Sonja

Izola
(ribji bife, zelo priporočam)

Sonjo so jeseni 2025 žal zaprli.

K Sonji smo zahajali že v časih, ko je imela bife v Kortah. Že od takrat ostaja zvesta svoji tradiciji, sveže morske dobrote in istrska kuhinja za tiste, ki niso riboljubci. Na (ne več tako novi) lokaciji pri Simonovem zalivu imajo majhen družinski bife, z enim prostorom v hiši, enim na verandi in prijetnim vrtom pod gosto senco, mislim, da glicinije (bom še enkrat pogledala in popravila, če gre za kakšno drugo vrsto popenjalke). Zelo prijeten bifejski primorski ambient. In še bolj prijetna Sonjina družina (mož in sin), ki strežeta (Sonja je zadnje čase v kuhinji). Pravzaprav je po mojem občutku v zadnjem času gostilno prevzel kar sin.

Če začnemo pri ribji juhi. V njej plava velik kos bele ribe in kakšen škamp, tako da, če si želiš kaj lahkega in nisi pretirano lačen, lahko že juha zadosti tvoji potrebi po obroku. Potem klapavice (hrv. pedoči) v buzari (ta svetli, zeleni). Ali pa škampi na buzari (ta rdeča omaka). Bel primorski kruh je vedno svež. Zelo velikokrat se ne moremo upreti temu, da ne bi naročili škampov na pašti (domači široki rezanci). Prinesejo ti jih na gorilniku, tako, da se jih lahko lotiš počasi, z užitkom. Omaka pri tej pašti je nekaj božanskega. Tudi belo ribo naredijo odlično. Tisti, ki imate radi solato, si jo kar naročite. V veliki skledi dobite namešane vrste po lastni izbiri. Začinite si sami - z oljčnim oljem in balzamikom. K tej morski hrani gre odlično njihova domača malvazija. Mene vedno premami morska hrana, zato še nisem naročila kaj drugega. Sem pa videla kakšne Italijane za sosednjo mizo, ko so naročali njoke z divjačinskim golažem. In sem tudi videla, da so pomazali krožnik. Za sladico običajno naročim krostato in ob njej makjato. Potem pa prinesejo še kakšno domače žganje (una grappa dopo).

Sonja še nikoli ni razočarala, zato se vedno vračamo v Sansimon.

***
Sva se danes spet vrnila tja. Šla sva samo na popoldansko malico, na ene pedoče in krostato (jaz) in bila zelo prijetno presenečena. Najprej, ker sva stopila v nekoliko prenovljen ambient. Slepa okna med verando in notranjo sobo so prebili in zelo okusno obdali z avtohtonim kamnom. Poleg tega so nove tudi okusno izbrane zavese in prti na mizi. Papirnati servieti se podajo zraven. Poleg tega na mizi stojijo privlačni cvetlični aranžmajčki. In tudi sin, ki sprejema goste ima nov imidž. Skratka vizualno je vse kar se je zgodilo zadetek v polno. Tudi obogatena kulinarična ponudba je prijetno presenečenje. Poleg klasike še sipin golaž s popečeno polento, domači tortelini z radičem (upam, da sem si prav zapomnila), sveže pečen domač kruh (bil je še topel) in pa čokoladna torta. Ker sva se danes namenila prav na pedoče in krostato, novitet še nisva poskusila. Imava pa razlog za skorajšnjo vrnitev.
***
Po skorajšnji vrnitvi poskusila še sipin golaž s popečeno polento. Odličen morski okus na rdeče. Tortelini, pravzaprav ravioli, so po moje polnjeni s skuto in radičem. Omaka je radičeva, mislim pa, da je imela notri tudi kanček balzamičnega okusa. Po vrhu tanke rezine parmezana. Izbran okus. In na koncu nisem mogla mimo čokoladne torte. Bila je tista topla, ki se kar topi v ustih, s kepico burbonskega vaniljinega sladoleda. Res pika na i.

Ponovno 2021.Meni je še vedno najboljša v Izoli.

2023. Še vedno izjemni škampi z buzaro in pedoči na belo. Tudi sardele v šavorju za predjed so bile odlične.

(zadnji obisk avgust 2025)

Sonjo so jeseni 2025 žal zaprli.

