Gostišče Grič

(Šentjošt nad Horjulom, domača hrana z modernim pridihom, priporočam)

Saj morda bi lahko dala še višjo oceno, ker je bila hrana zares odlična, a obiskala sem jo samo enkrat, med tednom restavracij, ko smo dobili samo naprej pripravljen meni. Zato se že veselim svojega drugega obiska (in podeljevanja še višje ocene)!

Tja sem sicer prišla po sreči, ker je prijateljica dala pobudo, da jo obiščemo v tednu restavracij. Ambient je res prijeten, tudi pogrinjki a mizi dajejo slutiti dobro domačo hrano. Kot piše na spletni strani gostišča gre za tradicionalno hrano z modernim pridihom. Uporabljajo lokalne sestavine, na krožniku pa pričarajo tudi na oko prijetno sliko. Da ne bo pomote, ne na način, kot se gredo v današnjem času nekatere gostilne, ki na krožniku sestavijo preveč sestavin v kičasto kompozicijo. Tu je vse na pravem mestu, ravno prav sestavljenih okusov. Saj niti ne vem več natančno, kaj smo dobile na krožnik. Tegale pisanja sem se namreč lotila kakšna dva meseca po užitkarjenju v Griču. Spomnim se blekov, v nevem kakšni omaki, zorjene krave z lišajem, korenjem, špehom in zelišči, za sladico pa pavlove z jesenskim sadjem. Super je blo.

Pot me je zanesla tja še enkrat ob tednu restavracij, spet so ponudili okusen meni iz domačih sestavin pripravljene tradicionalne hrane z osveženim navdohom. Spet je bilo odlično.

http://www.gric.si/

(zadnji obisk oktobra 2018)

Libanonske meze in drugi užitki

(Ljubljana, Libanonska restavracija, priporočam)

Že dolgo sem nameravala tja in ne vem, zakaj nisem šla že prej. Čeprav tokrat še ni bilo priložnosti, da bi šla na prave meze, ker sem imela premalo časa. Samo za hitro kosilo. Torej z moje strani ni bilo pravega časa za resnično mediteransko mezenje, je pa bila hrana v času kosila izjemno okusna. Na uho mi je prišlo, da imajo ob večerih polno in, da je potrebno rezervirati in to je dober znak.

Čeprav leži lokal v pol podpritlični legi in ima nekoliko nerodno podolgovato obliko, so ga domiselno opremili najprej z nizkosedečimi mizami, naprej pa z običajnimi. Ambient je torej prijeten, osebje tudi. Meni za kosilo je bil zelo v redu, običajno je sestavljen iz juhe, mesne ali zelenjavne glavne jedi s solato in sladice. Vse posebnih bližnjevzhodnih okusov. Na koncu si lahko privoščimo kavo s kardamomom. Dnevni meni lahko vsak dan najdete na facebooku, v à la carte meniju pa je gotovo najti dovolj jedi za dostojne meze večjega omizja. Če so ob večerih trebušne plesalke, tega ne vem.

Zagotovo še pridemo ob kakšni primerni priložnosti.

http://www.libanonskemeze.si/

(zadnji obisk oktobra 2016)

Gostilna Strunjan

(Strunjan, bife v kampu, priporočam)

Že kakšne pol leta sem razpolagala z informacijo, da je v kampu v Strunjanu, tistem, kjer so po slovensko neokusno natrpane prikolice z alpsko lesenimi ohišji in predprostori, ki jih je videti, iz ceste med Strunjanom in Lucijo. Za ta bife mi je povedala domačinka iz Ankarana, ko sem jo vprašala, kam hodijo. Če se ne motim, mi je omenila Norbedo blizu Ankarana, tale bife in najbrž še kakšno gostilno, ki ni ostala v mojem spominu. Tole sem si označila, kot potrebno obiska, ker je dejala da ima natur primorsko in istrsko hrano in, da jo vodita oče in sin. Lastnica je sicer Mirjana Možgan, najbrž mama. Naneslo je, da sem se mudila v Strunjanu v času večerje, po prečudovitem sončnem zahodu, ko je sonce utonilo v morje desno od Pirana in so se račke igrale v vodi ob otočkih iz trstičja v naravnem parku ob strunjanskih solinah. Dodatna spodbuda za moj obisk je bilo tudi poročilo sošolke, ki je prejšnji vikend (po mojem priporočilu) z družino obiskala prav ta bife. Povedala je, da je bil Phil, ki je občutljiv na kvaliteto kalamarov, izjemno zadovoljen.

Ambient je res domače prijeten, tako zunaj, kot znotraj. Glede na vremenske priložnosti, sem našla prostor zunaj, za leseno mizo na nogah iz kovanega železa s pogledom na recepcijo kampa, kamor ne smeš v kopalkah, s sladoledom, prižgano cigareto ali psom ter dodatnim razgledom na mizo stalnih gostov, kjer sta najprej sedela dva domačina brez besed, vsak ob svojem pivu, kasneje pa so se stalni gostje namnožili in se zapletli v živahno debato. Ker sem bila sama, sem imela veliko časa za opazovanje in prebrala dodatne informacije, da je gostilna odprta ogni giorno od jutra do noči ter, da do desete ure ne strežejo alkoholnih pijač. Imela sem priložnost slišati tudi nekaj Slovencev, najverjetneje iz bližnjih zdraviliških hotelov, ki jim debata ni segla preko paketov mobilne telefonije. Proti koncu mojega obroka pa je prišla na obisk tudi muca, precej podobna naši domači, zato se nisem mogla upreti samodejni gesti in ji dala košček kalamara in en pomfrit. Vse je hvaležno pojedla. In že sem vam razkrila, kaj sem naročila. Ocvrte kalamare s pomfrijem (in tatarsko omako). Priporočilo sošolke je bilo namreč tako močno, da sem najverjetneje že v gostilno prišla z izdelano predstavo kaj bom naročila, čeprav je prijazen lastnik (sin) od morskih jedi ponudil še orade, brancine, školjke, njoke s kaneštrelami, sardelice in morda še kaj. Na jedilniku sem opazila tudi mesne istrske jedi, tudi te so prav gotovo vredne greha. No jaz sem se, ko rečeno, pregrešila s prenapolnjenim krožnikom kalamarov in pomfrija (op. dovolj za dve ženski osebi, kljub temu sem pojedla vse, ker sem tako vajena od doma). Moram pritrditi Philu, kalamari so bili res odlični. Prinešeni naravnost iz ponve, bili so še vroči, ocvrti samo z moko (brez odvečnega jajca) in resnično mehki. Morda res najboljši ocvrti kalamari ever. Zraven kozarček malvazije in na koncu še doma pripravljena jabolčna krostata, ki pa ni prekašala tiste pri Sonji., morda zato, ker ni bila ravno od tistega dne. Od sladic so nudili še profiterole, vendar je sin nežno priporočil domačo krostato. Komaj čakam na naslednjo priložnost, da okusim še kakšno drugo jed, kalamari so bili namreč zares odlični.
Pa še ena posebnost je. Brinovčku rečejo Chivas.

