ambientu in še prijetnejšem vzdušju. O tem morda kdaj drugič, ko bom spet tam in imela jedi še vedno pred očmi in okuse še vedno nekje med čutili in mislijo. To je hiša za to gostilno, ki jo vodi brat od tistega, ki vodi gostilno (to je že skor tko k Žmauc in ud brata prjatu). Ena hčera je imela bon, druga se je odločila, da gre z njo in jaz sem jih samo peljala tja. A šla sem not pogledat in tudi z njimi ostala, čeprav nisem nameravala, vrh vsega tudi nisem bila primerno oblečena. Še vedno v službenem kostumu, ker so me naprosile, da jih peljem tik po tem, ko sem prišla domov. Od parkirišča do vhoda so svetile vrtne sveče, v preddverju pri šanku je bila postavljena novoletna jelka (zato je moralo biti enkrat v decembru), prijazen gostitelj brat Marko v zanimivih kavbojskih škornjih iz nevem kakšnega usnja, najbrž krokodiljega in lajbiču (tega se spomnim). Ko smo vstopili, še vedno nismo vedeli kaj točno bo. Dve starejši gospe sta nas razigrano čakali z že zavezanimi predpasniki. Tudi oni dve sta prišli, ker sta imeli bon. Družabnost pri šanku je naredila svoje in še mama (jaz) je ostala. Kmalu za nami sta prišla še dva mlajša para, polna mladostne energije, ki pa tudi nista vedela na kaj sta se prijavila. Pravzaprav so mislili, da imajo rezervirano v gostilni v Skaručni pri bratu Slavcu (tisti ob cesti). In potem še en kuhar s svojo ženo ali punco, ki je kuhal nekje na Bledu, če se prav spomnim in, ki naj bi z lastnikom kluba v prihodnosti nekaj skupaj počel. Še kasneje pa se nam je pridružila še lastnikova partnerica. Skratka pisana druščina. Za eno izmed deklet (pardon žena, bili so poročeni), ki sta bili v parih, sem kmalu ugotovila, da se je ukvarjala z istim športom kot jaz v svojih mlajših letih in mislim, da sem v času, ko sem bila še športna sodnica, celo sodila tekme, kjer je tekmovala kot začetnica.
Zelo posebna kuharska in gurmanska dogodivščina. Bilo je predlani decembra. Ena izmed hčera je nekje v mestu izžrebala bon za dogodek v gurmanskem klubu v Skaručni. To ni znana gostilna ob cesti, kjer (tudi gurmansko) uživaš v veliko hodih izjemne slovenske domače hrane, v prijetnem ambientu in še prijetnejšem vzdušju. O tem morda kdaj drugič, ko bom spet tam in imela jedi še vedno pred očmi in okuse še vedno nekje med čutili in mislijo. To je hiša za to gostilno, ki jo vodi brat od tistega, ki vodi gostilno (to je že skor tko k Žmauc in ud brata prjatu). Ena hčera je imela bon, druga se je odločila, da gre z njo in jaz sem jih samo peljala tja. A šla sem not pogledat in tudi z njimi ostala, čeprav nisem nameravala, vrh vsega tudi nisem bila primerno oblečena. Še vedno v službenem kostumu, ker so me naprosile, da jih peljem tik po tem, ko sem prišla domov. Od parkirišča do vhoda so svetile vrtne sveče, v preddverju pri šanku je bila postavljena novoletna jelka (zato je moralo biti enkrat v decembru), prijazen gostitelj brat Marko v zanimivih kavbojskih škornjih iz nevem kakšnega usnja, najbrž krokodiljega in lajbiču (tega se spomnim). Ko smo vstopili, še vedno nismo vedeli kaj točno bo. Dve starejši gospe sta nas razigrano čakali z že zavezanimi predpasniki. Tudi oni dve sta prišli, ker sta imeli bon. Družabnost pri šanku je naredila svoje in še mama (jaz) je ostala. Kmalu za nami sta prišla še dva mlajša para, polna mladostne energije, ki pa tudi nista vedela na kaj sta se prijavila. Pravzaprav so mislili, da imajo rezervirano v gostilni v Skaručni pri bratu Slavcu (tisti ob cesti). In potem še en kuhar s svojo ženo ali punco, ki je kuhal nekje na Bledu, če se prav spomnim in, ki naj bi z lastnikom kluba v prihodnosti nekaj skupaj počel. Še kasneje pa se nam je pridružila še lastnikova partnerica. Skratka pisana druščina. Za eno izmed deklet (pardon žena, bili so poročeni), ki sta bili v parih, sem kmalu ugotovila, da se je ukvarjala z istim športom kot jaz v svojih mlajših letih in mislim, da sem v času, ko sem bila še športna sodnica, celo sodila tekme, kjer je tekmovala kot začetnica.
