Luda

že zaprta

(Ljubljana, okrepčevalnica, izjemno priporočam)

Že kakšno leto, mislim, da odkar so okrepčevalnico odprli, sem se odpravljala na poizkušnjo te okrepčevalnice, saj so priporočila prihajala iz različnih strani, seveda tistih, katerih priporočilo cenim. Uradno ji sicer rečejo okrepčevalnica, morda bi se temu tipu gostišča bolj podal naziv bistro ali pa restavracija po meri človeka. Ali nekaj takšnega. Okrepčevalnico si namreč zamišljam bolj kot tip gostilne, kjer dobiš jedi na žlico ali pa na enem krožniku vse skupaj. Tu pa imajo pretanjeno zamišljene jedi v več hodih. Kakorkoli že, naj skrajšam, hrana tu je izjemna. In postrežena v prijetnem ambientu. Če ste kaj sledili mojemu blogu, ste najbrž že ugotovili, da sem bolj pristaš prijetnega, domačega z okusom opremljenega ambienta, kot pa restavracij s fino pogrnjenimi mizami, v belo oblečenimi stoli in pretirano prijaznimi ali pa celo zaradi finosti restavracije, že nekoliko arogantnimi natakarji.

Torej v Ludi je prijeten asketski, a domač ambient, brez prtov, z lesenimi mizami in stoli in lesenimi okni, ki jih imajo stare hiše v tem delu Ljubljane. In izjemno prijetna postrežba, pa še lastnik, ki je ob prihodu vneto sekljal v kuhinji, naju je s prijateljico, s katero sva obiskali okrepčevalnico, ob odhodu prijazno pozdravil in nama pridržal izhodna vrata.

Pa končno k hrani, zaradi katere doživetja sva prišli prav sem. Jedilnik menjajo na vsake štirinajst dni. Lahko dobite degustacijski meni s petimi hodi, lahko pa izberete samo dva ali tri hode z glavno jedjo. Na jedilniku sta dve predjedi, ena juhica in ena v trdni obliki, tri glavne jedi in dve sladici. Za lažjo predstavo naj kar napišem kaj je bilo tokrat na voljo. Za predjed si lahko izbiral med juho iz suhih paradižnikov s čudovito penasto mocarelo (si ne predstavljam, kako so jo lahko naredili tako dobro), ocvrto baziliko in krutoni ter piščančjim parfejem na krompirjevi peni z rakovimi drobtinami.  Za glavno jed med zeliščnimi njoki z gozdnimi gobami, šalotko in kislo smetano ter filejem divjega prašiča (izjemno mehak, kar topil se je v ustih) na kremi iz zelene, robidami in rdečo peso. Za glavno jed je bilo možno naročiti tudi ribeye s šitakami. Za sladico pa si lahko izbiral med pečenimi breskvami z izjemnim mandljevim sladoledom, piškotom in žafranom ter korenjevim biskvitom s korenjevo kremo, karamelo in nutelinim sladoledom. Aja, pa še za dobrodošlico je na mizo priromalo odlično dimljeno slano maslo z rdečim poprom in bagetami. Vsi okusi sestavljenih jedi so se idealno prepletali. Tudi z vizualno izkušnjo na krožniku postavljenega. Brbončice še nekaj dni po tej gurmanski izkušnji veselo zatrepetajo od ugodja ob spominu na zaužito jedačo.

Zraven sva si zaradi divjega prašiča privoščili po kozarček rdeče Gordie (iz Kolombana nad Ankaranom).

Izjemno. Sami presežniki. Pravzaprav bi lahko v blogu uvedla novo kategorijo, ki bi še presegla stopnjo zelo priporočam. Izjemno priporočam. In sem jo.

(zadnji obisk septembra 2015)

http://www.luda.si/

Gostilna dela

(Ljubljana, okrepčevalnica)

Gostilna dela socialno podjetje, ki zaposluje mlade z manj priložnostmi za zaposlitev, najdete pa jo prav blizu najboljšega čevljarja v mestu.

Majhen lokal s prijetnim ambientom, okusno opremljenim, polnim zanimivih podrobnosti.  Čeprav hrano pripravijo tudi za s seboj, se je prijetno usesti in hrano uživati skupaj s prijetnim vzdušjem, ki ga ustvarja osebje, ki nam skoraj na očeh pripravlja hrano in prijazno postreže ter vrvež gostov, ki na gosto sedijo za maloštevilnimi mizami.