Kmalu je prišla naslednja priložnost. Tokrat smo si poleg kalamarov, ki so jih tudi ostali jedci za mizo morali nujno okusiti, naročili brancina v pečici z zelenjavo. Bil je zares odličen. Krostata je bila tokrat precej boljša, a Sonja še vedno zmaga. So pa ponudili sladico, kjer je bila v kozarčku ohlajena sladica, spodaj vaniljeva krema, zgoraj kakijeva s smetano. Izjemno.
In na tole kakijevo sladico pridem vsako leto, ko zorijo kakiji v Strunjanu.

Ob zadnjem obisku smo na mizo dobili školjke v izjemni buzari. Na rdeče, malo pikantni, a ravnoprav gosti za mazanje s svežim primorskim kruhom. Za glavno jed pa je prišel tudi izjemen rošpo iz pečice - na krompirju in zelenjavi.

https://www.facebook.com/GostilnaStrunjan/

(zadnji obisk novembra 2021)

Kuhinja na plaži

(nekje v Istri, priporočam)

To kar sem pričakovala v Ližnjanu, sem našla na neki drugi obali v Istri.

Kuhinjo je po naključju našla družina bb, ki je po Istri bežala pred nevihtnim oblakom. Prav na robu, tam kjer je je dež končal so pristali na plaži s starejšo hišo, še v avstroogrskem slogu, z oleandri in nekaj mizami in stoli pred njo. Najprej so se želeli samo kopati, potem pa so ugotovili, da v hiši tudi nekaj kuhajo in strežejo. Dobili so čudovit golaž iz kotlička, ki jih je nasitil za tisti dan.

Tja smo se odpravili ponovno, naročili najprej nekaj pijače in povprašali po hrani. Imeli so lignje in sveže ulovljeno ribo. Zraven so postregli še s kuhanim krompirjem v oljčnem olju s peteršiljem in solato s paradižniki. Le počakati smo morali kakšno uro in pol (to so nam povedali vnaprej), da so postregli napovedane goste, ki so mislim jedli neko meso na žaru in zelenjavno prilogo. Medtem smo za starter dobili slane sardelne filete s svežim paradižnikom, papriko in kaprami. In svež kruh. Na koncu pa še turško kavo. Vse je bilo pristno, sveže pripravljeno, iz lokalnih sestavin in odlično. Morda bi le cene lahko bile nekoliko nižje za tak tip lokala (a še vedno nižje, kot v Ližnjanu). Gotovo pa se še kdaj se odpravimo tja. Lokacijo zaupam samo prijateljemJ.

(zadnji obisk poleti 2016)

Jakomin

(Kubed, gostilna pod kraškim robom, priporočam)

Že neštetokrat sem se peljala mimo. In slišala sem za neko gostilno Jakomin v Kubedu. Ne vem, zakaj sem imela predstavo, da je to gostilna nekje zadaj, za velikim ovinkom sredi vasi in obokom, kjer sem nekoč prevedrila hudo nevihto skupaj s svojo bolho, kjer strežejo na prostem pod drevesi za okroglimi mizami z belimi prti. Da je neka fina gostilna. Potem pa sva se s prijateljico na poti na morje tam ustavili za kavo. Povedala je, da to gostilno precej hvalijo. In res, mimo so nosili mamljive njoke z golažem in druge poslastice. Celo nek čudovit štrudelj na koncu. Preverila sem še po spletnih straneh ocenjevalcev gostiln in Jakomin je bil povsod zelo dobro ocenjen.

Spomin na njoke z golažem mi ni dal miru. Pa tudi žar v zunanjem predelu gostilne, kjer imajo stalno pripravljeno žerjavico je vabil. Tako sva z mamo zadnjo pot v Istro preko Sočerge načrtovali v času kosila. Naročili sva njoke z divjačinskim golažem in taljato na rukoli s parmezanom. Njoke so prinesli v pločevinasti kastroli, bili so doma narejeni, krompirjevi (da se je čutila struktura pretlačenega krompirja), z zarezami, da se je čudovita divjačinska omaka ujela vanje. Mehka govedina srednje pečene taljate se je kar topila v ustih. Biftek so spekli na žaru (čudovit okus skorjice z žara), potem pa ga na debeli leseni deski na strežnem vozičku razrezali pred nama. Poleg je bil čudovito spečen krompirček in še nekaj zelenjavne priloge. Zraven so imeli odličen domač refošk. Zelena mešana solata s paradižnikom je bila odlična. Tudi doma spečen kruh, ki so ga še toplega v hlebcu prinesli na mizo in ga potem zavili za domov. Na koncu, pa sem, zaradi skomin od prejšnjič, naročila sirov štrudelj.

Na jedilniku imajo tudi juhe (goveja, gobova, bobiči), razne istrske pašte s tartufi, svežimi jurčki, kokošjim golažem in še čem. Na žaru pečeno meso, poleg biftkov in rostbifov tudi ombolo. Žal mi je bilo, da za sladico nisem poskusila tudi tiramisuja, imeli pa so še panakote in še druge vabljive sladice. Vsekakor obstaja veliko razlogov, da se še kdaj oglasimo!

https://sl-si.facebook.com/gostilna.jakominkubed/

(zadnji obisk avgusta 2016)

Grill Eden (medblog)

(Ližnjan, gril na obali, ne priporočam)

Sem napisala kar kot »medblog«, ker gostiln, ki jih »ne priporočam« običajno sploh ne vpišem v blog. Moji kategoriji priporočanja sta »zelo priporočam« in »priporočam«. Če ne napišem nič, je gostilna še vedno dobra, le v besedilu najdete, kaj je posebnega in zaradi česa jo kljub neocenjenosti velja obiskati. Napišem tudi, če je kaj izjemnega. V gostilne, kjer ni kaj priporočiti, pa običajno niti ne zaidem, ker vedno poiščem tiste s priporočili. Če pa slučajno zaidem v takšno, je niti ne omenim v blogu, da ji ne bi delala škode.