V glavni (zelo veliki) sobi je na sredi velika miza z okusno razstavljenimi živili, vse od moke, sadja, zelenjave pa do velike domače (že oskubljene) kure. Ob strani štedilnik, pečica, miza s posodo in začimbami, kamin (ki je bil takrat še v gradnji, po moje ena četrta podaljšana faza), ob drugi strani delovni pulti in ob tretji dolga miza s stoli (brez prta, raw). Za šankom je bila na voljo pijača, belo in rdeče vino in razna domača žganja smo lahko uživali brez omejitev. Zadaj je še ena soba, kjer je korito za pranje posode in hladilnika. Ob vsem tem pa je za vzdušje skrbela tudi retro glasba, ki nas je spremljala ves večer.
Kuharski coach si zamisli jedilnik, postopoma razdeli delo (sekljanje, rezanje, mesenje, kuhanje, pečenje) in ga z budnim očesom spremlja in usmerja. Posodo smo morali prati sami spotoma v tisti zadnji sobi. Skratka zahtevno in naporno kuhanje in vse kar sodi zraven. Potem pa sproti tudi gurmansko uživanje v pripravljenih jedeh. Gospe sta se kmalu utrudili in že po nekaj gurmanskih hodih odšli domov. Mi pa smo kar nadaljevali, čeprav smo na koncu zaradi sitosti komaj kak grižljaj še spravili po grlu. In zaradi utrujenosti še komaj sedeli za mizo ali sloneli ob šanku.
Kaj smo kuhali? Se bom poskusila spomnit, saj je že debelo leto odtlej, jaz pa sem tudi že v letih:( Spekli smo ene tri vrste kruha, sveže sardele z rdečo čebulo in kisom, domačo pašteto, naredili domače rezance, krompirjeve štruklje z drobtinami, kurjo župco iz ta prave domače kure (tiste, ki se je še nedavno bohotila na mizi), piščančjo solato (ampak ne kar tako, meso smo morali nežno razstaviti na nitke), spekli pečenko. Bilo je še veliko več, ne morem se več spomniti, morda tale blog še kdaj dopolnim, če mi bodo pomagale hčere, ki imajo mlajši spomin.
Skratka, enkratno doživetje, na nek način odštekano v enem drugem svetu. Na koncu naj bi se za povrh še zavrteli. Ta mladi pari so se, tudi lastnik z bejbo, me pa smo bile tri in tudi preveč utrujene od nenadejane naporne dejavnosti.
Vsekakor priporočam, posebej za kakšna timska doživetja. To je prava stvar za timbilding, delo si je treba porazdeliti, si pomagati in na koncu skupaj uživati.
Iz tega gurmanskega kluba še kar naprej dobivam vabila na vabljiva tematska kulinarična doživetja. Najbolj me je vzburila ponudba za morsko kuhanje na ladji, skupaj s predhodnim lovljenjem rib. Še bolje je izgledalo, ko so na mejl priromale fotografije s tega dogodka. Si najbrž kar predstavljate, ali ne?
(obisk decembra 2011)
http://www.klubgurmanov.si/sl/
(obisk decembra 2011)
http://www.klubgurmanov.si/sl/
Ni komentarjev:
Objavite komentar