Okrepčevalnica Cantina

Piran, Pršut na trgu 1. maja (bife s televizorjem, priporočam)

Saj niti ne vem, kako se reče temu lokalu. Bom vpisala pravo ime ob prvi priložnosti, ko ga spet obiščem. Nahaja se v zgornjem levem vogalu renesančnega trga z na podestu privzdignjenim vodnjakom. Notranji prostori so prav majhni, morda je tam kakšna miza, je pa zagotovo televizor, kjer si lahko ogledate nogometno tekmo. Pravi ambient je zunaj. Pod gostim drevesom, tik pod privzdignjenim delom trga, nekaj miz pa je tudi na njem. Kaj dobite tam? Pršut, sir, olive in božanski primorski kruh. In vino. Domače vino. Krasno doživetje.

(zadnji obisk 2010)

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g274876-d6698366-Reviews-Okrepcevalnica_Cantina-Piran_Slovenian_Istria_Slovenian_Littoral_Region.html

Bife Ivo

Piran (morski bife, priporočam)

Kadar smo bili v Piranu, se nismo obremenjevali z izbiro gostilne. Vedno smo zavili v Bife Ivo na obali. Edina zadrega, ki lahko nastopi je ta, da ne dobite proste mize. Zato je ob sončnih dnevih, ko veliko ljudi obišče Piran, bolje mizo rezervirati. Najbolje je, če dobite kakšno na morski strani. Tako lahko še bolj doživite trenutke morskih užitkov na obali. Že poimenovanje lokala »bife« vam pove, da gre za preprostejšo varianto gostilne, brez sofisticiranih prtov, prtičkov in izbora kozarcev. Takšne vrste gostiln so mi v času oddiha bliže (nekaj podobnega sva našla na Cresu v bifeju Regata). Strežba je moška, natakarji v črnih hlačah in belih srajcah. Klasika. Jedilnik je preprost, poln morskih dobrot. Običajno smo si privoščili kakšno morsko rižoto in potem ribico. Tudi vse kar sodi zraven imajo. Tudi domačo malvazijo. Kaj več ne bi pisala. Skratka priporočam vam doživetje ob morskih dobrotah na piranski obali.

(zadnji obisk pomlad 2011)

https://www.facebook.com/pages/Restaurant-Ivo-Piran/159403747528386

Bife Regata

Cres, (morski bife, priporočam)

V turističnih krajih je največja težava najti takšno bolj preprosto avtohtono gostilno. Nekaj takšnega, kot je na primer bife Ivo v Piranu. Na Cresu sva jo našla v centru ob mandraču, prav na koncu, tam kjer ljudje mimo hodijo na plažo. Ko parkiraš na mestnem parkirišču ob centru in se po ozkih vijugastih uličicah sprehodiš mimo barvitih tabel s fotografirano hrano, ki vabijo turiste kot v Grčiji na »fish and chips« in prideš do mandrača, pa se potem po desni strani ob obali prebiješ še mimo lokalov s plastičnimi stoli (tudi tistimi, ki imitirajo pletene), prav na koncu prideš do Bifeja Regata. Mize postavljene tik ob obali, ob privezanih čolnih. Preprosto, z belimi ali morda svetlo modrimi prti, ter s kisom, oljem, soljo in poprom na mizi. Notranji del je majhen, sploh se ne spomnim, če je tudi tam kaj miz. Vem le, da se mimo pulta za katerim je kuhinja, pride do stranišča. Prijazna postrežba. Na jedilniku je morska ponudba, presenetili pa so tudi z dnevnim kosilom. Bile so polnjene paprike. Midva jih nisva jedla, opazila sva jih za sosednjo mizo. Privoščila sva si morsko rižoto in pašto. Enkrat drugič pa mislim, da eno ribico in lignje.