No, tole pa vseeno opišem, da se ne bi še kdo tako nasmolil, kot sem se jaz.

Z mamo sva delali izlete po Istri in se namenili proti Ližnjanu, o katerem sem že veliko slišala, tja pa še nisem šla. Bila sem že v okoliških krajih, Medulinu in Valturi, tam pa še ne. Najprej sva se namenili ustaviti v Boduliki, restavraciji z dobro oceno v Šišanu, a me je, ko sva prispeli tja nekako odvrnilo to, da gre za hotelsko restavracijo. Hotelčič je sicer prav simpatičen, v istrskem slogu, restavracija pa je bolj menhetnska, z belimi plastičnimi dizajnerskimi stoli in finimi prtički. Ob bazenu. Vsekakor bolje za kakšno večerjo v hladu, za kosilo na prostem na dan s petintridesetimi stopinjami pa ni bila najboljša. Tako sva se odpravili v Ližnjan, kjer sva se po pit stopu v piceriji na glavnem trgu odpeljali do zalivčka spodaj. Zavili sva na desni krak (to je bila napaka, bb se je kasneje tam kopal in obedoval na levem kraku in je bilo baje OK) in ob tabli Gril kod Ane ali nekaj takega, sem si rekla: »To bo to!« Nekaj prvinskega, kot je imela včasih ena gopa na Silbi v Pucukmarku (ne vem, če ni bila tudi Ana). Preprost gril, imajo kar imajo, vedno okusno. Bilo je tik ob morju, lahen vetrič je odganjal vročino, lesene klopi, slamnata streha. Ali nekaj takega. Tri mize so bile polne, to je nekaj obetalo. Za eno so bili domačini – samo na pivu, za drugo Germani, ki so kosili in za tretjo, manjšo mlajši fant z mamo, ki je jedel dunajski zrezek s pomfrijem (kasneje sem ugotovila, da je bila to gostinčeva družina). Rekla sem si, kakšne lignje na plaži bom. Domačini jih gotovo pripravijo na divje. Kljub temu, da sva bili z mamo že praktično v gostilni, mi še ni potegnilo, da lastnik ni domačin, ki prijateljuje z lokalnimi ribiči in, da v tem gostišču nikakor ne bodo pripravili pristne hrane. Ne vem zakaj, najbrž zaradi privzgojene vljudnosti, se z mamo nisva obrnili in poiskali česa drugega. Takoj ko sva sedli za mizo in se prilepili na lepljive klopi, z rokami pa na mizo in plastični jedilnik, bi se morali zahvaliti in oditi. Pa sva kljub temu naročili tiste lignje z blitvo in krompirjem in solato, pa kozarček malvazije za mamo (jaz sem šofirala in naročila vodo). Malvazija je bila razredčena, najbrž pol-pol. Voda je bila iz pipe, a so jo kljub temu zaračunali (potem, ko sem jim omenila, so denar vrnili), lignji so bili trdi, evropska solata brez okusa (ni bilo niti olivca, niti kakšnega dobrega kisa, da bi jo izboljšali), še najboljša je bila blitva. Pričakovala sem namreč kakšnih dobrih domačih na soncu dozorelih redečih paradižnikov, pa na žaru spečenih lignjev. Lignje so pekli kar notri v prikolici, ne vem na čem, zelenjavo najbrž nabavili na kakšni veletržnici, ne vem tudi, kje so razredčili malvazijo. Cene so bile celo nekoliko višje, kot v običajnih istrskih konobah. Je bilo pač na plaži. No, ambient (okoli gostilne, ne v njej), je bil pač vrhunski. A se v njem zaradi vseh ostalih reči sploh ni dalo uživati, tako kot bi se lahko.

(prvi in zadnji obisk junija 2016)

Gašper Hočevar

(catering, zelo priporočam)

Včasih in potem spet je kuhal na Rimski XXI. Prav poznalo se je, kdaj je on vihtel kuhalnico in kdaj ne. Kadar je kuhal, je bila hrana odlična in domiselna. Njegov catering sem doživela že dvakrat. Enkrat ob eni otvoritvi, kjer je šlo bolj za klasični catering in drugič, pri Eržebet na vrtu, kjer je Gašper prinesel s seboj svoj žar in pekel sproti. Vse je bilo odlično, od rostbifovega karpača na začetku, preko solat in pečene zelenjave, pa do pečenega mesa različne vrste.

Vsekakor ga zelo priporočam za takšne in drugačne priložnosti, ko boste užitek nabavljanja, kuhanja in pomivanja želeli prepustiti nekomu drugemu.

(julija 2016)

Konoba Gradina

(Gradina, Vrsar, turistična konoba, priporočam)

Če boste vozili po turistični aveniji med Limfjordom in Vrsarjem med teksaškimi grili, kjer se vrtijo odojki in vas živi gostinci (namesto plastičnih kipcev kuharjev) že na cesti skušajo zvabiti v svoje prazne ali delno prazne lokale in si lačni želeli privoščiti kakšen dober mesni obrok se ustavite v Gradini. Tam je grill konoba, sicer naravnana na množični obisk turistov, predvsem nemško govorečih. Tja sva z Johnom prišla po priporočilu domačina iz Rovinjskega sela, ki pravi, da tam najbolje pripravijo meso. Ob prvem obisku sva tam pričakovala klasično domačo istrsko konobo s kaminom, kjer pečejo klobasice in ombolo in pravo istrsko maneštro. Pa sva našla turistično gostilno tipa grill z veliko mizami in zelo organizirano postrežbo. Najbrž tudi zmogljivo kuhinjo, kot jo je opisoval Bourdain v svoji knjigi. Vsa ta organizacija se je izkazala za odlično. Na mizo namreč priromajo dobre jedi v pravem tajmingu. Gostišče je, kljub veliki kapaciteti, polno zadovoljnih gostov. Meso je res dobro pripravljeno. Od raznih vrst mesa na žaru s sveže pečenim krompirčkom in gobovo žar omako, do jagnjetine in teletine »u teći«. Tudi sladice so bile dobre. Imajo tudi ponudbo morskih jedi, a teh nismo poskusili, ker smo tja prišli na meso, pa tudi morske raje vzamemo v za te jedi usmerjenih gostiščih.

