Pod volat

Podgorica
(črnogorska kuhinja, priporočam)
Če vas bo pot zanesla v Титоград in si boste zaželeli domače kuhinje v restoranu tipa kafane, se kar odpravite tja. Gostilna se razteza v treh večjih prostorih pritlične stavbe, nekoliko različno opremljenih. En je pri šanku, ta je najbolj blizu tipu kafane, drugi je pri pultu ob kuhinji. V teh dveh strežejo natakarji z belimi srajcami. Tretji je opremljen v taki bolj črnogorski maniri, tam strežejo natakarji v opravi z elementi narodne noše. Kadi se lahko povsod. Poleti je zunaj prijeten vrt. Pa še ena posebnost. Ni moškega in ženskega stranišča. Sta dva, na vratih prvega, ki je v zelenih tonih, piše "faith", na vratih drugega, ki je v rdečih tonih, piše "love". Lokal je poln ob vsaki uri, tudi popoldan, ko ni več čas kosila in še ne čas za večerjo. Največ je domačinov, vanj se pa pritepe tudi kar nekaj consultant-ov, ki razdajajo svoje bogato znanje tej mladi državi v tranziciji.

Hrana odlična. Čorbe, pasulj, japrak, meso ispod sača, vse vrste mesa na roštilju (tudi beli bubrezi, ki jih pri nas ni več dobiti) in vse priloge, ki gredo k balkanski hrani. Na koncu baklave in odličen kadaif. Opozarjam, da so porcije zelo velike. Ob hrani priporočam Vranac Pro corde (dobro za srce), ob koncu pa obvezno pokoju rakiju (dobro za grlo). Priporočajo lozu Institut ali pa rakiju Kruna.

(zadnji obisk februarja 2013)

https://www.facebook.com/pages/Pod-Volat/121976341211960

Inopia

Barcelona
(tapas bar, sem izjemno priporočala)

Naj se najprej opravičim, ker bom opisovala bivšo gostilno, ki ne deluje več. A naj zapišem svoje doživetje, ki mi je spet prišlo med misli, ko sem opisovala pripravo tuninega steaka. In kot priporočilo, če bosta Albert in Ferran Adrià še kdaj odprla kakšno kreativno  restavracijo (no, saj onadva pač ne rabita mojih priporočil). Tale je bila od Adriana, ki je včasih pri svojem hermanu v El Bulliju izdeloval sladice. V Barceloni pa je leta 2006 odprl (gurmanski) tapas bar, ki pa je trajal samo do poletja 2010. In jaz sem imela srečo, da sem bila taistega leta zgodaj spomladi v Barceloni s sodelavko, ki je vedela, kam bi šla rada na večerni prigrizek. Tja sva se napotili zvečer, po svetlejših in temnejših Barcelonskih ulicah. Kar dolgo sva hodili, da sva prispeli na Carrer de Tamarit 104. Šele po tem, ko sem prebirala razno literaturo o restavracijah, sem videla, kakšno blazno srečo sva imeli, da sva pred barom čakali samo kakšnih petnajst minut, da se je sprostil prostor. Običajno so čakali v vrstah in sploh niso izpolnili svojega pričakovanja. V notranjosti sta bila dva šanka, levo in desno. Ob njih barski stolčki. Medve sva dobili prostor na desni ob šanku, kjer so mešali koktejle. Jedilni list tapasov je bil slasten. Izbrali sva jih nekaj vsake vrste in družno poskušali posamezne prigrizke ob obvezni katalonski cavi (op. penina). Še vedno se spominjam slastnega hamburgerja (ki sploh ni bil hamburger, kot ga poznamo) v posebej narejeni bombetki. Izmed jedi za desert pa sirček iz grškega jogurta z medom. Obiska po Barceloni se (poleg seminarskega dela) spomnim še po prijaznem vodenju druge sodelavke, skoraj domačinke. Po ostalih gurmanskih užitkih v tem mestu polnem esprija. Po raziskovanju, kje neki naj bi se dogajali posamezni deli romana Morska katedrala, ali pa Zafonovi romani. Po iskanju Gaudijevih umetnin, posebej parka Güell, kamor sem šla navsezgodaj z busom in peš, da bi pravočasno ujela dopoldanska predavanja. Po čustvenem akustičnem nastopu kitarista v arkadah tega ekscentričnega parka in nenavadnem vplivu tega igranja name. Po priseljencih, ki so na ulicah prodajali robo in nenehno pogledovali naokoli, če morajo svoje blago zaviti v cule in pobegniti. Šele ob presunljivem filmu Biutiful sem spoznala, kakšne vse razsežnosti ima njihovo življenje.