(zadnji obisk poleti 2012)

https://www.tripadvisor.it/Restaurant_Review-g1175203-d2414408-Reviews-Buffet_regata-Cres_Cres_Island_Kvarner_Bay_Islands_Primorje_Gorski_Kotar_County.html

Štacjon

Višnjan, Farini ob Parenzani (Istrska kuhinja, priporočam)

Počasi napredujeva po enogastro vodiču Istra Gourmet. Pot naju je peljala po istrskem ipsilonu mimo Višnjana, pa sva zavila dol, da pogledava, kaj nam nudi konoba, ki jo najdemo prav pri izvozu iz avroceste, v Farinih. Ime je našla ob stari železniški postaji Parenzane, poti, ki je včasih povezovala Trst s Porečem. Tako lahko obisk konobe združite še z nekaj naravne radovednosti in si ogledate železniško postajo z značilnimi kvadratnimi kamni lokalnega izvora, za katero pravijo, da je med najbolje ohranjenimi v Istri in delček trase proge, ki je delovala vse do leta 1935. Ambient konobe, znotraj in zunaj, je prijeten, prav tako natakar, ki je poleg tega še prijazen. Stara kamnita hiša, zgoraj z lesenimi modrimi polknicami, spodaj s plastičnimi. A nič hudega, barve se nekako ujamejo s kamnito fasado. 

Nudijo klasične istrske jedi od maneštre, preko njokov in pljukancev z značilnimi istrskimi omakami, pa do biftekov in ramstekov iz boškarina. Seveda dobite tudi ombolo, po prednaročilu pa pečeno jagnjetino ali odojka. Imajo tudi ribji izbor. Tokrat sva raje ostala pri istrskih preprostih jedeh. Njoki z divjačinskim golažem in pljukanci z divjimi šparglji, gobami in pršutom. Za pršut sem videla, da so ga na sveže odrezali. Poleg so naredili svežo solato iz mešanice listnatih, začiniš si jih seveda lahko sam. Z odličnim olivnim oljem, značilnega okusa teh krajev. Poleg pa sveže spečen, še topel bel kruh. Za sladico so na jedilniku imeli tudi domači kolač, a žal še ni bil spečen. Zato sem naročila klasiko – palačinke z marmelado. Seveda sem prej vprašala, če so sveže spečene. V nekaterih gostilnah imajo namreč navado, da jih spečejo vnaprej potem pa pogrejejo. Najbrž pa ne vedo, da gost, ki ceni palačinke, takoj razpozna gumijasto strukturo takšnih palačink. Tele pa so bile tople, hrustljave na robu in namazane z za nas nostalgično »miješano« podravkino marmelado. Odlično. Pa še k vinom. H glavni jedi se je odlično prileglo odprto vino, mešanica med kabernetom, refoškom in teranom vinarja Maria Peršurića iz Višnjana. Lahko, a mehkega in žametnega okusa. Za pokušino sva dobila še njegovo malvazijo. Tudi lahka in odlična za razred odprtega vina. Ob desertu pa nama je natakar prinesel nagrajeno desertno vino Roberta Pulina, prav tako iz Višnjana. Se moramo enkrat oglasit v njihovih kleteh. Gotovo skrivajo še kakšen zaklad.

(zadnji obisk junij 2013)

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g1190333-d2287132-Reviews-Konoba_Stacion-Visnjan_Istria.html

Primorka

Strunjan
(morska kuhinja)

V Primorki sva bila nazadnje kakšne dve leti nazaj. Prej sva tja bolj često hodila. Vračala sva se na vedno odlično hrano. Verjamem, da je še vedno tako. Primorka je v Strunjanu, na poti proti obali. V značilni arhitekturi našega primorja še socialističnih časov. Kot večina hotelov v Portorožu, pa tu in tam kakšna stavba v ostalih krajih. Beton, kamen, stene v temnejših barvah in ne preveč funkcionalna razporeditev prostorov. Natakarji so izkušeni, oblečeni v klasiko – črne hlače in bele srajce. V Primorko zahaja tudi precej domačinov. Tudi to je znak, da je restavracija stalne kakovosti.

