Restavracija Evergreen

Smlednik

(restavracija z razgledom na golf, priporočam)

Ko smo prispele na parkirišče te restavracije ob golfu, sem se zavedla, kako dolgo že nisem kolesarila tam mimo. Včasih je bila samo cesta iz Smlednika do Pirnič, nekaj kasneje so tam začeli graditi naselje individualnih hiš, še nekaj kasneje elemente golf igrišča in nato še restavracijo. Njen ambient sem že večkrat ugledala v kakšni reklami, ali pa ko sem listala po spletnih straneh skupine Kaval. Da sem prišla tja na gurmansko doživljanje pa se imam zahvaliti prijateljici, ki je zbrala skupaj dvanajst deklet na večerjo v tednu restavracij. Torej, opis doživetja bo omejen na meni, ki so ga nudili v tem tednu, težko pa povem, kako bi bilo ob srečanju s siceršnjo ponudbo. Vsekakor velja enkrat poskusiti tudi to.

Družba je bila torej izbrana in zato druženje in klepet prijeten, pravzaprav še več kot to, ker deklet nisem videla že nekaj časa in se je medtem zgodilo marsikaj novega. Bilo je veliko snovi za klepet, a to nas ni motilo, da ne bi uživale ob izbrani hrani in pijači. Naj povem še to, da so ob izbranem meniju poleg ponudili še vinski izbor. Z občutkom. Za začetek sem izbrala suho Zlato radgonsko penino, za sredino prav tako suhega Aleksandra Bovina, za konec pa poslastico – sladkega Jamškovega Rumenega muškata.

Za hladno predjed so ponudili mariniran goveji jezik s čebulno marmelado, kot juha je bila na jedilnem listu krompirjeva s hrenom, ki pa smo jo izpustile in se raje predale ajdovim raviolom s šparglji in regratom. Zanimiva kombinacija! Ravioli so bili polnjeni s skuto, vrtni šparglji so bili ponujeni v omaki, regrat pa je bil sveža podlaga jedi. Za glavno jed je bilo moč izbirati med svinjsko ribico v mrežici z espumo praženega krompirja, gomoljčno zelenjavo in lahko omako ter ocvrtim filejem postrvi v bučnem olju na ješprenčkovi rižoti. Jaz sem se odločila za slednje, ker je bil že večer in je z ribo v želodcu potem laže spati. Bilo je slastno, po besedah tistih, ki so uživale v svinjini, pa je bila tudi druga jed odlična. Za desert smo dobili kvartet torte jabolčnega zavitka, jabolčnega sorbeta, piškotnega drobljenca in glaziranega jabolka. Tudi s tem zame pomembnim delom večerje sem bila zadovoljna.

Ambient je prijeten, zaradi lesno kožnega izgleda nekoliko gorski, spominja pa na kakšne alpsko gozdne koče iz ameriških filmov. Svetloba je prijetna in vzdušje romantično, tako da greste tja komot s svojo polovico in se zaljubljeno preko migetajoče sveče spogledujete preko mize. Le natakar tisti večer ni bil najbolj posrečen, a morda je imel slab dan. Vsakomur se to lahko pripeti. Vzdušje si pač ustvarimo sami v nas in z našimi prijatelji za mizo. In to je tisto kar šteje.

(zadnji obisk marec 2015)

https://www.facebook.com/EvergreenKavalGroup

Rifugio Alpino Monte Lussari

Višarje, Italija

(pravljična gorska gostilnica z razgledom, priporočam)

Namenoma nisem zapisala planinski dom, ker gre za bolj za gostilnico namenjeno turistom in smučarjem. Je pa zagotovo nekaj posebnega. V uličici prelepo prenovljenega in vzdrževanega alpskega zaselka Višarje nad Kanalsko dolino. S prelepim razgledom na alpsko krajino povsod naokoli, pa tudi slovenske vršace na jugozahodu pogleda. Vzdušje je torej gorsko romantično, lahko rečemo celo pravljično, ko prispemo tja utrujeni in željni kosila. Ko za vogalom ugledamo čarobno vasico, lično urejeno, s hišami z belo fasado in lesenimi detajli, z raznobarvnimi ljudmi, ki posedajo pred gostilnicami in s čudovito kuliso gora in modrega neba. Kot v sanjah.

