Konoba Batelina

(Pula, Ribja konoba, izjemno priporočam)

Popolna večerja. Ne vem, če ni bila to najboljša ribja izkušnja, kar sem jih izkusila kdajkoli. Nasploh. Najbolj kompletna in tudi blizu mojemu okusu po bolj natur hrani.

Edina prepreka je rezervacija. Mizo v tej konobi si je treba rezervirati kar nekaj vnaprej, ne sicer toliko naprej, kot je svoje čase veljalo za  The Fat Duck ali El Bullija, ampak gotovo dva tedna vnaprej, za bolj iskane vikend termine pa verjetno kakšen mesec. In še potem, ko v dobri veri, da imate rezervirano, pridete v restavracijo vašega imena ni v blokcu, kamor zapisujejo rezervacije, se pa kot po čudežu najde mizica z napisom »rezervirano«, ki ti jo prijazno odkažejo. Pomisliš, da bi to lahko bil še en trik, da se čutiš še bolj zadovoljnega, da si dobil mizo in boš tako še bolj spoštoval možnost uživanja v tem gostišču. Sicer pa v konobo pridite z gotovino, kartic namreč ne sprejemajo.

V konobo so nas potegnile dobre ocene in pisanje o tem, da pripravljajo jedi iz lastnega ulova. Da se jedilnik prilagaja temu, »kar tega dne ulovi stari«. In, da imajo na jedilniku tudi preproste jedi, kot so sardelice, brodet in natur pripravljena riba. Prebrali smo tudi, da te pred gostilno pričaka debel maček, ki se je kasneje izkazal za mačko, po imenu »Nova«, ki je pri hiši že sedem let. Ime pa je dobila, ker je bila takrat, ko je prišla k hiši, nova.

Ambient je silno prijeten. Verjetno so preuredili kakšen vikend iz sedemdesetih let. Gre namreč za majhno hišo z nekaj prostori, vrata med njimi pa so ohranjena še tista iz sedemdesetih, kot se jih spominjam pri hišah v Dajli ali Rovinju. V sobi kamin, ki daje prijetno toplino, oprema pa je prijetno domača in diskretna. Na stenah slike z morsko vsebino, name je zrla škrpena z zaokroženimi usti (arrondie). Postrežba izjemo prijetna in dovolj slikovita, da si ob naročilu predstavljaš, kaj bo prišlo predte.

O hrani pa sami presežki. Najprej hladne predjedi, ki so že ob prihodu v konobo svetlo sijale na šanku kuhinje. Belo, srebrna, rdeča svetla vizualna izkušnja, ki je že prihajajočega zavajala v to, da bi poskusil vse. Karpačo morske plošče (to je slovensko ime za iverak), mariniran sardon, srdela na šavor, pašteta iz jeter morskega psa, postrežena z marmeladico, verjetno čebulno, grujeva (hr. ugor) pena s slanimi sardoni, hobotnica s krompirjem, girice z granatnim jabolkom, kuhana palamida s paradižnikom in kuhan gruj. Vse izjemne, izredno okusno servirane, postrežene s popečenim belim kruhom.

Za toplo predjed sva dobila brodet iz rakovic in sip, postrežen s polnozrnato poletno. Zelo dober, naravnega okusa, brez nepotrebnih začinskih dodatkov. Brodet delajo sezonsko, odvisno od ponudbe v morju. Ob drugih letnih časih je v njem bojda več različnih vrst rib.

Za glavno jed sva izbrala škrpeno v teći (teća - (regionalno) niska metalna okrugla kuhinjska posuda za kuhanje kojoj je visina nešto manja od radijusa). Družno sva ugotovila, da najbrž še nisva jedla boljše. Bojda je bila kuhana v malvaziji, Na krožnik pa jo je pospremilo nekaj kolutkov korenčka in kosov čebule.

Na jedilniku so imeli še razne zadeve z jastogi, školjkami, rižote, pašto, škampe na žaru, pa seveda sveže ribe (ki jih je danes ulovil stari) na žaru, v pečici ali teći.

Zdaj pa še k sladicam! Običajno v gostilnah, ki so dobre za ribo ne dobite kaj dosti več od palačink, ali kvečjemu štrudla ali kakšnega hišnega kolača. Tu pa so imeli izbiro skoraj takšno, kot za morske dobrote. Saj ne vem če bom zala vse našteti. Čokoladna torta z nutelino kremo in mandlji, tiramisu s kivijem in še nečim, torta z rikoto, krema iz nevemčesa z ribezljem v kozarčku, pa še nekaj jih je bilo, a sem do danes pozabila. Midva sva naročila tople čokoladne biskvitke s čilijem in canole z rikoto. Božanski.

Zagotovo še prideva, če le uspeva srečati najin čas z rezervacijo.

Ob predzadnjem obisku vse še vedno vrhunsko. In vzdušje še vedno enako prijetno in domačno. Celo lastnika in glavnega chefa smo lahko ves čas opazovali za delovnim pultom odprte kuhinje. Le ena žalostna novica nas je srečala - muce Nove, ki se je običajno motala med nogami na terasi ali tam mirno počivala, ni več.

Ob zadnjem obisku spet vse izjemno. Pri predjedeh vedno dodajo kaj novega, da se lahko rednejši gosti spoprimejo z novimi okusi. Za drugi krožnik smo tokrat naročili testenine s kaneštrelami. odlično prepleteni okusi domače pašte in izluščenih kaneštrel v omaki. Za glavno jed tokrat orada na žaru, ravno prav pečena, da je bila sočna in hkrati prepečena, s hrustljavo skorjico. Zraven blitva s krompirejm, prav takšna kot mora biti. Pri sladicah smo tokrat poleg klasičnih toplih čokoladnih biskvitkov s čilijem še mandljeva torta z belo čokolado in breskov tiramisu. Ne samo pri morski hrani, tudi pri sladicah Batelina zmaga.

Ob še bolj zadnjem obisku spet izjemno. Za predjed ugorjeva pašteta, pašteta morskega psa, inčuni v oljčnem olju z malce paprike, čips iz listove kože s čilijevo omako, karpačo od morskega lista, dimljen cipelj z mletimi semeni, hobotnica v solati, trilje s suho papriko, trilje na šavor (sardel se februarja ne lovi). Za drugi hod izjemen brodet iz sipic in rakcev z listi polnozrnate polente, za gladvno pečena morska žaba in kanoče na žaru, za desert marscarponejeva krema s figami v rdečem vinu. Mmmmmmm.

Obe še bolj zadnjem obisku spet izjemne predjedi. Poleg tistega zgoraj za predjed še tuna z oreščki, in palamida z ne spomnim se s čim. Poleg tistega zgoraj je bil nov brodet iz zavesic od kapesante pa na julienne narezani lignji, prepraženi na žaru, posuti s karamelizirano čebulico. Oboje izjemno.  Sladice spet odlične, na koncu pa še ena biska

(zadnji obisk oktobra 2019)

Santa Lucia

(Portorož, ribja kantina, priporočam)

Slaba stran odlične gostilne v Simonovem zalivu (to ni ta, o kater pišem danes) je ta, da nikoli ne iščemo druge variante. No, prišlo je priporočilo, skupaj s priložnostjo in zavili smo v kantino pri teniških igriščih nasproti Metropola. Ambient, kot so ocenili tudi v tripadviserju, res ni njihova močnejša plat. Sicer lepa oprema, a morda za tip kantine nekoliko prenobel in premalo domača. Nekoliko moteča je tudi slaba razsvetljava, ker luči brlijo bliže stropu kot mizam in difuzija nekoliko zamegljuje pogled na ribje kosti in ostale detajle morskih dobrot. Verjetno je tudi to, da je okoliš del mondenega Portoroža, kjer je težko doseči domačnost. No, sicer so vir domačnosti ljudje, pri tako velikem gostišču, pa jo je težko doseči.

Zdaj pa k hrani. Prava morska. Mešane morske predjedi so bile zelo okusne, razni karpači, paštete, bakala in marinirane ribice, postreženi s popečenim belim kruhom. Edina napaka, te sicer dobre mešanice predjedi je, da so jo deli na rukolo. V nekaterih gostilnah še vedno niso prešli iz navade, ki po moje izvira iz prehoda socializma, ko je v Slovenijo prispela moderna rukola in so jo podlagali pod vsako jed. Rukola mi sicer godi in je odličen dodatek k solatam ali nekaterim jedem, a ne povsod. Saj so dovolj intrinzični okusi morskih dobrot in le brez nepotrebnih dodatkov jih kot take lahko tudi okusimo!