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g608962-d1020042-Reviews-Gostilna_Sonja-Izola_Slovenian_Istria_Slovenian_Littoral_Region.html

Rajh

Bakovci

(boljša domača gostilna, zelo priporočam)

Že dolgo nisem bila pri Rajhu, ampak si skoraj upam dati roko v ogenj, da je še vedno na vrhu. Kadarkoli sem tam okušala njihove dobrote, je bila hrana odlična. Spominjam se kolin, klobasic z raznovrstnim polnilom z bujto repo. Pa odličnega golaža. Najbolj pa me je očaral njihov paprikaš. Če me spomin ne vara, je bil serviran s širokimi rezanci. Da o vseh ostalih dobrotah, ki so osnovane na prekmurskih domačih sestavinah, tudi buči, sploh ne govorim. Ajdov kruh z orehi. Skuta z bučnimi semeni in bučnim oljem. Račja pašteta. Domača slanina. Za sladico prekmurska gibanica ali pa domači retaš. Ne vem, če je bil pri njih tudi kvašeni, ampak to sploh ni pomembno. Karkoli priroma na mizo je odlično.

Ambient je ravno pravšnji za takšno gostilno. Poleti lahko sedite zunaj, pred gostilno v bakovškem vzdušju. Gostitelji ponudijo tudi kaj posebnega. Nekoč so prodajali v razne ovoje oblečena bučna semena. Izborno.

(zadnji obisk 2009)

http://www.rajh.si/

Sončna hiša

Banovci

(dizajnerske sobe z zajtrkom in wellnessom, zelo priporočam)

Kot ste najbrž že ugotovili, to ni gostilna. Je hiša z nekaj dvoposteljnimi sobami in eno družinsko. In odličnim zajtrkom v prijetnem ambientu, ki se staplja z vrtom. Je pa dobro izhodišče za vse okoliške gostilne na tej in oni strani Mure. Pomurje je regija z veliko koncentracijo dobrih gostiln, tako da ob vikend obisku težko obiščeš vse. Gotovo je treba na specialitete one strani Mϋre, v Rajha v Bakovcih, K Rotundi v Selo, v Bϋkeš Čardo v Dolgovaške gorice pri Lendavi, v Prekmursko ižo v Ižakovce ali pa k Erđavcu v Sebeborce. Pa seveda še kam, naj mi vsi prekmurski odlični gostilničarji oprostijo, ker jih nisem omenila. Na tej, prleški strani Mure pa na bograč v Gostilno Zorko v Borece ali pa v Taverno v Ljutomerskih goricah na prleške posebnosti in seveda vino iz tega okoliša.

Malce me je zaneslo h kulinarični ponudbi, naj se vrnem nazaj k Sončni hiši. Vodi jo zelo gostoljuben mlad par in njihov dotik se opazi na vsakem koraku. V vsaki podrobnosti. Pozorno skrbita za hišo in goste. Sobe so izjemno prijetne za bivanje, posebej tiste v pritličju, ki se odpirajo naravnost na mursko ravnico, v daljavi pa je viden obris gozdov, ki obdajajo Muro in njene okljuke.

Po kulinaričnih užitkih si lahko privoščite vožnjo s kolesom po obeh straneh Mure. Na tej strani ne pozabite v Veržej in njegov mlin, na oni pa na otok Ljubezni. Kolesa dobite v posodo v gostoljubni hiši kjer bivate. Meni se je dogodilo, da sem pomotoma odpeljala kolo od snažilke. Dekle v recepciji nama je dejalo, da lahko sama izbereva kolesa, verjetno pa ni vedela, da je bilo v bližini prislonjeno tudi omenjeno kolo. Po višini in ostalih tehničnih komponentah mi je najbolj ustrezalo. Še dobro, da je bila snažilka ves dan zaposlena in kolesa ni pogrešila. S kolesi se lahko odpravite tudi na ogled bolj oddaljenih znamenitosti Prekmurja. Zdravilno Bukovniško jezero, Ženavlje, od boga pozabljena vas, kamor je v letu rojstva mojih staršev pristal balon, Plečnikova cerkev v Bogojini, romanska Rotunda v Selu, Plavajoči mlin na Muri, Vučja gomila, ki jo opisuje tudi Bogdan Novak v svoji sagi in Grad Goričko, kamor je veliko navdušenosti in dela vložila moja sošolka (ne samo tja, v celo Prekmurje). Sobota, v kateri se dogaja Lainščkov roman. In vse vasi v Prekmurju, Beltinci, Filovci, Prosenjakovci, Fasadovci.

Druga oblika sprostitve po najedanju in športu pa je wellness. Finska savna, jacuzzi in masaža po vaši izbiri.

