Strelec

Ljubljana na Ljubljanskem gradu (fina kuhinja na osnovi etnološke ekspertize, priporočam)

Ambient je zelo grajski. Priporočam vam, da se v stolp, kjer je restavracija, podate peš, po zavitih stopnicah, skozi etaže, kjer je sedaj vinska klet, včasih pa so bile tam bržkone precej drugačne vsebine. Ko prispete v vrhnje nadstropje, uzrete precej romantičen ambient, s stenskimi poslikavami slovenskega izročila, pogledom skozi okno na večerno osvetljeno Ljubljano in prijetno opremljen prostor z kramljajočimi gosti. Akustika sicer ni najboljša, ker se tistih nekaj gostov, ki so v manjši restavraciji, sliši kot neke vrste glasnejšo zvočno kuliso. A nič zato. Za mizo s prijatelji je prijetno. Naročilo je ob etnološko začinjenem jedilniku in samozavestnih natakarjih precej enostavno. Le imena jedi so me malo zmotila. Morda naj bi bila duhovita, a jaz osebno imam raje, če je jed že naslovljena s tem kar je. Glede na to, da gre za počasno hrano in zato tudi nekoliko bolj zapletene krožnike, pa morda tudi imena niso tako napačna. Posamezni deli krožnikov so bili zelo zanimivi, tudi v ustih so se lepo zlivali v celote, ko si jih sestavljal enega z drugim. Tudi pri sladici. Skratka, pojdite poskusit, morda z boljšo polovico. V tem primeru si morate vsekakor rezervirati mizo z romantičnim pogledom skozi okno, če greste poleti, pa ni problema, ker sedite na obzidju, od koder se lepo vidi na obe strani. V vsakem primeru pa bodite pripravljeni na to, da boste morali denarnico nekoliko bolj odpreti.

Ob zadnjem obisku odlično kosilo!

In še bolj zadnjem obisku izjemna večerja.

(zadnji obisk maja 2022)

http://www.kaval-group.si/STRELEC,,restavracija.htm

Rodizio do Brasil

že zaprto

Ljubljana (brazilska restavracija, priporočam ljubiteljem mesa)

Ni še dolgo, odprli so jo v prostorih bivšega Lovca. Tlaki in pohištvo so še isti kot v prejšnji izdaji gostilne z italijanskim nadihom, le na stenah se najde kakšna bolj živahna in močna barva. Rdeča, rumena, zelena. In pri oknu ene izmed sob stoji bananovec s pravimi plodovi banan. Vedno, ko stopim v te prostore, se spomnim starih post gimnazijskih časov, ko v Ljubljani še ni bilo kaj posebej drugega kot Šestica, Čad, Ljudska kuhinja, Parma, Gril, Vesolje, Lipa in Lovec. K Lovcu se je šlo, če si želel srečati kolege, ki so stanovali v predelu, ki ga omejuje Prešernova, Rimska, Igriška in Gregorčičeva. Ko so se že premaknili iz Vesolja. Lovec je bil takrat še taka prava socialistična gostilna, običajno se je druščina zbirala v prvi sobi, kjer je bil šank. In je še danes (šank). V Rodiziu do Brazil. Shema prehranjevanja je preprosta. Na krožnik si nabereš vse sorte zelenjavic, sirov in drugih prilog in čakaš, da Brazilec ali pa Slovenec preoblečen v Brazilca pride do tebe z dolgim nabodalom, kjer je kos mesa in ti ga pred teboj odreže. Meso je odlično, sveže spečeno. Za mesojedce torej odlična varianta. In tudi vegetarijanec lahko preživi, če ga le preveč ne vznemiri pogled na krvave kose mesa na sosednjih krožnikih. Zelenjavnega izbora je namreč dovolj, imajo pa tudi neko opcijo z ribo. Sladic še nisem doživela, o tem dopišem ob prvi priložnosti.

(Zadnji obisk marec 2014)

http://rodizio-brasil.com/

Pekinško mesto

Velenje (kitajska restavracija, priporočam)

Rada imam kitajsko hrano, nisem pa ravno oboževalka kitajskih restavracij. Z dvema izjemama. Restavracija Pekinško mesto v Velenju in Hong Kong v Kamniku, ki pa žal ne obratuje več. Gotovo je še kakšna dobra v Sloveniji, opišem jo takoj, ko jo najdem.