Torej, če boste želeli mesnega obroka na relaciji Lim – Vrsar le pojdite tja.

(zadnji obisk junija 2016)

https://web.facebook.com/pages/Konoba-Gradina/195680893893655?_rdr

Konoba Danijeli

(Danijeli, Kringa, istrska konoba, priporočam)

Na poti med Svetim Petrom u Šumi in Svetim Lovrečem je vampirska Kringa. Vampirska zato, ker je tam, mislim da v sedemnajstem stoletju, šestnajst let po smrti, umrli vaščan Jure Grando kot vampir, ali po istrsko štrigon, začel terorizirati sovaščane. Bojda prvi vampir, ever, ki je bil kdajkoli omenjen v historičnih zapisih. Vas Kringa daje torej še vedno nekako strašljiv občutek, kar pa nikakor ne velja za bližnjo vas Danijeli, kjer je lepo urejena konoba. Ne samo za konobo primerno urejeno gostišče, ampak tudi s prijaznim osebjem.

Tja smo se napotili zaradi relativno dobre ocene v Istra Gourmet, ko smo se potikali po tistih koncih. Ne bom opisovala istrskega jedilnika, lahko pa povem, da so bili pljukanci, eni s šparglji in pršutom, drugi pa s svežimi mladimi jurčki, odlični. Tudi domača mešana solata je bila po okusu sodeč nabrana na kakšnem domačem vrtu. Na sosednji mizi je bilo videti vabljivo meso z žara, jedi izpod peke in jagnjetino v ponvi pa je treba naročiti dan prej, zato jih naključni gostje žal ne morejo okusiti. Palačinke so bile sveže spečene in na predhodno vprašanje, če je marmelada domača, je natakarica iskreno odgovorila, da ne.

(zadnji obisk junija 2016)

http://konoba-danijeli.incroatia.info/

Pop's Place

(Ljubljana Center, okrepčevalnica, priporočam)

Po prijetnem krajšem koncertu Eve Hren in Marka Boha na Stritarjevi ulici je bilo kar nekako naravno zaviti na kakšen burger na Cankarjevo nabrežje. Tokrat ne v Tokyo PiknikJ, ampak v Pop's Place, ki med mladino slovi kot trenutno eden najboljših burger plejsov v Ljubljani. Lokal je tako priljubljen, da je težko najti prostor, ko ga najdete, vas kaj kmalu obišče eden izmed prijaznih natakarjev in pohvali vašo izbiro burgerja. Katerega koli že ste izbrali, reče, da je tudi njegov najljubšiJ. Skratka burger je bil odličen in krompirček tudi. In pirček tudi. Edina težava je bila v tem, da so krompirček prinesli kakšnih pet minut po tem, ko je bil burger že sneden. Saj veste, da je prav to eden izmed užitkov, da hkrati hrustljate krompirček in grizete v burger. Naj jim bo, ampak naslednjič bom pri naročilu eksplicitno izrazila željo, da ju dobim na mizo hkrati.

(zadnji obisk junija 2016)

https://web.facebook.com/PopsPlaceBurgerBar/?_rdr

Pr Končovc

Javornik

(kmečki turizem, zelo priporočam)

Sem se ubadala, ali tu zgoraj napisati oznako priporočam, ki je pri meni že zelo visoka ocena, ali pa zelo priporočam, ki je vrhunska. In sem šla še enkrat v mislih preko celotnega menija – ni kaj, lahko napišem le zelo priporočam. Vse, kar smo dobili je bilo odlično.

Idiličnega uvoda pred prihodom v gostišče niti ne bom opisovala. Lahko, da me je že ta zazibal in ponesel s prijetnim občutkom v nedrje gostilne. Najprej topel sprejem in prijetno prijateljsko druženje v bližini, kjer nas je gostiteljica z veliko energije pogostila na terasi sanjske hišice s pogledom na zeleno sončno megličasto krajino v dolini. In potem lep sprehod na Jošt, ki se je lepo iztekel v gostišču, kjer so nas že pričakovali prijazni lastniki.

Ambient prijeten domač, kakršen se za domačijo spodobi. Postrežba izjemno prijetna in topla. Da o hrani ne govorimo. Za začetek izjemen divjačinski karpačo, s česnom, parmezanom in oljčnim oljem (to sem zaznala, morda je bilo še kaj). Za glavno jed krača, domač piščanec, restan krompir, izjemni sirovi štruklji (takšnih menda še nisem okusila), domača solata, ravno prav začinjena. Odrekle smo se pohanim telečjim zrezkom, ki so menda odlični. Pa nismo zmogle tolikšnih količin. Na koncu pa krhki flancati in izjemen rabarbarin štrudl. Vse je bilo tako dobro, da zaenkrat težko manj kot zelo priporočam.

(zadnji obisk junija 2016)

http://koncovc.si/

Tokyo piknik

Ljubljana

(japonski bistro brez sušija)

Iskala sem nekaj novega za poletno prijateljsko druženje ob guštiranju kakšne posebne hrane in se naslonila na priporočilo mladine, ki zaide tja vsake toliko časa.

Na prestižni lokaciji ob Cankarjevem nabrežju, ki ima prav zaradi lege tudi slabe strani. Žuborečo kuliso okoliških lokalov, ki daje lokalu bolj družaben, hiter in manj gurmanski značaj. Notranjost je asketska, a hkrati zaradi lesa odseva neko toplino. Zunanjost bolj bistrojska. Na meniju je japonska hrana, a ne suši. Japonski žličniki, juhe, rezanci in burgerji po japonsko. Vse zanimivo in korektno. Najdete pa tudi pad thai, pri katerem je posebej označeno »not japanese«. Tudi čudovite tortice, ki jih imajo, so bolj francoske. Vse so bile odlične, posebej Marie in Calan.

V Tokyo piknik lahko torej pridete na hiter obed, lahko tudi daljšega, kot ga je imela gostja za sosednjo mizo, ki je ob štirih ali petih hodih počasi prebrala neko knjigo. Lahko pa pridete tudi samo na čudovito tortico.

http://www.tokyopiknik.com/

Hiša Marica

Šmartno (Goriška Brda)

(gostilna s sobami, zelo priporočam)

Takoj ko sem skozi veliki obok vstopila skozi obzidje Šmartna, me je očaral pogled na mali ttrg s prenovljenimi hišami zvečine nepravokotnega tlorisa. Bel omet, temen les, kamen, opeka. Naravni materiali in srečanje s prenovljenim mestecem na griču. Pa ni samo to, je neko vzdušje, ki te vpotegne v vznesenost in zadovoljstvo, da si tam. Da lahko občuduješ in uživaš skladnost kulturnega okolja polnega navdiha. Podobno sem doživela, ko sem pred leti prvič prišla na Višarje. V zimski pravljici. Morda so občutki podobni, ker gre za stavbarstvo na istem koncu dežele.

