Schnitzelwirt

(Dunaj, gostilna z dunajskimi šnicli, priporočam za to priložnost)

So mi priporočili tole dunajsko gostilno. Ki je nekaj posebnega zaradi vrveža v njej, posebnega natakarja, precej domačnega vzdušja. Polna gostov, mizo je težko dobiti brez rezervacije. Imajo sicer neko osnovno izbiro na meniju, a skoraj vsak pride tja na Wienerschnitzel. Še dobro, da sva naročila samo eno porcijo in eno solato in en pomfri. Prispela sta dva velika šnicla, tako velika, da sva komaj pojedla vsak svojega. In, čeprav najedena, se nisva mogla upreti sladici. Prva izbira je bila palačinka z makom, notri polnjena s slivovo marmelado in obilo smetane ob strani. Nisva pa se zaradi prevelike porcije odločila za cesarski šmorn, ki sva ga videla na sosednji mizi. Tega pa res ne bi zmogla.

Skratka, če se želite dobro najesti, pojdite v Schnitzelwirt. Je tudi cenovno ugodno.

https://www.schnitzelwirt.co.at/

(zadnji obisk novembra 2022)

Salm Bräu

(Dunaj, pivnica, priporočam za to priložnost)

Poleg Dunajskega šnicla je na Dunaju nujno poskusiti kakšne klobasice. Če ne na kakšnem štantu, pa v pivnici. Imela sva srečo, da sva dobila prosto mizo kljub temu, da nisva prej rezervirala. Velika pivnica, pravzaprav že manjša industrija z veliko natakarji in posebnim sistemom strežbe. Na sosednjih mizah so v glavnem naročevali krače, midva pa sva si poleg piva zaželela različne klobasice. Bele in dunajske, vsake s svojo prilogo in hrustljajočimi bavarskimi prestami in kajzericami zraven. Na koncu sva si privoščila še en jabolčni štrudelj in enega skutnega z vročo vaniljevo omako.

Če želite v klasično pivnico vsekakor priporočam.

https://salmbraeu.com/en/welcome-to-salm-braeu-br-span-class-smaller-brewery-destillery-and-restaurantspan/

(zadnji obisk novembra 2022)

L' Amour du Pain

(Dunaj, pekarna, zelo priporočam)

Če ste na Dunaju nekje v okrožju Mariahilf, vam ne bo žal, če na zajtrk ali ob kakšni drugi priložnosti zavijete v tole francosko pekarno. Izjemno dober po domače spečen kruh in drugo pecivo. Na voljo je tudi nekaj mizic, kjer lahko v miru spijete jutranjo kavo in pojeste francoski rogljiček ali kakšno drugo pecivo.

(Zadnji obisk novembra 2022)

https://www.lamourdupain.at/

Pekarna Ana

 (Ljubljana, pekarna, priporočam)

Sem se odločila dodati v blog tudi nekaj domačih pekarn, ki sem jih obiskala zadnje čase. Med njimi je tudi nova blagovne znamke Ane Roš. 

Bageta je bila izjemna, pirin polnozrnat hlebec za moj okus nekoliko prekisel, za Johnovega pa preveč črno zapečen (slednje mene ni motilo). Poskusila sva tudi neke vrste jabolčne zavitke, bolj podobne mafinom iz listnatega testa z jabolčnim polnilom. Bili so dobri, nekaj posebnega. Tudi cimetovi polžki so bili dobri. Obe sladici sta bili dovolj veliki za dva.

Butični pekarni primerno so cene pekovskih izdelkov nekoliko višje.

(Zadnji obisk novembra 2022)

https://www.instagram.com/pekarnaana/

Morski val

(Izola, primorska okrepčevalnica, priporočam)

Ob mandraču v Izoli, blizu hotela Marina. Domačna gostilna z dovolj prostora zunaj, da se najde kakšno prosto mesto. Napisala sem primorska in ne morska, ker imajo na jedilniku zelo raznolike jedi, od morskih, mesnih, pa vse do pizz, ki tudi izgledajo dobro. Nemški turisti pridejo na primer na mesno ploščo s pomfrijem in pivom. Mi pa pridemo na lignje, ribico ali kakšno pašto. Vse je odlično. Še bomo zavili tja.

(zadnji obisk novembra 2022)

https://morski-val.si/SLO/index

Piccola

(Ljubljana, pizzerija, priporočam)

Bogate pice, domiselno postrežene na lesenih deskah. Za nas, ki imamo malo manjše želodčke, je dovolj ena za dva. Dober izbor piva (Reservoir dogs Single blondie).