(obisk 2010)

Zdaj pa lahko greste v naslednico Inopie: http://www.lolitataperia.com/en/

Alavija

Silba
(dalmatinska konoba, priporočam)
Ko sem na kuharskem delu pisala o tuninem steaku, sem se nostalgično spomnila poletij na Silbi. In gurmanskih užitkov, povezanih z njimi. Alavija (mislim, da je to v starem silbanskem narečju nekaj takšnega, kot pozdrav, s katerim so tistim, ki so odhajali na pot na morje, zaželeli srečno pot), je konoba locirana pri pomolu na drugi strani Silbe, kot včeraj opisana konoba Mul. Na Žaliču, na zahodni strani, tam kjer pristajajo trajekti. To je točka, kjer se poleti poleti nekajkrat na dan dogaja vrvež vkrcanja in izkrcanja, natovarjanja in iztovarjanja, čakanja s kovčki, pozdravljanja, objemanja, iskanja ladje na obzorju. In tam, tik ob obali, takoj za prodnato plažo in senco tamarisk, je dvignjena, v gornjem nadstropju na morje odprta terasa. Zakrita z rogozo, opremljena v dalmatinskem stilu, z lesenimi klopmi, modro belo kockastimi prti in odprtim kaminom, kjer se pečejo ribe. Pogled uhaja na razgled, ki se odpira na pomol, valovanje morja, modrino neba in Premudo, bližnji otok na obzorju. Ponoči pa na svetilnik in nočno nebo, šum morja pa daje slutiti globoko modrino. 

Prijazna in domača postrežba. In dobra hrana. Že omenjen tunin steak, sveža jadranska riba na žaru, če se naročiš vnaprej, tudi izpod peke. Črna riža. Imajo tudi dalmatinske mesne jedi, njoke ali pa testenine z nekakšnim golažem (paštičada). Zelo dobro, če si seveda zaželimo kakšen break med ribjo hrano. In dobro domače vino iz Silbe.

Ob obisku 2013je bilo moč dobiti tudi domače olivno olje, letos pa smo na rustikalni polički, kjer ponujajo domače proizvode, ugledali domače marmelade.

(zadnji obisk avgusta 2015)

https://www.facebook.com/konobaalavija/

Konoba Mul

Silba
(ribja konoba, izjemno priporočam)
Konoba Mul leži na vzhodni strani Silbe, nasproti Lućke kapetanije, skoraj pri morju, pri mandraču s privezi. Če pridete iz morske strani, je nikakor ne smete zamenjati z "restoranom Silba", ki leži tik ob pristanu Mul in se ne more pohvaliti z izbrano hrano. Konoba (ta prava) ima nekaj velikih miz s klopmi zunaj, v prijetni ribiški sceneriji pod streho, še štiri ali pet pa notri pri šanku in kaminu. Odprta je samo v poletnem času, mislim, da tam nekje od maja do oktobra. Prijeten sprejem lastnika Luke in dveh natakarjev, ki s posebno energijo vsak poletni večer postrežejo dvakrat napolnjene mize konobe. Mizo si je dobro zagotoviti vnaprej. Najbolje je že popoldan ali na predvečer zaviti na kakšen kozarček domačega orehovčka, pregledati dnevni ulov in izbrati primerno veliko ribo za večerno družbo.