Jedilnik je obsežen, a nam se je že ob vhodu pogled ustavil na ribah na ledu v vitrini. Prihajajoč v gostilno in zaradi ustnega izročila obiskovalcev, ki so že bili tam, smo si sicer zaželeli škarpene v pečici s krompirjem in zelenjavo. A Scarpaene scrofe ni bilo, so pa na ledu ležali nekateri drugi primerki, ki tudi zaradi svoje velikosti najbrž niso bili gojeni. So pa nekatere že malo motno gledale, a našli smo primernega svežega tri kilskega brancina za več oseb in ga naročili pečenega v pečici. Zelo lep pogled na pladenj s primerno zapečeno ribo, obložen z različno zelenjavo v ustreznem razmerju (krompir, bučke, por, jajčevci, češnjev paradižnik). Meso je bilo odlično, kot se za tako debelo ribo spodobi, za moj okus bi lahko bilo za kakšnih pet minut manj pečeno, ostali jedci pa so bili zadovoljni. Ob pogledu na prineseno ribo, kjer se je maščoba že nekoliko strjeno svetlikala v brleči svetlobi luči, pa sem si dejala, da bi jo jaz, seveda, če bi imela gostilno, na mizo prinesla takoj, ko bi jo vzela iz pečice. A suma sumarum, bilo je super.

Sladic tokrat nismo, ker smo imeli doma cel pladenj svežih kolačev, ki smo jih morali pospraviti. Zato smo samo še kavico, h kateri so nam servirali krhke flancate in digestiv na hišo.

Vsekakor pojdite tja, če bosta lačni med Portorožem in Lucijo!

(zadnji obisk december 2014)

McDonald's (medblog)

Kjerkoli (fastfood)18+

Hitra prehrana pač ne sodi med gurmanske bloge, zato je lahko le medblog. Je pa ena izmed zanimivih pojavov naše dobe, stranski produkt globalizacije, ekonomije in hitrega življenja. Čeprav ne nudi niti gurmanskega užitka, niti ni zdrava, me kot podpovprečno slovensko gospodinjo vseeno tu pa tam (največkrat dvakrat na leto) premami vonj po olju za cvrtje in misel na zapeljiv hamburger s suhim, tankim kosom govejega mesa, pomfri v vrečki, kokakolo, jagodno-vaniljino pito in igračko v hepimilu. Da ne bo pomote, v mekdonaldsu se pač ne vzame kakšne solate, ali česarkoli kar lahko dišalo po bolj zdravi prehrani. Ne, če greš tja, mora biti orto. In čeprav mi še nekaj ur po obroku prihajajo zračni signali iz želodca navzgor, mi to ne bo preprečilo, da ne bi izkoristila naslednje priložnosti čez kakšne pol leta, ko bom sama doma in mi ne bo treba skrbeti za kosilo. Bo že kaj na tem, da v hrano dajejo kakšno substanco, ki te naredi odvisnega in te vsake toliko zapelje v drajvin, ne da bi se tega zavedal.

Je pa naneslo, da prav v tem trenutku, ko tipkam tale medblog, vrtijo oddajo o verigah hitre prehrane. Ta hrana je stoprocentno varna, tako oni. Tisočkrat stestirana. Sodeč po slikah, ki so krožile po spletu, pa ima najbrž še kakšne aditive, da je prehitro ne napadejo patogeni organizmi (tega ni bilo v tej vzporedni ameriški oddaji).

Torej, glede na to, da se pri kuhi trudim z bolj zdravimi sestavinami in načinom priprave hrane in preferiram bolj natur gostilne, mi najbrž ne bo zelo škodilo, če se dvakrat na leto pregrešim in si privoščim nezdravo avanturo.

Dabuda

Ljubljana (azijska fuzija)

Restavracijo imam v odličnem spominu še iz časov, ko smo tu pa tam zašli tja na večerjo ali na kosilo. Najti je bilo veliko vrst azijskih jedi z raznimi nadihi. Nikoli ne bom pozabila izvrstnega currya, ravno prav ostrega, postreženega s primerno skuhanim rižem. Zraven seveda obvezno katero izmed vzhodnjaških piv. Tudi predjedi in sladice so zaokrožile kakšno prijetno večerjico. Zvečer že dolgo nisem bila tam, sem pa jih nekajkrat obiskala v času kosila. Pred nekaj leti so nudili nekaj jedi, običajno sem se odločila za riž s piščancem, zelenjavo in indijskimi oreščki. Zadnje časa, pa nudijo tudi študentska kosila. Odtlej so kosila pripravljena bolj na hitro, verjetno tudi precej vnaprej. Na jedilniku se še vedno dobi kaj za vsak okus tistega dne, ni pa več vrhunsko. Verjetno zaradi množične kuharije.

(zadnji obisk aprila 2023)

http://www.dabuda.si/

Soba 102

Ljubljana (kar se tiče hrane bistro, priporočam)

Je bilo skoraj treba poskusit, kako je. Prijateljice iz mladih let, ki se dobivamo dva do trikrat na leto na druženju ob hrani, smo tokrat izbrale novo ljubljansko shajališče v prostorih, kjer je bil včasih Daj-Dam. Saj se spomnite ali ne? Takrat temno rjavih stolov in lesenih miz, prekritih z belimi prti s patino in preko njih diagonalno položenih belih prtičih, na sredi miz pa obvezna garnitura kisa, olja, soli, popra in zobotrebcev. Ambient je sedaj povsem drugačen, kot bi zašel v kakšen lokal na Manhattnu, skupaj s protagonisti Seksa v mestu ali Friendsov. Med 19 in 21 uro so bila v lokalu skoraj izključno dekleta (in žene), po tej uri pa so začeli prihajati tudi predstavniki moškega spola. Nekateri so se bojda pri vratih tudi obrnili rekoč: »Saj so tu same ženske!.« Sicer pa naj bi bila soba odprta in dostopna za vse, kakor piše na hrbtišču jedilnega lista. »Za vse pomeni: za staro mamo iz sosednje bajte, ki spije capuccino, preden gre na plac in za bankirja, ki pride na espresso, preden začne obračat miljone.« (opisanih je še nekaj takšnih nasprotij) Glasba prijetna, pa kaj drugega bi pričakovali od lastnika z glasbeno vsebino. Izkušnja je bila prijetna, čeprav ga nismo srečale. Natakar prijazen. Cene primerne.

Za starter si lahko naročite namaze, ki so postrežen vsak s svojo majhno posebno prilogo in  francoskim kruhom. Me smo okusile petelinčkovo pašteto, ki bojda vsebuje tudi temno čokolado, presenetljive pa so poleg postrežene tanke rezine jabolka granny smith. Dober je tudi lososov namaz, postrežen s paradižnikovim konkasejem, baziliko in parmezanom. Sicer za začetek lahko izbirate tudi med hladnimi prigrizki ali pa juhami. Ker je bil večer in smo si obetale na koncu še sladico, nismo pretiravale z obilnimi glavnimi jedmi. Večinoma smo izbrale pretanjeno sestavljene solate - z lososom na žaru, piščančjim nabodalom, najboljša pa je bila tista z nabodalom s suhimi slivami in panceto, stebelno zeleno, jabolkom, solatama gentile in lolorosa. Tudi jedi brez mesa so bile všeč tistim, ki so jih naročile. Za glavne jedi lahko naročite morske in mesne jedi s prilogami po lastnem izboru. Če iz jedilnega lista prav sklepam, so vse morske in mesne jedi pripravljene na žaru. Za konec pa še sladice. Ponudba je bila izjemna, od bučne, 70% čokoladne, lešnikove, trojne čokoladne, jagodne z limeto pa do parfaitov raznih okusov s prelivom po izbiri. Sladice bojda kuha mlad kuhar (26 let), ki se je šolal v Londonu. Bučna torta je bila izvrstna. Krema je bila pripravljena iz bučnih semen, najbrž tudi kančkom bučnega olja. Biskvit je bil morda bučen, zaznati pa je bilo moč tudi vmesni sloj (bučne?) marmelade. Na vrhu je bilo nekaj semen in kandirane buče. Tudi ostale sladice so bile po pripovedovanju ostalih odlične, za okus nekaterih morda nekoliko presladke. Na vinski karti je velika izbira vin, ki jih lahko naročite na kozarec. Gotovo najdete kaj po svojem okusu.
Ob zadnjem obisku. Hrana je še vedno dobra. Za kosilo si lahko sestavite meni po primerljivih cenah z ostalimi lokali v tem delu mesta.

