Gostilna Čad

Ljubljana, pod Rožnikom
(srbska kuhinja, priporočam)

Čad je ena izmed gostiln, kjer točno veš, kaj boš dobil. Odkar pomnim. Čeprav je gostilna menjala lastnike, v času socializma bila tudi v družbeni lasti, ni kaj dosti menjala repertoarja. Kvaliteta je sicer nihala, a ob zadnjem obisku, je bilo vse odlično. Zdaj po priimku lastnika sklepam, da je prešla spet v roke rodbine, katere ime nosi. Na spletni strani piše, da obstaja že od 1898.

Tja smo hodili že kot majhni z družino, v mladinskih časih z družbo (takrat sicer bolj poredko, ker pač nismo imeli lastnih prihodkov in porcije čevapčičev smo si razdelili), v sedanjih časih pa za kakšne družabne dogodke ali obletnice mature. Ali pa, če si enostavno zaželiš čevapov in prebranca ali pa orehovih palačink s čokolado in smetano. Tudi vedno srečaš kakšnega poznanega, ker je to enostavno kraj, kamor gremo vsake toliko.

Ambient je pravi za tovrstno gostilno. V starem delu malo bolj intimen, v novejšem za večje družbe. Najboljše pa je poleti, v senci gostih dreves in ob žuborenju fontane. Natakarji, se mi zdi, so vedno isti. Čeprav so se od sedemdesetih let najbrž že zamenjali, so si pa malo podobni.

Ponudba je torej konstanta. Vse kar si zaželiš z žara. Običajno kar pristanemo pri čevapčičih, pleskavici, včasih pri vešalici. Zraven kajmak, pečena paprika in prebranac. Včasih tudi kakšna gibanica. Tudi nemesna ponudba je bogata, tako da tudi na veliki petek vsak najde kaj zase. Zraven Carica Milica ali še bolje kar pivo (op. na vp seveda brezalkoholno). Na koncu ob turški kavici, še palačinke z orehi, čokolado in smetano. Tisti z velikimi očmi (in razširjenimi želodčki), si naročijo diplomatsko omleto, polnjeno s sadjem in orehi, z obilo sladke smetane. Za boljšo prebavo še Žuto oso ali kakšno drugo rakijo. Potem pa še na en sprehod na Rožnik, da spreobrnemo vsaj nekaj naložene energije.

Ob zadnjem obisku nisem imela preveč dobre izkušnje z natakarjem. Tam smo se namreč oglasili popoldan z veliko željo, da bi si privoščili samo njihove palačinke z orehi in smetano. Torej samo na desert. Natakar je bil čemeren, in zoprn. Kaj takšnega si ne bi smel privoščiti. Kljub temu spodrsljaju, naj jim bo, gostilno še vedno priporočam. Jim dam še eno možnost.

(zadnji obisk julija 2024)

http://www.gostilna-cad.si/

Sushimama

Ljubljana, na Wolfovi
(moderna japonska restavracija, zelo priporočam)

Lahko rečemo tudi, najboljša japonska v Ljubljani. In baje je odlična tudi širše, v evropskem merilu. Vedno odlična surova riba, pa tudi ostale jedi so na ravni.

Odkar je župan (bolje reči podžupan) dal prenoviti tudi meni ljubo Wolfovo, je tudi Sushimami naredil prijetno okolico za gostitev. Posebej na ulici, kjer je zunanji del restavracije, pod drevesi prijetno urejen v tikovini. V notranjosti pa te prevzame suši vzdušje takoj, ko vstopiš. Pred seboj ugledaš japonske kuharje, ki vešče rokujejo z ostrimi noži in ribo. Okusno urejen asketski ambient.

Vse je odlično od juh (miso/soba/udon), predjedi (odličen riž s pekočo tuno), glavnih jedi, pa do sladic. Obvezno je treba pojesti kakšen suši ali sašimi! Izborno pripravljen iz sveže ribe s sojino omako, ingverjem in wasabijem. Vse je tako, kot mora biti. In vsake toliko se je treba vrniti.

(zadnji obisk julija 2024)

http://www.sushimama.si/sl/

Kod kaštela

Svetvinčenat
(istrska gostilna, sem priporočala)

Če vam zapaše bolj istrska hrana, zavijte h kaštelu. Gostilnica je v središču, ob krožni cesti okoli glavnega trga. Ni težko najti, ker Svetvinčenat ni velik. Sicer pa je po tem slikovitem istrskem mestu tudi iskanje prijetno doživetje.

Poleti je čudovito sedeti pod drevesi na lesenih klopeh, pozimi v sobi s kaminom, kjer pred teboj pečejo ombolo in kobasice. Kaj naročiti? Na jedilniku najdete marsikaj. Poleti je najbolje naročiti kakšne njoke z omako domače kokoši ali pa golažem. Dobre so tudi testenine in rižote. Čudovita je tudi solata, ki je sveže pripravljena. V gostilni pečejo domač kruh, za sladico pa dobite jabolčni štrudl iz kvašenega testa (Prekmurci rečejo temu kvašeni retaš). Pozimi pa si obvezno naročite kupus, v katerem dobite tudi rebrca in še kakšen drug košček mesa. In seveda ombolo in kobasice, ki ga pred vami spečejo v notranjem kaminu. Ne bo vam žal. Tu dobite tudi čisto korektne lignje in še kakšne druge morske pridelke.  Ker pa v vsaki gostilni običajno jemo tisto, kar imajo najboljše, se na morsko hrano odpravimo raje v kakšno gostišče, ki se posveča bolj temu delu jedilnika.
Priporočam za domače istrske jedi, posebej ombolo, klobasice in zelje.
(zadnji obisk novembra 2012)
2014 so gostilno zaprli, od avgusta 2015 je na njenem mestu restavracija Castello, ki pa je še nismo preizkusili.

