Vila Velebita

Silba (dalmatinska domača kuhinja, priporočam)

Restavracije na Silbi lahko preštejete na prste ene roke. Kakšne dve ali tri pa se splača ponovno obiskati. Med njimi je tudi Vila Velebita, ki je v samem centru, poleg glavne cerkve. Ambient je prijeten, običajno pridemo zvečer, ko postavijo na mize sveže, lahen vetrič pa objame gola ramena. Prija po vročem dnevu. Zadnje leto so napredovali tudi v opremi zunanjega dela lokala. Kovinske mize in stole so zamenjali rustikalni leseni, ki naredijo vzdušje bolj domače in okusno. Zamenjali so tudi prej nemogočo pergolo. Skratka, bolje je urejeno kot pred časom. To se pozna tudi pri številu gostov, čeprav je hrana vedno bila dobra. Očitno ambient naredi svoje pri turistih. Mi vanjo zahajamo že več let. Vračamo se zaradi jedi, ki so nam pogodu prav v tej gostilni. Hobotnica v solati s toplim krompirjem, crna riža, škampi, golaž z lignji in krompirjem. Tudi ribo pripravijo korektno, a na to morsko poslastico se običajno odpravimo v drugo konobo, kjer je pač boljša. Edino tu se lahko na Silbi dobi tudi rožato. Čeprav je na jedilniku, je vedno nimajo, kakšne dvakrat pa smo jo tudi že okusili. Odlična.

(zadnji obisk avgust 2013)

http://www.silba.net/vila-velebita/

Gostilna za gradom

Semedela (mediteransko kulinarično doživetje, zelo priporočam)

Ne vem zakaj sem se prav danes spomnila tele gostilne, vsekakor pa sem do nje imela še dolg za opis. Prvikrat sva tja prišla, ko sta to gostilno za skupno družabno in kulinarično doživetje izbrala najina prijatelja. Čeprav sta bila že večkrat tam, smo jo nekaj časa iskali po semedelskih ovinkih. Najprej zelo prijazen sprejem, nato namestitev v zelo prijetnem ambientu gostilne. Svetal prostor, ravno prav opremljen, z razgledom iz semedelskega griča. Strinjam se z nekoč prebrano gurmansko oceno, da je prvi del kulinaričnega doživetja verbalen. Gospod Darko občutkom, z zgodbami o načinu pridobivanja živil, s slikovitimi poimenovanji predstavi tistodnevni jedilnik. Od predjedi, preko glavne do deserta. Najteže se je bilo odločiti, kaj izločiti in kaj naročiti. Težko se spomnim kakšne jedi posebej, ker so bile vedno drugačne, sicer pa izjemno pripravljene, s pravo mero vsega in v čudovitih kombinacijah. Spominjam se edinole, da so bile sestavine vedno regionalno lokalne, sezonske in sveže (žive). Zato vam lahko samo priporočim, da pojdite tja (še prej se naročite) in se prepustite vodstvu gostitelja.

(zadnji obisk poleti 2010)

http://www.zagradom.com/

Konoba Vorichi

Orihi (malo modernejša konoba)

