Konobo sva zasledila v vodiču Istra gourmet šele
letos. V rangu konob je imela dva kuharčka, kar pomeni, da so jo ocenili
odlično (v Istri ni prav veliko takšnih). Mislim, da je prejšnja leta ni bilo
in zato sva mislila, da je nova. Pa ni. Tam, v bližini Žminja, je že od leta
2008. V tej vročini sva kar nekaj dni rabila, da sva se ob prvem mraku zares
odpravila tja. Že prihod je bil romantičen. Polje sredi Istre, nekaj posejanih
hiš, osvetljenih z rumeno svetlobo. Zvezdnato nebo, črički in čuk na bližnjem
drevesu. Boječ progast maček je pobegnil na bližnjo njivo in zvedavo pogledoval
proti nama. Nekaj avtomobilov je bilo že parkiranih. Kar tam na makadamu ob
poti. Konoba je zelo prijetno opremljena. Zunaj pod nadstreškom s kamnitimi
stebri, oljkami in drugim mediteranskim zelenjem. Znotraj z obveznim kaminom za
pripravo istrskih specialitet. Povsod nekaj kosov starega ali pa vsaj
postaranega pohištva. Prijetno in neizumetničeno. Gospodinja tudi. Prijetna in
naravna. Dober znak je bilo tudi sosednje omizje, kjer je močnejši gurman
razlagal nadrobnosti istrskih specialitet. Pri vsakem hodu nekaj posebnega.
Sir, pršut, neke vrste tatarec, polenta s skuto in še nečim, domače testenine, škarup…, potem pa sva že odšla. Vse so do konca pospravili (s kruhom pomazali). Midva
nisva bila tako lačna in sva si iz na listu natipkanega jedilnika izbrala
telečji hrbet, krompir in solato. Že ko je naročeno prišlo na mizo, je bilo
odličnega videza. Sveže, naravnih barv, brez nepotrebnih okraskov. Kakšen šele
je bil užitek, ko so grižljaji končali v ustih. Telečji hrbet ni bil
pripravljen kot kakšen zrezek v kakšni moknati omaki, kot je to v Istri
dostikrat običaj. Bil je spečen na hitro, v kosu, in potem narezan na trakove
(nekateri bi temu fancy rekli tagliatta). Zunaj zapečeno, znotraj rožnato. In
odličnega okusa. Krompirček je bil spečen v takšnih rezinah in obogaten z
mediteranskimi zelišči. Ne preveč na gosto, ravno prav, da si vsake toliko
okusil rožmarin, timijan ali pa kaj drugega. Solata je bila sveže pripravljena hrustljava
zelena z dehtečim sladkim paradižnikom. Poleg sva pila domač merlot teran.
Ravno pravšnjega okusa, rahlo žameten z močjo terana. Sladico imajo samo eno.
Skuto (škuto) z medom in sladoledom. Glede na moj orto okus pri sladicah sem za
vsak primer vprašala, če imajo še kaj. Potem pa sem negotovo naročila to.
Negotovost ni bila na mestu. Domača rahla skuta blagega okusa, z malo medu in
orehovim Ledovim sladoledom. Izjemna kombinacija.
Odkrila sva biser sredi Istre. Prideva še.
H Puli Pineta greva vsake toliko in nikoli ne razočara. Tudi tokrat ni. Biftek s krompirčkom, njoki z gobami, solata. In skuta z medom in orehi. Vedno odlično. Le škoda, da v vseh teh letih niso malo sodali na meni. Včasih bi človek poskusil še kakšno novo dobroto.
Nas je pa ob tem obisku doletela žalostna novica, da je lani proti koncu leta umrl lastnik in duša konobe Pino Kuhar. Še vedno bomo mislili nanj vsakoč, ko bomo obiskali gostilno, ki jo sedaj vodi njegova snaha.
Ob obiskih v 2022 je konoba še vedno na enaki ravni kakovosti. Vedno se z veseljem vrnemo.
(zadnji obisk septembra 2022)
http://www.jutarnji.hr/dobrahrana/vodici/recenzija-puli-pineta-zminj/3537215/
Ni komentarjev:
Objavite komentar