Rifugio Alpino Monte Lussari

Višarje, Italija

(pravljična gorska gostilnica z razgledom, priporočam)

Namenoma nisem zapisala planinski dom, ker gre za bolj za gostilnico namenjeno turistom in smučarjem. Je pa zagotovo nekaj posebnega. V uličici prelepo prenovljenega in vzdrževanega alpskega zaselka Višarje nad Kanalsko dolino. S prelepim razgledom na alpsko krajino povsod naokoli, pa tudi slovenske vršace na jugozahodu pogleda. Vzdušje je torej gorsko romantično, lahko rečemo celo pravljično, ko prispemo tja utrujeni in željni kosila. Ko za vogalom ugledamo čarobno vasico, lično urejeno, s hišami z belo fasado in lesenimi detajli, z raznobarvnimi ljudmi, ki posedajo pred gostilnicami in s čudovito kuliso gora in modrega neba. Kot v sanjah.

Na jedilniku najdemo vse, kar v takšni gostilnici pričakujemo. Za začetek salame, sire, furlanijski pršut San Danielle, raznih juh in enolončnic, za prvi krožnik vse vrste testenin, od špagetov al olio, bolonjeze, po armatriško pa do lazanje, za drugi krožnik razne variante polente z golažem, gobicami ali pa divjačino pa do alpskih klobasic s kislim zeljem in krompirjem. Za na koncu dobite odličen domač štrudelj, tiramisu ali pa sacher torto. Ta slednja, je tudi edina jed, ki je avstrijska. To pišem zato, ker na trip adviserju piše, da v tem planinskem domu najdemo cucino austriaco. Na jedilniku pa najdemo samo za to področje značilne jedi. Trip adviser je itak treba jemati z rezervo. Sicer me je pa presenetil večjezični jedilnik, kjer sem se sprva poleg italijanščine, nemščine in češčine, razveselila tudi slovenščine, a me je že pri prebiranju naziva kakšne tretje jedi to veselje minilo. Očitno so prevajali z gugltranslejtom, ker so bili prevodi resnično neprebavljivi. Tudi nemški. In verjetno tudi češki. Vsaj za slovenščino bi se lahko potrudili, saj tod živijo tudi Slovenci. Celo na višarski uličici sem slišala ta naš lep jezik, ko sta se dve lastnici lokalov pogovarjali preko poti medtem, ko sta odstranjevali sneg.

Pa pojdimo nazaj k zaključku kosilca. Odličen makjato in kapučino in pa seveda, to česar na italijanskih smučiščih ne smemo spustiti, bombardino.

(zadnji obisk februar 2015)

http://www.rifugioalpinomontelussari.it/

Cubo Hotel

restavracije ni več

Ljubljana

(mestna restavracija)

Kar nekaj časa sem skoraj vsak dan v času kosila hodila mimo črne table na pročelju Hotela Cubo, kjer je bil s kredo vabljivo zapisan meni za tisti dan. Ne vem, zakaj me ni nikoli potegnilo notri. Morda zato, ker restavracije ni videti z ulice, skozi okno lahko ugledamo le hotelski lobi z recepcijo v hladnih sivih barvah. Prejšnji teden pa je naneslo, da smo načrtno zavili tja. Restavracija je v prvem nadstropju, asketsko, a okusno opremljena, z lepimi pogledi skozi okna stare meščanske hiše. Strežba primerno prijazna. Vsak delovnik imajo na meniju krajše in daljše kosilo. Jaz sem si izbrala morsko varianto. Za uvod je bila dobra kremna juha (ne spomnim se točno iz česa), za toplo predjed je bila rumena rižota s kozico (odlična!), za glavno pa losos, kuhan v belem vinu z nekim zelenim pirejem. Zelo dobro! Tudi za solato dobijo plus, bila je sveža mešanica zelenih solat, postrežena v priročni posodi. Sladice ni bilo, pa nič hudega. V bližini je itak Domača peka.