Riba na žaru v tej konobi je absolutna legenda. Takšno ribo težko najdete še kje ob Jadranu (v drugih morjih pa sploh ne, ker so jadranske divje itak najboljše). Chef Luka in kuhar Stipe pač znata. Natur, na žaru, z olivnim oljem. Zunaj zapečena, znotraj sočna. Zobatec, Škarpena, Kovač, Orada, Brancin ali pa Romb (vse namenoma z veliko začetnico, ni samostalnik v nemščini). Ob ribi blitvo s krompirjem in malvazijo. Tam so nam enkrat pripravili tudi odlične domače na roko narejene testenine (kot nekakšni fuži) z brodetom, drugič spet pašto z jastogi (za ekscizijo jastogovega mesa iz lupine je potrebna posebna tehnika cuzlanja, kakor se je izrazil znan evropski arhitekt). Pred ribo si za predjed privoščite kakšno domačo ribjo pašteto, marinirane inčune ali pa črno rižo. Na koncu pa obvezno palačinko, sveže spečeno, s hrustljavim robom in domačo marmelado iz margolan ali pa česarkoli drugega (kar je redkost, ponavadi jih napečejo za dan vnaprej in so gumijaste). Letos palačink žal niso imeli več na repertoarju, ponudili pa so odlično čokoladno torto. Meni je sicer žal za palačinkami. Na koncu pa orehovček ali pa domača trava(rica, da ne bo pomote).

Če boste na Silbi, res pejte tja.
Koncem februarja, v Ljubljani, z nostalgijo.

Avgust 2015: Letos smo prvič okusili rižoto s škampi izpod kuhalnice chefa Luke. Božanska, Takšne še nisem jedla. Izjemen je bil tudi brodeto iz morskega psa s polento. Da o vsem ostalem ne govorim. Pa še palačinke so se vrnile na jedilnik.

(zadnji obisk avgusta 2015)

http://www.silbakonobamul.com/

Pizzeria Palace

Svetvinčenat
(pizzerija)
Ko sva začela zahajati v kraje v centralni Istri, sva od soseda dobila priporočilo za "najbolju picu u Istri". No, tudi za "najboljeg vodoištalatera u Istri" (v to sicer nisva tako prepričana) in "najboljeg autoelektričara v Istri" (ta je bil zares odličen, a tudi izjemno drag, naj mu bo - na praznični dan je rešil naš akumulatorski problem). Picerija je nekje na zahodnem delu trga Svetvinčenta, tistega dela pred Kaštelom, ki je travnat in nekoliko poglobljen (kot boulingrin v francoskih vrtovih). Najdete jo blizu mesnice in trafike. Nekaj miz je zunaj. Tiste višje, pogrnjene rdeče in rumeno, čakajo picojedce. Nižje pa so namenjene tistim, ki pridejo na pijačo ali na briškulo. Pogled na trg in boulingrin. Med velikimi športnimi prvenstvi na steno namestijo velik zaslon za skupinsko navijanje v lokalu. Pozimi se cela scena, skupaj z briškulo, preseli v notranjost, kjer je v zadnji sobi tudi krušna peč in pult, kjer picopek opravlja svoje  delo. 

In sva se napotila tja, v picerijo. Zvečer, lačna po popoldanski vožnji. Težko se nama je bilo odločiti med veliko izbiro pic na jedilnem listu, izbrala sva "štiri letne čase". In pivo. On velikega, jaz malega. Najprej so prinesli pivo, potem pribor s servieti. Rumenimi in rdečimi. Kot kombinacija prtov. Potem pico. Bila je res slastna. Velikokrat sva se vrnila tja in tudi velikokrat k štirim letnim časom. V mestu je še ena picerija, v renesančnem okolju tlakovanega trga in palače Grimaldi, pa še nisva uspela do tja. Ker naju odločitev vedno zapelje v znano. Lahko, da delava drugi piceriji krivico. Moram pa opozoriti morebitne obiskovalce, da pred četrto uro popoldan peči še ne zakurijo. Ne v eni, ne v drugi piceriji. V primeru, da pridete na kosilo, se lahko napotite na drugo vrsto hrane, bolj istrsko, v restoran Kaštel (ga opišem enkrat drugič).

V 2017 je pizzerija zamenjala lastnika. Pizza ni več tako dobra, kot je bila svoje dni.

(zadnji obisk septembra 2017)