Hišo Marica uzrete prav tam, takoj ko stopite skozi obok. Ozko, nepravilne oblike, lepo prenovljeno, ob ozki uličici z gostilniškimi mizami, ki te vabijo, da se usedeš in užiješ ambient z vsemi čuti. Ko prideš naprej, do vhoda, pa se je težko ustaviti tam. Na šanku te pričakuje napol zarezan hlebec sira s planine, noga pršuta, ki ga lastnik počasi, z vajeno roko reže na ravno prav tanke rezine, doma narejen šalam in panceta. Morda sem še pod vtisom polnega okusa šalama, odličnega pršuta in pancete, ki se topi v ustih, ampak ta trenutek bi rekla, da še nisem okusila boljših. Pa domača zlata rebula in merlot. V nasprotju z mojo izkušnjo, da se k pršutu bolje poda rdeče vino, me je lastnik podučil, da gre tu bolje z rebulo, ki s svojo ravno pravšnjo kislino pomaga presnavljanju. Takoj na šanku lahko uzreš tudi črno tablo, na kateri s kredo piše, da nudijo češnjev štrudl in krostato. Jedilnik je sicer vabljiv – tak z domačimi jedmi. Naj povem, da so telečji zrezki na žaru izjemni. Mehki in okusni, posebej s priloženim restanim krompirjem. Še en presežek sem doživela – panakoto polnega mlečnega okusa, ravno prav čvrsto in prelito s češnjevo omako.

Imajo tudi hudo rustikalno romantične sobe. Še se vrnem tja, morda tudi na njihovo domačijo v Medani.

(zadnji obisk junija 2016)

http://marica.si/

Hotel San Martin

Šmartno (Goriška Brda)

(družinski hotel, priporočam)

Prijetno presenečenje. Pravzaprav zelo prijetno in navdihujoče presenečenje. Ne samo majhen hotel, ki na sliki obeta modernejšo stavbo nekje na vzpetini, ampak tudi kraj Šmartno, ki je obnovljeni kulturno dediščinski biser Goriških Brd. Hotel sta postavila zanesenjaka, mlajši par, ki pravita, da moraš upravljanje in vodenje takšnega podjetja vzeti kot »način življenja«. Ves dan sta tam, poprimeta za vse, od vodenja, recepcije, prijaznega nasmeha in dobrodošlice ob prihodu, pa do tega, da ko nastopi potreba, poprimeta za metlo ali pa prestavita avtomobil gostu. Hotel stoji na robu vasi Šmartno, na griču, s čudovitim razgledom po Goriških Brdih. Arhitektura in ambient sta prijetno asketska. Vsega je ravno prav, z okusom.

Hrana je tudi dobra, pripravljena z okusom in občutkom. Zajtrk je zapeljiv, s sveže spečenim rogljičkom in domačo češnjevo ali figovo marmelado z limono. Seveda ne manjka pršuta, salam in sira. Tudi jajčka spečejo. Ne bojte se, tudi ptičje hrane je dovolj. Pri kosilu je očarala koromačeva juha. Zelo dobro so bili pripravljeni tudi piščančji zrezki v panceti, za večerjo pa svinjski medaljoni. V solatnem bifeju najdete rahlo listnato solato, fižol, paradižnik in odlično oljčno wlje ter sirkov jabolčni kis. Od sladic me je navdušil češnjev štrudelj, pa tudi orehov sladoled. Naj ne pozabim še na čudovite piškote, ki so bili podobni huzarskim krapkom – mislim, da so bili z orehi in morda s figovo marmelado. Ker je bil čas češenj, so jih tudi v hotelu ponudili na vsakem koraku.

(zadnji obisk junija 2016)

http://www.sanmartin.si/domov/

Jamski dvorec

Postojna

(restavracija med hotelom in jamo)

Gre za restavracijo z množičnim obiskom, kamor pridejo na kosilo tudi avtobusi turistov, zato je tu pričakovati bolj tip hotelske hrane. Kljub temu sem bila prijetno presenečena nad kvaliteto hrane. Za predjed je bila domiselno pripravljena zelenjava na žaru, za glavno se je na krožniku znašel zelo dobro pripravljen losos na bučnem pireju ob sicer tipski vnaprej pripravljeni zelenjavni prilogi. Za sladico smo dobili odličen tiramisu! Uvrstila sem ga na tretje mesto med tiramisuji, postreženimi v gostilnah. Prvi je še vedno tisti iz Primorke v Strunjanu (ki pa ga ob mojem zadnjem obisku niso imeli več na jedilniku), drugi iz Velog Jože v Rovinju, tretji torej tale. Sicer sladice, ki so bile ponujene kot prigrizki ob kavi, razen malih kroasanov in jagodnih ruladic, niso bile kakšni presežki.

Osebje prijazno, ambient pa je tako ali tako nekaj posebnega. Res lepo obnovljen jamski dvorec, z ornamenti na lesenih stropovih in zadnjo steno v steklu, tako da so vidne apnenčaste stene ob katerih stoji dvorec.

Sicer me je ureditev nekoč že napol zapuščene turistične infrastrukture pred jamo prijetno presenetila. Tam sem bila zadnjič namreč že dolgo nazaj. Parkirišča lično urejena, hotel živi, lepo urejene javne površine. Le trgovine s spominki ne morejo preseči plastično kičastega imidža, ki je kot kaže običaj v vseh turističnih krajih. Tam bi kupila edinole ljubkega plišastega proteusa, ki je na voljo v različnih velikostih.

Če boste lačni, gotovo lahko brez zadržkov zavijete tudi v restavracijo jamskega dvorca. Hrana je dobra.

(zadnji obisk maj 2016)

Resdobr

Ljubljana

(takeaway bistro, priporočam)

Ni samo take away, lahko se usedete tudi v lokalu, kjer je na voljo nekaj barskih stolčkov. Nekaj ob skupinski mizi in nekaj v solo boksih, kjer lahko pojeste v miru. Ambient je prijazen, asketski, asociira na okolju prijazno ureditev. Osebje je prijetno.