V spominu imam predvsem morsko hrano. Odlično spečene ribe s prilogo. Školjke, škampi. Tudi kaj mimo morskega izbora imajo. Spomnim se fritaje z divjimi šparglji, ravno prav spečene. Glavna jed je seveda najpomembnejša. Brez prave sladice pa kosilo nima pike na i. In tu imajo najboljši tiramisu. Vedno svež, v steklenih kozarcih in ravno prav ohlajen. Naslednji, drugi na moji lestvici, pa ji tisti pri Velem Jožetu v Rovinju.

Še dodatek 2016. Tam smo bile prijateljice ob tednu restavracij. Iz Izole smo se napotile peš čez strunjanski hrib, med oljkami in vrtovi ob zahajajočem soncu in prihajajočimi meglicami gor iz solin. Pravo doživetje. Kulinarično je bilo tudi, čeprav sem od Primorke glede na prejšnje izkušnje pričakovala nekoliko več. Takole iz prve se jedi niti ne spomnim več natančno, vem le, da je bil ribji menu. Spomnim se pa ne, ker je bilo na krožnikih preveč različnih stvari, ki se niti niso preveč ujele v okusih. To je sicer moda kuhinj, ki bi se rade približale vrhunskim, a se žal ne. Po mojih izkušnjah sestavljanje jedi na krožnikih uspe edinole najbolj vrhunskim kot so J&B, Hiši Franko ali pa Akelarreju v Donostiji, kjer sem prvič okusila vrhunsko kuhinjo. Če nisi res v vrhu, je precej bolje pripravljati enostavne krožnike s prvinskimi okusi jedi in pretežno lokalnimi sestavinami. Lokalne sestavine pa s v Primorki še vedno imeli. Pogrešala pa sem pregrešen tiramisu, ki ga ni bilo ne več v stekleni hladilni vitrini in ne na jedilnem listu. Minus. Sicer pa, da ne bo pomote, Primorka še vedno sodi v mojo kategorijo "priporočam". To je bil pač teden restavracij, ko so najbrž želeli pokazati vse na enem krožniku. Sem še na spletu  izbrskala jedilnik, ki smo ga imele ta večer (Strunjanski pozdrav kuhinje, Raviol z mlado špinačo in albuminsko skuto s šparglji na ocvrtem radiču, Brancinov sendvič z laski finega sočivja na posteljici peteršiljevega korena, krompirjevi rogljiči in koleraba s pinjolami, Domača paštica s kakavom, rozinami v portovcu, čokoladnim tartufom in ribezovim sorbetom).

Še dodatni dodatek jeseni 2016. Še vedno imam enake pomisleke kot v prejšnjem dodatku. Ni bilo samo zaradi tedna kulinarike, tudi tokrat je bilo preveč različnega na krožnikih. Nobene potrebe ni, da se pod vse morske specialitete podlaga rukolo, pa tudi losos ne sodi k jadranskim okusom. Krema iz bele čokolade z žajbljem  na mandljevem biskvitu s figami v teranu je bila dobra. Posebej mandljev biskvit. Motilo pa je, ker je bilo po vrhu fluorescentno zeleno barvilo, za moj okus bi lahko bilo več okusa po žajblju. Tudi tiramisuja še ni nazaj. Škoda, ker je bil najboljši tiramisu na svetu. V nekaterih gostilnah pač ne vedo, da je dobro, da zadržijo, kar je dobrega, zaradi česar se gostje vračajo. Tudi zaradi bolj natur pripravljene morske hrane, ki so jo pripravljali včasih.

Priporočam tistim, ki jih ne mori, če so krožniki zelo sestavljeni po bujni domišljiji kuharja. Hrana je sicer še vedno dobra.

Primorke baje ni več. Tudi tiste v drgi izdaji.

(zadnji obisk septembra 2016)

http://www.primorka.si/