Tudi kavo dobro skuhajo, da o odličnem tiramisuju ne govorimo.

Spletne strani nisem našla, picerijo pa najdete na Gornjem trgu tam, kjer je bila včasih gostilna Pri Amerikancu.

(zadnji obisk novembra 2022)

Punto Caldo di Bretagna Daniela

(La Spezia, pekarna, zelo priporočam)

Redki biseri po mestih so tudi dobre domače pekarne, kjer lahko kupimo dober kruh za zajtrk ali malico, ko smo na obisku v tujem mestu. V La Spezii sva našla eno v centru, blizu obale. Odlične bagete, fokače, kruh, rogljički in druge lokalne dobrote.

https://punto-caldo-casalini-panificio-la-spezia.business.site/

(Zadnji obisk oktobra 2022)

Ristorante Sole

(Dunaj, italijanska restavracija, zelo priporočam)

Kaj takega na Dunaju nisva pričakovala. Na Annagasse sva bila usmerjena, ko sva spraševala, kje na Dunaju bi dobila odličen dunajski zrezek. Pa je bil jedilnik poln privlačnih italijanskih jedi, ki se mu nisva mogla upreti in wienerschnitzle pustila za drugo priložnost. Restavracija je bila polna, mesto za mizo je treba rezervirati vnaprej. Ambient je ravno prav domačen, natakarji profesionalni. Iz fotografij na steni je moč razbrati, da je občasen gost v restavraciji tudi avstrijski predsednik.

Za pogrinjek prinesejo tanke fokače, ki so odlične z olivnim oljem.  Poskusila sva rižoto z gamberi in pečenega brancina. Oboje je bilo odlično. Nikoli ne bom pozabila tiramisuja s kostanji. Izjemno.

https://www.ristorante-sole.at/

(zadnji obisk novembra 2022)

O sole mio

 (La Spezia, priporočam)

Še ena gostilna s tipičnimi italijanskimi jedmi, ki jo je priporočil domačin Franco. Morda še bolj nagnetene mize kot v prejšnji trattorii. Prav tako belo pogrnjene mize in centralna svetloba. Polno domačinov. Dober znak. Baje imajo najboljšo pizzo v mestu. Ker je bilo zvečer smo raje posegli po morski hrani.

Spet mešane morske predjedi. Enako dobre kot v prejšnji gostilni. Hobotnica, marinirani inčuni, kozice, dve vrsti školjk, kozice v majonezni omaki, ocvrtki. Malo me je zmotilo, ker so dodali tudi dimljenega lososa, ki pa najbrž ni tipična ligurska jed J. Verjetno pa je moderen med domačini. Za naslednjo jed fritto misto, za moj okus odličen. In pa špageti z morskimi sadeži, ki so bili še bolj obilni kot v gostilni iz prejšnjega bloga. Bili pa so v prejšnji gostilni bolj okusni (bolj pretanjeno narejeni).  Po moje 300 g testenin. Seveda je na krožniku ostalo več kot polovico. Za sladico so sicer ponujali nonino torto - pito z jajčno limonino kremo, a je nisem naročila, ker je bila pretežka za po tako obilnem obroku, zato sem se odločila za lešnikov tartuf. Ravno prav. In Fernetto.

(zadnji obisk oktobra 2022)

https://it-it.facebook.com/people/O-sole-mio/100068625609698/

La Nuova Spezia

 (La Spezia, trattoria, priporočam)

V vsakem kraju so najboljše tiste z lokalno hrano, kamor zahajajo domačini. Franco je priporočil tole in še eno, ki bo opisana v naslednjem blogu.

Polno zasedena gostilna, čeprav so mize nagnetene. Leseni stoli, mize pogrnjene s svežimi belimi prti. Osvetljava s stropa, nobene diskretne svetlobe nad vsako mizo posebej. Prijeten pogovor za vsako mizo, domačno žuborenje pogovorov. Lastnik kroži med mizami in sprejema naročila. Člani družine strežejo. Družinska gostilna.