Za dobrodošlico priroma na mizo steklenica hladne vode z vejico mete. Česa več si ob kosilu v delovnem dnevu skoraj ne moremo želeti. Vsak dan je na izbiro nekaj zdravo sestavljenih jedi, ki jih postrežejo na skupnem krožniku. Ta dan je bila na voljo špinačna juha, zelena mešana solata s čičeriko in tremi piščančjimi nabodali, mešana solata s popečenimi bučkami, kumarično krompirjeva solata in pohan oslič, njoki z zelenjavo ter sirovi ali orehovi štruklji. Za vsak okus se najde kaj. Ponudba se spreminja dnevno, zato si je najbolje prej ogledati njihovo facebook spletno stran z dnevnim jedilnikom. Izbrala sem si nabodalca, zelo okusno jed z glikemičnim indeksom 7. Edina težava zame je bila nekoliko prevelika porcija. Jaz sem se kljub vsemu potrudila in pojedla vse. Tako smo se naučili. Saj veste, hrane se ne meče stran. Zato morda priporočilo gostilni, da pripravljajo tudi polovične porcije. In prav zaradi obilnega obroka si nisem privoščila sladice, ki si jo sicer vedno. Saj veste, »to je drug predal« in brez sladice (ki ima najbrž nekoliko višji glikemični indeks), pač ne gre. Imeli so jabolčne rezine, prav lepo so izgledale.

(zadnji obisk aprila 2016)

https://sl-si.facebook.com/Gostilnadela

Chuty's

(Ljubljana, tajska hrana, priporočam)

Prej:
Tajska ulična hrana. Do odprtja Chuty'sa je veljalo, da imajo hrano, najbolj podobno tajski, v Thai Inn Pubu. Po moje jo je Chuty's prekašal, hrana tu je super. Gre sicer za lokal, ki nudi ulično hrano, pripravljeno pred vami. Lahko jo nesete s seboj ali pa pojeste tam. Težko jo je označiti kot »hitro prehrano«, saj priprava terja kar nekaj časa, ker obrok začno pripravljati šele, ko ste ga naročili, in ko pride na vrsto. Zato si kar vzemite čas in v miru počakajte in potem še v miru pojejte. V majhnem lokalu stoji nekaj visokih mizic z barskimi stolčki, a je dovolj, da sede pojeste tajski obrok. Skozi okno vidite, da so sestavine jedi, ki jih dodajajo v vok sveže in to se okusi tudi pri jedeh. Tokrat sem izbrala Pad Thai, bil je odličen. Nudijo še Tom Yum, Tom Kha, Satai, razne vrste karijev, spomladanske zavitke, pečene riževe rezance in pečeni riž, tajsko juho in še nekaj drugih jedi.
Sedaj
Tajska hrana v bolj fini restavraciji. Chuty's se je medtem preselil na ulico Josipine Turnograjske. Sedaj je bolj fina restavracija s tajsko hrano, nič več ulična. Hrana je še vedno dobra. V času kosil, dobite tudi predlog ugodnejše ponudbe za tri glavne jedi. Tam smo že poskusili pad Thai, Rumeni curry, pad see ew in pad ga praw. Vse je bilo zelo dobro. Ob zadnjem obisku sem poskusila tudi odličen creme brulee, pripravljen iz pandan listov in mladega kokosa.
Tudi ob ponovnem obisku sem predse dobila odlično kosilo!

(zadnji obisk novembra 2024)

http://chutys.com/domov.html

Thai inn pub

(Ljubljana, tajska restavracija)

V prijetnem okraju, obkroženem s fakultetami, na robu parka med Rimsko in Aškerčevo je tajska restavracija z veliko mlade energije. Mlade energije zato, ker vanjo zaradi študentskih bonov zahaja precej študentov. Tisti, ki so že bili na Tajskem pravijo, da je med ljubljanskimi restavracijami  hrana tam najbolj podobna originalni. Bo že držalo, meni gre v slast. Če boste naročili belo vino, se prej prepričajte, da bo hladno. Zgodilo se je namreč, da je na mizo priromal kozarec toplega.

(zadnji obisk oktober 2016)

http://thaipub.si/

Hütten und Almen im Obertauern

(Obertauern, smučarske koče in zatočišča)

Kaj težko je na smučiščih najti dobro hrano, z izjemo italijanskih smučišč, kjer lahko povsod dobite spodobno pašto ali pa celo vrhunsko morsko kuhinjo, kot se je to primerilo v Dolomitih na ne vem katerem vrhu že, ko je gostinec iz Grada kuhal morske dobrote z dnevno svežimi ribami vred. Na avstrijskih smučiščih najdemo seveda bolj alpsko kuhinjo s hrenovkami, dunajskimi zrezki in v ponvici zapečenim krompirjem s špehom ali klobasami.