Ob zadnjih obiskih je bila hrana v redu, ampak nič posebnega.

Po covidu restavracija ni več odprta.

(zadnji obisk november 2019)

http://www.hotelcubo.com/restavracija-cubo/

Gostilna Pri Koširju

Tacen (domača gostilna, priporočam)

Vsake toliko nas prazni želodci zanesejo tudi h Koširju. Z mislijo na pohane piščance in drugo domačo hrano. Sicer imajo pri Koširju obsežen jedilnik z veliko izbire. In hrana je dobro pripravljena.

Ambient je domač, a ne kičast, tudi zato je uživanje hrane v tem gostišču prijetno. Tudi postrežba je dobra. Oni dan nam je stregla energična mlada kelnerca, pravo veselje je bilo hrano sprejemati od nje. Midva sva si privoščila El Classico (to poimenovanje za nek lokal je sicer enigma spletne strani te gostilne). Pohanega piščanca brez kože, restan krompir, radič/motovilec s fižolom/jajčkom in bučnim oljem, na koncu pa jabolčni štrudl. Sicer so imeli tudi bogat izbor sladic, posebej tort iz kranjske centralne slaščičarne. Kaj več ne bi pisala, kar pojdite tja, ko vas pot zanese pod Šmarno goro.

Ob zadnjem obisku smo sicer vzeli samo pohanega piščanca in restan krompir za s seboj. Oboje je bilo odlično.

(zadnji obisk julija 2023)

http://www.gostilnakosir.si/index.html

Konoba Batelina

(Pula, Ribja konoba, izjemno priporočam)

Popolna večerja. Ne vem, če ni bila to najboljša ribja izkušnja, kar sem jih izkusila kdajkoli. Nasploh. Najbolj kompletna in tudi blizu mojemu okusu po bolj natur hrani.

Edina prepreka je rezervacija. Mizo v tej konobi si je treba rezervirati kar nekaj vnaprej, ne sicer toliko naprej, kot je svoje čase veljalo za  The Fat Duck ali El Bullija, ampak gotovo dva tedna vnaprej, za bolj iskane vikend termine pa verjetno kakšen mesec. In še potem, ko v dobri veri, da imate rezervirano, pridete v restavracijo vašega imena ni v blokcu, kamor zapisujejo rezervacije, se pa kot po čudežu najde mizica z napisom »rezervirano«, ki ti jo prijazno odkažejo. Pomisliš, da bi to lahko bil še en trik, da se čutiš še bolj zadovoljnega, da si dobil mizo in boš tako še bolj spoštoval možnost uživanja v tem gostišču. Sicer pa v konobo pridite z gotovino, kartic namreč ne sprejemajo.

V konobo so nas potegnile dobre ocene in pisanje o tem, da pripravljajo jedi iz lastnega ulova. Da se jedilnik prilagaja temu, »kar tega dne ulovi stari«. In, da imajo na jedilniku tudi preproste jedi, kot so sardelice, brodet in natur pripravljena riba. Prebrali smo tudi, da te pred gostilno pričaka debel maček, ki se je kasneje izkazal za mačko, po imenu »Nova«, ki je pri hiši že sedem let. Ime pa je dobila, ker je bila takrat, ko je prišla k hiši, nova.

Ambient je silno prijeten. Verjetno so preuredili kakšen vikend iz sedemdesetih let. Gre namreč za majhno hišo z nekaj prostori, vrata med njimi pa so ohranjena še tista iz sedemdesetih, kot se jih spominjam pri hišah v Dajli ali Rovinju. V sobi kamin, ki daje prijetno toplino, oprema pa je prijetno domača in diskretna. Na stenah slike z morsko vsebino, name je zrla škrpena z zaokroženimi usti (arrondie). Postrežba izjemo prijetna in dovolj slikovita, da si ob naročilu predstavljaš, kaj bo prišlo predte.