Na jedilniku najdemo vse, kar v takšni gostilnici pričakujemo. Za začetek salame, sire, furlanijski pršut San Danielle, raznih juh in enolončnic, za prvi krožnik vse vrste testenin, od špagetov al olio, bolonjeze, po armatriško pa do lazanje, za drugi krožnik razne variante polente z golažem, gobicami ali pa divjačino pa do alpskih klobasic s kislim zeljem in krompirjem. Za na koncu dobite odličen domač štrudelj, tiramisu ali pa sacher torto. Ta slednja, je tudi edina jed, ki je avstrijska. To pišem zato, ker na trip adviserju piše, da v tem planinskem domu najdemo cucino austriaco. Na jedilniku pa najdemo samo za to področje značilne jedi. Trip adviser je itak treba jemati z rezervo. Sicer me je pa presenetil večjezični jedilnik, kjer sem se sprva poleg italijanščine, nemščine in češčine, razveselila tudi slovenščine, a me je že pri prebiranju naziva kakšne tretje jedi to veselje minilo. Očitno so prevajali z gugltranslejtom, ker so bili prevodi resnično neprebavljivi. Tudi nemški. In verjetno tudi češki. Vsaj za slovenščino bi se lahko potrudili, saj tod živijo tudi Slovenci. Celo na višarski uličici sem slišala ta naš lep jezik, ko sta se dve lastnici lokalov pogovarjali preko poti medtem, ko sta odstranjevali sneg.

Pa pojdimo nazaj k zaključku kosilca. Odličen makjato in kapučino in pa seveda, to česar na italijanskih smučiščih ne smemo spustiti, bombardino.

(zadnji obisk februar 2015)

http://www.rifugioalpinomontelussari.it/

Cubo Hotel

restavracije ni več

Ljubljana

(mestna restavracija)

Kar nekaj časa sem skoraj vsak dan v času kosila hodila mimo črne table na pročelju Hotela Cubo, kjer je bil s kredo vabljivo zapisan meni za tisti dan. Ne vem, zakaj me ni nikoli potegnilo notri. Morda zato, ker restavracije ni videti z ulice, skozi okno lahko ugledamo le hotelski lobi z recepcijo v hladnih sivih barvah. Prejšnji teden pa je naneslo, da smo načrtno zavili tja. Restavracija je v prvem nadstropju, asketsko, a okusno opremljena, z lepimi pogledi skozi okna stare meščanske hiše. Strežba primerno prijazna. Vsak delovnik imajo na meniju krajše in daljše kosilo. Jaz sem si izbrala morsko varianto. Za uvod je bila dobra kremna juha (ne spomnim se točno iz česa), za toplo predjed je bila rumena rižota s kozico (odlična!), za glavno pa losos, kuhan v belem vinu z nekim zelenim pirejem. Zelo dobro! Tudi za solato dobijo plus, bila je sveža mešanica zelenih solat, postrežena v priročni posodi. Sladice ni bilo, pa nič hudega. V bližini je itak Domača peka.

Ob zadnjih obiskih je bila hrana v redu, ampak nič posebnega.

Po covidu restavracija ni več odprta.

(zadnji obisk november 2019)

http://www.hotelcubo.com/restavracija-cubo/

Gostilna Pri Koširju

Tacen (domača gostilna, priporočam)

Vsake toliko nas prazni želodci zanesejo tudi h Koširju. Z mislijo na pohane piščance in drugo domačo hrano. Sicer imajo pri Koširju obsežen jedilnik z veliko izbire. In hrana je dobro pripravljena.