Najboljše kar je bilo dobiti na strminah Visokih tur, je bilo v koči Mankei Alm, kjer so stregli dobro lazanjo, raviole (ki pa plavajo maslu, zato bom naslednjič rekla brez), pa tudi klobasice s kislim zeljem in ostale bolj gorske jedi. Na koncu pa cesarski praženec z omako iz sliv, ali pa kvašeni cmok, polnjen z malinovo marmelado in prelit z vročo vaniljino omako ter potresen z makom.

Nisem sicer poskusila vseh koč, tako da lahko, da kateri delam krivico, a v Achenrain Hutte sem dobila nekoliko preslan golaž, praženec s čežano pa je bil korekten. Nad vrati te koče je visel prijeten napis »Our house wine is Jägermeister.«

Razočarana sem bila v Lurzer Alm, kjer te zvečer varnostniki komaj spustijo v gostilno, potem pa te natakarji po industrijsko postrežejo. Jedi imajo najbrž pripravljene že vnaprej, ker so na mizo prispele že kakšne dve minuti po naročilu.

Čez dan je lepo iti na kavo v Hundskogel Alm, kjer je lep razgled na obe strani grebena. Tam sem si po kosilu zaželela machiatta in ga naročila, ne da bi pogledala na meni, natakar pa je samo pokimal in začel s pripravo. Začudila sem se, ko sem predse dobila visok kozarec, poln bele kave. Moja težava je bila v tem, da imajo na jedilniku samo latte machiato, ki pa nima nič skupnega z italijanskim.

Lep razgled najdete tudi na vrhu gondole v Gamsmilk Baru (Gams im Bar), vendar hrane tam nisem poskusila, ker je bilo še prezgodaj. Me je pa presenetilo, da je bil ob desetih dopoldan že poln, to je v času, ko Slovenci še divje smučamo, da bi izkoristili redke priložnosti na snežnih strminah z idealnim snegom in vremenom.

Ko pa se smučarski dan nagne h koncu, pa utrujenih nog in telesa z veseljem zavijemo v kakšnega od apreskijev. V Obertauernu je najti idealnega - Edelweis Alm na južnem pobočju, čeprav to ni več to, kar je bilo pred četrt stoletja. Takrat smo bili zvečer, ko se je nad vas že spustil mrak, presenečeni, da se iz teme po strminah spuščajo nekoliko bolj veselo razpoloženi posamezniki. No, naslednji dan nam je bilo vse jasno. Okoli štirih popoldan smo nezavedno stopili v to huto in opazili, da se z vseh strani smučišča ljudje zgrinjajo vanjo. Anton aus Tirol in Ski fun so pognali smučarje v pancarjih na klopi in veseljačenje ob Williams Birne (willi), Wodka Pfeige in pivu se je začelo in trajalo vse do mraka. Potem pa smo se malo okajeni spustili do doline.

Zvečer je v Obertauernu zanimivo zaviti v Mundwerk, kjer se zbirajo večernega veselja željni smučarji. Marca so bile to pretežno moške družbe nad petdeset, ki so prišle na "moško smuko" in so v lokalih zvečer poznavalsko prepevale Beatle. Na smučišču pa so se znašle tudi ženske družbe, ki so na kosilo v kočo sredi smučišča prišle s popolno urejeno pričesko in zimsko športnim makeupom.

Ko si v Oberntauernu zaželite odmora od alpske smuke, vam priporočam, da zavijete na tek na smučeh v mirno dolino ob cesti za Untertauern, kjer je posestvo Gnadenalm. Tam si lahko opremo tudi izposodite, tek po brezhibno urejenih smučinah pa je zastonj. V Gnadenalmu se po končani rekreaciji lahko pogostite tudi z alpskimi jedmi. Krompirjev rosti v ponvici in Kaiserschmarn sta prava izbira, le pripravite se na nekoliko bolj masten obrok. Privoščite si lahko umirjen dan, ko misli med enakomernim tekom in premagovanjem samega sebe obrnete nekoliko vase.

(Zadnji obisk marec 2015)

http://www.obertauern.com/winterurlaub-oesterreich/restaurants-huetten.html