O hrani pa sami presežki. Najprej hladne predjedi, ki so že ob prihodu v konobo svetlo sijale na šanku kuhinje. Belo, srebrna, rdeča svetla vizualna izkušnja, ki je že prihajajočega zavajala v to, da bi poskusil vse. Karpačo morske plošče (to je slovensko ime za iverak), mariniran sardon, srdela na šavor, pašteta iz jeter morskega psa, postrežena z marmeladico, verjetno čebulno, grujeva (hr. ugor) pena s slanimi sardoni, hobotnica s krompirjem, girice z granatnim jabolkom, kuhana palamida s paradižnikom in kuhan gruj. Vse izjemne, izredno okusno servirane, postrežene s popečenim belim kruhom.

Za toplo predjed sva dobila brodet iz rakovic in sip, postrežen s polnozrnato poletno. Zelo dober, naravnega okusa, brez nepotrebnih začinskih dodatkov. Brodet delajo sezonsko, odvisno od ponudbe v morju. Ob drugih letnih časih je v njem bojda več različnih vrst rib.

Za glavno jed sva izbrala škrpeno v teći (teća - (regionalno) niska metalna okrugla kuhinjska posuda za kuhanje kojoj je visina nešto manja od radijusa). Družno sva ugotovila, da najbrž še nisva jedla boljše. Bojda je bila kuhana v malvaziji, Na krožnik pa jo je pospremilo nekaj kolutkov korenčka in kosov čebule.

Na jedilniku so imeli še razne zadeve z jastogi, školjkami, rižote, pašto, škampe na žaru, pa seveda sveže ribe (ki jih je danes ulovil stari) na žaru, v pečici ali teći.

Zdaj pa še k sladicam! Običajno v gostilnah, ki so dobre za ribo ne dobite kaj dosti več od palačink, ali kvečjemu štrudla ali kakšnega hišnega kolača. Tu pa so imeli izbiro skoraj takšno, kot za morske dobrote. Saj ne vem če bom zala vse našteti. Čokoladna torta z nutelino kremo in mandlji, tiramisu s kivijem in še nečim, torta z rikoto, krema iz nevemčesa z ribezljem v kozarčku, pa še nekaj jih je bilo, a sem do danes pozabila. Midva sva naročila tople čokoladne biskvitke s čilijem in canole z rikoto. Božanski.

Zagotovo še prideva, če le uspeva srečati najin čas z rezervacijo.

Ob predzadnjem obisku vse še vedno vrhunsko. In vzdušje še vedno enako prijetno in domačno. Celo lastnika in glavnega chefa smo lahko ves čas opazovali za delovnim pultom odprte kuhinje. Le ena žalostna novica nas je srečala - muce Nove, ki se je običajno motala med nogami na terasi ali tam mirno počivala, ni več.

Ob zadnjem obisku spet vse izjemno. Pri predjedeh vedno dodajo kaj novega, da se lahko rednejši gosti spoprimejo z novimi okusi. Za drugi krožnik smo tokrat naročili testenine s kaneštrelami. odlično prepleteni okusi domače pašte in izluščenih kaneštrel v omaki. Za glavno jed tokrat orada na žaru, ravno prav pečena, da je bila sočna in hkrati prepečena, s hrustljavo skorjico. Zraven blitva s krompirejm, prav takšna kot mora biti. Pri sladicah smo tokrat poleg klasičnih toplih čokoladnih biskvitkov s čilijem še mandljeva torta z belo čokolado in breskov tiramisu. Ne samo pri morski hrani, tudi pri sladicah Batelina zmaga.

Ob še bolj zadnjem obisku spet izjemno. Za predjed ugorjeva pašteta, pašteta morskega psa, inčuni v oljčnem olju z malce paprike, čips iz listove kože s čilijevo omako, karpačo od morskega lista, dimljen cipelj z mletimi semeni, hobotnica v solati, trilje s suho papriko, trilje na šavor (sardel se februarja ne lovi). Za drugi hod izjemen brodet iz sipic in rakcev z listi polnozrnate polente, za gladvno pečena morska žaba in kanoče na žaru, za desert marscarponejeva krema s figami v rdečem vinu. Mmmmmmm.