Tale v Velenju ima tipičen ambient kitajski restavracij po Evropi. Rdečkast les pohištva s kitajskimi simboli, pismenkami in vizualnimi motivi. Postreže vas izjemno prijazno osebje. Jedi, ki jih redni obiskovalci tega gostišča priporočajo so juha wonton, mali spomladanski zavitki, pečeni rakci, prasketajoče trojno cvrtje, raca na sečuanski način in še marsikaj. Vse je dobro. Na koncu pa obvezne kitajske sladice – pečeno sadje, prelito z medom. In še bolj na koncu slivovo vino »mei ču«.

Skratka, priporočam!

(zadnji obisk februar 2014)

http://www.kitajska-restavracija.si/peking-city/

Bistro Zvezda

že zaprto

Ljubljana, Kongresni trg (bistro, priporočam)

V prostorih, kjer je bila včasih »naša trgovina«, klasična trgovina z živili še v času socializma, kjer so za pultom stregle prodajalke domačih obrazov. In kasneje Stefanel, še kasneje Bata. Vmes pa morda Kefo ali nekaj takšnega. Skratka na Kongresnem trgu, kjer so v novi družbenoekonomski ureditvi in v času najlepšega mesta na svetu, našli prostor tudi dobri gostinski lokali. Tako tudi Bistro Zvezda, ki je izrastel iz sosednje slaščičarne. »Našo trgovino« so uredili v prijeten ambient, poln prijetnih vizualnih informacij, ki pričarajo primerno vzdušje za uživanje hrane in kramljanje ob tem. Prijetno je za kosilo in prijetno zvečer v družbi prijateljev. Za kosilo lahko izbiramo med nekaj glavnimi jedmi (vse so zelo vabljive in okusne) s solato in na koncu sladico. Oni dan je bil na jedilniku tudi pečen losos, položen na ratatuille in pečen krompirček. Solata je bila sveža, mešanica več zelenih in radiča. Na mizo prinesejo nenarejeno, poleg pa boljša olja in isteničev balzamični kis. Za sladico je bila neka izjemna rezina, katere sestavine težko opišem. Postrežba – ravno prav prijazna, torej prijetna.
Meniji za kosilo so postali najdražji v mestu.

Bistroja Zvezda ni več.

(zadnji obisk februar 2015)

http://www.zvezdaljubljana.si/

TaBar

Ljubljana, na Ribjem trgu (moderni tapas bar)

To je še mlad bar s tapasi, sicer ne nujno španskimi. Nekateri imajo tudi slovenski navdih, nekateri malce internacionalnega, a so skrbno izbrani – takšni za hladno ali toplo predjed, mesno ali ribjo glavno jed in prilogo. Vse kar smo naročili, je bilo izjemno okusno. Kot hladne tapas so bile na mizi na mizi krema albuminske kraške skute, narezan pršut, sardoni na šavor, nežno začinjen goveji tartar, Kot topli pa chorizo na belem fižolu, mesne kroglice s paradižnikovo omakco, mini pečenice, pečen jelen z grobo piransko soljo, jagenjček na kremi iz zelene, ocvrt goveji rep v paprični omakci, pražene bučke (mislim, da v koruzni oblekici), krompirček iz pečice, pečena čebula z jabolčno redukcijo, pečena gosja jetra na korenčkovem pireju, morda še kaj. Vsega ravno prav. Lahko bi se lotili tudi morskega izbora, a tokrat smo se odločili bolj za mesno. In na koncu izjemne sladice v posebnih kombinacijah. Najbolj me je očarala koromačeva kremna rezina.

Ambient je bolj mestno asketski, a prijeten. Morda škoda, da tega novega bara še ni spoznalo več ljudi. V času kosila sta bili namreč zasedeni dve mizi. Morda je bil kriv tudi dan mokrega snega in plundre, ko so ljudje raje pojedli doma (op. pri zadnjem obisku je bilo ljudi več, predvsem penzionistov). Postrežba prijetna (edino dvakrat se je zgodilo isto, ko so dejali, da so mize v glavnem prostoru rezervirane, potem pa nikogar ni bilo - škoda, ker takoj izgubijo na iskrenosti).

Skratka, pojdite pogledat in poskusit!
Zadnje čase smo večkrat prišli na kosilo. Zelo dobra in raznolika hrana.

Ob zadnjem obisku sem ugotovila, da nimajo več posebej pripravljenih dnevnih kosil po ugodni ceni, ampak da menije za kosila pripravijo iz dnevne ponudbe. Cene so višje, čakala sem predolgo, glavna jed ni bila več vroča, le spremljajoči krompirček. Sicer je bilo okusno, razen morda sladice, ki bi lahko bolj razveselila brbončice.

(zadnji obisk julij 2018)

http://www.tabar.si/