Za predjed smo dobili na mizo več različnih jedi. Naj bi bilo samo za dve osebi (za mizo smo bili štirje), miza pa je bila polna različnih krožnikov (krat dva). Školjke, marinirani sardoni, polnjene školjke s tuno, hobotnica s krompirjem, paradižnikova omaka na kruhu, zeljna solata s še nečim in majonezo, kumarična solata, še kakšni dve jedi sta bili, pa se ne spomnim več prav dobro. Zraven domače belo vino. Že po tem sem bila sita. Potem je prišla na vrsto pašta. Eni so jedli z morskimi sadeži, drugi z rakom, meni, ki sem oklevala zaradi že napolnjenega želodca, mi je lastnih prinesel po njegovih besedah »pasta tipica italiana«. Špageti z odlično začinjeno paradižnikovo omako in naribano mozzarelo buffala so bili res izjemni. Zraven postrežejo še čili v olivnem olju, tako da se lahko po okusu dodaja ostrino. A krožnik je bil res poln, po mojem so dali 200 g testenin na osebo, tako da je bilo težko pojesti vse. Žal. Na koncu pa še tiramisu, ki pa je bil nekoliko drugačen. Kot da bi bil brez maskarponeja, samo rumenjak s sladkorjem, tak ki ga je včasih pripravila mama. Na koncu obvezno Fernetto, da pomaga želodcu razgraditi nakopičeno hrano.

Za sosednjimi mizami sem opazila (se precej dobro vidi, kaj jedo sosedje, ker so mize res blizu) ocvrte kalamare, ribo na žaru, škampe, še druge kombinacije testenin,…

(zadnji obisk oktober 2022)

http://www.lanuovaspezia.com/index.htm

Restaurant Zigante

 (Livade, Istra, restavracija s poudarkom na tartufih, za jedce, ki imajo radi veliko hodov in tartufe)

V to restavracijo, posvečeno tartufom, sem enkrat že prišla, a so bila moja pričakovanja drugačna. Zaželeli smo si namreč kakšne jedi s tartufi in vstopili v restavracijo, kot v vsako drugo v hrvaški Istri. Že takoj so nas natakarji nejeverno pogledali in povedali, da tam lahko obedujemo le, če vzamemo kompletno kosilo z nevemkoliko hodi. Tudi pogrinjki na mizi so nakazovali takšen režim, ob servirnem krožniku je bilo nameščenega kar nekaj pribora. Pa smo se obrnili in lakoto potešili nekje drugje na poti. V Istri je veliko dobrih gostiln z domačo hrano.

No pa je priložnost spet nanesla obisk v tem restaurantu. Takrat v takšni zasedbi, da smo lahko sledili osmim hodom, skupaj s couvertom. Moram priznati, da sem zadnjim petim s svojimi kapacitetami že težko sledila. Vse je bilo namreč treba poskusiti in, ker je bilo dobro, je bilo težko zavreči dobrote na krožniku

Ne spomnim se več, kaj je bilo postreženo kot couvert in kot še dodatni vmesni hodi med tistimi jedmi, ki so bile predstavljene na jedilnem listu. Vse pa je bilo obeleženo s tartufi. Na meniju imam zabeleženo, da smo dobili zelenjavno juho s svežim črnim tartufom, rižoto s svežim črnim tartufom (ta je bila zelo dobra), boškarinova lička s svežim črnim tartufom (na jedilniku je pisalo boštakin, kar je povzročilo nemalo zabave med udeleženci), sladoled s tartufom in doma narejeni piškoti (ne spomnim se, če so bili s tartufi). Vse je bilo zelo dobro.

Še vedno sem hvaležna gostoljubnemu gostitelju, da sem bila deležna te pojedine.

(Zadnji obisk maja 2022)

Zigante  Home - Zigante (restaurantzigante.com)

 

Breg

 (Ljubljana, gostilna, priporočam)

V tej gostilni sem bila že kdaj prej, a zadnji obisk, ko smo bile tam s prijateljicami, je bila priložnost, da poskusimo nekaj več jedi.

Ambient prijeten, tako notri kot zunaj na bregu Ljubljanice v vrvežu mimoidočih sprehajalcev s pogledom na reko, staro Ljubljano in grad.

Vse je bilo odlično in vsako izmed jedi bi z veseljem še enkrat poskusila. Naj naštejem: cheviche jadranske ribe, postrv, zajčja pašteta s pistacijami, hobotnica na žaru, jadranska riba, somov »kiev«, gratinirana cvetača, baby korenje. Seveda na krožniku ni bilo videti tako enostavno, vse jedi so bile pripravljene z ravno pravšnjo omako ali prilogo. Za sladico pa »zažgana« skutina torta, affogato, krostata karamelne čokolade, domač tiramisu, jagode z rabarbaro.