Za kosilo lahko dobite dnevno juho, vsak dan tri glavne jedi, ki so zanimivo sestavljene. Vse kar smo doslej poskusili je bilo odlično! Enkrat na primer pire krompir, šparglji in jajce na oko, drugič brancin v peki papirju z neko odgovarjajočo prilogo, tretjič rižota z lečo in zelenjavo, četrtič polnjen pečen melancan s pire krompirjem. In tako naprej. Za sladico laho poskusite izjemno skutno torto s svežimi jagodami, ali pa čokoladno pito, pa tudi brownieje sem videla v vitrini. In kremšnitke.
Včasih je bil Fejstmeni, zdaj je Resdobr.

Ponovno 2021.

Še vedno je res dobr.

(zadnji obisk junija 2021)

Gostilna Bistra

Bistra

(domača gostilna s fensi jedilnikom, priporočam)

Oni dan sem v Nedelu prebrala, da je nasproti tehniškega muzeja nova gostilna. Gostilna, hotel, hostel in prizorišče porok. Vse zelo lepo urejeno v domačem slogu. Ne samo ambient,  tudi glasbeno okolje je domače. Radio Veseljak. No, bil je predvajan večino časa, potem pa so ga zamenjali za nekaj drugega. Čeprav nisem oboževalka tovrstne muzike, pa sem ob prisilnem poslušanju pomislila, da kakšen lounge ne bi bil primeren za ta ambient in domačo hrano. Na jedilniku je predvsem domače in sezonsko obarvana hrana. Kuhana govedina v solati z bučnim oljem, čemaž s skuto, kokošja juha, čemaževa juha, rižota z govejimi trakovi in jurčki, ravioli s špaglji, piščanec, pohan z koruznimi kosmiči, domač individualno spečen krompirček (zaradi prej videnega na sliki sem naročila jed s tem krompirčkomJ), pečenka, postrv, divjačina, golaž, štrudelj, strjenka in še kaj. Vse je težko našteti jedilnik si lahko ogledate na spletni strani. Vse kar sva z Johnom poskusila je bilo zelo okusno in sveže pripravljeno. Razen štrudlja na koncu, ki ni bil ravno od tistega dne, že nekoliko suh in pogret v mikrovalovki. Se zgodi. Kljub temu vam priporočam obisk, če boste na tistem koncu.

Aja pa še postrežba – izjemno simpatična, pozitivna in prijazna natakarica s štajerskim naglasom.

(zadnji obisk aprila 2016)

http://www.gostilna-bistra.com/

Gostilna Šmuc

Sežana

(gostilna z malicami in kosili, priporočam za hitro kosilo)

Naneslo je, da sem preko Sežane potovala prav v času kosila in poznavalka tistih krajev je predlagala, da se tam ustaviva na kosilu. Majhen lokal, mislim, da z dvema sobama, z mizami pogrnjenimi s svežimi prti, šankom in natakarico, morda celo lastnico, ki ob strežbi prijetno popeva. Torej prijetna postrežba. Na meniju imajo nekaj kosil, tako, da si lahko vsak najde kaj po svojem okusu. Odločila sem se za kanelone in solato. Zelo okusno in vse sveže pripravljeno. Cijena sitnica. Priporočam, da se ustavite tam, če želite zaužiti okusno sveže pripravljeno kosilo.

(zadnji obisk marca 2016)

http://gostilnasmuc.si/

Fritolin

Portorož

(ribja kantina, priporočam)

Na obali, posebej pa v Portorožu je težko najti gostilno z natur pripravljeno hrano. In takšna je kantina Fritolin. Na jedilniku imajo jedi, ki jih ne najdete drugod, npr. ribji brodet s polento, sardelice in drugo plavo ribo, mole in še kakšno drugo sezonsko morsko hrano. Tudi školjke so bile super. Ambient notranjosti je domač, zunaj pa so mize kot v vlaku postavljene kar ob cesti – od pločnika jih loči le cvetlična ograja. Natakarji urni, prijazni in polni dovtipov. Miz ne morete rezervirati, zaradi gneče, ki je dober znak, pa se lahko zgodi, da boste ob kozarčku za šankom ali pa na sončku pred lokalom morali počakati kakšnih petnajst minut na prosto mizo. To je pač treba vzeti v zakup, pa saj se tam mudimo običajno ob dela prostih dnevih in ni nič narobe, če malo počakamo.

Na kavo in kepico sladoleda pa je najbolje iti preko ceste v Cacao in tam na plaži uživati in si na soncu odpočiti od napornega prehranjevanja.

(zadnji obisk marca 2016)

J&B

Ljubljana

(vrhunska restavracija, po novem tudi bistro, zelo priporočam)

Kuhinjo J&Bja sem  okusila že večkrat v preteklosti, kar nekaj let nazaj, se pa mi je letos spomladi ponudila priložnost za obisk ob tednu restavracij. Odločitev je bila hitra, imela sem namreč kakšnih pet minut časa za odločitev, ko me je dve uri pred uro obeda v džejendbiju prijateljica poklicala, da ji je v zadnjem hipu odpovedala druga prijateljica in mi ponudila možnost, da grem z njo. Čeprav sem res obilno kosilo tisti dan že použila in bila v tistem trenutku še precej sita, sem enkratno vabilo seveda sprejela.

Vse mize so bile polne, kot se za teden restavracij spodobi. Največ mladih parov, ki si sicer težko privoščijo obed v takšni vrhunski restavraciji. Prva stvar, ki me je fascinirala, je bila, ko mi je prijazna gospa prinesla namensko klopco za torbico, ki je tako lahko stala meni na očeh, tik ob meni, ne na tleh in ne polovično obešena na naslonjalo stola. Priročno. O ambientu, ki nudi ugodje, primerno za uživanje hrane niti ne bom razpredala. Tudi o profesionalnem in prijaznem osebju ne. In tudi ne o tem, da je lastnik in chef Janez Bratovž prišel do vsake mize in pokramljal z gosti. To vse je v tej restavraciji samoumevno.

