Konoba Vorichi

Orihi (malo modernejša konoba)

V Orihe sva se napotila po tem, ko sva dobila za brisalci letak z vabilom in sva nek večer iskala novo kulinarično dogodivščino. Letak je obljubljal domačo istrsko kuhinjo, pa tudi slike na njem so kazale na nekaj podobnega agriturizmu. Zato sva se v  mislih pripravila na kakšne domače istrske testenine z golažem ali pa kaj podobnega kot običajno ponujajo turistične kmetije. Konoba je povsem nova, zato še ni bila ocenjena niti v najnovejšem vodiču Istra gourmet. Že ko sva se po cesti pripeljala v Orihe, se je od daleč videlo osvetljeno pritlično hišico. Ugibala sva, da bi to lahko bilo to. In res smerokazi so naju po zavitih uličicah tega naselja pripeljala do tja. Konoba je bila skoraj polna, zato je bilo dobro, da sva mizo rezervirala vnaprej. Mize so bile postavljene na terasi pod nadstreškom, ki se je odpirala neposredno na polja in vinograde. Preproste lesene klopi z malo dekoracije na mizah. Še kar okusno. Tudi bližnji vinograd in nekaj dreves je bilo diskretno osvetljenih z lučmi. Romantično. In prijetno za poletni večer, ko se je po celodnevni pripeki nekoliko ohladilo tudi z lahnim večernim vetričem, ki je objemal ramena. Postregla nas je prijetna in prijazna gospodična. Jedilni list je obetal veliko. Nekaj domačih jedi centralne Istre, nekaj morskih, kakšna tudi bolj internacionalno sofisticirana. Morskih se nisva lotila, ker konoba ni izgledala, da bi bila specializirana za tovrstno hrano, pa tudi na sosednji mizi sva videla porcijske brancine, verjetno gojene. Na jedilnem listu je bilo še nekaj domačih testenin z različnimi omakami, piščanec, pa tudi biftek. Odločila sva se, eden za domače fuže z golažem (ki sva jih že vse popoldne imela v mislih), drugi za biftek z zelenim poprom (internacionalno). Fuži niso bili domače izdelave, domači so običajno nekoliko bolj čvrsti in ne tako uniformirano pravilnih oblik. Sicer je bila jed povsem korektna. Ni pa bilo kakšnih presežkov. Enako velja za biftek, ki se ni mogel primerjati s tistim v Buščini. Na sosednjo mizo so prinesli pol pečenega piščanca, vendar me videz ni očaral. Zraven jedi nudijo pomfri, ne pa kakšnega domačega krompirčka kot v pravih domačih gostilnah. Tudi pri ribah z žara. Fish and chips. Za desert se dobi bolj moderne sladice - tiramisu, panakoto, vnaprej spečene palačinke z nutelo. Sveže pečenih palačink s še hrustljavim robom z domačo marmelado nimajo. Na koncu, ob računu pa dobite še likerček "kuća časti".

Torej, če želite romantičen večer v prijetnem ambientu se kar odpravite tja. Pršut in sir za predjed sta izgledala povsem korektno, tudi testenine so bile na ravni večine istrskih konob. Če ne boste pričakovali avtentičnih domačih jedi, boste povsem zadovoljni. 

(zadnji obisk avgust 2013)

https://hr-hr.facebook.com/konoba.vorichi.3