(zadnji obisk decembra 2017)

http://soba102.net/

Pivnica Union

(Ljubljana, Pivnica)

Že kar nekaj časa pred odprtjem smo v Ljubljani lahko pogledovali za plakati, ki vabijo na popoln kraj po … . Službi, športu, sprehodu. Pravzaprav je nenavadno, da se pri Unionu tega, da ne bi imeli samo pivovarskega muzeja, ampak pivnico, spomnili že prej. Ideja je torej dozorela in prišla je priložnost za uživanje pivniškega vzdušja. V Ljubljani smo pred časom zahajali v pivnico Emona, dokler je še to bila. Od tam se spomnim čudovitih pivniških pogačic z okusom po popru. Pa seveda v Kratochwila po odbojki na pivo ter pivsko in jelenovo klobaso (s hrenom).

Ambient je za pivnico primerno in prijetno urejen, v veliki hali, kjer so imeli najverjetneje včasih velike sode s pivom. Morda tiste, o katerih so krožile določene zgodbe, ki pa niso primerne za blog. Vsaj za tega ne, ki opisuje gurmanske doživljaje. Torej, ambient je prijetno urejen. Mize klopi, prijetna gostilniška oprema, le luči bi lahko bolje osvetljevale površino, ki je namenjena prehranjevanju. Natakarji v karirastih srajcah in dolgih predpasnikih so prijazni, po naročilo hrane pride do mize celo sam šef pivnice, ki spominja na trgovca s sadjem in športnega menedžerja.

Na jedilniku imajo jedi, ki gredo k pivu. Klobase kranjske in pivniške, pečenke, krače (ki jih ni treba naročiti en dan prej), golaž s kruhovimi cmoki, krapa na zelenjavi, slovenske pogače, bavarske preste, goveji jezik in še veliko drugega. Poleg postrežejo podolgovate pivniške žemljice. In seveda pivo, ki je tu verjetno glavno, hrana pa le priloga. Različne vrste Uniona. Tudi sladice imajo. Šmorn z jabolčno čežano, štrudle, pite in ajdove krape.

Vsekakor pojdite tja, če bi radi v pivniško vzdušje na pivo in pivsko hrano.

(zadnji obisk junija 2015)

http://www.pivnica-union.si/si/

Miramare

Pomer (morska gostilna)

Na koncu Istre je prav težko najti dobre natur ribice. Vse je nekako skomercializirano. Zato je še teže najti gostilno, kjer bi imeli sveže sardelice. Tako sva z Johnom po dnevu kopanja v fjordu pri Premanturi iskala preprosto gostilno s sardelicami. Najprej sva se napotila po ozkem zidu, ki preko zaliva povezuje Tašalero in Pomer. Tam na drugi strani je namreč preprosta konoba s preprosto morsko hrano. A žal je bilo za ta dan že vse rezervirano za neko skupino. Tako sva se napotila naprej v Pomer in poskusila z gostilno Miramare. Če se prav spomnim je bila gostilna s prav tem imenom pred približno petindvajetimi leti v Pomru. Gostilna je bila v starejši hiši, stregli pa so tudi na vrtu čez cesto. Takrat smo bili še mladinci in manj zahtevni ribojedci, a spominjam se ugodja ob uživanju morskih dobrot. Tudi tokrat Miramare ni razočaral. Imeli so sardelice s svežim kruhom, tudi porcijske bele ribice so bile korektne. Postrežba je bila izjemno domača in prijazna. Poleti torej kar pojdite tja, pozimi pa nisem prepričana, če imajo dovolj prometa. Danes sva namreč poskusila tudi tam, imeli so odprto, a ker v gostilni v času kosila ni bilo niti enega gosta, sva se raje obrnila in napotila v preizkušeno gostilno v Vodnjanu.

(zadnji obisk poleti 2013)

http://www.miramare-pomer.com/

Konoba Istriana

Pomer (istrska konoba)

Po TripAdviserju ali kakšnih drugih ocenah na spletu je konoba visoko ocenjena (4/5, 4,5/5 in celo 5/5). Jaz bi jo po treh obiskih (prvič, zadnjič, nikoli več) ocenila z 2/5. Morda je bilo smolnato naključje, čeprav je pogled po sosednjih mizah obetal veliko. Konoba se je nekega zimskega večera hitro napolnila, kar nekaj tujcev je prišlo, verjetno iz marine. John je naročil ombolo, jaz sem si zaželela ribe in izbrala orado. Ombolo je imel okus po ribi in orada po svinjski maščobi. Očitno so oboje pekli na isti plošči, sokovi in maščobe pa so se premešali. Poleg tega so mi, dobronamerno verjamem, da pomotoma, dvakrat potegnili kartico rekoč, da prvič transakcija ni bila uspešna. Ko sem to opazila na bančnem izpisku, sem se morala še enkrat oglasiti v gostilni, če sem želela denar dobiti čim prej nazaj. Predvsem zaradi ombola in ribe, pa naju ta konoba najbrž ne bo več videla.

(zadnji obisk pozimi 2012)

http://www.konoba-istriana.com/html/

La Pergola

Tirana (zajtrkovalnica v hotelu Internacional)

Saj je ne bi opisala tele zajtrkovalnice, ker so v hotelih bolj ali manj enake z bolj ali manj domiselnim jedilnikom. Ampak ta je bila res nekaj posebnega. Imela sem srečo, da so me gostitelji namestili v ta hotel, ki sicer nima nič posebnih sob, celo nekoliko konvencionalno dolgočasne in že nekoliko obrabljene. Zajtrk pa je bil čisto presenečenje. Vse sveže. Pomarančni sok, in situ spečena jajčka, siri, salamice, marmeladice, odličen kruh – tudi polnozrnat, kolački in sveži francoski rogljički! No, tudi boljši zajtrk se je že našel v kakšnem hotelu, a ta je imel nekaj posebnega. Teraso s pogledom na vrvež Skenderbegovega trga. Na terasi mediteransko rastlinje – jasmin, hibiskus, mandarinovci. Popoln zajtrk za center mesta!

(zadnji obisk oktobra 2014)

http://tiranainternational.com/portal/index.php/sq/restorant-bar

Brauhaus

Tirana (pivnica)

Tale pivnica je še en kraj, kamor domačini z veseljem peljejo svoje goste. Povsem zahodnjaška germansko navdahnjena pivnica, z lastno pridelavo piva in internacionalnim jedilnikom s kančkom albanskega nadiha. Domače pivo je bilo odlično, posebej pšenično. Tudi jedi, ki so jih naročili jedci okoli mene, so izgledale zelo v redu. Korektno torej. Jaz sem si kljub vsemu zaželela nekaj domačega, zato sem naročila klobasice, podobne bosanskim sudžukicam, le nekoliko debelejše in daljše so bile. Korektne. Verjetno, pa se v kakšni original domači gostilni dobi še bolj avtohtone.

Pivnica je bila kar polna domačinov, ki očitno radi zahajajo tja na večerje.

Če imate radi pivnice in ste slučajno v Tirani, kar pojdite tja.

(zadnji obisk septembra 2014)

http://brauhaus.al/

Piazza

(Tirana, italijanska kuhinja, priporočam)

Če si v Tirani zaželite italijanske kuhinje, jo brez skrbi mahnite v Piazzo. Tja so nas sicer popeljali prijazni gostitelji, ki so najbrž že siti domače kuhinje. Kot hladne predjedi so pri morski varianti ponudili hobotnico v solati, gambere in lososa, pri mesni varianti pršut in sir na rukoli z olivami in češnjevimi paradižniki. Za toplo predjed je bila postrežena izjemna rižota z gobami – lahko bi celo rekli, da je bila ta jed vrhunec večerje. Za glavno jed so kot ribjo varianto ponudili fileje bele ribe, za mesno biftke z gobami. Ambient je bil prijeten, lahko bi rekli navdihnjen z vzdušjem italijanski vil. 