Na meniju ob priložnosti tedna restavracija je bila spomladno lahkotna hrana. En sam užitek. Za začetek zelenjavna variacija, ki je bila vsak dan bojda odvisna od tega, kaj so tisti dan imele branjevke na ljubljanski tržnici. Mislim, da z nekaj kapljicami bazilikinega oljčnega olja, ki je bilo res pretanjenega okusa. Naslednji hod je bila rižota s cvetačo in kozicami. Izjemno. In na koncu rezine račjih prsi v pomarančni omaki z pirejem sladkega krompirja. Mesec in pol po tem se niti več ne spominjam vseh nadrobnosti, spominjam se pa harmonije simfonije okusov v ustih. Ponudili so še sladico, a je, glede na to, da sem ta dan že enkrat kosila, nisem zmogla.

Hvala Eržebet za to čudovito doživetje.

Naslednji obisk je bil spet v času tedna restavracij. Meni je bil sicer odličen, a me ni tako navdušil kot prvikrat. Za začetek odlična gosja pašteta z domačo marelično marmelado, potem pašta s paradižnikom, skuto in stebelno zeleno in za glavno jed pečena dimljena goveja rebra s kruhovim cmokom (kvašeno testo) in slivovo marmelado. Prijetno me je presenetil pečen ješprenj na krožniku - to bo treba enkrat poskusiti doma. Tokrat smo poskusili še sladice, ne morem se spomniti, kaj točno vse je bilo. Krema ali sladoled z okusom kremšnite, prelit z nevem čem. Potem panakota, verjetno z robidami, odličen malinov sladoled in pa nepozaben biskvitek, za katerega upam, da Eržebet kdaj pride do recepta.

(zadnji obisk oktobra 2017)

http://jb-slo.com/

Gostilna Muha

Lokev

(kraška domačija, zelo priporočam)

Poznavalci so dejali, da gremo v najstarejšo gostilno na Krasu (omenjena 1679). In potem sem nekje prebrala, da je Lokev največja vas v Sloveniji. Ne vem pa tudi, če sem že kje videla naselje s toliko gostilnami na kupu, med njimi je celo ena s prestižnim imenom Ambasador. Te mi usoda na dan obiska Lokve ni naklonila, ker je bila ta dan zaprta. Najbrž posel cveti zaradi bližine italijanske meje, pa tudi kraška kulinarika ima kaj ponuditi.

Hrano v Muhi lahko hvalimo samo s presežniki. Okusna in domače postrežena. Jedilnika si niti nismo ogledovali, na mizo so priromale juhe, med njimi tudi kraška jota, potem tudi izjemna pašta z gobovo omako. Na začetku sem si rekla, da se bom pri hrani držala nazaj, a ni šlo. Domača mešana solata, med katero so bili tudi čvrsti lističi zimskega radiča, je bila zares izjemna. Postrežena je bila skupaj s fižolom in trdo kuhanim jajcem. Kaj neki bo za glavno jed, sem se spraševala. Na vozičku so prišle v sobo sveže pečene telečje krače. Razrezali so jih pred nami. Porcija je bila spet prevelika, a težko se je bilo upreti mesu, ki se je topilo v ustih. Poleg so postregli okusen restan krompir. Za sladico pa jabolčni štrudl z domačim testom. Zraven jedi so postregli teran žametnega okusa.

Vsekakor pojdite tja na obed, če boste kje med Divačo in Sežano. Zelo priporočam.

Ob zadnjem obisku smo med drugim uživali v odličnih njokih z jurčkih in testeninah s tartufi. Odlična štrudel in panakota.

(zadnji obisk septembra 2022)

http://www.gostilna-muha.com/slo/default.asp

Slaščičarna Vesna

(Lokev, slaščičarna, priporočam)

Dober glas seže v deveto vas. Slaščičarn še nisem opisovala v tem blogu, a tale si zapis prav gotovo zasluži. Že večkrat sem imela možnost okusiti torte in piškote iz daljne Lokve. Bile so izjemne, zato je odvisnost od sladkega in radovednost kar gnala k temu, da se ob priložnosti poti na morje, ustavimo tam (vzame nam malo časa - zavijemo iz avtoceste pri Divači in se potem spet vrnemo nanjo). Pred slaščičarno so bili parkirani predvsem avtomobili z italijansko registracijo, torej je glas segel, ne samo v prestolnico, ampak tudi čez mejo. Gostje se pridejo posladkat v lokal, vsake toliko pa pride kdo, ki prelista katalog in naroči torto.

Torte so odlične, poskusili smo karamelno in kinder torto. Imajo tudi pite, štrudlje, rezine, kremšnite, minjone, drobno pecivo in piškote.

(zadnji obisk februarja 2016)

http://slascicarna-vesna.si/

Gostilna Spark

(Sežana, okrepčevalnica s kraško in italijansko hrano, priporočam)

Pot me je slučajno zanesla mimo Sežane v času kosila po delovnem dopoldnevu, ko se je želodček že močno oglašal. Sopotnica je bila k sreči poznavalka teh krajev in naju je peljala v  gostilnico, ki je običajni turist v Sežani nikakor ne bi našel. Treba je najti Sežanski inkubator in zaviti desno okoli poslopja, vhod je iz zadnje strani. V takšnem poslovno inkubatorskem okolju bi človek pričakoval bife socialističnega tipa, a takoj ko vstopi, se znajde v prijetnem nekoliko rustikalnem mediteranskem ambientu. Miz v različnih kotičkih gostilnice  je dovolj, so pa v času kosila kar zasedene, precej tudi z gosti iz sosednje Italije. Se jih spozna po pojavi, oblekah, frizurah (tudi moških), uživanju kosila ob kozarčku rujnega in kave po njem ob branju časopisa. Skratka lokal je dobro obiskan, kar je prvi dober znak. Sicer pa tudi za trenutek nisem podvomila, da me sopotnica ne bi pripeljala v dobro gostilno.

Na jedilnem listu dobite širok izbor jedi. Naj posebej omenim ovčji sir iz Vremščice, prave kombinacije pašt, meso iz žara na odprtem ognju, pizze iz krušne peči in lep izbor sladic. Na voljo imajo tudi kosila, za različnim številom hodov in raznorodnimi glavnimi jedmi. Od kmečke pojedine in vampov, preko puranjih zrezkov, testenin, pa do pizze. Možnost je tudi izbor italijanskega kosila, kjer lahko juhe, tople predjedi, glavno jed ter solato iz bara ali sladico izberete iz dnevnega nabora.  Sopotnica je pohvalila pizzo, jaz pa sem si privoščila špinačne njoke s pinjolami in radičevo kremo. Odlični. Ravno prav majhni njoki in prava kombinacija okusov špinače, radiča pinjol in sira.