Uživale smo.

(zadnji obisk marca 2023)

Breg (breg-ljubljana.com)

Gostilna pri šoferski mamici

(Ločica pri Vranskem, gostilna, korektno)

V tej gostilni sem bila že enkrat v devetdesetih, če se ne motim. Takrat je bila res šoferska gostilna in mislim, da je bilo to še pred tem, preden jo je v svojo verigo za nekaj časa vzel Štorman. Zdaj je Lesjakova in na jedilniku najdemo domače jedi. Tudi ambient je domač, znotraj še vedno občutek domače gostilne in zunaj na terasi, ki gleda na vaški trg. Med prehranjevanjem lahko vidite prihajajoče goste, tudi kolesarske druščine, ali pa opazujete soseda, ki zaliva vrt čez cesto. Osebje je prijazno.

Domača juha z jetrnimi cmoki vrača v čase domačih nedeljskih kosil. Za glavno jed smo se lotili jagenjčkove krače, ki je bila odlična. Le priloga ni bila v skladu s pričakovanji. Jedilnik je obljubljal hrustljajočo pečeno zelenjavo, priložena pa je bila zelenjava v tekočini. Kakorkoli že, bilo je kljub temu dobro za pojest. Kruh je bil domač, odličen. Imeli so tudi veliko izbiro sladic, ki jih je bilo moč opazovati že, če si šel skozi gostilno, da si umiješ roke. V visoki stekleni vitrini sem si vse natančno ogledala in na koncu naročila odličen domač štrudelj.

(zadnji obisk junija 2022)

Gostilna pri Mamici (soferskamamica.si)

Gostilna Žeja

 (Ozeljan, restavracija z morsko hrano, priporočam)

Tu sem že enkrat bila na priporočilo prijateljice iz Šempasa, ne spomnim se točno, kaj je bilo na jedilniku, ne spominjam se, da bi bila morska hrana. Sedaj je to po mnenjih ocenjevalcev ena najboljših morskih restavracij na Goriškem.

Tja sva sicer zavila po dolgi poti po severni Italiji v največji vročini in v času požara na Krasu. Mislim, da je termometer v Gorici pokazal 39 stopinj, ozračje je bilo zamegljeno zaradi dima in kosmi pepela so padali iz zraka.

Ambient je prijeten, simpatičen je tudi lastnik, ki se vešče vrti med mizami. Gostje so bili domačini, kar je dober znak.

V vročini sva si zaželela bolj lahke hrane, zato sva po mešani morski predjedi (bakala, sardele na šavor, sardele s paradižnikom, popečen košček tune), naročila brodet s polento. Ni bil običajen brodet, bil je samo iz ene ribe – gofa. Odličen. Za sladico sem si izbrala kremo catalana, ki je bila pripravljena nekoliko drugače kot v Kataloniji. Samo krema na krožniku, nič dodatno temperaturno obdelana ali karamelizirana. Kavica dobra. Grapa doppo tudi.

Hrana odlična, le cene so se v zadnjem času očitno nekoliko zasolile. Tu Slovenija očitno prednjači pred Italijo.

(zadnji obisk julija 2022)

Ristorante Elettra

 (Portovenere, Ligurija, restavracija z morsko hrano, priporočam)

Bila sva v Portoveneru in iskala primerno gostilno za nekaj pojest zvečer. Sprva sva bila namenjena nekoliko stran, v gostilno La Lampara v Campiglii SP, a sva žal poklicala prepozno in je bilo vse zasedeno. Nisva bila namreč navdušena, da bi večerjala v gostiščih na rivi Portovenera, ki so namenjeni izključno turistom in nimajo prav dobre hrane. Ni nama preostalo drugega, kot da še enkrat prevetriva ocene gostiln v kraju. Nekoliko višjo od ostalih je imela restavracija Elettra, na obali mesta pod visokimi, ozkimi, starimi hišami pri vhodu na pomol krajevne marine. Sprva so dejali, da je vse zasedeno, a ker sva še malo krožila okoli restavracije, so naju poklicali nazaj in dejali, da se je ena miza za dva sprostila. Prav na robu ob rivierni promenadi, ob vhodu na pomol z barkami in s pogledom na otok Terrizzo.

Ambient torej pravi, tudi stolov niso imeli plastičnih, s preprostim pogrinjkom na mizah in primerno prijaznimi natakarji. Cene so bile nekoliko višje, a še vedno nižje kot zadnje čase v Sloveniji in na Hrvaškem.