Ambient je domač, a ne kičast, tudi zato je uživanje hrane v tem gostišču prijetno. Tudi postrežba je dobra. Oni dan nam je stregla energična mlada kelnerca, pravo veselje je bilo hrano sprejemati od nje. Midva sva si privoščila El Classico (to poimenovanje za nek lokal je sicer enigma spletne strani te gostilne). Pohanega piščanca brez kože, restan krompir, radič/motovilec s fižolom/jajčkom in bučnim oljem, na koncu pa jabolčni štrudl. Sicer so imeli tudi bogat izbor sladic, posebej tort iz kranjske centralne slaščičarne. Kaj več ne bi pisala, kar pojdite tja, ko vas pot zanese pod Šmarno goro.

Ob zadnjem obisku smo sicer vzeli samo pohanega piščanca in restan krompir za s seboj. Oboje je bilo odlično.

(zadnji obisk julija 2023)

http://www.gostilnakosir.si/index.html

Konoba Batelina

(Pula, Ribja konoba, izjemno priporočam)

Popolna večerja. Ne vem, če ni bila to najboljša ribja izkušnja, kar sem jih izkusila kdajkoli. Nasploh. Najbolj kompletna in tudi blizu mojemu okusu po bolj natur hrani.

Edina prepreka je rezervacija. Mizo v tej konobi si je treba rezervirati kar nekaj vnaprej, ne sicer toliko naprej, kot je svoje čase veljalo za  The Fat Duck ali El Bullija, ampak gotovo dva tedna vnaprej, za bolj iskane vikend termine pa verjetno kakšen mesec. In še potem, ko v dobri veri, da imate rezervirano, pridete v restavracijo vašega imena ni v blokcu, kamor zapisujejo rezervacije, se pa kot po čudežu najde mizica z napisom »rezervirano«, ki ti jo prijazno odkažejo. Pomisliš, da bi to lahko bil še en trik, da se čutiš še bolj zadovoljnega, da si dobil mizo in boš tako še bolj spoštoval možnost uživanja v tem gostišču. Sicer pa v konobo pridite z gotovino, kartic namreč ne sprejemajo.

V konobo so nas potegnile dobre ocene in pisanje o tem, da pripravljajo jedi iz lastnega ulova. Da se jedilnik prilagaja temu, »kar tega dne ulovi stari«. In, da imajo na jedilniku tudi preproste jedi, kot so sardelice, brodet in natur pripravljena riba. Prebrali smo tudi, da te pred gostilno pričaka debel maček, ki se je kasneje izkazal za mačko, po imenu »Nova«, ki je pri hiši že sedem let. Ime pa je dobila, ker je bila takrat, ko je prišla k hiši, nova.

Ambient je silno prijeten. Verjetno so preuredili kakšen vikend iz sedemdesetih let. Gre namreč za majhno hišo z nekaj prostori, vrata med njimi pa so ohranjena še tista iz sedemdesetih, kot se jih spominjam pri hišah v Dajli ali Rovinju. V sobi kamin, ki daje prijetno toplino, oprema pa je prijetno domača in diskretna. Na stenah slike z morsko vsebino, name je zrla škrpena z zaokroženimi usti (arrondie). Postrežba izjemo prijetna in dovolj slikovita, da si ob naročilu predstavljaš, kaj bo prišlo predte.

O hrani pa sami presežki. Najprej hladne predjedi, ki so že ob prihodu v konobo svetlo sijale na šanku kuhinje. Belo, srebrna, rdeča svetla vizualna izkušnja, ki je že prihajajočega zavajala v to, da bi poskusil vse. Karpačo morske plošče (to je slovensko ime za iverak), mariniran sardon, srdela na šavor, pašteta iz jeter morskega psa, postrežena z marmeladico, verjetno čebulno, grujeva (hr. ugor) pena s slanimi sardoni, hobotnica s krompirjem, girice z granatnim jabolkom, kuhana palamida s paradižnikom in kuhan gruj. Vse izjemne, izredno okusno servirane, postrežene s popečenim belim kruhom.