V Orihe sva se napotila po tem, ko sva dobila za brisalci letak z vabilom in sva nek večer iskala novo kulinarično dogodivščino. Letak je obljubljal domačo istrsko kuhinjo, pa tudi slike na njem so kazale na nekaj podobnega agriturizmu. Zato sva se v  mislih pripravila na kakšne domače istrske testenine z golažem ali pa kaj podobnega kot običajno ponujajo turistične kmetije. Konoba je povsem nova, zato še ni bila ocenjena niti v najnovejšem vodiču Istra gourmet. Že ko sva se po cesti pripeljala v Orihe, se je od daleč videlo osvetljeno pritlično hišico. Ugibala sva, da bi to lahko bilo to. In res smerokazi so naju po zavitih uličicah tega naselja pripeljala do tja. Konoba je bila skoraj polna, zato je bilo dobro, da sva mizo rezervirala vnaprej. Mize so bile postavljene na terasi pod nadstreškom, ki se je odpirala neposredno na polja in vinograde. Preproste lesene klopi z malo dekoracije na mizah. Še kar okusno. Tudi bližnji vinograd in nekaj dreves je bilo diskretno osvetljenih z lučmi. Romantično. In prijetno za poletni večer, ko se je po celodnevni pripeki nekoliko ohladilo tudi z lahnim večernim vetričem, ki je objemal ramena. Postregla nas je prijetna in prijazna gospodična. Jedilni list je obetal veliko. Nekaj domačih jedi centralne Istre, nekaj morskih, kakšna tudi bolj internacionalno sofisticirana. Morskih se nisva lotila, ker konoba ni izgledala, da bi bila specializirana za tovrstno hrano, pa tudi na sosednji mizi sva videla porcijske brancine, verjetno gojene. Na jedilnem listu je bilo še nekaj domačih testenin z različnimi omakami, piščanec, pa tudi biftek. Odločila sva se, eden za domače fuže z golažem (ki sva jih že vse popoldne imela v mislih), drugi za biftek z zelenim poprom (internacionalno). Fuži niso bili domače izdelave, domači so običajno nekoliko bolj čvrsti in ne tako uniformirano pravilnih oblik. Sicer je bila jed povsem korektna. Ni pa bilo kakšnih presežkov. Enako velja za biftek, ki se ni mogel primerjati s tistim v Buščini. Na sosednjo mizo so prinesli pol pečenega piščanca, vendar me videz ni očaral. Zraven jedi nudijo pomfri, ne pa kakšnega domačega krompirčka kot v pravih domačih gostilnah. Tudi pri ribah z žara. Fish and chips. Za desert se dobi bolj moderne sladice - tiramisu, panakoto, vnaprej spečene palačinke z nutelo. Sveže pečenih palačink s še hrustljavim robom z domačo marmelado nimajo. Na koncu, ob računu pa dobite še likerček "kuća časti".

Torej, če želite romantičen večer v prijetnem ambientu se kar odpravite tja. Pršut in sir za predjed sta izgledala povsem korektno, tudi testenine so bile na ravni večine istrskih konob. Če ne boste pričakovali avtentičnih domačih jedi, boste povsem zadovoljni. 

(zadnji obisk avgust 2013)

https://hr-hr.facebook.com/konoba.vorichi.3

Puli Pineta

Žminj (istrska konoba, zelo priporočam)