Posebej pa je simpatično tudi podnevi zunaj, ko mize napolnijo domači prebivalci za prijeten klepet ob kavi ali čaju. Ob delavnikih dopoldne je tam bolj ali manj družinsko vzdušje. Nasploh so Albanci zelo mediteransko družabni. Čez dan se družijo v lokalih ali pa v parkih. Ženske na poti iz nakupov ali med opravki posebej in moški posebej (verjetno se pogovarjajo o pomembnejših temah). Sicer pa je Tirana prijetno presenečenje. Mesto polno vrveža, po eni strani z mediteransko albansko mentaliteto z italijanskim nadihom, po drugi strani mesto, podobno ostalim na Balkanu. Gospe so mediteransko urejene, ulice pa so še polne uličnih preprodajalcev, kar je značilno za mesta na tem delu Evrope. Center mesta, predvsem glavni Skenderbegov trg počasi urejajo. Za tako velik trg so našli primerno ureditev – prepletajoče se poti v smereh, na vmesnih prostorih pa v kvadratnih vzorcih posajena drevesa istih vrst. Popoldanska svetloba, igra sence dreves in premočrtni vrvež mimohodečih ljudi daje obiskovalcu poseben vtis. Sicer arhitekturo mesta zaznamujejo kontrasti med staro mošejo in starim delom mesta, pisanimi fasadami hiš vseh časov in monumentalni arhitekturni dosežki iz belega kamna iz komunističnih časov Enverja Hoxe, iz časa, ko je bila Albanija za nas samo bela lisa na zemljevidu, tam nekje med Jugoslavijo, Grčijo in Jadranskim morjem.

(zadnji obisk septembra 2014)

http://www.restorantpiazza.com/

Gostilna Pri stričku

Ljubljana, Nove Jarše (domača gostilna, priporočam)

Že nekaj let bo do tega, ko mi je prišlo na uho, da imajo Pri stričku, tam zadaj v Jaršah odlične debele štrudle. Pa se je danes, ob prav posebnem praznovanju polovice poti do svojega dne, našla priložnost za obisk te gostilne. Parkirati je bilo bolj težko, a k sreči ni bilo kakšnih redarjev, ki bi ozelenili moje vozilo. Prvi vtis je bil, da je gostilna precej polna, posebej v temačnem prostoru ob šanku se je gnetlo precej kramljajočih moških, kar ni značilnost te vrste. Drugi vtis je bil karirast. Belo zeleno modri karirasti prti na mizah zunaj, ob njih je sedelo nekaj moških s karirastimi srajcami. Belo rdeče rumenkasti karirasti prti v notranji sobi, za eno izmed miz sta sedela moška v karirastih srajcah. Natakarja, ki sta stregla, sta imela karirasti srajci. Torej pri karirastem stričku, ali kako že.

Starejši natakar je s svojo naravno prijaznostjo takoj nadoknadil nekaj minutno čakanje na prvo strežbo, pa saj mu niti ni bilo zameriti, ker se je za vrati kuhinje zaznalo značilno vrvenje gostilne, v kateri imajo veliko gostov in dela. Dnevna ponudba na meniju je bila obetavna, težko se je bilo odločiti. Za začetek goveja juha in nekaj predjedi, ena izmed njih je bila domača žolca. Od enolončnih zadev, kot so jota, obara ali golaž, preko lažjih, kot so ajdova kaša, zelenjavni polpeti, njoki z gobovo omako, pa do pečenke ali račke z rdečim zeljem. Ajdova kaša je bila pripravljena na podoben način kot domača, le da ni vsebovala le gob in rumene buče, kot je obetal jedilnik, ampak tudi malce pora in čičerike. Okusno. Poleg pa obilno naložena skleda z motovilcem. K jedem so nudili mošt in svež domač jabolčnik. Za sladico so nudili jabolčno-sirov štrudelj, gratinirane palačinke (to bi bilo kar malo preveč), čokoladno torto, tiramisu in pa kakijev štrudl, ki se mu ni bilo moč upreti. Tale obisk štrudlja res priporočam!

(zadnji obisk oktobra 2014)

https://www.facebook.com/pri.stricku

Paninoteka

Ljubljana (paninoteka in bistro)

Na res izjemni lokaciji ob Šuštarskem mostu se je že pred leti pojavila paninoteka z odličnimi panini. Vabljivimi podolgovatimi sendviči z različnimi polnili. Potem si tam dobil še kakšno juhico in še kaj. In nato so ponudbo razširili še na kosilca, ki mimoidočim turistom pridejo kar prav. Japonci z veseljem naročijo à la carte, srednjeevropski narodi pa so že bolj varčni in si kar dolgo ogledujejo menije, da potem kaj naročijo.

Mi smo tokrat poskusili manjše kosilce s koruzno juho, zapečenimi polžki z jurčki in šparglji ter nutelino rezino. Juha in sladica sta bili b.p., polžki pa so na mizo priromali hladni, obliti s še bolj hladno paradižnikovo omakico. Značilnega okusa po jurčkih ni bilo, tudi špargelj je bil bolj redek.

Torej bom v prihodnje prihajala bolj na juhice in še vedno odlične panine. Mogoče pa bo pozimi kaj bolje, ko ne bo več množice turistov, ki jih majhna kuhinja ne obvlada.

(zadnji obisk septembra 2014)

https://www.facebook.com/Paninoteka.Restaurant

Stancija Meneghetti

(Bale, že skoraj pri Barbarigi, moderna istrska kuhinja, zelo priporočam)

Tudi Meneghetti je bila na seznamu gostišč v Istri, ki jih je bilo treba poskusiti. V Istra Gourmet je med top gostilnami.

Doživetje meneghetti je bolj celostno o tistega, kot če zaidemo v običajno gostišče. Tu gre namreč za stancijo, kjer tudi oddajajo sobe - na voljo imajo dve suiti in dve sobi. Pa to ni vse. Imajo tudi zunanji in notranji bazen in manjšo restavracijo, kjer gostom nudijo zajtrk in po želji še vse ostale obroke. Še več, imajo prostrano zemljišče, kjer gojijo trto in oljke in ob hrani nudijo lastno vino (malvazijo, pinot blanc, chardonnay in merlot), lasten 8 let star brandy in oljčna olja (belica, leccino, buža, rosulja). Vina in olja prodajajo tudi v lastni vinoteki, brandy pa imajo samo za goste restavracije. Največja vrednost obiska pa je prostrano posestvo, ki se razprostira ob prenovljenih poslopjih stancije v istrskem slogu. Vinogradi, travniki, oljčni nasadi. Kilometer stran pa gozdiček in takoj za njim … morje! Si predstavljate kakšna lokacija! In možnost uživanja, če imate dovolj debelo denarnico, da si privoščite bivanje v tem kompleksu. Tudi ponudba v restavraciji je cenovno nekoliko više ovrednotena, a še vedno na ravni cen običajnih restavracij, na primer v Ljubljani.

Ambient restavracije je torej nepozaben. Na posestvo pridete po makadamski cesti neurbaniziranega območja med Balami in Barbarigo. Naletite na vhod z železnimi vrati, kjer morate pozvoniti (še prej pa po telefonu rezervirati mizo), odprejo vam vrata in vi se zapeljete po borovem drevoredu na parkirišče, zaokroženo pod drevesi. Na vhodu v dvor vas pričaka natakar, ki vam najprej razkaže okolico. Glede na vreme si lahko uživanje ob hrani in vinu privoščite zunaj, v zaprtem dvorišču stancije, ali pa znotraj, kjer imajo le pet jedilnih miz, eno v dnevni sobi, ostale pa v obnovljeni stari kuhinji hiše. Vse je izjemno okusno opremljeno. Natakar je bil izjemno prijazen in ne nadležen, govoril je melodično v značilnem dialektu tega območja, doma je bil iz Juršićev. Blizu.

Za uvod vam prinesejo na mizo oljčna olja, bel in temnejši kruh s semeni (v Istri je izjemno redko, da na mizo priroma še kakšen drug kruh od belega) ter kozarec njihove odlične malvazije. Jedilnik menjajo, vedno imajo na voljo le nekaj hladnih in toplih predjedi, glavnih jedi in desertov. Za predjedi je bil na jedilniku poleg kot običajno istrskega pršuta in ovčjega sira, tudi karpačo, pa še neke solatice iz hobotnic ali rakovic. Za tople predjedi se spominjam zelene testenine polnjene s sipinim brodetom na hladni peni iz nečesa (se ne spominjam), domači ravioli in rižote. Za glavno jed je bil na voljo biftek, ki je bil v suhi marinadi 48 ur, serviran s pečeno cikorijo (odličen, boljši od argentinskega lomo v Ljubljani) tunin steak v zeliščni skorjici, file bele ribe na karpaču iz svežih kumaric z baziliko in krompirčkom, ramsteak tudi nekako posebno pripravljen, telečji zrezek prav tako. Za desert so imeli v kozarcu kombinacijo ščepca solnega cveta, oljčnega olja (belica), burbonskega vaniljinega sladoleda in vroče belgijske čokolade (vse skupaj morate zmešati, kombinacija je izjemna), kokosovo čokoladno krostato, čokoladni sufle in morda še kaj, pa se ne spomnim. Kavo pripravijo kar na avtomatu v domači kuhinji, v kateri sedite. Tam se nahaja tudi osem let staran brandy, ki vam ga ponudijo ob plačilu računa.