Imeli so neke mešane morske predjedi, kolikor sem videla na sosednji mizi, so jih prinašali zaporedoma, najprej nekaj hladnih, potem še nekaj toplih na posebnih krožničkih. Midva sva naročila samo z limono marinirane inčune, bili so odlični. Tudi kruh je bil hrustljav in svež. Za glavno jed so prinesli zelene tagliatele z morskimi sadeži – v buzari na belo je bilo več različnih školjk, škampi in kozice. Odlično! Za desert pa sem vprašala po sladici, ki jo pripravljajo doma. Prinesli so izjemno pito z limono in nekaj skute, mislim da so ji rekli torta della nona, ali nekaj podobnega.

Skratka, bilo je dobro in lepo.

(zadnji obisk julija 2022)

Osteria il Vignale

 (La Spezia, Italija, gostilna, zelo priporočam)

V La Spezii sva našla prenočišče na strmem pobočju zahodno od mesta v Agroturismo La Pietra (mimogrede toplo priporočam, posebej v spodnji nastanitveni enoti I, kjer so tri na novo opremljene sobe z lastnim balkonom oz. atrijem). Tam sva prvi večer vprašala za nasvet, kje bi lahko dobila lokalno hrano, pripravljeno bolj domače. Priporočili so nama ošterijo nekoliko višje v hribu, približno 10 minut hoda od najine nastanitve.

Že dohod je nekoliko odštekan, ni naravnost iz ceste, ampak po stopnicah navzdol, okoli hiše in spet malo navzgor, ko se pride do terase gostilne, okrašene z drobnimi lučkami pod streho terase (kot v kakšnem filmu s Penelopo Cruz) in s čudovitim razgledom na La Spezio, ki se izgublja daleč v ligurskem morju. Mizo sva dobila prav ob ograji, z omenjenim pogledom in razgledom tudi na ostalih nekaj miz, ki so jih zasedali večinoma domačini (zanimivo je videti, kaj naročajo redni gostje). Tudi notranjost je zanimiva, tokrat, sredi poletja, je bila to prostorna bolj ali manj prazna soba z visokim stropom, s šankom, prostorom s kaminom za peko na žaru in vhodom v kuhinjo. Pozimi tja verjetno postavijo mize, ki so v toplih mesecih na terasi. Osebje so sestavljali le trije – mlajša natakarica, ki je sistematično obvladovala celotno gostilno, moški mlajših srednjih let za žarom in moški podobnih let v kuhinji, ki je kuhal in prinašal na mizo glavne jedi.

Vsi preostali gostje so za predjed naročili veliko desko z mesninami in siri (na jedilniku je tudi vegetarianska možnost) z značilnim ligurskim kruhom, pravzaprav nekakšnimi tortiljami, ki so jih jedci polnili z dobrotami iz deske. Midva sva se ognila mesninam in naročila za predjed testenine, tagliatele z gobami in raviole z zelišči in žajbljem, oboje je bilo izjemno. Za glavno jed tagliato (pečeno na žaru) z rukolo in parmezanom in ročno narezan biftek, povsem brez začimb (surovo meso, ki si ga začinimo samo z oljčnim oljem, limono, poprom in soljo). Oboje je bilo odlično, edino ni nama bilo jasno, zakaj nisva mogla k tatarcu dobiti ligurskega kruha, ki so ga imeli vsi za mizami, kjer so naročili narezke. Prinesli so nama običajen kruh rekoč, da gre tisti samo z narezki. Sladice so bile, kot običajno v večini italijanskih gostiln, prinešene iz neke pekarne ali slaščičarne v bližini. Profiterol je bil v redu. Niso imeli mleka za v kavo, kar je v skladu z italijansko navado, da se po kosilu ne pije več kave z mlekom. Grape so bile odlične, ena čista, prava grappa, druga z zelišči in nekaj sladkorja.

Navdušena sem bila nad preprostostjo in domačnostjo gostilne, nekoliko posebnim izjemnim ambientom, odlično hrano, ravno pravšnjo prijaznostjo osebja in, za sedanje razmere, izjemno nizkimi cenami. Pašte so bile na primer v povprečju 7 evrov, biftki v povprečju 14 evrov, sladica 3 evre (v središču Ljubljane so primerljive jedi dva do tri krat dražje!). Zelo priporočam! Edinole morda ni za tiste, ki imajo raje obroke z vnaprej določenimi hodi na finih krožnikih z aranžirano kombinacijo hrane.