Konobo sva zasledila v vodiču Istra gourmet šele letos. V rangu konob je imela dva kuharčka, kar pomeni, da so jo ocenili odlično (v Istri ni prav veliko takšnih). Mislim, da je prejšnja leta ni bilo in zato sva mislila, da je nova. Pa ni. Tam, v bližini Žminja, je že od leta 2008. V tej vročini sva kar nekaj dni rabila, da sva se ob prvem mraku zares odpravila tja. Že prihod je bil romantičen. Polje sredi Istre, nekaj posejanih hiš, osvetljenih z rumeno svetlobo. Zvezdnato nebo, črički in čuk na bližnjem drevesu. Boječ progast maček je pobegnil na bližnjo njivo in zvedavo pogledoval proti nama. Nekaj avtomobilov je bilo že parkiranih. Kar tam na makadamu ob poti. Konoba je zelo prijetno opremljena. Zunaj pod nadstreškom s kamnitimi stebri, oljkami in drugim mediteranskim zelenjem. Znotraj z obveznim kaminom za pripravo istrskih specialitet. Povsod nekaj kosov starega ali pa vsaj postaranega pohištva. Prijetno in neizumetničeno. Gospodinja tudi. Prijetna in naravna. Dober znak je bilo tudi sosednje omizje, kjer je močnejši gurman razlagal nadrobnosti istrskih specialitet. Pri vsakem hodu nekaj posebnega. Sir, pršut, neke vrste tatarec, polenta s skuto in še nečim, domače testenine, škarup…, potem pa sva že odšla. Vse so do konca pospravili (s kruhom pomazali). Midva nisva bila tako lačna in sva si iz na listu natipkanega jedilnika izbrala telečji hrbet, krompir in solato. Že ko je naročeno prišlo na mizo, je bilo odličnega videza. Sveže, naravnih barv, brez nepotrebnih okraskov. Kakšen šele je bil užitek, ko so grižljaji končali v ustih. Telečji hrbet ni bil pripravljen kot kakšen zrezek v kakšni moknati omaki, kot je to v Istri dostikrat običaj. Bil je spečen na hitro, v kosu, in potem narezan na trakove (nekateri bi temu fancy rekli tagliatta). Zunaj zapečeno, znotraj rožnato. In odličnega okusa. Krompirček je bil spečen v takšnih rezinah in obogaten z mediteranskimi zelišči. Ne preveč na gosto, ravno prav, da si vsake toliko okusil rožmarin, timijan ali pa kaj drugega. Solata je bila sveže pripravljena hrustljava zelena z dehtečim sladkim paradižnikom. Poleg sva pila domač merlot teran. Ravno pravšnjega okusa, rahlo žameten z močjo terana. Sladico imajo samo eno. Skuto (škuto) z medom in sladoledom. Glede na moj orto okus pri sladicah sem za vsak primer vprašala, če imajo še kaj. Potem pa sem negotovo naročila to. Negotovost ni bila na mestu. Domača rahla skuta blagega okusa, z malo medu in orehovim Ledovim sladoledom. Izjemna kombinacija.

Odkrila sva biser sredi Istre. Prideva še.

Ponovno 2021.

H Puli Pineta greva vsake toliko in nikoli ne razočara. Tudi tokrat ni. Biftek s krompirčkom, njoki z gobami, solata. In skuta z medom in orehi. Vedno odlično. Le škoda, da v vseh teh letih niso malo sodali na meni. Včasih bi človek poskusil še kakšno novo dobroto.

Nas je pa ob tem obisku doletela žalostna novica, da je lani proti koncu leta umrl lastnik in duša konobe Pino Kuhar. Še vedno bomo mislili nanj vsakoč, ko bomo obiskali gostilno, ki jo sedaj vodi njegova snaha.

Ob obiskih v 2022 je konoba še vedno na enaki ravni kakovosti. Vedno se z veseljem vrnemo.

(zadnji obisk septembra 2022)

http://www.jutarnji.hr/dobrahrana/vodici/recenzija-puli-pineta-zminj/3537215/

Pizzeria Grimani

Svetvinčenat (pizzeria, priporočam)

V Svetvinčentu sta dve pizzeriji. Na majhnem območju kar dve. In obedve dobri. S krušno pečjo. Edina slaba stran je, da teh peči ne zakurijo pred četrto popoldan in za kosilo pizze ni moč dobiti. Se pač prilagodiš njihovemu tajmingu in prideš zvečer. Saj to ni najhuje, ali ne?

Ta je od obeh zagotovo v bolj romantičnem okolju. V senci kaštela Grimani, pri cerkvi, na renesančnem trgu z loggio in privzdignjenim vodnjakom. Kot na trgu 1. maja v Piranu, kjer sicer ni pizzerije ampak pršut v avtentičen okolju. Skratka ambient je enkraten, na trgu pod zvezdami (morda bi lahko nekaj naredili z nekoliko več občutka za vrtno pohištvo), ali znotraj v renesančni hiški na robu trga. Pizza je odlična, takšna z ravno prav zapečenim robom. Takšnim, kot lahko pride samo iz krušne peči, ponekod bolj izbočenim žepkom zraka in tam bolj temno zapečenim. Pri ponujenih vrstah pizz je obloge ravno prav. Da ni presuha in ne premokra. Pri zadnjem obisku sem si naročeno pizzo nekoliko preveč obložila in je bila celo nekoliko presočna. Mea culpa. Nudijo namreč pizzo Grimani, kjer si lahko za 40 kun sestaviš oblogo po svojem okusu. V mislih sem si sestavila idealno kombinacijo sestavin, a je bilo verjetno nekoliko preveč. Ker kuhar ni bil niti varčen, niti ni zmanjšal količine posamezne sestavine zaradi njih števila. Ampak, kljub temu, je bila odlična. Posebej v kombinaciji z vrčkom hladnega piva.