Vse kar sva poskusila je bilo odlično. Obisk vam vsekakor priporočam, ker gre za večplastno doživetje. Če greste tja se pripravite, da boste odšteli nekoliko več, kot v ostalih okoliških gostiščih, a vsekakor se splača.

(zadnji obisk junij 2021)

http://www.meneghetti.info/restoran.htm

All beccaccia

Valbandon (konoba z istrsko kuhinjo, priporočam)

Že dolgo sem imela to konobo na seznamu gostišč, ki jih je treba poskusiti. V Istra gourmet je bila namreč odlično ocenjena v kategoriji konob. Pa smo poskusili.

Sredi Valbandona, naselja z večinoma novejšimi hišami, so na večjem zemljišču združili penzion z bazenom in konobo. Vse v na novo zgrajenih poslopjih, v prijetnem okolju. Pravzaprav neke vrste oazi sredi naselja. Ambient torej prijeten, tudi konoba je okusno opremljena. Zunaj so mize pod neke vrste baladurjem, torej v senci, znotraj pa ob kaminu, v katerem gori ogenj vsak dan. To pomeni, da vsak dan na ognjišču pripravljajo istrske specialitete. To kar smo pogrešali v Klarićih, smo našli tu: Meso izpod ćripnje lahko naročimo tudi za eno osebo. Pripravijo ga naprej na zalogo in ga ni treba naročati en dan vnaprej in za najmanj osem oseb. To je smiselno, kajti gotovo se najde toliko gostov, ki si zaželijo tako pripravljeno meso in ga pospravijo. Postrežba je bila v redu, lastnik je bil korekten, najbrž pa je imel slab dan, bil je namreč nekoliko resigniran, verjetno pa le nekoliko utrujen – od sezone, pa tudi od majhnih otrok. Dopoldan, ko smo rezervirali, je bilo iz ozadja slišati otroški jok.

Hrana je bila odlična. Imajo istrsko kuhinjo, za predjed pršut, sir, fritajo, za glavno domače testenine ali rižote z istrskimi omakami (tartufi, jurčki, šparglji, golaž domače kokoši, divjačina), za glavno jagnjetino, teletino in svinjino izpod ćripnje, boškarina, biftke,…, Imajo pa tudi morski izbor, a je na jedilniku šele na drugem mestu. Domače lignje, škampe, bela riba. Za sladico pa imajo tudi kar nekaj izbire. Na jedilniku me je presenetila prekmurska gibanica.

Tokrat sva poskusila domače raviole, polnjene s skuto v omaki iz jurčkov. Bili so odlični – samo jurčki natur z začimbami, brez kakšnih smetanastih oblivov. Potem pa še telečje krače izpod čripnje s krompirjem. Odlično. Poleg pa mešanica zelenih solat z okusnim paradižnikom. Tu se jim je morda malo zalomilo, ker je bila solata zmešana verjetno prehitro, glede na prihod na mizo. Na koncu pa še jabolčni štrudl. Pripravljen je bil z listnatim testom, kot to počnejo na primorskem, okus je bil zelo dober, a okusilo se je, da je bil pogret v mikrovalovki.

Z vsem skupaj sva bila zelo zadovoljna in se bova, če bo priložnost nanesla, še vrnila. Če boste na tem koncu, vam obisk v konobi vsekakor priporočam.

Kar nekaj časa sem iskala kaj naj bi beccaccia bila. No, po guglanju sem končno našla tudi slovensko ime za Scolopax rustcola - veliki kljunač.

(zadnji obisk september 2014)

http://beccaccia.incroatia.info/

Druga violina

Ljubljana (gostilna za vsak dan)

Druga violina je gostilna s posebnim namenom, zato ima poleg vseh ostalih razlogov še dodatnega za obisk. Tja smo šli vročega poletnega dne in k sreči dobili prostor zunaj pod senčikom. Ki pa ni bil navaden senčnik, iz njega so pršile drobne kapljice za osvežitev. Kot v Gardalandu.

Postrežba je prijazna, mlada dekleta polna energije sprejemajo naročila in strežejo. Ambient je staro ljubljanski, na ulici ali znotraj. Vsak, ki je odtod doma, bo že vedel za kaj gre. Za vrvež okoli po ulici, za stara pročelja, ki se nagibajo na mimoidoče, za poseben vonj stare Ljubljane in spomine na mlajše čase.

Meni ima nekaj klasičnih jedi, nekaj posebno slovenskih, pa tudi vsakodnevni nabor kosil.

Če boste šli mimo ali iskali primerno lokacijo za kosilo, velja vsekakor poskusiti.

(zadnji obisk julija 2014)

https://www.facebook.com/drugaviolina

Dvorni bar

Ljubljana (bar, kjer čez dan dobite tudi kosila, zvečer pa tapase, priporočam za kosila)

Ljubljana je z Dvornim barom na Dvornem trgu pridobila poseben lokal, ki je predvsem bar. Prostor za druženje ob pijači. Dobrem vinu, pa tudi prigrizkih. Tapasi so zelo dobro, prav tako tudi kosila, katerih jedi so vedno vabljive in nekaj posebnega. Kosila so bila ob vsakem obisku zelo dobra. Domiselno izbrane jedi in prava kombinacija okusov. Torej neko kulinarično, ali če hočete, gurmansko doživetje. Poleg tega proti koncu tedna prirejajo tudi glasbene dogodke, ki dodatno pripomorejo k večplastnosti izkušnje. Postrežba je bila v povprečju v redu, se je pa našel kdaj pa kdaj kakšen natakar ali manager s svojimi muhami. Se zgodi in ni takšna reč, da bi zamerili lokalu v celoti.

Ponovno 2021.

Kosila so zelo dobra, postrežba je odlična!

Edino redno ponudbo tapasov in drugih jedi bi lahko nekoliko osvežili. Človek bi v poletni vročini ob kozarčku roseja rad piknil kakšno osvežujočo reč, pa je razen oliv ni. Npr. gamberi s peperončini in česnom so pretrdi in plavajo v močno mastni omaki.

2023 o dnevnih kosilih

Res izjemno dobra kosila. Vsak dan nekaj drugega in izbirate lahko med dvemi glavnimi jedmi. Vedno sveža juha in običajno doma pripravljena sladica. Sveže pripravljene jedi, kot bi jedli doma. Imeti morajo dobrega kuharja z domišljijo :) Pogosto grem tja prav zaradi vsega tega in še posebej zaradi izjemno prijaznega osebja.

poleti 2023

Cene kosil so v zadnjem času močno zasolili. Hrana je sicer še vedno dobra.

(zadnji obisk decembra 2023)

http://www.dvornibar.net/

Laziz

Ljubljana (egiptovska restavracija)

S prijateljicami smo iskale novo lokacijo za naše redno druženje. Marsikatero smo že preizkusile, kakšna izmed njih se nam ni zdela primerna za naš tip druženja, tale pa je bila za nas nekaj novega, čeprav že kar nekaj časa deluje v ljubljanskih Mostah, nasproti gimnazije. In prav ta lokacija nam je ponudila posebno doživetje. Ko smo se v toplem poletnem večeru zbirale pred restavracijo, smo bile priča nenavadnemu dogajanju. Najprej smo opazili nadobudnega mladeniča, ki mu je par prišel odpreti stranska vrata gimnazije. Naslednja scena je bila, ko je taisti mladenič vodil urejeno mladenko z zavezanimi očmi v poslopje gimnazije. Za mizo v restavraciji se je usedla gospa, mama mladenke, ki jo je pripeljala in nam razložila naslednjo zgodbo. Mladenka ni vedela, kam in zakaj jo je pripeljala. Mladenič naj bi jo v prostorih gimnazije, točno tam kjer sta se pred leti spoznala, zasnubil, po tem pa odpeljal na predporočno potovanje. Si predstavljate? Kot v filmu.

