Skaručna

(zares domača gostilna, zelo priporočam)

Danes sem videla članek v mestnem magazinu in sem ugotovila, da je skoraj nujno, da napišem nekaj še o tej brkati gostilni. Da ne bom delala krivice bratu (Slavku), ki vodi družinsko, prej očetovo gostilno, tik ob cesti. V enem izmed prejšnjih blogov sem namreč že opisala svoj naključni obisk v klubu gurmanov, ki ga vodi njegov brat (Marko).

Dobre hrane in pojedin v gostilni se spomnim še iz časov, ko jo je vodil brkati Slavko Žagar (oče). Najprej nisem začela s pojedinami. V gostilni sem se večkrat ustavila s hčerama, ko smo se vračale s smučanja na Krvavcu. V tistih časih so našli tudi prostor za naključne obiskovalce, kaj pa se je lahko pojedlo tudi po naročilu.

V dandanašnjih časih, se obiskovalec odloči le za velikost obroka in se prepusti vodstvu šefa. Najbolje je s pripravami na obisk začeti že kakšen dan prej in uživati nekoliko lažjo hrano. V to gostilno nikakor ne smeš niti malo sit ali pa naveličan hrane od preobjedanj prejšnjih dni. Skratka moraš biti pripravljen. Tudi psihično na veliko različnih jedi, ki jih je vsekakor treba poskusiti. Zelo nevarno je tudi, če se že pri prvih hodih pustiš voditi svojim skušnjavam in poješ preveč. Sicer se je brzdati pri hrani, ki je postavljena predte, zelo težko, a kjer je volja, tam je pot. Pot naprej v naslednje dobrote.

Kaj prihaja na mizo? Izbrane jedi slovenske domače kuhinje s polnim okusom. Spomnim se neke domače slanine s čebulo in bučnim oljem. Kar nisem je mogla nehati jesti. In žolce, čeprav je običajno ne jem. Kuhanega govejega jezika in hrena. Več vrst juh, od katerih je treba poskusiti vse. Bog ne daj, da si jih prevečkrat nalijete na krožnike. Jejte preudarno, kajti potem šele pride pravo. Tako dobre, v krušni peči spečene polente z okusom po dimu, še nisem jedla. Za eno izmed glavnih jedi običajno dobite na mizo volovsko kračo z vanjo zapičenim ogromnim mesarskim nožem. Prinese jo Slavc z nevarno bleščečimi očmi tako, da se za hip ustrašite kombinacije noža in bleščave v očeh. Res težko naštejem, kaj vse hodi na mizo. A kot sladkojedka se gotovo spomnim štrudlov in štrukljev. Poleg vsega je domač kruh, med vsakim hodom pa se novi jedi naredi prostor z domačim šnopčkom. Od časa do časa pa pokramljaš s prijaznim brkatim lastnikom, ki se usede k mizi in pove kakšno močno.  To uživanje traja običajno več ur, zato si vzemite dovolj časa. Iz gostilne ne gremo torej samo s polnimi želodci, temveč tudi zelo veseli. Dobro je, da se pred tole prehransko orgijo domenite, kako boste prišli domov. Za šankom, poleg poslovilnega žganja dobite tudi »vizitko« (nekaj domačega za domov).

Tudi ambient je pravi za tovrstno dogodivščino. Gostilniška izba. Polno domačih in nekaterih nekoliko posebnih artiklov, ki nehote privabljajo pogled. Izbrana retro glasba. Samozavestni in prijetni gostitelji.

(zadnji obisk 2011)

http://skarucna.si/sl/