Ponovno 2021.

V to picerijo gremo skoraj vsakič, ko smo tu. Vedno je odlična in vedno je navdihujoč ambient beneško renesančnega trga. Še posebej, ker ni izumetničen, kot v nekaterih lokalih ob obali.

(zadnji obisk maj 2022)

https://www.facebook.com/pages/Pizzeria-Grimani/297100137008526

Gostilnica in pizzerija Kaval

Brod (Toskanska kuhinja, priporočam)

Kaval se je v vseh teh letih že kar udomačil na Brodu. Na začetku je bil, v takrat še ne tako bogati ljubljanski ponudbi gostilnic z italijansko obarvano kuhinjo, kar nekaj posebnega. In tja smo hodili, če smo želeli doživeti srečanje v prijetnem ambientu in ob dobri hrani. V vseh teh letih obstoja se še vedno trudijo z vsem kar pritiče gostilni, ki živi. Z vedno svežo ponudbo in majhnimi detajli, ki naredijo doživetje prijetno. Še vedno imajo namreč polno, tudi avgusta v času kosila sredi vročinskega vala. Če grem v Ljubljani kam na pašto, grem v Asa ali pa sem. In danes, ko sem imela dan pospravljanja in bila sama doma, sem si rekla, zakaj pa si ne bi privoščila ene pašte v solo. Prav fajn je včasih zaiti v kakšno gostilno sam. Laže opazuješ okolico in se posvetiš hrani. Slaba stran pa je, da ti, ker nimaš sogovornika, na uho pridejo pogovori s sosednjih miz, ki jih nekako ne moreš utišati, če jih ne prekrije žuborenje pogovorov ostalih jedcev v gostilni. Torej v Kavalu si običajno privoščimo pašto, rižoto, pizzo ali pa kakšno drugo po toskansko pripravljeno jed. Florentinca, tagliatto, pa tudi ribico pripravijo. Za sladico se vedno dobi kaj dobrega, posebej okusne so tortice. Ob delovnikih imajo tudi ponudbo kosil, vsakokrat pa ob karti jedi dobiš tudi list s sezonskimi jedmi, vabljivo opisanimi z vsemi naštetimi sestavinami. Tako se danes nisem mogla odločiti med domačimi širokimi rezanci z omako iz lisičk, gamberov, pora, belega vina in med podobno, le da je bila namesti gamberov bela riba in še češnjevi paradižniki. Odločila sem se za slednjo, čeprav mi je bilo kasneje nekoliko žal. Koščki ribe so imeli še kožo, kar k takšni obliki priprave ribe ne gre. Koža pusti v tem primeru neko banalno sled, ki pokvari celoten spoj okusov. Pa še za odtenek preslano je bilo. Jedi je bolje soliti manj, vsak jedec si lahko doda kanček po svojem okusu. Bolje bi bilo z nekoliko sladkastim okusom gamberov. So pa bili domači rezanci odlični. Prava čvrstost, ki je jedi dala dobro oporo za izražanje okusa.

Naj vas ne zmoti bolj kritična presoja kakšne sestavine jedi. Da ne bo pomote, Kavala še vedno priporočam zaradi vsega kar se tam dobi, posebnega vzdušja in zelo prijetnega ambienta.

(zadnji obisk avgust 2013)

http://www.kaval-group.si/GOSTILNICA_KAVAL,,gostilnica.htm