V egiptovski restavracije smo bile edine gostje. Najprej smo si zaželele v »puščavski šotor«, nekakšen lounge v kleti restavracije, kjer lahko sediš na blazinah in obeduješ kot v puščavi. A zaradi kleti je prostor precej zatohel, zato smo se kaj kmalu premaknile v zgornje prostore. Postrežba prijazna, v kuhinji eksotični (najbrž egipčanski) kuhar, hrana mesna in vegetarijanska, zanimive jedi, velja jih poskusiti čim več. Vsekakor priporočam obisk, če želite poskusiti tipične egipčanske jedi, hrano pripravljen na drugačen način.
Laziz so medtem zaprli. Očitno je julija 2014 bila ena zadnjih možnosti za obisk te restavracije.

(zadnji obisk julija 2014)

Gostilna Kovač

Tomačevo (boljša domača gostilna, zelo priporočam)

Že nekaj let me pot ni zanesla h Kovaču. Tokrat je bila priložnost in gostilno sem vedno imela v čislih. Zato ni bilo ovir za hitro kosilce z mamo. Ambient je prijeten, domač, a hkrati urejen. Natakar je bil ravno pravšen, prijazen, vedel je vse o jedeh, ki jih je priporočal in stregel, o vinu, a hkrati ne vsiljiv, kot se to zgodi v premnogokaterih (ni v SSKJ) gostiščih. Skratka, ko se usedete, se počutite prjetno in pripravljeni za kulinarično dogodivščino.

Takoj na šanku postrežejo dobrodošlico – suho slivo, namočeno v žganju. Nisva si hoteli privoščiti premočnega kosila, zato sva poskusili od natakarja priporočene domače rezance s tarufi, lisičkami in gamberi. Odlično. Za glavno jed kovačev zrezek, z omako iz jurčkov in poleg s kuhanim krompirjem, po katerem je bil rahlo posut svež petršilj. Tudi to je bilo odlično. Zraven tega mešana zelenolistnata solata (olivčka in balzamika prinesejo). In za sladico domača mandljevo čokoladna torta brez moke in domači sladoledi – pehtran, oreh, suha sliva, borovnica, limona,… Imajo tudi lep izbor odprtih vin, privošćili sva si rdečega, mislim da je bil Kristančičev cabernet, ali pa cabernet merlot, ali nekaj takšnega. Zagotovo pa vem, da je bil dober in, da se je dobro podal h kosilcu.

Edina težava je, da je gostilna odprta samo preko tedna, v soboto in nedeljo pa počivajo. Skratka, če imate med tednom čas, vam obisk toplo priporočam.

Ob pred zadnjem obisku je bilo vse še na isti visoki ravni. Vse je bilo odlično - kapesanta na žaru, karpačo mečarice, rižota z jurčki, rižota z bučkami in gamberi. Pravzaprav tako dobre rižote že dolgo nisem jedla v kakšni gostilni. In najbolj izjemno na koncu - torta z malinami in maskarponejem z nekim v usti topečim se pokrovom z maslenim okusom. Še pridemo!

In še smo prišli! Ob zadnjem obisku se je izkazal izjemno hrustljajoč, ravno prav pečen pohan piščanec. Če me spomin ne vara, tako dobrega še nisem jedla.

(zadnji obisk decembra 2022)

http://www.gostilnakovac.eu/home.php

Dishi

Ljubljana (restavracija za kosila)

Prijeten ambient znotraj in zunaj na Zupančičevi v centru. Lepo opremljena notranjost z različnimi mizami in stoli in nizko kredenco, ki daje prostoru domačo noto. Zunaj okusno izbrano zunanje pohištvo. Osebje je prijazno, včasih zaradi narave lokala ni navajeno strežbe, a nič ne de. Mu je pač treba reči za čiste prte ali povedati kakšno željo, vse ustrežejo. Jedilnik je zanimiv, vsak dan nekoliko drugačen. Običajno imajo dve ali tri mesne jedi, vegansko kosilo, hišni burger in dnevno sladico. Morda bi le cene, glede na naravo lokalo bile lahko kakšnih deset ali dvajset odstotkov nižje.

(zadnji obisk junija 2015)

http://dishi.eu/

Radha Govinda

Ljubljana (veganska restavracija)

Nekoliko posebna restavracija, ki jo vodijo člani skupnosti Hare Krišna. Veganska hrana, samopostrežna. Vse od juh, predjedi, glavnih jedi, do sladic ustreza načelom veganskega prehranjevanja. (poglej še internet). Pazite le, da ujamete delovni čas, zvečer je namreč restavracija zaprta.

Prej se je imenovala Govinda's.

(zadnji obisk junija 2014)

http://radhagovinda.si/

Vitez

Ljubljana (restavracija s kosili)

Zelo prijetna restavracija za kosila med tednom. Imajo lepo izbiro jedi, solato ob kosilu si lahko nadevaš sam, le  jedi bi lahko bile pripravljene z nekoliko več občutka in osebnega dotika kuharja, morda jih pripravlja preveč na hitro. Cene so za center Ljubljane v redu. Ambient je znotraj prijeten, značilen za Lukov gourmet, zunaj pa tudi, saj sediš na prijetno preurejenem nabrežju Ljubljanice. Postrežba je izjemno prijetna.

V Vitezu so od 2019 novi gostnci.

(zadnji obisk julija 2014)

https://www.tripadvisor.com/Restaurant_Review-g274873-d693779-Reviews-Pri_Vitezu-Ljubljana_Upper_Carniola_Region.html

Ljubljanski dvor

Ljubljana (picerija)

Ljubljanska picerija, ki je prinesla pice, pečene v krušni peči. Za moj okus še vedno ena izmed boljših pic, ki se jih da dobiti v glavnem mestu. Testo je primerno tanko in lepo zapečeno na robu. Sestavine so pravšnje, da se dobiti tudi različice z mozzarelo. Edina stvar, ki je pri pripravi niso znali narediti pravilno, je pica z radičem. Takšna pica izvira iz severne Italije, kjer jedi z radičem pripravljajo na način, da ga spečejo ali skuhajo. Tudi v rižoti ali s testeninami. Na ta način pripravljajo tudi pico z radičem. Okusila sem jo v Trentu (Trentino Alto Adige), kjer radič uporabijo skupaj z gorgonzolo. Izjemna pica. No, tu v Ljubljanskem dvoru pa pico najprej spečejo in goro svežega rdečega radiča naložijo nanjo. Kot rukolo. Le, da je pri rukoli to v redu, pri radiču pa ne. Druga posebnost je bila ta, da v tej piceriji nisi mogel plačevati s kreditno kartico. No, zadnjikrat, ko sem bila tam, tega nisem preverjala. Ambienta niti ne bi opisovala, ker ga vsi Ljubljančani najbrž poznajo, za prišleke pa naj povem, da je v redu. Ravno pravšen za picerijo. Strežba je bila v glavnem v redu, zadnjikrat, ko sem bila tam, pa je bilo natakarju nekako vseeno. No tudi to se zgodi. Pica pa je bila v redu.

(zadnji obisk julij 2016)

https://www.facebook.com/LjubljanskiDvor/

Romansa

Ljubljana, bivši Gril v Maxiju (restavracija s kosili, priporočam)

Z Romanso so naredili v Maxiju uspešno spremembo, čeprav nekateri morda pogrešajo legendarni Gril s picami in pivom, ne preveč dobrimi paštami, dobrimi sirovimi gratiniranimi palačinkami in maxi rezino. Slednjo se še dobi, sicer pa je izbor jedi precej bolj dodelan, najbrž zaradi kuharja Adamljeta. Jedilnik a la carte je morda predolgo enak, a jedi so domišljene. Posebno pohvalo pa si Romansa zasluži tudi za kosila, kjer so na jedilniku vedno izbrane jedi – od juhe, glavne jedi s solato, do sladice.

Je pa Maxiju glede na članek v Nedelu mojster Adamlje odšel v Velenje. Moram spet enkrat v Romanso, da poskusim, če še imajo mojo zvezdico.

Sem bila tam. Oktobra 2015. V Romansi se trudijo, a hrana nima več tistega, kar naredi restavracijo odlično.

Septembra 2017 je bilo kosilo zelo dobro.

V 2023 je kosilo še vedno zelo dobro. In izjemno prijazna postrežba.

