Primorka

Strunjan
(morska kuhinja)

V Primorki sva bila nazadnje kakšne dve leti nazaj. Prej sva tja bolj često hodila. Vračala sva se na vedno odlično hrano. Verjamem, da je še vedno tako. Primorka je v Strunjanu, na poti proti obali. V značilni arhitekturi našega primorja še socialističnih časov. Kot večina hotelov v Portorožu, pa tu in tam kakšna stavba v ostalih krajih. Beton, kamen, stene v temnejših barvah in ne preveč funkcionalna razporeditev prostorov. Natakarji so izkušeni, oblečeni v klasiko – črne hlače in bele srajce. V Primorko zahaja tudi precej domačinov. Tudi to je znak, da je restavracija stalne kakovosti.

V spominu imam predvsem morsko hrano. Odlično spečene ribe s prilogo. Školjke, škampi. Tudi kaj mimo morskega izbora imajo. Spomnim se fritaje z divjimi šparglji, ravno prav spečene. Glavna jed je seveda najpomembnejša. Brez prave sladice pa kosilo nima pike na i. In tu imajo najboljši tiramisu. Vedno svež, v steklenih kozarcih in ravno prav ohlajen. Naslednji, drugi na moji lestvici, pa ji tisti pri Velem Jožetu v Rovinju.

Še dodatek 2016. Tam smo bile prijateljice ob tednu restavracij. Iz Izole smo se napotile peš čez strunjanski hrib, med oljkami in vrtovi ob zahajajočem soncu in prihajajočimi meglicami gor iz solin. Pravo doživetje. Kulinarično je bilo tudi, čeprav sem od Primorke glede na prejšnje izkušnje pričakovala nekoliko več. Takole iz prve se jedi niti ne spomnim več natančno, vem le, da je bil ribji menu. Spomnim se pa ne, ker je bilo na krožnikih preveč različnih stvari, ki se niti niso preveč ujele v okusih. To je sicer moda kuhinj, ki bi se rade približale vrhunskim, a se žal ne. Po mojih izkušnjah sestavljanje jedi na krožnikih uspe edinole najbolj vrhunskim kot so J&B, Hiši Franko ali pa Akelarreju v Donostiji, kjer sem prvič okusila vrhunsko kuhinjo. Če nisi res v vrhu, je precej bolje pripravljati enostavne krožnike s prvinskimi okusi jedi in pretežno lokalnimi sestavinami. Lokalne sestavine pa s v Primorki še vedno imeli. Pogrešala pa sem pregrešen tiramisu, ki ga ni bilo ne več v stekleni hladilni vitrini in ne na jedilnem listu. Minus. Sicer pa, da ne bo pomote, Primorka še vedno sodi v mojo kategorijo "priporočam". To je bil pač teden restavracij, ko so najbrž želeli pokazati vse na enem krožniku. Sem še na spletu  izbrskala jedilnik, ki smo ga imele ta večer (Strunjanski pozdrav kuhinje, Raviol z mlado špinačo in albuminsko skuto s šparglji na ocvrtem radiču, Brancinov sendvič z laski finega sočivja na posteljici peteršiljevega korena, krompirjevi rogljiči in koleraba s pinjolami, Domača paštica s kakavom, rozinami v portovcu, čokoladnim tartufom in ribezovim sorbetom).

Še dodatni dodatek jeseni 2016. Še vedno imam enake pomisleke kot v prejšnjem dodatku. Ni bilo samo zaradi tedna kulinarike, tudi tokrat je bilo preveč različnega na krožnikih. Nobene potrebe ni, da se pod vse morske specialitete podlaga rukolo, pa tudi losos ne sodi k jadranskim okusom. Krema iz bele čokolade z žajbljem  na mandljevem biskvitu s figami v teranu je bila dobra. Posebej mandljev biskvit. Motilo pa je, ker je bilo po vrhu fluorescentno zeleno barvilo, za moj okus bi lahko bilo več okusa po žajblju. Tudi tiramisuja še ni nazaj. Škoda, ker je bil najboljši tiramisu na svetu. V nekaterih gostilnah pač ne vedo, da je dobro, da zadržijo, kar je dobrega, zaradi česar se gostje vračajo. Tudi zaradi bolj natur pripravljene morske hrane, ki so jo pripravljali včasih.

Priporočam tistim, ki jih ne mori, če so krožniki zelo sestavljeni po bujni domišljiji kuharja. Hrana je sicer še vedno dobra.

Primorke baje ni več. Tudi tiste v drgi izdaji.

(zadnji obisk septembra 2016)

http://www.primorka.si/