Obe še bolj zadnjem obisku spet izjemne predjedi. Poleg tistega zgoraj za predjed še tuna z oreščki, in palamida z ne spomnim se s čim. Poleg tistega zgoraj je bil nov brodet iz zavesic od kapesante pa na julienne narezani lignji, prepraženi na žaru, posuti s karamelizirano čebulico. Oboje izjemno.  Sladice spet odlične, na koncu pa še ena biska

(zadnji obisk oktobra 2019)

Santa Lucia

(Portorož, ribja kantina, priporočam)

Slaba stran odlične gostilne v Simonovem zalivu (to ni ta, o kater pišem danes) je ta, da nikoli ne iščemo druge variante. No, prišlo je priporočilo, skupaj s priložnostjo in zavili smo v kantino pri teniških igriščih nasproti Metropola. Ambient, kot so ocenili tudi v tripadviserju, res ni njihova močnejša plat. Sicer lepa oprema, a morda za tip kantine nekoliko prenobel in premalo domača. Nekoliko moteča je tudi slaba razsvetljava, ker luči brlijo bliže stropu kot mizam in difuzija nekoliko zamegljuje pogled na ribje kosti in ostale detajle morskih dobrot. Verjetno je tudi to, da je okoliš del mondenega Portoroža, kjer je težko doseči domačnost. No, sicer so vir domačnosti ljudje, pri tako velikem gostišču, pa jo je težko doseči.

Zdaj pa k hrani. Prava morska. Mešane morske predjedi so bile zelo okusne, razni karpači, paštete, bakala in marinirane ribice, postreženi s popečenim belim kruhom. Edina napaka, te sicer dobre mešanice predjedi je, da so jo deli na rukolo. V nekaterih gostilnah še vedno niso prešli iz navade, ki po moje izvira iz prehoda socializma, ko je v Slovenijo prispela moderna rukola in so jo podlagali pod vsako jed. Rukola mi sicer godi in je odličen dodatek k solatam ali nekaterim jedem, a ne povsod. Saj so dovolj intrinzični okusi morskih dobrot in le brez nepotrebnih dodatkov jih kot take lahko tudi okusimo!

Jedilnik je obsežen, a nam se je že ob vhodu pogled ustavil na ribah na ledu v vitrini. Prihajajoč v gostilno in zaradi ustnega izročila obiskovalcev, ki so že bili tam, smo si sicer zaželeli škarpene v pečici s krompirjem in zelenjavo. A Scarpaene scrofe ni bilo, so pa na ledu ležali nekateri drugi primerki, ki tudi zaradi svoje velikosti najbrž niso bili gojeni. So pa nekatere že malo motno gledale, a našli smo primernega svežega tri kilskega brancina za več oseb in ga naročili pečenega v pečici. Zelo lep pogled na pladenj s primerno zapečeno ribo, obložen z različno zelenjavo v ustreznem razmerju (krompir, bučke, por, jajčevci, češnjev paradižnik). Meso je bilo odlično, kot se za tako debelo ribo spodobi, za moj okus bi lahko bilo za kakšnih pet minut manj pečeno, ostali jedci pa so bili zadovoljni. Ob pogledu na prineseno ribo, kjer se je maščoba že nekoliko strjeno svetlikala v brleči svetlobi luči, pa sem si dejala, da bi jo jaz, seveda, če bi imela gostilno, na mizo prinesla takoj, ko bi jo vzela iz pečice. A suma sumarum, bilo je super.

Sladic tokrat nismo, ker smo imeli doma cel pladenj svežih kolačev, ki smo jih morali pospraviti. Zato smo samo še kavico, h kateri so nam servirali krhke flancate in digestiv na hišo.

Vsekakor pojdite tja, če bosta lačni med Portorožem in Lucijo!

(zadnji obisk december 2014)