Inopia

Barcelona
(tapas bar, sem izjemno priporočala)

Naj se najprej opravičim, ker bom opisovala bivšo gostilno, ki ne deluje več. A naj zapišem svoje doživetje, ki mi je spet prišlo med misli, ko sem opisovala pripravo tuninega steaka. In kot priporočilo, če bosta Albert in Ferran Adrià še kdaj odprla kakšno kreativno  restavracijo (no, saj onadva pač ne rabita mojih priporočil). Tale je bila od Adriana, ki je včasih pri svojem hermanu v El Bulliju izdeloval sladice. V Barceloni pa je leta 2006 odprl (gurmanski) tapas bar, ki pa je trajal samo do poletja 2010. In jaz sem imela srečo, da sem bila taistega leta zgodaj spomladi v Barceloni s sodelavko, ki je vedela, kam bi šla rada na večerni prigrizek. Tja sva se napotili zvečer, po svetlejših in temnejših Barcelonskih ulicah. Kar dolgo sva hodili, da sva prispeli na Carrer de Tamarit 104. Šele po tem, ko sem prebirala razno literaturo o restavracijah, sem videla, kakšno blazno srečo sva imeli, da sva pred barom čakali samo kakšnih petnajst minut, da se je sprostil prostor. Običajno so čakali v vrstah in sploh niso izpolnili svojega pričakovanja. V notranjosti sta bila dva šanka, levo in desno. Ob njih barski stolčki. Medve sva dobili prostor na desni ob šanku, kjer so mešali koktejle. Jedilni list tapasov je bil slasten. Izbrali sva jih nekaj vsake vrste in družno poskušali posamezne prigrizke ob obvezni katalonski cavi (op. penina). Še vedno se spominjam slastnega hamburgerja (ki sploh ni bil hamburger, kot ga poznamo) v posebej narejeni bombetki. Izmed jedi za desert pa sirček iz grškega jogurta z medom. Obiska po Barceloni se (poleg seminarskega dela) spomnim še po prijaznem vodenju druge sodelavke, skoraj domačinke. Po ostalih gurmanskih užitkih v tem mestu polnem esprija. Po raziskovanju, kje neki naj bi se dogajali posamezni deli romana Morska katedrala, ali pa Zafonovi romani. Po iskanju Gaudijevih umetnin, posebej parka Güell, kamor sem šla navsezgodaj z busom in peš, da bi pravočasno ujela dopoldanska predavanja. Po čustvenem akustičnem nastopu kitarista v arkadah tega ekscentričnega parka in nenavadnem vplivu tega igranja name. Po priseljencih, ki so na ulicah prodajali robo in nenehno pogledovali naokoli, če morajo svoje blago zaviti v cule in pobegniti. Šele ob presunljivem filmu Biutiful sem spoznala, kakšne vse razsežnosti ima njihovo življenje.

(obisk 2010)

Zdaj pa lahko greste v naslednico Inopie: http://www.lolitataperia.com/en/