Trattoria Castello

(Svetvinčenat, rada bi bila bolj fina konoba s kristalnimi lustri)

Razmišljala sem, če naj sploh kaj napišem o tem gostišču na sicer romantični lokaciji ob žlinji (boulengrin oz. bowlig green) enega najlepših mestec v Istri, Svetvinčenta. Imamo namreč srečo, da živimo v delu sveta, kjer lahko izbiramo gostilne, kamor bomo zašli na svoj naslednji obrok in se zmrdujemo nad tistimi, ki nam niso pogodu. Ker hočemo pokazati, da je naš okus na ravni, ki loči med dobrimi in slabimi, in se lahko zmrdujemo nad tistimi, ki nam niso povšeči. In ravno danes sem nekje slišala, da za nekaj, nad čemer se mi pritožujemo, nekdo drug moli. No, kljub tem bom opisala moje doživetje gostilne, katere predhodnica je bila »Kod kaštela« in kjer se je včasih dalo dobiti dobro domačo hrano.

Novi najemniki lokala so želeli ustvariti bolj fino različico prejšnje konobe, o čemer nam priča tudi sprememba imena iz »Kod kaštela« v italijansko »Trattoria Castello«. To prizadevanje so pospremili tudi z zamenjavo vrtnega pohištva – preproste lesene mize in klopi so zamenjali s kovinskimi malo na art deco oblikovanimi vrtnimi garniturami in belimi pripetimi prtiči. Zunanji del gostišča je zaradi staroveško renesančnega ambienta Svetvinčenta še vedno prijetna lokacija. Notranjosti pa kaj dosti, razen z dodanimi nekaj kosi opreme, niso spreminjali. Oplesk, dotrajani okenski okvirji, stenski opaž, karnise in porumenele prašne zavese so ostali isti. Dodali pa so stole z visokimi naslonjali oblečenimi v skaj, dve okrogli mizi, nekaj slik in starinskih omar, dva kao kristalna lustra in pogrinjke iz temnorjavega skaja z vzorcem krokodilje kože. Saj ni kaj dodati.

Hrana je bila v redu, razen razpoznavnih koščkov vegete v zelju in v mikrovaloki pogretega kruha, ni pa kakšen presežek.

Postrežba je bila prijazna, še najbolj vesela sem bila, ko mi je, medtem, ko se je natakarica ukvarjala z drugimi gosti, glavno jed prinesla predme kar kuharica polnega renesančnega izgleda z gostimi nakodranimi svetlimi lasmi in rdečimi lici (to želim predstaviti kot dogodek, ki me je razveselil, ne kot kritiko).

Po zadnjem obisku pa gostilne ne priporočam več. Že ob prihodu v gostilno nas je pozdravil vonj po Vegeti in sprijetih maščobnih kapljicah po stenah in pohištvu. Prav tak vonj in okus je imela maneštra, po kateri je plavalo nekaj koruze in fižole iz konzerve, goščena pa je bila z moko.

(zadnji obisk julija 2018)