Slovenci vse preveč hlastamo po tujih krajih na drugih koncih sveta, domovino pa premalo poznamo. Pojdite k Mϋri. 

(Zadnji obisk 2009. Upam le, da medtem ponudba in oskrba nista bili preveč spremenjeni. Na spletni strani namreč objavljajo neke specifične pakete. Res pa je, da je bilo tudi takrat tam opaziti predvsem pare.)

http://www.soncna-hisa.si/

Gostilna Čad

Ljubljana, pod Rožnikom
(srbska kuhinja, priporočam)

Čad je ena izmed gostiln, kjer točno veš, kaj boš dobil. Odkar pomnim. Čeprav je gostilna menjala lastnike, v času socializma bila tudi v družbeni lasti, ni kaj dosti menjala repertoarja. Kvaliteta je sicer nihala, a ob zadnjem obisku, je bilo vse odlično. Zdaj po priimku lastnika sklepam, da je prešla spet v roke rodbine, katere ime nosi. Na spletni strani piše, da obstaja že od 1898.

Tja smo hodili že kot majhni z družino, v mladinskih časih z družbo (takrat sicer bolj poredko, ker pač nismo imeli lastnih prihodkov in porcije čevapčičev smo si razdelili), v sedanjih časih pa za kakšne družabne dogodke ali obletnice mature. Ali pa, če si enostavno zaželiš čevapov in prebranca ali pa orehovih palačink s čokolado in smetano. Tudi vedno srečaš kakšnega poznanega, ker je to enostavno kraj, kamor gremo vsake toliko.

Ambient je pravi za tovrstno gostilno. V starem delu malo bolj intimen, v novejšem za večje družbe. Najboljše pa je poleti, v senci gostih dreves in ob žuborenju fontane. Natakarji, se mi zdi, so vedno isti. Čeprav so se od sedemdesetih let najbrž že zamenjali, so si pa malo podobni.

Ponudba je torej konstanta. Vse kar si zaželiš z žara. Običajno kar pristanemo pri čevapčičih, pleskavici, včasih pri vešalici. Zraven kajmak, pečena paprika in prebranac. Včasih tudi kakšna gibanica. Tudi nemesna ponudba je bogata, tako da tudi na veliki petek vsak najde kaj zase. Zraven Carica Milica ali še bolje kar pivo (op. na vp seveda brezalkoholno). Na koncu ob turški kavici, še palačinke z orehi, čokolado in smetano. Tisti z velikimi očmi (in razširjenimi želodčki), si naročijo diplomatsko omleto, polnjeno s sadjem in orehi, z obilo sladke smetane. Za boljšo prebavo še Žuto oso ali kakšno drugo rakijo. Potem pa še na en sprehod na Rožnik, da spreobrnemo vsaj nekaj naložene energije.

Ob zadnjem obisku nisem imela preveč dobre izkušnje z natakarjem. Tam smo se namreč oglasili popoldan z veliko željo, da bi si privoščili samo njihove palačinke z orehi in smetano. Torej samo na desert. Natakar je bil čemeren, in zoprn. Kaj takšnega si ne bi smel privoščiti. Kljub temu spodrsljaju, naj jim bo, gostilno še vedno priporočam. Jim dam še eno možnost.

(zadnji obisk julija 2024)

http://www.gostilna-cad.si/

Sushimama

Ljubljana, na Wolfovi
(moderna japonska restavracija, zelo priporočam)

Lahko rečemo tudi, najboljša japonska v Ljubljani. In baje je odlična tudi širše, v evropskem merilu. Vedno odlična surova riba, pa tudi ostale jedi so na ravni.

Odkar je župan (bolje reči podžupan) dal prenoviti tudi meni ljubo Wolfovo, je tudi Sushimami naredil prijetno okolico za gostitev. Posebej na ulici, kjer je zunanji del restavracije, pod drevesi prijetno urejen v tikovini. V notranjosti pa te prevzame suši vzdušje takoj, ko vstopiš. Pred seboj ugledaš japonske kuharje, ki vešče rokujejo z ostrimi noži in ribo. Okusno urejen asketski ambient.

Vse je odlično od juh (miso/soba/udon), predjedi (odličen riž s pekočo tuno), glavnih jedi, pa do sladic. Obvezno je treba pojesti kakšen suši ali sašimi! Izborno pripravljen iz sveže ribe s sojino omako, ingverjem in wasabijem. Vse je tako, kot mora biti. In vsake toliko se je treba vrniti.

(zadnji obisk julija 2024)

http://www.sushimama.si/sl/