(zadnji obisk julija 2023)

http://www.maxi.si/si/restavracija-romansa-1971/

Gostilna Pečnikar

Šentjakob (domača gostilna, priporočam)

V Novakovo gostilno v Šentjakobu sem običajno zašla s kakšno prijateljsko družbo ob posebnih priložnostih. Tja zahajamo že dolga leta, če se prav spominjam sem bila tam prvič pred kakšnimi dvajsetimi leti po nasvetu prijateljice, ki je tja s svojo oblikovalsko družbo hodila na nedeljska kosila. Ambient je domače prijeten, za zaključene družbe v kmečki sobi, poleti pa v prijetni senci pod divjimi kostanji. Izbor hrane je še vedno podoben kot takrat. Domač. Goveja juha s fritati, jetrnimi cmoki, rezanci. Pečenke, pohane kure, biftki in drugo meso. Restan krompir. Postrvi in blitva s krompirjem. Solata. Naštela sem samo tiste bolj orto domače jedi, ki jim običajno podležem, sicer pa se na jedilniku najde še kaj drugega. Imajo tudi izjemen izbor sladic, od solmoškega žličnika, preko profiterol, zavitkov, palačink, do raznih sadnih kupol. Jaz sem si tokrat privoščila kuhano postrv in blitvo s krompirjem. Pred tem sem pri sosedi poskusila špargelj na žaru. Na koncu pa jagode s smetano. Vse je bilo odlično.

Torej, če si zaželite domače hrane s prijetno postrežbo, je to prava gostilna za vas. Le prej je dobro rezervirati, ker dober glas seže v deveto vas in je gostilna velikokrat polna.

(Zadnji obisk maj 2014)

http://www.gostilna-pecnikar.si/

Konoba Klarići

Klarići, Roverija (istrska domača konoba, zelo priporočam)

Roverija je območje, ki zajema nekaj vasi okoli Juršićev, kraja ob cesti med Svetvinčentom in Vodnjanom. Roverija zato, ker je tam veliko hrastov (Quercus petraea, it. rovere). Sicer to območje spada po besedah lokalnih prebivalcev že v Vlašijo, Bezačija naj bi se namreč nehala nekje v Bokordićih. No tistim, ki često ne zahajate na ta področja najbrž to ne bo veliko pomenilo, če pa se boste ustavili v omenjeni konobi, boste na steni opazili lesen izvesek, kjer piše »Rovarija« in vas bo morda začelo zanimati kaj to je. Ta krajevni opis je pomemben tudi zaradi tega, da boste našli prave Klariće. Navigacijska naprava vam namreč da možnost izbire treh lokacij Klarićev, dveh blizu Buj oz. Motovuna ali Buzeta in te, poleg katere se pojavi tudi izbira Butkovići. Ti so pravi.

Že kakšno leto bo, odkar sva od domačina dobila priporočilo za obisk te konobe. Ker še ni sezona, sva raje najprej poklicala, če je sploh odprto. Iz zadihanega in vedrega glasu gospodinje se je dalo slutiti, da imajo polno dela in, da sva dobrodošla. Že zunanjost je precej bolj vabljiva, kot pri večini agroturizmov. Vaško okolje je urejeno, brez zapuščenih avtomobilov, železnine ali česa podobnega. Skratka gostinski lokal, ki vabi. V notranjosti je vrvelo od klepeta italijanskih gostov, ki jih je pripeljal avtobus. Bili so ravno pri juhi. Pred tem so dobili narezek pršuta in sira, po tem tri vrste domačih testenin, po tem boškarina izpod peke s krompirjem in mešano solato in na koncu panakoto z ne vem čim. Poleg strežejo malvazijo ali pa merlot – teran (istrski). Na jedilniku imajo same domače jedi. Njoke, raviole s sirom, istrske testenine z omakami s tartufi, gobami in pršutom, golažem od boškarina, divjačinskim golažem in še s čim. Izpod peke, ki jo je treba naročiti dan prej in za 6 – 8 oseb pa dobite boškarina, svinjino, osla ali pa jagenjčka. Pečeno s krompirjem. Sicer pa vam meso spečejo tudi na žaru, poleg pa dobite pečen krompir. Kot se za istrsko konobo spodobi imajo tudi ombolo ali klobasico s kislim zeljem.

Midva sva se odločila za juho od boškarina, eden za njoke z golažem in drugi za raviole, polnjene s sirom in smetanovo omako z gobicami in pršutom. Smetanova omaka sicer ni med mojimi najljubšimi, a tu se je odlično podala k ostalim sestavinam, posebej raviolom, za katere lahko rečem, da v gostilni še nisem okusila tako dobrih. Tudi njoki z golažem so bili odlični. Porcije so tako velike, da je dovolj tudi ena za dva, posebej, če si privoščite še kakšno predjed ali sladico. Za sladico sem si izbrala palačinke z marmelado. Sveže pečene s hrustljavim robom, kar je dandanes že redkost. V nemalo gostilnah namreč palačinke spečejo vnaprej in jih potem grejejo v mikrovalovki.

Skratka vse je bilo odlično in v konobo se zagotovo še vrneva. Najprej bo treba poskusiti dobrote izpod peke, ki sva jih lahko tokrat samo vonjala in pogledovala na obloženo mizo italijanskih gostov na sosednji mizi (bilo naju je premalo in nisva naročila dan prej).

Ob enem izmed naslednjih obiskov, sicer še nismo prišli do ponudne izpod peke, ker nas je bilo premalo. Smo pa med drugim poskusili tudi mešano meso s krompirjem. Odlično! Le še enkrat naj vas opozorim, da so zelo velike porcije in, da je za normalne jedce skoraj dovolj, če dva posesta eno.

No, in ob enem izmed naslednjih obiskov smo naročili meso izpod peke, pa tudi v pečici pečeno teletino. Zares odlično! Meso se je topilo v ustih, za pohvalit pa je tudi pečen kromir. Eno z drugim in domačo solato. Je pa treba po tem obilnem prehranjevanju na koncu zvrniti kakšno bisko.

(zadnji obisk oktobra 2016)

https://konobaklarici.fullbusiness.com/

Strelec

Ljubljana na Ljubljanskem gradu (fina kuhinja na osnovi etnološke ekspertize, priporočam)

Ambient je zelo grajski. Priporočam vam, da se v stolp, kjer je restavracija, podate peš, po zavitih stopnicah, skozi etaže, kjer je sedaj vinska klet, včasih pa so bile tam bržkone precej drugačne vsebine. Ko prispete v vrhnje nadstropje, uzrete precej romantičen ambient, s stenskimi poslikavami slovenskega izročila, pogledom skozi okno na večerno osvetljeno Ljubljano in prijetno opremljen prostor z kramljajočimi gosti. Akustika sicer ni najboljša, ker se tistih nekaj gostov, ki so v manjši restavraciji, sliši kot neke vrste glasnejšo zvočno kuliso. A nič zato. Za mizo s prijatelji je prijetno. Naročilo je ob etnološko začinjenem jedilniku in samozavestnih natakarjih precej enostavno. Le imena jedi so me malo zmotila. Morda naj bi bila duhovita, a jaz osebno imam raje, če je jed že naslovljena s tem kar je. Glede na to, da gre za počasno hrano in zato tudi nekoliko bolj zapletene krožnike, pa morda tudi imena niso tako napačna. Posamezni deli krožnikov so bili zelo zanimivi, tudi v ustih so se lepo zlivali v celote, ko si jih sestavljal enega z drugim. Tudi pri sladici. Skratka, pojdite poskusit, morda z boljšo polovico. V tem primeru si morate vsekakor rezervirati mizo z romantičnim pogledom skozi okno, če greste poleti, pa ni problema, ker sedite na obzidju, od koder se lepo vidi na obe strani. V vsakem primeru pa bodite pripravljeni na to, da boste morali denarnico nekoliko bolj odpreti.

Ob zadnjem obisku odlično kosilo!

In še bolj zadnjem obisku izjemna večerja.