https://www.facebook.com/pages/Pizzeria-Palace-Svetvin%C4%8Denat/368656856543953

Domačija Šajna

Šepulje
(kraška kuhinja za v restavracijo, zelo priporočam)
Prvič sem bila tam na poroki moje sestrične. Kraška domačija objema s kamnom tlakovano dvorišče, nekaj dreves, vinska trta, kamnita miza, vodnjak, balkon ob dveh stranicah hiš ob notranjem dvorišču (mogoče me bo soimenjakinja, ki se ukvarja s tipologijo slovenske arhitekture v kakšnem izrazu popravila). Na tem dvorišču so razporejene ravno prav lično pripravljene mize. Dvorišče je pravi ambient za sprostitev in gurmanska doživetja. Lahko prideš tja po napornih nakupih v Ikei, samo na narezek pršuta, malo terana (preveč ne, ker voziš) in na en domač štrudl. Za štrudl mi je gospodinja Vera enkrat izdala, da ga dela iz listnatega testa, notri pa je bilo bogato polnilo iz breskev in jabolk. Sanjsko. Za teran pa je simpatičen natakar povedal, da je to pravo vino. Da je merlot bojda samo spran teran, ki ga imajo v Vipavski dolini. Ali pa, če prideš tja s hčerjo, ki si jo pobral na beneškem letališču. Po naporni vožnji v zahajajoče sonce in nazaj v modro nebo z luno tam nekje desni nad Jadranom. Imajo nekaj izbranih kombinacij omak za njoke. Nikoli ne bom pozabila tiste z žajbljem in orehi. Škoda, da na spletni strani nimajo več jedilnika, da bi se spomnila še kakšne. Se pa spomnim, da mi je gospa Vera povedala, da njoke delajo na sveže. Da imajo vedno pri roki nekaj skuhanega zmečkanega krompirja. Sicer pa je jedilnik kraških okusov. Nikoli ne bom pozabila konca tedna, ki sva ga tam preživela. V domačni, s starejšim pohištvom opremljeni ravno prav udobni sobi. Dve noči, tako, da je bil zaokrožen vikend na Krasu. Z bogatim zajtrkom, za katerega se je gospa Vera poleg vsega potrudila, da je priskrbela sveže jutranje pecivo. In pečena jajčka s pršutom. In vse ostalo kar k zajtrku spada. En zajtrk na dvorišču, v ščebetajočem jutranjem soncu, en zajtrk ob oknu na dvorišče (bilo je slabo vreme). Čudoviti sprehodi po okolici. Šepulje, Utovlje, Dobravlje, Avber, Tomaj. Šla sva peš, v spomladanskem soncu med vinogradi, po gozdu, skozi vasi. Če bi imela kolesa, bi lahko svoj domet še precej razširila. Na balkonu s pogledom na notranje dvorišče sem brala Čaj s kraljico. In opazovala dogajanje na dvorišču. Pogrinjanje miz, rahel žvenket pribora, žuborenje gostov. Doživetje v vsakem primeru. Za ves vikend ali pa samo na malico, na pršut.

Če se prav spominjam, sem bila nazadnje tam enkrat lansko leto, ko sem starejšo hčer pripeljala iz Benetk. Pri pogledu na spletno stran sem ugotovila, da so jo še izboljšali, zatorej lahko z veliko gotovostjo ugibam, da je še vedno tako dobro in prijetno.

(zadnji obisk decembra 2019)

http://www.sajna.si/index.php/sl/

Klub gurmanov Skaručna

(slovenska kuhinja iz lastne roke z vodstvom, zelo priporočam)
Zelo posebna kuharska in gurmanska dogodivščina. Bilo je predlani decembra. Ena izmed hčera je nekje v mestu izžrebala bon za dogodek v gurmanskem klubu v Skaručni. To ni znana gostilna ob cesti, kjer (tudi gurmansko) uživaš v veliko hodih izjemne slovenske domače hrane, v prijetnem ambientu in še prijetnejšem vzdušju. O tem morda kdaj drugič, ko bom spet tam in imela jedi še vedno pred očmi in okuse še vedno nekje med čutili in mislijo. To je hiša za to gostilno, ki jo vodi brat od tistega, ki vodi gostilno (to je že skor tko k Žmauc in ud brata prjatu). Ena hčera je imela bon, druga se je odločila, da gre z njo in jaz sem jih samo peljala tja. A šla sem not pogledat in tudi z njimi ostala, čeprav nisem nameravala, vrh vsega tudi nisem bila primerno oblečena. Še vedno v službenem kostumu, ker so me naprosile, da jih peljem tik po tem, ko sem prišla domov. Od parkirišča do vhoda so svetile vrtne sveče, v preddverju pri šanku je bila postavljena novoletna jelka (zato je moralo biti enkrat v decembru), prijazen gostitelj brat Marko v zanimivih kavbojskih škornjih iz nevem kakšnega usnja, najbrž krokodiljega in lajbiču (tega se spomnim). Ko smo vstopili, še vedno nismo vedeli kaj točno bo. Dve starejši gospe sta nas razigrano čakali z že zavezanimi predpasniki. Tudi oni dve sta prišli, ker sta imeli bon. Družabnost pri šanku je naredila svoje in še mama (jaz) je ostala. Kmalu za nami sta prišla še dva mlajša para, polna mladostne energije, ki pa tudi nista vedela na kaj sta se prijavila. Pravzaprav so mislili, da imajo rezervirano v gostilni v Skaručni pri bratu Slavcu (tisti ob cesti). In potem še en kuhar s svojo ženo ali punco, ki je kuhal nekje na Bledu, če se prav spomnim in, ki naj bi z lastnikom kluba v prihodnosti nekaj skupaj počel. Še kasneje pa se nam je pridružila še lastnikova partnerica. Skratka pisana druščina. Za eno izmed deklet (pardon žena, bili so poročeni), ki sta bili v parih, sem kmalu ugotovila, da se je ukvarjala z istim športom kot jaz v svojih mlajših letih in mislim, da sem v času, ko sem bila še športna sodnica, celo sodila tekme, kjer je tekmovala kot začetnica.