Plaza Mayor

La Puebla de Montalbán
(Meson Villahermosa, Meson El Burcadero,...barčki na glavnem trgu, zelo priporočam)

La  Puebla de Montalbán je naselje blizu Toleda. Po definiciji, ki velja v Španiji, je vsako naselje, ki ima manj kot 30.000 prebivalcev, vas (el pueblo). Pri nas, v Esloveniji, bi to bilo že mestece. Kakorkoli že, glavno je, da ima tale vas glavni trg in na tej Plazi Mayor za Španijo značilne barčke, kjer ob pirčku dobiš pinchos in druge tapas. 

Trg je značilen španski, z največ dvonadstropnimi hišami z arkadami, ki ga objemajo. In cerkvijo, ki mu dominira. Na sredini trga značilna luč iz litega železa. Pravzaprav je najbolje, če si ga kar ogledate na guglvju. Na trgu se zbirajo starejši moški, ki razpravljajo o marsičem. Kot je to navada v mediteranskih državah. 

In navada je tudi, da gredo (to pot pa cela družina), pred kosilom v tele barčke na aperitivos. Na cervezitas in pinchos. Če je lepo vreme, zunaj na sončku, ob slabšem notri. V vsakem barčku pivo ali dve, tako da poskusiš več jedi (in spiješ več piva). Ob vsakem pivcu ti namreč prinesejo drug prigrizek. In vse je treba probat. Olive močne zelene barve, kakršnih pri nas ni videti. Sveže pečen krompirček s česnom in kisom. Kruhki s slanimi in mariniranimi fileti. Kroketi s sveže pripravljenim čipsom. Školjke v polovički lupine z omakico. Solata iz hobotnice. Jamon. Rabljene servietke in koščice od oliv nujno mečite na tla, če nočete, da bo očitno, da prihajate iz podalpske dežele. V družbi domačinov se boste morali močno potruditi in se poslužiti kakšne manjše ukane, če boste hoteli plačati rundo ali dve. Domačini vam namreč ne bodo dopustili.

In takole se že precej vesel in, za naše pojme, tudi že skoraj sit, odpraviš k njim domov na kosilo. Kjer spet dobiš predjed, glavno jed (zajca), sladico. Kavo ženske spijejo doma, moški pa se spet odpravijo v bar (da ženske v miru pomijejo posodo). Tako je pač v navadi. Po tem siesta.

(Zadnji obisk marca 2013)

http://www.pueblademontalban.com/turismo/monumentos-de-interes/plaza-mayor

Casa Mingo

Madrid
(tipična gostilna v mestu con pollos asados, priporočam)

V vsakem kraju, velikem ali malem, je najbolje na hrano iti tja, kjer se tre domačinov. Ponavadi je to preprosta gostilna, s preprostimi lesenimi mizami in stoli postavljenimi bolj na gosto. Včasih brez prtov, včasih kakšni kockasti ali karirasti. V takšnih gostilnah običajno nudijo lokalno hrano in tod je tudi najbolj okusna. Tovrstnih lokalov se spomnim iz Rima, Siracuse, Pariza, da Balkana ne omenjam. Bolj v južni Evropi. V vsakem kraju se najde. V Madridu je nekaj podobnega Casa Mingo na Passeo de la Florida, blizu Estacion Pricipe Pio (tam ustavlja vlak in metro).

Velika soba z temno rjavimi lesenimi mizami in stoli. Vse natur. Preprosta postrežba z natakarji v črnih hlačah in belih srajcah (spominja me na Čad). Na eni steni veliki sodi, kjer je bila včasih najbrž sidra (sl. jabolčno vino, ang. cider, fr. cidre). Sidra je glavna blagovna znamka gostilne. Je prva na karti pijač, naročijo jo na vsako mizo. Nekateri suho, nekateri sladko. Mi smo naročili različico dulce. K tej blagovni znamki sodi tudi chorizo, ki smo ga naročili za predjed. Izjemen, tako dobrega še nisem jedla (je pa res, da jih v življenju nisem poskusila še prav veliko:)) Postrežen z belim kruhom (pan). Za glavno jed smo naročili najbolj prodajan artikel te gostilne pollo asado, zraven pa tortilla de patatas. Brez posladka ne gre zaključiti obroka, sploh pa ne v gostilni, kjer okušaš tipične jedi. Tarta de sidra (spet blagovna znamka) je ohlajena strnjenka iz jabolčnega vina in nekaj vgrajenimi jabolki na tankem biskvitu. Zelo dobra. Zelo okusna je bila tudi tarta de Santiago na podlagi iz listnatega testa, zgoraj pa neke vrste mandljev biskvit (se moram podučiti o receptu in jo enkrat pripravim).  Močno smo se najedli, zato sem obžalovala, da niso imeli kakšnega zdravilnega žganja tipa grapa ali pa kaj drugega, kar pomaga proti prenapolnjenemu želodcu. Smo pa doma postorili nekaj za zdravje. Za prihodnji obisk nas čaka še glavna jed iz jagenjetine, crocetas in še nekaj vrst postres (flan, limonina krema, mlečni riž), danes pač ni šlo vse.

(zadnji obisk marca 2013)

http://www.casamingo.es/