Za toplo predjed sva dobila brodet iz rakovic in sip, postrežen s polnozrnato poletno. Zelo dober, naravnega okusa, brez nepotrebnih začinskih dodatkov. Brodet delajo sezonsko, odvisno od ponudbe v morju. Ob drugih letnih časih je v njem bojda več različnih vrst rib.

Za glavno jed sva izbrala škrpeno v teći (teća - (regionalno) niska metalna okrugla kuhinjska posuda za kuhanje kojoj je visina nešto manja od radijusa). Družno sva ugotovila, da najbrž še nisva jedla boljše. Bojda je bila kuhana v malvaziji, Na krožnik pa jo je pospremilo nekaj kolutkov korenčka in kosov čebule.

Na jedilniku so imeli še razne zadeve z jastogi, školjkami, rižote, pašto, škampe na žaru, pa seveda sveže ribe (ki jih je danes ulovil stari) na žaru, v pečici ali teći.

Zdaj pa še k sladicam! Običajno v gostilnah, ki so dobre za ribo ne dobite kaj dosti več od palačink, ali kvečjemu štrudla ali kakšnega hišnega kolača. Tu pa so imeli izbiro skoraj takšno, kot za morske dobrote. Saj ne vem če bom zala vse našteti. Čokoladna torta z nutelino kremo in mandlji, tiramisu s kivijem in še nečim, torta z rikoto, krema iz nevemčesa z ribezljem v kozarčku, pa še nekaj jih je bilo, a sem do danes pozabila. Midva sva naročila tople čokoladne biskvitke s čilijem in canole z rikoto. Božanski.

Zagotovo še prideva, če le uspeva srečati najin čas z rezervacijo.

Ob predzadnjem obisku vse še vedno vrhunsko. In vzdušje še vedno enako prijetno in domačno. Celo lastnika in glavnega chefa smo lahko ves čas opazovali za delovnim pultom odprte kuhinje. Le ena žalostna novica nas je srečala - muce Nove, ki se je običajno motala med nogami na terasi ali tam mirno počivala, ni več.

Ob zadnjem obisku spet vse izjemno. Pri predjedeh vedno dodajo kaj novega, da se lahko rednejši gosti spoprimejo z novimi okusi. Za drugi krožnik smo tokrat naročili testenine s kaneštrelami. odlično prepleteni okusi domače pašte in izluščenih kaneštrel v omaki. Za glavno jed tokrat orada na žaru, ravno prav pečena, da je bila sočna in hkrati prepečena, s hrustljavo skorjico. Zraven blitva s krompirejm, prav takšna kot mora biti. Pri sladicah smo tokrat poleg klasičnih toplih čokoladnih biskvitkov s čilijem še mandljeva torta z belo čokolado in breskov tiramisu. Ne samo pri morski hrani, tudi pri sladicah Batelina zmaga.

Ob še bolj zadnjem obisku spet izjemno. Za predjed ugorjeva pašteta, pašteta morskega psa, inčuni v oljčnem olju z malce paprike, čips iz listove kože s čilijevo omako, karpačo od morskega lista, dimljen cipelj z mletimi semeni, hobotnica v solati, trilje s suho papriko, trilje na šavor (sardel se februarja ne lovi). Za drugi hod izjemen brodet iz sipic in rakcev z listi polnozrnate polente, za gladvno pečena morska žaba in kanoče na žaru, za desert marscarponejeva krema s figami v rdečem vinu. Mmmmmmm.

Obe še bolj zadnjem obisku spet izjemne predjedi. Poleg tistega zgoraj za predjed še tuna z oreščki, in palamida z ne spomnim se s čim. Poleg tistega zgoraj je bil nov brodet iz zavesic od kapesante pa na julienne narezani lignji, prepraženi na žaru, posuti s karamelizirano čebulico. Oboje izjemno.  Sladice spet odlične, na koncu pa še ena biska

(zadnji obisk oktobra 2019)