V glavni (zelo veliki) sobi je na sredi velika miza z okusno razstavljenimi živili, vse od moke, sadja, zelenjave pa do velike domače (že oskubljene) kure. Ob strani štedilnik, pečica, miza s posodo in začimbami, kamin (ki je bil takrat še v gradnji, po moje ena četrta podaljšana faza), ob drugi strani delovni pulti in ob tretji dolga miza s stoli (brez prta, raw). Za šankom je bila na voljo pijača, belo in rdeče vino in razna domača žganja smo lahko uživali brez omejitev. Zadaj je še ena soba, kjer je korito za pranje posode in hladilnika. Ob vsem tem pa je za vzdušje skrbela tudi retro glasba, ki nas je spremljala ves večer.

Kuharski coach si zamisli jedilnik, postopoma razdeli delo (sekljanje, rezanje, mesenje, kuhanje, pečenje) in ga z budnim očesom spremlja in usmerja. Posodo smo morali prati sami spotoma v tisti zadnji sobi. Skratka zahtevno in naporno kuhanje in vse kar sodi zraven. Potem pa sproti tudi gurmansko uživanje v pripravljenih jedeh. Gospe sta se kmalu utrudili in že po nekaj gurmanskih hodih odšli domov. Mi pa smo kar nadaljevali, čeprav smo na koncu zaradi sitosti komaj kak grižljaj še spravili po grlu. In zaradi utrujenosti še komaj sedeli za mizo ali sloneli ob šanku.

Kaj smo kuhali? Se bom poskusila spomnit, saj je že debelo leto odtlej, jaz pa sem tudi že v letih:( Spekli smo ene tri vrste kruha, sveže sardele z rdečo čebulo in kisom, domačo pašteto, naredili domače rezance, krompirjeve štruklje z drobtinami, kurjo župco iz ta prave domače kure (tiste, ki se je še nedavno bohotila na mizi), piščančjo solato (ampak ne kar tako, meso smo morali nežno razstaviti na nitke), spekli pečenko. Bilo je še veliko več, ne morem se več spomniti, morda tale blog še kdaj dopolnim, če mi bodo pomagale hčere, ki imajo mlajši spomin.

Skratka, enkratno doživetje, na nek način odštekano v enem drugem svetu. Na koncu naj bi se za povrh še zavrteli. Ta mladi pari so se, tudi lastnik z bejbo, me pa smo bile tri in tudi preveč utrujene od nenadejane naporne dejavnosti.

Vsekakor priporočam, posebej za kakšna timska doživetja. To je prava stvar za timbilding, delo si je treba porazdeliti, si pomagati in na koncu skupaj uživati.

Iz tega gurmanskega kluba še kar naprej dobivam vabila na vabljiva tematska kulinarična doživetja. Najbolj me je vzburila ponudba za morsko kuhanje na ladji, skupaj s predhodnim lovljenjem rib. Še bolje je izgledalo, ko so na mejl priromale fotografije s tega dogodka. Si najbrž kar predstavljate, ali ne?

(obisk decembra 2011)

http://www.klubgurmanov.si/sl/