(zadnji obisk maja 2022)

http://www.kaval-group.si/STRELEC,,restavracija.htm

Rodizio do Brasil

Ljubljana (brazilska restavracija, priporočam ljubiteljem mesa)

Ni še dolgo, odprli so jo v prostorih bivšega Lovca. Tlaki in pohištvo so še isti kot v prejšnji izdaji gostilne z italijanskim nadihom, le na stenah se najde kakšna bolj živahna in močna barva. Rdeča, rumena, zelena. In pri oknu ene izmed sob stoji bananovec s pravimi plodovi banan. Vedno, ko stopim v te prostore, se spomnim starih post gimnazijskih časov, ko v Ljubljani še ni bilo kaj posebej drugega kot Šestica, Čad, Ljudska kuhinja, Parma, Gril, Vesolje, Lipa in Lovec. K Lovcu se je šlo, če si želel srečati kolege, ki so stanovali v predelu, ki ga omejuje Prešernova, Rimska, Igriška in Gregorčičeva. Ko so se že premaknili iz Vesolja. Lovec je bil takrat še taka prava socialistična gostilna, običajno se je druščina zbirala v prvi sobi, kjer je bil šank. In je še danes (šank). V Rodiziu do Brazil. Shema prehranjevanja je preprosta. Na krožnik si nabereš vse sorte zelenjavic, sirov in drugih prilog in čakaš, da Brazilec ali pa Slovenec preoblečen v Brazilca pride do tebe z dolgim nabodalom, kjer je kos mesa in ti ga pred teboj odreže. Meso je odlično, sveže spečeno. Za mesojedce torej odlična varianta. In tudi vegetarijanec lahko preživi, če ga le preveč ne vznemiri pogled na krvave kose mesa na sosednjih krožnikih. Zelenjavnega izbora je namreč dovolj, imajo pa tudi neko opcijo z ribo. Sladic še nisem doživela, o tem dopišem ob prvi priložnosti.

(Zadnji obisk marec 2014)

http://rodizio-brasil.com/

Pekinško mesto

Velenje (kitajska restavracija, priporočam)

Rada imam kitajsko hrano, nisem pa ravno oboževalka kitajskih restavracij. Z dvema izjemama. Restavracija Pekinško mesto v Velenju in Hong Kong v Kamniku, ki pa žal ne obratuje več. Gotovo je še kakšna dobra v Sloveniji, opišem jo takoj, ko jo najdem.

Tale v Velenju ima tipičen ambient kitajski restavracij po Evropi. Rdečkast les pohištva s kitajskimi simboli, pismenkami in vizualnimi motivi. Postreže vas izjemno prijazno osebje. Jedi, ki jih redni obiskovalci tega gostišča priporočajo so juha wonton, mali spomladanski zavitki, pečeni rakci, prasketajoče trojno cvrtje, raca na sečuanski način in še marsikaj. Vse je dobro. Na koncu pa obvezne kitajske sladice – pečeno sadje, prelito z medom. In še bolj na koncu slivovo vino »mei ču«.

Skratka, priporočam!

(zadnji obisk februar 2014)

http://www.kitajska-restavracija.si/peking-city/

Bistro Zvezda

Ljubljana, Kongresni trg (bistro, priporočam)

V prostorih, kjer je bila včasih »naša trgovina«, klasična trgovina z živili še v času socializma, kjer so za pultom stregle prodajalke domačih obrazov. In kasneje Stefanel, še kasneje Bata. Vmes pa morda Kefo ali nekaj takšnega. Skratka na Kongresnem trgu, kjer so v novi družbenoekonomski ureditvi in v času najlepšega mesta na svetu, našli prostor tudi dobri gostinski lokali. Tako tudi Bistro Zvezda, ki je izrastel iz sosednje slaščičarne. »Našo trgovino« so uredili v prijeten ambient, poln prijetnih vizualnih informacij, ki pričarajo primerno vzdušje za uživanje hrane in kramljanje ob tem. Prijetno je za kosilo in prijetno zvečer v družbi prijateljev. Za kosilo lahko izbiramo med nekaj glavnimi jedmi (vse so zelo vabljive in okusne) s solato in na koncu sladico. Oni dan je bil na jedilniku tudi pečen losos, položen na ratatuille in pečen krompirček. Solata je bila sveža, mešanica več zelenih in radiča. Na mizo prinesejo nenarejeno, poleg pa boljša olja in isteničev balzamični kis. Za sladico je bila neka izjemna rezina, katere sestavine težko opišem. Postrežba – ravno prav prijazna, torej prijetna.
Meniji za kosilo so postali najdražji v mestu.

Bistroja Zvezda ni več.

(zadnji obisk februar 2015)

http://www.zvezdaljubljana.si/

TaBar

Ljubljana, na Ribjem trgu (moderni tapas bar)

To je še mlad bar s tapasi, sicer ne nujno španskimi. Nekateri imajo tudi slovenski navdih, nekateri malce internacionalnega, a so skrbno izbrani – takšni za hladno ali toplo predjed, mesno ali ribjo glavno jed in prilogo. Vse kar smo naročili, je bilo izjemno okusno. Kot hladne tapas so bile na mizi na mizi krema albuminske kraške skute, narezan pršut, sardoni na šavor, nežno začinjen goveji tartar, Kot topli pa chorizo na belem fižolu, mesne kroglice s paradižnikovo omakco, mini pečenice, pečen jelen z grobo piransko soljo, jagenjček na kremi iz zelene, ocvrt goveji rep v paprični omakci, pražene bučke (mislim, da v koruzni oblekici), krompirček iz pečice, pečena čebula z jabolčno redukcijo, pečena gosja jetra na korenčkovem pireju, morda še kaj. Vsega ravno prav. Lahko bi se lotili tudi morskega izbora, a tokrat smo se odločili bolj za mesno. In na koncu izjemne sladice v posebnih kombinacijah. Najbolj me je očarala koromačeva kremna rezina.

Ambient je bolj mestno asketski, a prijeten. Morda škoda, da tega novega bara še ni spoznalo več ljudi. V času kosila sta bili namreč zasedeni dve mizi. Morda je bil kriv tudi dan mokrega snega in plundre, ko so ljudje raje pojedli doma (op. pri zadnjem obisku je bilo ljudi več, predvsem penzionistov). Postrežba prijetna (edino dvakrat se je zgodilo isto, ko so dejali, da so mize v glavnem prostoru rezervirane, potem pa nikogar ni bilo - škoda, ker takoj izgubijo na iskrenosti).

Skratka, pojdite pogledat in poskusit!
Zadnje čase smo večkrat prišli na kosilo. Zelo dobra in raznolika hrana.

Ob zadnjem obisku sem ugotovila, da nimajo več posebej pripravljenih dnevnih kosil po ugodni ceni, ampak da menije za kosila pripravijo iz dnevne ponudbe. Cene so višje, čakala sem predolgo, glavna jed ni bila več vroča, le spremljajoči krompirček. Sicer je bilo okusno, razen morda sladice, ki bi lahko bolj razveselila brbončice.

(zadnji obisk julij 2018)

http://www.tabar.si/

Poli Ondine

Bričanci (poli Svetvinčenta) (zelo domača hrana, priporočam)

Poli po Istarsko pomeni pri. Torej pri Ondini, ali nekaj takšnega. Ob raziskovanju istrske kulinarike sva seveda enkrat zavila tudi v Bričance. Ob cesti Žminj Vodnjan pri Svetvinčentu sva ugledala tablo z vabilom v gostišče, pravzaprav agriturizam, kot se imenujejo sami. Tja greva, če si zaželiva kaj resnično domačega. Maneštro, istarske kobasice, ombolo, zelje. Meso pod peko (pod čripnjo) morate naročiti kakšen dan prej. Zraven prinesejo sveže pečen kruh. Že dvakrat se nama je zgodilo, da so šli prav po sveže pečen kruh v sosednjo hišo preko ceste, kjer ga pečejo, prav za naju. Enako se je zgodilo s štrudljem. Dehteč kvašen štrudelj, polnjen s slivami, je priromal na mizo naravnost iz peči. Ambient je bolj za avtobusne družbe, čeprav na koncu najdete tudi kamin, v katerem preko zime vsak dan prasketa ogenj. Tudi gospod lastnik, ki postreže, je nekaj posebnega. Brez njega gostilna ne bi bila, to kar je. Vedno se da kakšno rečt z njim, o kužkih, ki te pozdravijo že na parkirišču in pospremijo do vrat, o lepem dnevu, pa tudi o tegobah s sosedi. Poli Ondine je torej posebno doživetje, ki ga je vsekakor treba poskusiti, če se mudite tam okrog Bričancev.

Gornji zapis je bil izpred nekaj let, medtem je gospoda lastnika zamenjal njegov zet, kuha pa še vedno ista mama. Maneštra in doma kruh sta odlična. Prav tako doma skuhani njoki in golaž. Samo s presežniki pa lahko pohvalim kvašen štrudl, tokrat je na mizo priromal polnjen z jabolki, hruškami slivami in breskvami. Mešan skratka. Izjemno.

(zadnji obisk junij 2017)

http://opg-ondina.weebly.com/