(zadnji obisk julija 2022)

Osteria il Vignale - Home | Facebook

Hiša Polonka

 (Kobarid, gostilna, zelo priporočam)

V zadnjih letih redko zaidem v Posočje, zato tudi še ni bilo priložnosti, da bi obiskala Polonko. In se je ponudila.

Gostilna v središču Kobarida, v starejši hiši, stisnjeni v ozki ulici, na katero gledajo vhodna vrata in nekaj oken. Ambient je izjemno domačno prijeten. Na vhodu je soba s šankom in nekaj visokimi mizami, levo in desno sobe s preprostimi gostilniškimi mizami. Okusno opremljeno, ravno prav za gurmansko užitje domače, lokalne hrane. Lastnik in osebje so ravno prav prijazni in zato prijetni.

Čeprav nisem poskusila vsega iz jedilnika, lahko sklepam iz pojedenega, da je vse odlično. Izjemni žlikrofi s čemaževo omako in njoki z jagnečjo bakalco. Zraven kozarec domačega vina. In za desert jabolčni štrudl. Popolno. Še pridem, da poskusim še kaj drugega.

(zadnji obisk julija 2022)

Domov – Polonka (hisapolonka.com)

Konoba Šantić

(Brtonigla, konoba, priporočam)

Že dolgo sva se odpravljala tja, nekako ni bilo priložnosti. Pred korono smo v Brtonigli vedno zavili v preizkušeno Astareo, še kakšnega pol meseca pred uradno razglasitvijo epidemije smo bili tam, potem nas je pretresla vest, da je bil legendarni lastnik, ki se je z gosti vedno usedel za mizo, da bi sprejel naročilo, prva žrtev epidemije na Hrvaškem.

Šantiča sva dala med gostilne, ki jih je treba obiskati na predlog teniške prijateljice, ki tja zahaja bolj redno. Na škampe, da je treba tja. In nekega spomladanskega dne, ko sva na pot v hrvaško Istro šla pod večer, da bi se izognila gneči na meji, sva ravno nekje okoli Sečovelj razmišljala, kaj bi za večerjo. In Šantič je bil ravno prav daleč na poti za večerjo.

Vse je bolj po domače, kot se za konobo spodobi. Gostje so bili v glavnem Slovenci in večina gostov je naročila škampe. Midva tudi. Najprej mešane morske predjedi in potem škampi na buzari. Vse je bilo dobro, ne pa kakšnega presežka.

Skratka, če ste v bližini, se jih splača obiskati.

(zadnji obisk maja 2022)

Restavracija Vila Bled

 (Bled, Titova vila)

Imeniten hotel, imenitna okolica, še lepši razgled. V toplejših dneh lahko obedujete na terasi, sicer v ličnih prostorih notranje jedilnice nekdanje Titove vile. Tja pridemo tudi iz radovednosti do zgodovine tega protokolarnega objekta, ki je postavljen na mestu nekdanje vile srbske kraljeve družine.

Osebje je prijazno, ni me pa ravno navdušila hrana. Na takšni lokaciji sem namreč pričakovala presežke, ki pa jih ni bilo. Niti v kremšniti, ki je bila ponujena za desert.

(zadnji obisk maja 2022)

Vila Bled | Brdo.si

Bistro Linda

(Ljubljana, bistro, priporočam)

Odprli so ga nekako v medkoronskem času, zato je bil moj prvi obisk obremenjen z iskanjem mize, ki bi imela dovoljšnjo razdaljo do sosednje mize. Ambient prostora nekdanjega študentskega servisa je prijetno urejen, še posebej pa je sproščujoče sedenje v gosti senci pod veliko lipo zaprtega lokala čez cesto. Osebje je prijazno, edina slaba stran je nekoliko daljše čakanje na jedi. Slaba zaradi tega, ker običajno v odmoru za malico v službi nimamo prav veliko časa in nam to krati sproščenost med obrokom. Ima pa to dejstvo nekoliko daljšega čakanja tudi dobro stran – sklepam namreč, da obroke sveže pripravljajo.

Na jedilniku je sicer omejeno število jedi, a gotovo vsak najde nekaj zase. V odmoru za kosilo si običajno privoščim kaj enostavnejšega. Poskusila sem že odlično lečino enolončnico, zadnjikrat pa dobro pripravljeno solato s pečenim piščancem.

(zadnji obisk junija 2022)

Linda Bistro - Ljubljana | Spletna stran – Linda