Prijetno presenečenje, priporočam za obisk, če se boste mudili v Sežani.

(zadnji obisk februarja 2016)

http://www.gostilna-spark.com/o-nas/

Hood burger

(Ljubljana Vič, Okrepčevalnica, priporočam)

Že nekaj let nas razveseljuje, prej pred Sax pubom, zdaj na Viču pri Tbilisijski. Vsake toliko me zvabi, v družbi, še večkrat pa samo, da zavijem tja na burgerček z mlado govedino, pečenim krompirčkom in Bevogom. No, če moram za volan si vzamem kakšno manj zdravo brezalkoholno pijačo. Ob vodi se burgerja pač ne da použiti. Vsekakor priporočam občasni prekršek pri prehrani, čeprav to, glede na sveže pripravljene sestavine, pravzaprav niti ni.

Še dobro, da se ob desetih že zapre in se tako ne morem prepustiti skušnjavi, da bi ob torkih in četrtkih po napornem fizičnem izčrpavanju zavila tja na burger ali dva in nadoknadila izgubljeno.

Ob zadnjem obisku pa v izpostavi na Nazorjevi. Otroci pravijo, da e še vedno najboljši burger v mestu.

(zadnji obisk januarja 2020)

http://www.hoodburger.si/

Hotel Marina

(Izola, restavracija ob morju, priporočam)

Hotel Marina v Izoli je po arhitekturi podoben portoroškim. Pred tem obiskom sem nazadnje bila tam v devetdesetih na nekem seminarju. Takrat še povsem socialistični ambient, se je prelevil v prijetnejšega, z lepo pogrnjenimi mizami in morsko orientiranim jedilnikom. Saj dobi se še kaj drugega, a ko pridem na Obalo, v jedilniku vedno pogledujem le po morskih dobrotah. Na jedilniku je tudi zapisano ime chefa, ki asociira na mojstra Ivačiča – Ivica Evačič – Ivek s sloganom »iz morja na krožnik«. Na jedilniku je tudi zanimiva možnost, da za 18 evrov prinesejo tri hode po izbiri. Morska predjed je bila bogata – bakala, solata iz hobotnice, riba z zelenjavo in sardon na šavor. Vse je bilo okusno, le riba z zelenjavo je bila malce podobna tisti iz konzerve. Zraven so ponudili odličen domač kruh. Za glavno jed sem si izbrala porcijsko gojeno ribo in blitvo s krompirjem. Slaba stran ribe je bila, da najbrž ni prišla na krožnik v skladu s kuharjevim sloganom, meso ni bilo prav čvrsto, nekoliko moknato. Sladico smo si tudi lahko izbrali z jedilnika. Vprašala sem jih, kaj je najbolj sveže in povedali so, da je bil danes spečen jabolčni štrudelj, zato sem se odločila zanj in ni mi bilo žal. Odličen je bil. V tem jedilniku sta zmagala solata iz hobotnice in tale štrudelj.

Morda sem bila ves obrok nekoliko bolj kritična, ker nas je natakarica ob prihodu v gostilno, kljub več kot pol praznim lično pogrnjenim mizam v svetlem delu gostilne, hotela posesti za mizo v kotu brez okna, ki ni bila pogrnjena. Verjetno je po bolj športni opravi presodila, da morda ne bomo porabili dovolj, a kaj takšnega si ne bi smela privoščiti. Naslednji spodrsljaj je bil, da je k predjedem, ki terjajo kruh, pozabila nanj in ga brez nasmeška na obrazu prinesla šele na naše posredovanje. Po tem nas je začel streči drug natakar, ki pa je bil korekten.

Tudi ob zadnjem obisku smo kljub prostim mizam zunaj imeli nekaj težav s posedanjem. Tudi morsko hrano imam raje postreženo na manj fin način. 

Naj vas tale prejšnja odstavka ne ustavita, restavracija hotela Marina je gotovo ena boljših v Izoli.

(zadnji obisk maj 2023)

Restavracija Hotel Marina Izola

Hotel Austria Trend

(Ljubljana, hotelska restavracija)

Hotel ima štiri zvezdice, a v restavraciji se tega ne okusi. Res da smo imeli prednaročen meni za kosilo za več oseb, a kljub temu se dobra restavracija pozna po tem, da tudi ob takšnih priložnostih posrbijo za piko na i. Tu pa je bila hrana hotelsko običajna. Bilo je sicer korektno, a brez vidnega osebnega dotika kuharja. Morda bi bilo bolje, če bi restavracijo še enkrat poskusila z naročilom à la carte, a dvomim, da bom tja zašla, ker se bom verjetno odločila za kakšno gostišče po meri človeka in ne hotelski ambient, ki je primeren bolj za poslovne priložnosti. V tovrstnih restavracijah se najbrž ne zavedajo, da z vsakim postreženim obrokom, četudi gre za naročen meni za več ljudi, vabijo potencialne goste.

(zadnji obisk decembra 2015)

Gostilna Mirje

(Ljubljana, italijanska restavracija)

Gostilne  na tej lokaciji se spomnim še iz študentskih časov. V socialističnih časih je bila tipična beznica s stalnimi gosti za šankom. Najbrž so stregli pretežno pijačo, hrane se ne spomnim. Tja sem zašla le enkrat, ko smo se po nekem dogodku na fakulteti študentje in profesorji družni napotili tja na pijačo. Spominjam se, da jo je ena izmed docentk, ki je izvirala iz krajev ob italijanski meji poimenovala »betula«. V devetdesetih letih se je tja naselila prva italijanska restavracija, tam sem bila morda enkrat na pici in enkrat na testeninah. Nič posebnega, najbrž zato, ker so imeli študentska kosila, ki pa običajno znižajo raven gostilne.

Ob zadnjem obisku pa sem bila prvič v prenovljeni restavraciji in bila prijetno presenečena. Nudijo dnevno ponudbo jedi, na jedilniku je tudi stalna ponudba. Kosila dajejo tudi na študentske bone, upam da ne bo to znižalo kvalitete. Postreženo je bilo dobro, od predjedi, juh do glavnih jedi. Prijetno presenečenje so bile sladice, od sladoledov, preko canolov pa do milefolije.

Ambient prijeten, osebje prijazno.

Če se boste mudili v bližini, kar zavijte tja.

(zadnji obisk aprila 2018)